Jedro

Ob ugotovitvah, da je kritično situacijo povzročilo neznano motorno vozilo, ki je prehitevalo "v škarje", pokojnik pa je dovoljeno hitrost dvakrat presegel in imel v krvi 1,2 g/kg alkohola, je pravilna odločitev, da znaša njegov prispevek k nastali škodi 80 %.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo ugotovilo, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna za 20 % škode, ki je tožeči stranki nastala v prometni nesreči 5.8.1993. Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo. Proti navedeni sodbi se je po odvetniku pritožila tožeča stranka, ki izpodbija sodbo v tistem delu, glede katerega ni zmagala v sporu. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu tako spremeni, da je tožena stranka odgovorna do 80 %, tožeča pa do 20 %. Navaja, da se v civilnopravnem smislu postavlja vprašanje, kaj je pravzaprav vzrok in posledica predmetne škode, to je smrti P.T.. Gledano logično, je temeljni vzrok, ki je pripeljal do prometne nezgode in škode tožnikom, iskati v protipravni vožnji motornega vozila neznane registracije, ki je v ovinku prehiteval v škarje in zapeljal na vozni pas, po katerem je vozil pokojnik. Do nezgode ne bi prišlo kljub alkoholiziranosti pokojnika, če ne bi bilo potrebe po sunkovitem umikanju zaradi prehitevanja neznanega motornega vozila. Tudi ob primerni hitrosti in ob popolni treznosti bi pokojnik lahko reagiral na enak način, v primeru direktnega trčenja med obema voziloma pa bi lahko nastala celo večja škoda. Proti delu sodbe, glede katerega ni zmagala v sporu, se je po odvetniku pritožila tudi tožena stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ št. 4/77 - Ur. l. RS št. 19/94 - ZPP/77). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da izvedeni dokazi ne dajejo zanesljive opore za dokazno oceno, kot jo je napravilo sodišče prve stopnje. Priča M.G., o tem, kako je prišlo do nesreče, ne more vedeti ničesar. Ob nesreči je dobil razmeroma močan pretres možganov, takšna poškodba pa praviloma pušča retrogradno amnezijo. Dejstvo, da priča ne ve niti pravilno navesti, v katero smer so se z vozilom peljali, ko je do nesreče prišlo, o verodostojnosti njegovega pričanja pove vse. Tožena stranka dvomi tudi v pričanje A.N.. Le ta se spominja, kaj se je dogajalo ob nesreči in pred njo, vendar pa njegove izjave niso verodostojne. Izjave, dane policistom, se vsebinsko ne ujemajo s tistimi, ki jih je podal ob zaslišanju v pravdnem postopku. Neutemeljena je presoja sodišča, da izvedenski mnenji prometnih izvedencev posredno potrjujeta ugotovitev, da je nasproti vozilu, ki ga je vozil P. T., po njegovem voznem pasu pripeljalo neznano vozilo sive barve znamke Volvo. Izvedenca v svojih mnenjih samo dopuščata tehnično možnost tudi takšne variante dogodka, ki pa ni nič bolj verjetna kot možnost, da je T. zaneslo s ceste zaradi prevelike hitrosti in pijanosti. Čeprav po mnenju obeh izvedencev hitrost, s katero je vozil pokojnik, ni bila takšna, da bi vozilo zdrsnilo s ceste zaradi centrifugalne sile, pa je presoja drugačna v perspektivi tega, kar je o T. vozniških zmožnostih povedal izvedenec dr. B.. V povezavi vseh izvedenih dokazov je mogoče priti le do enega sklepa, to je, da je T. zapeljal s ceste zaradi neobvladovanja vozila, ki je bilo posledica alkohola in zelo visoke hitrosti. Pritožbi nista utemeljeni. Razlagi dogodka, ki jo ponuja tožena stranka, da je pokojni P.T. s ceste zapeljal zaradi neobvladovanja vozila, ki je bilo posledica vinjenosti in visoke hitrosti, ni mogoče slediti. Umikanje v desno pri odcepu B-ceste je bilo posledica nevarne situacije, ki jo je povzročil voznik neznanega vozila s prehitevanjem v škarje. Takšno dokazno oceno je sprejelo in prepričljivo obrazložilo že sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče pa se ji v celoti pridružuje. Le ta temelji prvenstveno na prepričanju, ki si ga je v skladu z načelom neposrednosti (4. člen ZPP/77) ustvarilo glede na stanje na glavni obravnavni, ko je lahko najbolj kompetentno sklepalo o tem, katera dejstva so resnična in katera ne. Tožena stranka dejstvu, da je M. G. svojo izjavo, ki jo je dal policistom, pred sodiščem spremenil, pripisuje prevelik pomen. Medtem ko je sodišče prve stopnje dokazno gradivo - uradni zaznamek z dne 10.8.1993 za G. izjavo lahko ocenilo le posredno, si je ob zaslišanju priče na naroku dne 11.4.1995 lahko ustvarilo adekvatno subjektivno mnenje o verodostojnosti zaslišanega. Izjava, pridobljena v skrbno izvedenem dokaznem postopku v pravdi, ko je sodišče lahko ugotavljalo tudi reakcijo priče, ki ji je bilo predočeno razhajanje med njenima izpovedbama, ima zato nedvomno večjo dokazno vrednost od