Jedro

Ob objektivni odgovornosti tožene stranke (do nesreče pri delu je prišlo ob opravljanju nevarnega dela, to je dela na višini) je podana tudi njena krivdna odgovornost, ker tožnika pri delu ni ustrezno nadzirala in ker mu ni dala ustreznih navodil, pa tudi ker ni sprejela varnostnih ukrepov, s katerimi bi zagotovila, da tožnik ne bi hodil nepazljivo po površini, ki je narejena iz lomljivih materialov, in da ne bi padel na tla.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana vmesna sodba delno spremeni tako, da se v celoti glasi: Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana vmesna sodba delno spremeni tako, da se v celoti glasi: „Tožena stranka je za nesrečo pri delu, ki se je zgodilo 16. 11. 2006 odgovorna do višine 70 %, tožnik pa do višine 30 %.“ V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana vmesna sodba.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sta tožnik in tožena stranka odgovorni vsaka do 50 % za nesrečo pri delu, ki se je zgodilo 16. 11. 2006. Zoper takšno vmesno sodbo se tožnik pritožuje zaradi vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je streha hale A nevarno sredstvo, delo na tej strehi pa nevarna dejavnost. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje tudi izhaja, da je bilo delo na strehi organizirano v nasprotju z zahtevami iz Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja na začasnih in premičnih gradbiščih (Ur. l. RS, št. 83/2005, v nadaljevanju uredba), zato bi sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava moralo odločiti, da je tožena stranka krivdno odgovorna za škodni dogodek. Nerazumljivo je, kako je sodišče prve stopnje pri oceni prispevka tožnika lahko ugotovilo, da je bilo tožniku odrejeno delo na „pohodnem“ delu strehe in da je do kraja opravljanja dela bilo mogoče priti po za hojo varnem delu strehe. Takšna ugotovitev je v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje o lastnostnih strehe in tudi v nasprotju z odločitvijo, da je streha nevarno sredstvo, delo na njej pa nevarna dejavnost. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, čeprav so te nepopolne, izhaja, da kakršnakoli pot ob robu strehe ali na kateremkoli delu strehe objekta hale A, bodisi sploh ne obstaja (hodi se po relativno strmi strehi), bodisi ni varna za hojo. „Varna pot“, o kateri govori sodišče prve stopnje, v nobenem primeru ne izpolnjuje pogojev, ki so predpisani v točki 15/6 priloge 4 k citirani uredbi. Tudi izvedenec za varstvo pri delu je potrdil, da varna pot po robu objekta hale A dejansko sploh ni obstajala. To je razvidno iz dejstva, da tudi ogled strehe ni bil možen le iz dostopa skozi carinarnico, temveč, da se je bilo potrebno spustiti na tla in se ponovno povzpeti skozi vhod, ki vodi iz toplotne postaje. Tudi kot priča zaslišani D.V. je izpovedal, da pot ob robu objekta ni bila pohodna in varna. Zaradi zmotnega prepričanja, da je tožnik imel na razpolago varno „čeprav le en meter široko pot“, se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem, kakšna navodila so bila dana tožniku in po kateri poti je tožnik prišel na samo streho, kakor tudi ne z vprašanjem, zakaj se je tožnik nahajal na tistem delu strehe, kjer je padel. Posledično sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisno je stališče sodišča prve stopnje, da iz izvedenih dokazov ni mogoče ugotoviti, po kateri poti je tožnik prišel na streho, saj iz izpovedb priče M.W. in ugotovitev inšpektorja za varstvo pri delu J.Ž. izhaja, da se je tožnik na streho povzpel na južni strani objekta in da na severno stran ni mogel priti po varni poti, saj ta sploh ne obstaja. Zaradi izbire poti tožniku ni mogoče pripisati nobene kršitve pravil varnega dela, še manj pa hudo malomarnost pri opravljanju naloženega dela. Priča M.W., ki je tožniku odredil delo, ni vedel povedati, po kateri poti se je tožnik povzpel na streho, kaj šele, da bi tožniku odredil, po kateri poti mora hoditi, da bi varno opravil svoje delo. Nadrejeni tožniku tudi ni zagotovil ustrezna varovalna sredstva (najmanj varnostni pas) in ga tudi ni poučil, da pri delu mora nositi varnostni pas. