Jedro

Z vidika presoje, ali tožena stranka za škodo odgovarja po pravilih o objektivni odgovornosti, je še posebej pomembna okoliščina, da pohodni in nepohodni del strehe med seboj nista bila ločena in dostop do nepohodnega dela strehe ni bil onemogočen. Ob takšnem dejanskem stanju revizijsko sodišče soglaša s presojo, da delo, ki ga je opravljal tožnik, ko se je pod njim udrla streha in je padel več metrov globoko ter se pri tem hudo telesno poškodoval, predstavlja nevarno delo oziroma nevarno dejavnost v smislu določbe drugega odstavka 131. člena OZ.

Tožnik je bil teoretično in praktično usposobljen za delo na obravnavanem delovišču ter je bil opozorjen na pasti strehe, pri čemer je imel celo izkušnje z delom na njenem najnevarnejšem delu. S tem, ko je z zapustil pohodni del strehe, kjer mu je bilo delo odrejeno, in streho prečkal čez nepohodni del, je ravnal nerazumno in zelo neskrbno, ta njegova opustitev dolžne skrbnosti pa je tudi pomembno prispevala k nastanku škodnega dogodka. Zato narekuje pravilna uporaba materialnega prava odločitev, da sta tožnik in tožena stranka odškodninsko odgovorna vsak v višini 50 odstotkov.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in sodba sodišča druge stopnje delno tako spremeni, da se v celoti glasi: "Pritožbi se zavrneta in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.“ Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o pritožbenih in revizijskih stroških se pridrži za poznejšo sodbo.

Obrazložitev

1. Tožnik se je kot delavec tožene stranke 16. 11. 2006 hudo poškodoval pri delu, ko se je na strehi objekta hale A, B., L., pod njim udrla streha, in sicer na sredinskem delu (na eni izmed dveh kupol), na t.i. svetlobniku, ter je padel več metrov globoko. Uveljavlja plačilo odškodnine za nastalo škodo, pri čemer tožbeni zahtevek utemeljuje z objektivno in krivdno odgovornostjo tožene stranke kot delodajalca.

2. Sodišče prve stopnje je o temelju tožbenega zahtevka razsodilo z vmesno sodbo, in sicer da sta tožnik in tožena stranka za škodni dogodek odgovorna vsak v višini 50 odstotkov. Ocenilo je, da delo, pri katerem se je tožnik poškodoval, predstavlja nevarno dejavnost, zato je na strani tožene stranke podana objektivna odgovornost za tožnikovo nezgodo in nastalo škodo. Poleg objektivne odgovornosti je po presoji sodišča prve stopnje podana tudi krivdna odgovornost tožene stranke, in sicer zaradi dejstva, da le-ta ni sklenila ustreznega pisnega dogovora o skupnih ukrepih za zagotavljanje varnosti, ki bi ga glede na to, da je delala na tujem objektu, morala skleniti. Vendar pa, kot je zaključilo sodišče prve stopnje, do nesreče pri delu na način, kot se je zgodila, ne bi prišlo, če bi tožnik opravljal delo na kraju, kjer mu je bilo delo odrejeno, in bi do tega kraja hodil po poti, ki je bila pohodna, kar je bilo glede na možne dostope na streho in kraj odrejenega dela povsem mogoče, zato je presodilo, da je tožnik za nastanek škodnega dogodka soodgovoren. Z zapustitvijo za hojo varnega dela strehe in opustitvijo ukrepov za varnejšo hojo na tem predelu strehe, česar tožena stranka ni mogla preprečiti, je namreč ravnal nepazljivo in ne tako, kot se od razumnega in povprečno skrbnega delavca, ki je izučen za delo na višini, lahko pričakuje. Pri tem je sodišče upoštevalo tudi ugotovitve, da je bil tožnik teoretično in praktično ustrezno usposobljen za delo na obravnavanem delovišču ter da je bil opozorjen na pasti obravnavane strehe, pri čemer je imel celo izkušnje z delom na njenem najnevarnejšem delu.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in razsodilo, da se delež njegove odgovornosti zniža na 30 odstotkov, sicer je pritožbo tožnika ter v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, ni pa se strinjalo s pravno presojo, da je tožnik v višini 50 odstotkov odgovoren za nastalo škodo. Po oceni pritožbenega sodišča odgovornost tožene stranke sega do višine 70 odstotkov, tožnik pa nosi 30-odstotni delež odgovornosti. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da je odškodninska odgovornost tožene stranke objektivna, poleg tega pa je podana tudi njena krivdna odgovornost. Slednjo pa je (drugače kot sodišče prve stopnje) utemeljilo z opustitvijo nadzora na delom tožnika ter neupoštevanjem obveznosti iz Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Ur. l. RS, št. 83/05, v nadaljevanju Uredba).

4. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je revizijo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da tožena stranka za škodo, ki jo je utrpel tožnik, odgovarja po načelu objektivne odgovornosti. Čim je ugotovljeno, da je tožena stranka kršila predpise o varnosti pri delu (kar sodišče druge stopnje utemeljuje kot glavni argument domnevne odgovornosti tožene stranke), namreč ni podlage za objektivno odgovornost. Streha sama po sebi tudi ni nevarna stvar (oziroma delo na strehi ne nevarna dejavnost), ampak to postane šele na podlagi določenih okoliščin. V zvezi s tem se sklicuje na odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 1/2009 z dne 11. 11. 2010 in II Ips 215/2004 z dne 29. 12. 2004. Sodišče prve stopnje se je oprlo na mnenje izvedenca, da je bilo delo na strehi potencialno nevarno. Pri tem se je izvedenec skliceval na to, da bi delavec lahko padel na kovinskih stopnicah. Vendar po ustaljeni sodni praksi hoja po stopnicah ni nevarna dejavnost, prav tako tudi ne hoja po neravnem terenu. Pri delu tožnika ni obstajala nevarnost udara električnega toka, kar je potrdil tudi izvedenec, ko mu je bilo predočeno, kakšno delo je bilo tožniku odrejeno. Izvedenec je sicer res govoril, da gre za potencialno nevarno delo, ker obstaja možnost padca čez ograjo strehe, vendar je sodišče prve stopnje povsem spregledalo, da tožnik ni padel čez ograjo, ampak skozi svetlobnik na vrhu strehe. Izvedenec je na zaslišanju pojasnil, da je svoje zaključke glede vprašanja, ali gre za nevarno delo, podal na podlagi celotnega dela na objektu, ne samo dela, ki ga je opravljal tožnik. Enako je storilo tudi sodišče prve stopnje, saj je presojalo vse pasti strehe in dostopov nanjo, kljub temu, da te s samim škodnim dogodkom niso bile z ničemer povezane. V tem sporu je po oceni tožene stranke treba ugotavljati le, ali je nevarno tisto delo, ki ga je tožnik opravljal v trenutku, ko je prišlo do škodnega dogodka. Do tega pritožbenega očitka se sodišče druge stopnje ni opredelilo, zato se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. Sodišče druge stopnje tudi ni pojasnilo, zakaj je zaključilo, da je šlo pri opravljanju tožnikovega dela za delo na višini. Glede na to, da delo, ki ga je opravljal tožnik, ne zahteva posebnih varnostnih pripomočkov, ne gre za delo s povečano nevarnostjo oziroma večjim tveganjem za nastanek škode, saj bi sicer lahko vsako delo, ki se ne opravlja na tleh, avtomatično šteli za nevarno delo. Nadalje ponavlja pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni konkretiziralo, kateri predpis naj bi tožena stranka kršila s tem, ko ni sklenila sporazuma z B. d.d. o skupnih varnostnih ukrepih za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, ter sodišču druge stopnje očita, da te napake ni saniralo. Vztraja tudi pri navedbah, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja tožnika, ki ga tožena stranka ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti, zato je izpolnjena predpostavka polne oprostitve odgovornosti tožene stranke. Tožnik se je preko strehe in svetlobnika odpravil brez razloga in brez potrebe ter proti slehernemu pričakovanju tožene stranke. Ker je bil opozorjen na nevarnost padca pri svetlobnikih, je škoda nastala izključno zaradi njegovega ravnanja. Odrejeno delo bi lahko opravil tako, da mu ne bi bilo treba