Jedro

Nevarno situacijo je res povzročil neznani voznik, zaradi česar je P. T. zapeljal na bankino, vendar je do zanašanja njegovega vozila ob prehodu z bankine nazaj na asfalt prišlo tudi zaradi znatno prevelike hitrosti v povezavi z zapoznelim in manj kontroliranim obračanjem krmila, na kar je vplival zaužiti alkohol. Zato so pravilni razlogi obeh sodišč, da je pretežni del krivde za prometno nesrečo na njegovi strani. Po presoji revizijskega sodišča je ustrezno razmerje odškodninske odgovornosti 70 odstotkov proti 30 odstotkom v korist tožene stranke.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje tako delno spremenita, da se ugotovi, da je tožena stranka 30 odstotkov odgovorna za škodo, ki je tožnicam nastala v prometni nesreči dne 05.08.1993. V ostalem delu se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna za 20 odstotkov škode, ki je tožnicam nastala v prometni nesreči dne 05.08.1993. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo sodb obeh sodišč, da se določi višji delež odškodninske odgovornosti tožene stranke. Najprej obširno povzema izpovedi obeh sopotnikov, policista in tudi del izvedenskega mnenja o tem, da je nevarno situacijo najverjetneje povzročil voznik neznanega vozila s prehitevanjem v škarje in da prevelika hitrost P. T. ni bila nujno vzrok zanašanja njegovega vozila. Poudarja tudi razloge sodišča druge stopnje, da je bilo umikanje v desno pri odcepu Brdnikove ulice posledica nevarne situacije, ki jo je povzročil voznik neznanega vozila s prehitevanjem v škarje. Glede na take ugotovitve revizija meni, da je temeljni vzrok za prometno nesrečo in škodo nevarna situacija, ki jo je povzročil neznani voznik s prehitevanjem v škarje v času, ko mu je nasproti po svojem voznem pasu pripeljal P. T. Ker je izključeno, da je prišlo do zanašanja T. vozila v ovinku zaradi prevelike hitrosti, je pravilno sklepanje, da bi ovinek speljal, če ne bi bilo nasproti v škarje vozečega neznanega voznika, saj mu v tem primeru ne bi bilo treba zaviti v desno na bankino in tudi ne bi nato prišlo do zanašanja vozila. Ni torej izključeno, da bi T. ovinek speljal kljub večji hitrosti in vplivu alkohola, če ne bi moral hitro, podzavestno in nagonsko reagirati na nevarno situacijo, ki jo je povzročil neznani voznik. Zato revizija meni, da je materialnopravno pravilna taka presoja prispevkov obeh udeležencev prometne nesreče, da je delež obrnjen, da je torej tožena stranka 80 odstotkov odgovorna za škodo, ki je nastala tožnicam zaradi smrti njihovega moža in očeta P. T. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP/77).

Revizija ni utemeljena.