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da bi tožena stranka nadzor nad tožnikovim delom morala izvajati vsaj v toliko, da bi skupaj s tožnikom še nekdo šel na streho, vendar pa je sodišče zaključilo, da med to opustitvijo in tožnikovim padcem ni vzročne zveze, saj je do padca tožnik svoje delo že opravil. Takšno sklepanje je napačno in temelji izključno na izpovedbi priče M.W.. Sodišče prve stopnje je pri tem spregledalo, da je med tožnikovimm prihodom v B. d.d. in padcem skozi streho minilo komaj nekaj več kot 20 minut, kar je premalo časa, da bi tožnik naročeno delo lahko dejansko opravil. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da se obveznost tožene stranke, da tožnika pouči o varnem delu in da ga pri delu nadzira, nanaša le na samo delovno mesto, ne pa tudi na dostopne poti. V konkretnem primeru je dokazano, da tožena stranka tožniku ni določila varne poti za prehod do delovnega mesta in nazaj, da ga o tem ni ustrezno poučila, da mu ni dala ustreznega varovalnega sredstva, zato bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da obstaja vzročna zveza med opustitvijo tožene stranke in škodnim dogodkom. To vzročno zvezo bi lahko pretrgalo samo takšno ravnanje tožnika, ki je bilo v nasprotju z jasnimi navodili za delo. Protispisna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik pravilno poučen o varnem delu na tej strehi. Tožnik je sicer imel opravljen zdravstveni pregled za dela na višini in izpit iz varstva pri delu, vendar ga tožena stranka ni nikoli poučila o varnem delu na strehi in tudi ne o nevarnosti dela na strehi, na kateri je prišlo do poškodbe. Zaključek sodišča prve stopnje, da je priča M.W. izpovedala, da je bil tožnik praktično poučen o delu na strehah, tožnik pa ni izpovedal drugače, zaradi česar je sodišče prve stopnje štelo za dokazano, da je bil tožnik praktično poučen o varnosti in zdravju pri delu v zvezi z delom na strehi nasploh, je protispisna. Razen tega je obremenjena z relativno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, saj neprerekana izjava zaslišane priče ne ustvarja domneve, da gre za dokazano dejstvo. Iz izpitnih pol iz varstva pri delu izhaja, da se te ne nanašajo na nevarnosti dela na višini, na neravnih površinah in na strehi, torej na pogoje, pri katerih je prišlo do škodnega dogodka. Iz zaslišanja izvedenca izhaja, da niti izvedencu ni bila znana nosilnost kritine na objektu hale A, zato ni mogoče pričakovati, da bi bilo to znano tožniku. Sodišče prve stopnje je zmotno in v škodo tožnika povzelo izpovedbe priče B.B., saj je ta izpovedal, da iz lastnih izkušenj ve, da se ne hodi po valovitkah, ni pa izpovedal, da bi ga o tem na kakršenkoli način poučila tožena stranka. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da okoliščina, da je tožnik nekaj mesecev pred škodnim dogodkom že opravljal delo na tem objektu, toženo stranko osvobaja njene dolžnosti, da tožniku zagotovi varne pogoje dela in da ga pouči o vseh nevarnostnih dela. Iz izvedenih dokazov je razvidno, da tožnik takrat ni delal na vrhu kupol, zato iz lastnih izkušenj ni mogel vedeti, da se svetlobnik pri hoji upogiba in da zato ni varen za hojo. Tožniku bi bilo mogoče očitati soprispevek le v primeru, ko bi se sam spravil v življenjsko nevarnost vedoč, da je določeno opravilo nevarno. Tožniku pa ni mogoče očitati odgovornosti za nepoznavanje nosilnosti posameznih strešnih kritin, kakor je smiselno odločilo sodišče prve stopnje. Glede na to, da je tožena stranka ves čas zatrjevala, da tožniku odrejeno delo ni nevarno, je neživljenjska in nelogična ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožena stranka tožnika opozarjala na nevarnosti na strehi, ki pa je sama sploh ni štela za nevarno. Zaradi navedenega so razlogi izpodbijane sodbe nejasni in v nasprotju s samim seboj ter izvedenimi dokazi, navedbe o izpovedbah prič pa so v nasprotju s tistim, kar so dejansko izpovedale, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Upoštevajoč vse okoliščine bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da tožniku ni mogoče pripisati takšnih kršitev delovnih obveznosti, ki bi povzročile njegovo soodgovornost za škodni dogodek oziroma da je njegov prispevek v razmerju do odgovornosti tožene stranke zanemarljiv. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnika po temelju v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tudi tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je opravljanje kateregakoli dela na strehi objekta hale A v B. d.d. nevarna dejavnost že samo zaradi lastnosti te strehe. Gre za dejavnost s povečano nevarnostjo, zato ni podana objektivna, temveč krivdna odgovornost. Sodišče prve stopnje se je oprlo na mnenje izvedenca, da je bilo delo na strehi potencialno nevarno. Pri tem se je izvedenec skliceval na to, da bi delavec lahko padel na kovinskih stopnicah. Vendar po ustaljeni sodni praksi hoja po stopnicah ni nevarna dejavnost, prav tako tudi ne hoja po neravnem terenu. Pri delu tožnika ni obstajala nevarnost udara električnega toka, kar je potrdil tudi izvedenec, ko mu je bilo predočeno, kakšno delo je bilo tožniku odrejeno. Izvedenec je na zaslišanju pojasnil, da je svoje zaključke glede vprašanja, ali gre za nevarno delo, podal na podlagi celotnega dela na objektu, ne samo dela, ki ga je opravljal tožnik. Enako je storilo tudi sodišče prve stopnje, saj je presojalo vse pasti strehe in dostopov nanjo, kljub temu, da te s samim škodnim dogodkom niso bile z ničemer povezane. V tem sporu je potrebno ugotavljati le, ali je nevarno tisto delo, ki ga je tožnik opravljal v trenutku, ko je prišlo do škodnega dogodka. Izvedenec je sicer res govoril, da gre za potencialno nevarno delo, ker obstaja možnost padca čez ograjo strehe, vendar je sodišče prve stopnje povsem spregledalo, da tožnik ni padel čez ograjo, ampak čez svetlobnik na vrhu strehe. Delo, ki ga je opravljal tožnik, ne zahteva posebnih varnostnih pripomočkov, ne gre za delo s povečano nevarnostjo oziroma večjim tveganjem za nastanek škode, saj bi sicer lahko vsako delo, ki se ne opravlja na tleh, avtomatično šteli za nevarno delo. Sodišče prve stopnje na nevarnost strehe neutemeljeno sklepa na podlagi tega, da si predstavnik lastnika stavbe ni upal hoditi po tej strehi. Neživljenjsko je pričakovati, da se bo vsak človek upal hoditi po strehi, razen tega je šlo za osebo, ki nima opravljenega preizkusa za varno opravljanje dela na višini in ki te strehe sploh ne pozna in na njej tudi nikoli ni bila. Sodišče prve stopnje očitno pozablja, da je bil B. d.d. zgolj naročnik in ne izvajalec del. Sodišče je štelo, da je delo na strehi nevarno, ker je zgornji del strehe ob slemenih obeh kupol neprehoden zaradi svetlobnikov iz pleksi stekla. Pri tem ni upoštevalo ugotovitev izvedenca, da bi tožnik odrejeno delo lahko opravil tako, da mu ne bi bilo potrebno prečkati svetlobnika, temveč bi lahko ves čas hodil ob robu strehe. Tožnik se je preko strehe in svetlobnika odpravil brez razloga in brez potrebe ter proti slehernemu pričakovanju tožene stranke. Tožnik je bil opozorjen na nevarnost padca pri svetlobnikih, zato je škoda nastala izključno zaradi njegovega ravnanja. Takšno ravnanje je bilo za toženo stranko povsem nepričakovano in se mu zato ni mogla izogniti. Tožnik se je zavedal, da streha v sredini ni prehodna, da se tam ne sme hoditi in da s takšnim prečkanjem ogroža svoje življenje. Takšnega ravnanja od sicer zanesljivega, pridnega, predvsem pa zelo izkušenega delavca, tožena stranka ni mogla pričakovati. Iz ugotovitev inšpektorja J.Ž. izhaja, da se je tožnik sam odločil za prečkanje strehe in da bi delo lahko opravil na zavarovani višini, čeprav bi bila pot precej daljša. Iz teh ugotovitev tudi izhaja, da se je sleme strehe dalo varno prečkati na mestih, kjer je izvedena diletacija. Škoda je nastala izključno zaradi dejanja tožnika, ki ga tožena stranka ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ni mogla izogniti ali jih odstraniti, zato je izpolnjena predpostavka polne oprostitve odgovornosti tožene stranke. Sodišče se neutemeljeno sklicuje na uredbo, saj v tej zadevi ni šlo za gradbišče. Uredbe v konkretnem primeru ni možno uporabiti v celoti, temveč