prečkati svetlobnika, temveč bi lahko ves čas hodil ob robu strehe. Zavedal se je torej, da streha v sredini ni prehodna, da se tam ne sme hoditi in da s takšnim prečkanjem ogroža svoje življenje. Takšnega ravnanja od sicer zanesljivega, pridnega, predvsem pa zelo izkušenega delavca, tožena stranka ni mogla pričakovati. Iz ugotovitev inšpektorja J. Ž. izhaja, da se je tožnik sam odločil za prečkanje strehe in da bi delo lahko opravil na zavarovani višini, čeprav bi bila pot precej daljša. Iz teh ugotovitev tudi izhaja, da se je sleme strehe dalo varno prečkati na mestih, kjer je izvedena dilatacija. Glede na ugotovljeno dejansko stanje ni jasno, kako je sodišče druge stopnje prišlo do zaključka, da tožena stranka ni poskrbela niti za tisti minimum nadzora, ki bi ga bila po ugotovitvah izvedenca dolžna izvajati. V tem delu izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se je ne da preizkusiti. Med domnevno opustitvijo nadzora in škodnim dogodkom tudi ni vzročne zveze, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje se po navedbah tožene stranke tudi neutemeljeno sklicuje na Uredbo, saj v tej zadevi ni šlo za gradbišče. Uredbe v konkretnem primeru ni možno uporabiti v celoti, temveč bi v poštev lahko prišel le tisti del, ki se nanaša na zagotavljanje varnosti in zdravja pri vzdrževanju in čiščenju zgrajenih objektov. Vendar pa niti v tem obsegu uredba ni uporabljiva, saj pri vzdrževanju novoletne razsvetljave ne gre za vzdrževanje zgrajenega objekta. Novoletna razsvetljava ni pritiklina, prav tako ne sestavina zgrajenega objekta. Ne glede na navedeno pa je tožena stranka določila uredbe tudi v celoti spoštovala. Sodišče druge stopnje zaključka, da tožena stranka ni sprejela varnostnih ukrepov, s katerimi bi zagotovila, da delavci ne bi nepazljivo hodili po površini, ki je narejena iz lomljivih materialov, skozi katero se lahko pade, sploh ni obrazložilo. Tožena stranka vztraja na stališču, da za nesrečo pri delu ni odgovorna niti krivdno niti objektivno, saj je zaradi svojega neskrbnega ravnanja zanjo odgovoren izključno tožnik sam. Le-ta ni zanemaril le skrbnosti, ki se pričakuje od izkušenega delavca, pač pa tudi skrbnost, ki jo je utemeljeno pričakovati od vsakega povprečno razumnega človeka.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Po določbi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na navedeno določbo ni mogoče upoštevati vseh tistih revizijskih navedb, iz katerih izhaja le, da se tožena stranka ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča. 7. Tožena stranka v reviziji bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne opredeli v smislu določb ZPP, je pa iz revizijskih navedb mogoče razbrati, da iz razloga, ker naj se sodišče druge stopnje ne bi v zadostni meri opredelilo do pritožbenih navedb, sodišču druge stopnje očita bistveno kršitev določbe prvega odstavka 360. člena ZPP. Na podlagi navedene določbe mora sodišče presoditi pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je pri odločanju upoštevalo po uradni dolžnosti. V predmetni zadevi je iz sodbe sodišča druge stopnje jasno razvidno, da se je sodišče s pritožbenimi ugovori tožene stranke seznanilo in jih v okviru preizkusa sodbe sodišča prve stopnje tudi obravnavalo, zato revizijsko sodišče ugotavlja, da kršitev določbe prvega odstavka 360. člena ZPP ni podana.