Dejanske ugotovitve o tem, kakšna je bila vožnja obeh udeležencev prometne nesreče, se opirajo na ocene izpovedi prič in ugotovitve izvedencev iz cestnoprometne ter sodnomedicinske stroke. Do prometne nesreče je prišlo 05.08.1993 v Ljubljani, ko je P. T. peljal od Kosez po Večni poti proti Rožni dolini. Pri križišču z Brdnikovo je opazil, da mu nasproti po njegovem voznem pasu pelje siv osebni avto Volvo, ki je prehiteval rumen osebni avto Citroen in vozil v škarje. T. je zaradi umikanja temu vozilu z desnimi kolesi zapeljal na bankino, se po nekaj metrih vrnil na asfalt, ob tem prehodu pa ga je začelo zanašati in je po devetinštiridesetih metrih spet zavil v desno, zaneslo ga je v jarek, vrglo v zrak, udaril je v smreko in obstal na boku avtomobila. P. T. je v nesreči umrl, en sodelavec se je huje, drugi pa lažje telesno poškodoval. Po izračunih prvega izvedenca iz cestnoprometne stroke je P. T. vozil s hitrostjo med 83 do 92 km/h, po izračunih drugega izvedenca pa s hitrostjo med 76 do 96 km/h, vendar je ta izvedenec poudaril, da so verjetnejše višje hitrosti. Oba izvedenca sta ugotovila, da bi ovinek pri taki hitrosti sicer lahko speljal. Prvi izvedenec je še ugotovil, da do nesreče ne bi prišlo niti v primeru, če bi P. T. ob prehodu z bankine na asfalt vozil s hitrostjo do 60 km/h, torej v okviru na tem odseku dovoljene hitrosti. Res je drugi izvedenec navedel tudi, da prevelika hitrost ni bila nujno vzrok za zanašanje vozila, vendar revizija neutemeljeno poudarja samo ta del ugotovitve in ne povzema nadaljevanja, da pa je taka hitrost zagotovo vplivala na težo posledic. Poleg tega uporaba izraza "ni nujno" pomeni le, da izvedenec dopušča drugi možni vzrok ali sovzrok zanašanja. V dokaznem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je P. T. vozil tudi pod vplivom alkohola, saj je koncentracija alkohola v njegovi krvi v času prometne nesreče in smrti znašala kar 1,25 g/kg telesne teže, v urinu pa 1,6 g/kg. Taka vsebnost alkohola pa pomeni popolno nesposobnost za vožnjo zaradi zožitve vidnega polja, težav pri oceni hitrosti gibajočih se predmetov in daljšega reakcijskega časa. Zato je sodišče druge stopnje pravilno poudarilo, da bi P. T. hitreje reagiral in bolje korigiral nagle gibe s krmilom, ki so ob prehodu z bankine na asfalt vplivali na stabilnost vozila, če ne bi vozil pod vplivom alkohola. Ob materialnopravni presoji in tehtanju prispevkov obeh udeležencev prometne nesreče sta obe sodišči ocenili, da znaša prispevek neznanega voznika in s tem tudi prispevek tožene stranke 20 odstotkov.

Materialnopravna podlaga za razsojo v tej pravdni zadevi je v drugem odstavku 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (U. l. SFRJ 29/78, 39/85, 57/89), po katerem pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila, če je krivda obojestranka, odgovarja vsak imetnik vozila za škodo, ki sta jo pretrpela, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Za moža in očeta tožnic je bilo ugotovljeno, da je vozil znatno nad dovoljeno hitrostjo in pod močnim vplivom alkohola, za neznanega voznika pa, da je prehiteval v škarje. S tako vožnjo sta oba kršila cestnoprometne predpise. Gre torej za konkurenco več vzrokov, ki so vplivali na nastanek prometne nesreče. Nevarno situacijo je res povzročil neznani voznik, zaradi česar je P. T. zapeljal na bankino, vendar je do zanašanja njegovega vozila ob prehodu z bankine nazaj na asfalt prišlo tudi zaradi znatno prevelike hitrosti v povezavi z zapoznelim in manj kontroliranim obračanjem krmila, na kar je vplival zaužiti alkohol. Zato so pravilni razlogi obeh sodišč, da je pretežni del krivde za prometno nesrečo na njegovi strani. Po presoji revizijskega sodišča pa sta obe sodišči z določitvijo razmerja odškodninske odgovornosti 80 odstotkov proti 20 odstotkom v korist tožene stranke nekoliko prenizko ocenili in zato dali premajhen poudarek začetnemu vzroku, torej povzročitvi nevarne situacije s prehitevanjem neznanega voznika v škarje. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je materialnopravno pravilna taka presoja, da znaša odškodninska odgovornost tožene stranke 30 odstotkov.

Revizijsko sodišče je še ugotovilo, da v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev. Iz prej navedenih razlogov je zato na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP/77 in 393. člena ZPP/77 odločilo kot v izreku te sodbe. Ker je bilo doslej odločeno le o podlagi tožbenega zahtevka, je odločitev o priglašenih revizijskih stroških tožeče stranke pridržalo za končno odločbo.