bi v poštev lahko prišel le tisti del, ki se nanaša na zagotavljanje varnosti in zdravja pri vzdrževanju in čiščenju zgrajenih objektov. Vendar pa niti v tem obsegu uredba ni uporabljiva, saj pri vzdrževanju novoletne razsvetljave ne gre za vzdrževanje zgrajenega objekta. Novoletna razsvetljava ni pritiklina, prav tako ne sestavina zgrajenega objekta. Ne glede na navedeno pa je dejstvo, da je tožena stranka določila uredbe v celoti spoštovala. Sodišče prve stopnje je sicer zavzelo stališče, da naj bi tožena stranka svoje obveznosti v zvezi z zagotavljanjem varnosti in zdravja pri delu na delovišču strehe hale A kršila s tem, da ni sklenila pisnega sporazuma z B. d.d., kot lastnikom objekta in naročnikom del o skupnih varnostnih ukrepih za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Sodišče prve stopnje pri tem ni navedlo, katero pravno normo naj bi tožena stranka s tem kršila, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V kolikor sta sodišče in izvedenec pri tem mislila na 25. člen Zakona o varnosti in zdravja pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999 s spremembami), potem je potrebno poudariti, da ta določba ne pride v poštev, saj ni šlo za delovišče, na katerem bi delo opravljalo dvoje ali več delodajalcev. Na dan, ko je prišlo do škodnega dogodka, je delo na strehi hale A opravljala samo tožena stranka oziroma njeni zaposleni. Celo če bi bilo stališče sodišča prve stopnje pravilno, pa je dejstvo, da nesprejem takšnega sporazuma ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Tožena stranka za nesrečo pri delu ni odgovorna niti krivdno niti objektivno. Celo v primeru, da bi bila tožena stranka kakorkoli odgovorna, bi bila lahko odgovorna zgolj do višine 10 %. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da odloči, da je za nesrečo pri delu izključno odgovoren tožnik sam in da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano vmesno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo tožnika zanikala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev tožnikove pritožbe.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa je neutemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

- K pritožbi tožnika Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z navodili, ki jih je tožnik dobil od nadrejenih, kakor tudi ne z vprašanjem, po kateri poti je prišel na streho in zakaj se je nahajal na tistem delu strehe, kjer je padel. Tožena stranka se sicer očitno ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar to ne pomeni, da se sodišče prve stopnje z navedenimi vprašanji ni ukvarjalo. Tako se je izrecno opredelilo tudi do vprašanja, kakšno delo je bilo tožniku odrejeno in kako bi ga lahko varno opravil. Sodišče prve stopnje je tudi skušalo ugotoviti, zakaj je tožnik streho prečkal čez plastične kupole, vendar tudi ob skrbni presoji vseh dokazov tega ni moglo z gotovostjo ugotoviti, je pa pravilno ugotovilo, da to za odrejeno delo ni bilo potrebno. Sicer pa za odločitev v tem sporu sploh ne more biti odločilno dejstvo, po kateri poti se je tožnik povzpel na streho. Navedeno pomeni, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Razlogi izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih niso nejasni in tudi ne med seboj v nasprotju, zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik ta očitek postavlja na koncu pritožbe potem, ko pred tem graja stališče sodišča prve stopnje glede tega, ali je tožniku možno očitati soodgovornost za nastanek škode, ker je streho, na kateri je opravljal delo, prečkal tako, da je stopil na svetlobnik iz plastike, ki se je pri tem pod njim udrl. Vendar pa so razlogi, ki jih sodišče prve stopnje v zvezi s tem navaja povsem jasni in razumljivi. Okoliščine, na katere tožnik opozarja v pritožbi, po mnenju pritožbenega sodišča niti ne morejo biti odločilna dejstva v tem sporu. Tako ni bistveno, da v izpitnih polah iz varstva pri delu ni vprašanj, ki bi se nanašala na nevarnost dela na višini in tudi ne, da izvedencu ni bila znana nosilnost kritine na objektu hale A in da ta ni mogla biti znana niti tožniku.