8. Sodišče druge stopnje je v 23. točki obrazložitve pritrdilo pritožbenim navedbam, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje o tem, da bi morala tožena stranka z družbo B. d.d. skleniti pisni sporazum o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu, ter da med nesklenitvijo sporazuma in škodo, ki je tožniku nastala zaradi padca, tudi ni vzročne zveze. Čemu torej tožena stranka v reviziji ponavlja pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni konkretiziralo, kateri predpis naj bi tožena stranka kršila s tem, ko ni sklenila zgoraj omenjenega sporazuma z B. d.d., ter sodišču druge stopnje očita, da te napake ni saniralo, ni jasno.

9. Utemeljene pa so revizijske navedbe, da se sodišče druge stopnje v tej zadevi ne bi smelo sklicevati na določila Uredbe. Kot izhaja iz prvega člena Uredbe, le-ta določa ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu na gradbiščih, kakor tudi v obratih in/ali pomožnih delavnicah na gradbiščih, v katerih se pripravljajo, predelujejo in obdelujejo gradbeni materiali, gradbeni proizvodi in gradbeni elementi, ki se vgrajujejo v gradbene objekte; poleg tega pa tudi ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu pri vzdrževanju in čiščenju zgrajenih objektov. V obravnavanem primeru ni šlo za opravljanje gradbenih niti vzdrževalnih del v smislu določil Uredbe, pač pa zgolj za dela v zvezi s popravilom novoletne razsvetljave.

10. Bistvene prvine dejanske podlage, na katero je revizijsko sodišče vezano pri presoji odškodninske odgovornosti tožene stranke kot delodajalca v smislu določbe prvega odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih, so naslednje: - tožnika je njegov nadrejeni 16. 11. 2006 poslal na streho objekta hale A, B., L., pobirat odpadni material, ki je ob robu strehe ostal za sodelavcema; - sodelavca sta menjavala pregorele svetlobne cevke na severni strani strehe hale A, pri čemer sta ves čas hodila le po pohodnem delu strehe; - tožniku je bilo odrejeno delo na pohodnem delu strehe in za izvršitev odrejenega dela ni bilo treba prečkati strehe preko kupol iz pleksi stekla; - tožnik je iz neugotovljenega razloga (na južnem delu strehe so delavci že pred tem pobrali material) prečkal streho preko dela, ki ni pohoden, pri čemer se je pod njegovo težo udrl svetlobnik narejen iz pleksi stekla, tožnik pa je padel več metrov globoko in se pri tem poškodoval; - v juniju 2006, torej le pet mesecev pred obravnavano nesrečo, je tožnik več dni na isti strehi opravljal delo pri napeljavi strelovoda, zato je tudi s praktičnega vidika poznal pasti te strehe; - tožnik je opravil izpit iz varstva pri delu; - izobraževanje iz varstva pri delu za delavce tožene stranke je vsebovalo tudi predavanje o izvajanju del na strehi in uporabi varovalnih sredstev; - tožnik je bil tudi praktično poučen o varnosti pri delu, pri čemer pa tožena stranka ni izpolnila lista praktičnega usposabljanja z izjavo delavca, da je seznanjen z navodili za varno opravljanje dela, kar je sicer njena dolžnost. 11. Materialnopravno izhodišče glede objektivne odgovornosti tožene stranke, na katerem sta gradili sodišči druge in prve stopnje, je pravilno. Slednja je podana pri škodi, ki izvira iz nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti. Nevarna stvar ali nevarna dejavnost pa je po določbi drugega odstavka 131. člena OZ tista, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico. Gre za nedoločen pravni pojem ali pravni standard, ki ga v vsakem posameznem primeru napolnjuje sodna praksa.