uradnega zaznamka z dne 10.8.1993. Res je sicer, da je tudi v izpovedbah A.N. prisotno določeno razhajanje med tistim, kar je povedal policistom 10.8.1993 in kasnejšo izjavo ob zaslišanju v pravdnem postopku, vendar to po oceni pritožbenega sodišča ni bistveno. Odločilno je, da je priča ves čas vztrajala pri vsebinsko nespremenjeni izjavi v njeni najpomembnejši točki, to je, da je nevarno situacijo povzročilo neznano nasproti vozeče vozilo, pri čemer je le to tudi natančno opisal. V povezavi z izpovedbama A.N. in M.G. ima posebno težo izjava M. K., ki je bil na kraju dogodka navzoč kot inšpektor UNZ Ljubljana, kateremu prav gotovo ni mogoče očitati kakršnekoli zainteresiranosti za izid te pravde. Povedal je, da je bilo že med obravnavo prometne nezgode govora o nekem neznanem vozilu, sivem Volvu, ki naj bi zapustilo mesto nesreče. Takšna izjava potrjuje verodostojnost prič G. in N., saj izključuje, da bi bili njuni izjavi prilagojeni za potrebe te pravde. Sodišče je dejanski zaključek o prisotnosti neznanega motornega vozila in na njem temelječi sklep o obstoju vzročne zveze med protipravnim ravnanjem voznika neznanega vozila in škodnim dogodkom napravilo na podlagi ocenjevanja posamičnega dokaza, ocenjevanja posamičnega dokaza v zvezi z drugimi dokazi in celotnega dokaznega postopka. K ustvarjanju prepričanja o tem, kako so dogodki objektivno potekali, je pripomoglo tudi, da izvedenca cestnoprometne stroke variante dogodka, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo kot podlago svoje odločitve, nista izključila. Enako velja glede izvedenca toksikologa dr. B., ki je bil sicer res mnenja, da bi pokojnik, upoštevajoč njegovo hitrost in vinjenost, sporni ovinek težko izpeljal, vendar pa je v nadaljevanju pojasnil, da je to odvisno od več vzrokov, ne pa samo od stopnje alkoholiziranosti. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določilo drugega odstavka 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ko je odločilo, da znaša prispevek tožeče stranke k nastali škodi 80 %. Čeprav je kritično situacijo povzročilo neznano motorno vozilo, pa je tožeča stranka tako grobo kršila cestnoprometne predpise, da njena krivda pretehta tisto drugega voznika, upoštevajoč pri tem tudi vprašanje vzročnosti, to je, da bi tožeča stranka, če ne bi bilo prisotnosti neznanega vozila, sporni ovinek normalno izpeljala. Na cesti v naselju voznik ne sme voziti z večjo hitrostjo od 60 km/h oziroma z večjo hitrostjo, kot jo dovoljuje postavljeni prometni znak za vse naselje ali njegov del (prvi odstavek 46. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Ur. l. SFRJ št. 50/88 s kasnejšimi spremembami - ZTVCP). Na podlagi vidne sledi drsenja v dolžini 5,6 m takoj za križiščem za B- ulico, ko je pokojni reagiral na neznano motorno vozilo, je mogoče, upoštevajoč pokojnikov čas reakcije, ugotoviti, da je le to zaznal še pred križiščem za B-ulico. Tožena stranka ima zato prav, da je P.T. dovoljeno hitrost prekoračil za dvakrat, saj je hitrost do križišČa za B-cesto omejena na 40 km/h, splošna omejitev hitrosti v naselju 60 km/h pa velja šele od križišča naprej v smeri R-doline. Če bi pokojnik vozil z dovoljeno hitrostjo, je jasno, da bi bile škodne posledice bistveno manj tragične. Dodatno in v izdatni meri pa je k nastanku škode prispevala tudi pokojnikova vinjenost. ZTVCP je v prvem odstavku 164. člena določal, da voznik ne sme voziti vozila v cestnem prometu niti ga začeti voziti, če je pod vplivom alkohola. Pokojnik je imel v krvi od 1,2 do 1,3 g/kg alkohola, po doktrinarnih načelih pa je človek, ki ima v krvi 1,1 g/kg alkohola absolutno nesposoben za vožnjo. Pod vplivom alkohola se zmanjša možnost zaznavanja, to pa velja zlasti za tako imenovane višje reflekse, ki so potrebni za pravilno reagiranje pri vožnji. Nobenega dvoma ni, da bi pokojni P.T. v treznem stanju hitreje reagiral na zaznano nasproti vozeče vozilo, pravilneje pa bi tudi kontroliral nagle posege s krmilom, ki povzročijo izgubo stabilnosti vožnje. Ko je z levimi kolesi vozil po asfaltnem vozišču, z desnimi pa po makedamski bankini, je začelo vozilo zanašati v desno. Če bi vozil z dovoljeno hitrostjo in trezen, je mogoče zaključiti, da bi s kontroliranim, to je nepregrobim, obračanjem krmila v levo stran, uspel korigirati smer vožnje in vozilo stabilizirati. Zaradi kršitve cestnoprometnih predpisov iz prvega odstavka 46. člena ZTVCP in prvega odstavka 164. člena ZTVCP pa tega ni mogel storiti. Ker niso podani razlogi, iz katerih pravdni stranki izpodbijata sodbo, ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP/77). Stroškovni izrek temelji na določilu prvega odstavka 166. člena ZPP/77.