Tožnikovo zatrjevanje, da naj bi bilo nasprotje med navedbami izpodbijane sodbe o izpovedbah prič in tistim, kar so te dejansko izpovedale, pomeni smiselno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami oziroma prepisi. Pritožbeno sodišče takšnega nasprotja ne ugotavlja. Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da naj bi zmotno in v škodo tožnika povzelo izpovedbo priče B.B.. V razlogih izpodbijane sodbe o izpovedbi te priče ni ničesar, kar bi bilo v nasprotju z zapisnikom o njenem zaslišanju. Sicer pa glede na navedbe pritožbe že pojmovno ni moglo iti za nasprotje, saj tožnik razlaga, česa ta priča ni izpovedala. Tožnik namreč v zvezi z izpovedbo B.B., o tem da iz lastnih izkušenj ve, da se ne hodi po valovitkah, opozarja, da priča ni izpovedala, da bi ga o tem na kakršenkoli način poučila tožena stranka.

Tožnik nadalje neutemeljeno uveljavlja, da je protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik poučen o varnem delu na strehi. Ta ugotovitev sodišča prve stopnje temelji na izpovedbi priče M.W. o tem, da je delavce opozoril, da se po plastičnih delih kupol ne hodi, ker to ni varno in da so vsi delavci to vedeli ter na izpovedbah prič B.B., D.V. in M.N.. Tako sodišče prve stopnje povzema izpovedbo priče M.N. o tem, da so vodilni monterji opozarjali, da se po svetlobnikih ne sme hoditi. Sodišče prve stopnje pravilno povzema tudi izpovedbo priče B.B. o tem, da so ves čas govorili, da se ne sme stopiti na svetlobnik ter priče D.V., da so jim govorili, da morajo paziti kod hodijo.

Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da bi bilo v nasprotju z določbami ZPP, če bi sodišče štelo, da je neko dejstvo dokazano zgolj zaradi tega, ker je o njem tako izpovedovala priča, tožnik pa glede tega ni izpovedoval drugače. Relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP pritožba uveljavlja v zvezi s stališčem sodišča prve stopnje, da je priča M.W. izpovedala, da je bil tožnik praktično poučen o delu nasploh in tudi o delu na strehah, tožnik pa ni izpovedal drugače, zato sodišče prve stopnje šteje za dokazano, da je bil tožnik praktično poučen o varnosti in zdravju pri delu v zvezi z delom na strehi nasploh. Na prvi pogled res kaže, kakor da bi sodišče prve stopnje tudi glede izpovedbe priče uveljavljalo domnevo iz drugega odstavka 214. člena ZPP. V skladu s to določbo se namreč dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Pritožba utemeljeno opozarja, da se ta domneva nanaša le na dejstva, ki izhajajo iz navedb strank, ne pa tudi na dejstva, ki izhajajo iz izpovedb prič. Vendar pa citirani stavek z 12. strani obrazložitve izpodbijane sodbe dejansko ne pomeni uveljavljanja takšne zakonske domneve, temveč gre še vedno za dokazno oceno, ki se opira na izpovedbo priče M.W., pa tudi na dejstvo, da tožnik o tem ni izpovedoval drugače. Da gre za dokazno oceno in ne za domnevo priznanja dejstev, je razvidno tudi iz dokazne ocene na 11. strani obrazložitve izpodbijane sodbe, ko sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka trdila, da je bil tožnik tudi praktično usposobljen za delo na strehi, kar je potrdila priča M.W. z navedbo, da je poučevanje iz varstva pri delu obsegalo tudi poučevanje o tem, kako se izvajajo dela na strehi ter da je to potrdila tudi priča B.B.. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje ocenilo tudi izpovedbo priče J.D., ki je sicer izpovedal, da praktičnega poučevanja iz varstva pri delu niso imeli, da pa je s praktičnega vidika poznal pasti strehe hale A in zahtevo po posebni pazljivosti pri delu na strehi. Glede na navedbe v pritožbi bi tako lahko šlo kvečjemu za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 204. člena ZPP, vendar tudi ta kršitev ni podana, saj gre pri grajanem stališču sodišča prve stopnje za dokazno oceno in ne za fikcijo priznanja dejstev.