12. Vrhovno sodišče je že večkrat obravnavalo škodne dogodke, do katerih je prišlo pri delu na strehi. V sodbi VIII Ips 380/2009 z dne 7. 6. 2011 ter v sodbi in sklepu II Ips 311/2004 je Vrhovno sodišče odgovornost delodajalca presojalo po pravilnih krivdne odgovornosti, medtem ko obstoja objektivne odgovornosti ni presojalo (1). V sodbi in sklepu II Ips 444/2006 z dne 1. 12. 2008 pa je upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje presodilo, da gre za opravljanje nevarne dejavnosti, zaradi česar delodajalec delavcu odgovarja za škodo po pravilih objektivne odgovornosti. V nobeni od zadev, na kateri se v reviziji sklicuje tožena stranka, ni šlo za presojo odškodninske odgovornosti delodajalca za škodo, ki bi delavcu nastala pri delu na strehi. V zadevi II Ips 1/2009 je sicer šlo za primer padca s strehe, vendar ne v zvezi z opravljanjem dela na strehi (oškodovanec je bil šolar, star 13 let), v zadevi II Ips 215/2004 pa je šlo za presojo odškodninske odgovornosti zaradi zdrsa snega s strehe. Zaradi bistveno različnih dejanskih okoliščin tako ne gre za ustrezno primerjavo.

13. Sodišče prve stopnje je obširno raziskalo dejanske okoliščine, v katerih je prišlo do obravnavane nesreče pri delu (2). Z vidika presoje, ali tožena stranka za škodo odgovarja po pravilih o objektivni odgovornosti, pa je še posebej pomembna okoliščina, da pohodni in nepohodni del strehe med seboj nista bila ločena in dostop do nepohodnega dela strehe (zgornji del strehe ob slemenih obeh kupol, kjer so bili svetlobniki iz pleksi stekla) ni bil onemogočen. Ob takšnem dejanskem stanju revizijsko sodišče soglaša s presojo, da delo, ki ga je opravljal tožnik, ko se je pod njim udrla streha in je padel več metrov globoko ter se pri tem hudo telesno poškodoval, predstavlja nevarno delo oziroma nevarno dejavnost v smislu določbe drugega odstavka 131. člena OZ. Za škodo od nevarne dejavnosti pa glede na določbo 150. člena OZ odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja, torej tožena stranka.

14. Tožena stranka poleg tega, da se ne strinja z izhodiščem, da je pri odločitvi o temelju tožbenega zahtevka treba upoštevati pravila o objektivni odgovornosti povzročitelja škode, zatrjuje tudi, da je njena odškodninska odgovornost izključena zaradi ravnanja tožnika, ki ga tožena stranka ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Po presoji revizijskega sodišča temu stališču tožene stranke ni mogoče slediti, saj ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage za popolno oprostitev odgovornosti tožene stranke.

15. Kot je bilo obrazloženo zgoraj, je bilo delo, ki ga je v času nezgode opravljal tožnik, nevarno v smislu določbe drugega odstavka 131. člena OZ. Delodajalec lahko z maksimalno skrbnostjo strokovnjaka in doslednim spoštovanjem predpisov, ki urejajo varnost in zdravje pri delu, to nevarnost sicer do neke mere zmanjša, a kljub vsemu je ne more spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti. Če pa se poleg tega na njegovi strani ugotovi še krivdno ravnanje, se odgovornosti za nastalo škodo v celoti sploh ne more razbremeniti. Kot pravilno ugotavljata že sodišči druge in prve stopnje, v obravnavanem primeru predpostavka za oprostitveni razlog iz drugega odstavka 153. člena OZ (ravnanje oškodovanca, ki ga ni bilo mogoče pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti) ni izpolnjena. Iz dejanskih ugotovitev namreč izhaja, da tožena stranka ni storila vsega, kar bi bila kot posebej skrben strokovnjak morala storiti. Poskrbela je sicer za to, da je bil tožnik teoretično in praktično usposobljen za delo na strehi obravnavanega objekta ter da je bil tudi opozorjen na njene pasti, vendar pa bi poleg tega morala poskrbeti tudi za ustrezen nadzor. Kot je poudarilo že sodišče druge stopnje, je bila zaradi opustitve potrebnega nadzora, izbira načina gibanja po strehi, na kateri pohodni in nepohodni del med seboj nista bila ločena, v celoti prepuščena tožniku, kar je sicer v manjšem obsegu, pa vendar tudi prispevalo k nastanku škodnega dogodka. Pri tem revizijsko sodišče še poudarja, da je treba oprostitvene razloge obravnavati kot izjeme. Dejanje oškodovanca mora biti nepričakovano in nepreprečljivo. Merilo za presojo je objektivno in abstraktno, izhodišče za presojo pa je posebej skrben strokovnjak. Glede na vse navedeno ni mogoče slediti revizijskim navedbam, da je bila tožnikova hoja po nepohodnem delu strehe za toženo stranko nepričakovana, in se zato odgovornosti ne more v celoti razbremeniti. Njena objektivna odgovornost ostane, čeprav zmanjšana zaradi prispevka tožnika samega.

16. Ker je tožnik tudi sam prispeval k nastanku škodnega dogodka, je na mestu uporaba tretjega odstavka 153. člena OZ o delni oprostitvi odgovornosti. Vsakdo je namreč dolžan skrbeti za lastno varnost, ZVZD pa delavcem še posebej nalaga skrb za varovanje lastnega življenja in zdravja.

17. Upoštevaje povzete ugotovitve je sodišče prve stopnje ocenilo tožnikov prispevek k nastanku škode na 50 odstotkov, sodišče druge stopnje pa na 30 odstotkov. Revizijsko sodišče delno pritrjuje reviziji tožene stranke o zmotnosti presoje sodišča druge stopnje. Ocenjuje namreč, da je treba tehtati na eni strani objektivno odgovornost tožene stranke upoštevaje tudi njeno neskrbnost pri nadzoru nad delom tožnika, na drugi strani pa neskrbnost oškodovanca in prispevek njegovega ravnanja k nastanku škode. Pomembne so dejanske ugotovitve, da je bil tožnik teoretično in praktično usposobljen za delo na obravnavanem delovišču ter da je bil opozorjen na pasti strehe, pri čemer je imel celo izkušnje z delom na njenem najnevarnejšem delu. S tem, ko je z zapustil pohodni del strehe, kjer mu je bilo delo odrejeno, in streho prečkal čez nepohodni del, je ravnal nerazumno in zelo neskrbno, ta njegova opustitev dolžne skrbnosti pa je tudi pomembno prispevala k nastanku škodnega dogodka. Zato ni materialnopravno pravilna porazdelitev odgovornosti v sodbi sodišča druge stopnje, ampak narekuje pravilna uporaba materialnega prava takšno razmejitev odgovornosti, kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje. Slednje je tožnikovo ravnanje natančno obravnavalo in glede temelja tožbenega zahtevka odločilo, da sta tožnik in tožena stranka odškodninsko odgovorna vsak v višini 50 odstotkov. Revizijsko sodišče sodišču prve stopnje pritrjuje in je v skladu z gornjimi zaključki v tolikšnem obsegu ugodilo reviziji ter izpodbijano sodbo, ker je šlo le za kršitev materialnega prava, spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te odločbe (prvi odstavek 380. člena ZPP), medtem ko je v ostalem revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

18. Ker je bilo z vmesno sodbo odločeno samo o temelju tožbenega zahtevka in se bo postopek glede višine odškodnine nadaljeval pred sodiščem prve stopnje, je revizijsko sodišče na podlagi določbe 164. člena ZPP odločilo, da se odločitev o pritožbenih in revizijskih stroških pridrži za poznejšo sodbo.

Op. št. (1): Pri tem velja opozoriti na omejenost revizijskega preizkusa in na vezanost sodišča na trditveno podlago spora.

Op. št. (2): T

ožnik je opravljal delo na strehi več metrov visokega objekta, pri čemer na določenih mestih ograja te strehe ni bila višja od 60 cm, na določenih mestih pa je sploh ni bilo. Pot, po kateri je bilo mogoče hoditi ob robovih strehe ni bila ravna in tudi ne ves čas v isti ravnini, na njej so bile ovire, ki jih je bilo treba prestopiti, stopiti nanje ali se skloniti, tla so bila na določenih mestih vbočena, na določenih mestih je bilo treba hoditi po valoviti kritini, na določenih mestih je bila pot tudi precej ozka.