Pritožbeno sodišče tudi v celoti soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Vsa odločilna dejstva je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo. Ta dejstva pa so predvsem naslednja: - tožnika je njegov nadrejeni M.W. 16. 11. 2006 poslal na streho hale A v B. d.d. pobirat odpadni material, ki je ob robu strehe ostal za sodelavcema D.V. in J.D., - D.V. in J.D. sta menjavala pregorele svetlobne cevke na severni strani strehe hale A, ki je obrnjena proti C., pri čemer sta ves čas hodila le po pohodnem delu strehe, - tožniku je bilo odrejeno delo na pohodnem delu strehe in za izvršitev odrejenega dela ni bilo treba prečkati strehe preko kupol iz pleksi stekla, - tožnik je iz neugotovljenega razloga (na južnem delu strehe so delavci že pred tem pobrali material) prečkal streho preko dela, ki ni pohoden, pri čemer se je pod njegovo težo udrl svetlobnik narejen iz pleksi stekla, tožnik pa je padel več metrov globoko in se pri tem poškodoval, - v juniju 2006, torej le pet mesecev pred nesrečo na delu, je tožnik več dni na isti strehi opravljal delo pri napeljavi strelovoda, zato je tudi s praktičnega vidika poznal pasti te strehe, - tožnik je opravil izpit iz varstva pri delu, - izobraževanje iz varstva pri delu za delavce tožene stranke je vsebovalo tudi predavanje o izvajanju del na strehi in uporabi varovalnih sredstev, - tožnik je bil tudi praktično poučen o varnosti pri delu; tožena stranka pa ni izpolnila lista praktičnega usposabljanja z izjavo delavca, da je seznanjen z navodili za varno opravljanje dela, kar je sicer njena dolžnost. Ni res, da bi iz izpovedb prič M.W. in J.Ž. izhajalo, da se je tožnik na streho povzpel z južne strani zgradbe. Priča J.Ž. je namreč izpovedal, da ni ugotavljal, na kakšen način je tožnik prišel na streho, da pa sklepa, da je to storil iz toplotne postaje. Tudi kot priča zaslišani M.W. ni mogel z zanesljivostjo povedati, po kateri poti se je tožnik povzpel na streho. V zvezi z ugotovitvijo inšpektorja za delo, da je bil dostop do strehe preko toplotne postaje v času ogleda zaprt, pa je pojasnil, da je bila postaja takrat (v času, ko je tožnik opravljal delo) odklenjena. Vendar pa vse navedeno za odločitev sploh ni pomembno, saj mu za dostop do roba strehe, kjer sta sodelavca D.V. in J.D. pustila odpadni material, ne bi bilo potrebno hoditi čez svetlobnike iz pleksi stekla, saj čeznje tudi ona dva nista hodila. Tožnik bi moral za dostop in sestop s strehe uporabiti pot, ki sta jo varno uporabila D.V. in J.D..

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi zgoraj navedenih ugotovljenih odločilnih dejstev štelo, da se je tožnik poškodoval pri opravljanju nevarne dejavnosti v smislu določbe 149. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007). Ta namreč določa, da se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Zakon sicer ne določa, kaj je nevarna dejavnost, saj gre za pravni standard, ki ga mora napolniti sodišče glede na vse konkretne okoliščine posameznega primera. Glede tega vprašanja se je oblikovala obsežna sodna praksa, iz katere izhaja, da je opravljanje dela na strehi nevarna dejavnost. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožena stranka za škodo, ki jo je tožnik utrpel, ker se je pod njim udrl del strehe (svetlobna kritina iz pleksi stekla), odgovarja po načelu objektivne odgovornosti.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka dolžna izvajati nadzor nad delom tožnika vsaj v toliko, da bi njegov nadrejeni ali pa drug delavec, ki je pred kratkim opravljal delo na tej strehi, šel s tožnikom na streho in tožniku povedal, kaj, kje in na kakšen način mora delati. Zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da med opustitvijo tega nadzora in škodnim dogodkom ni nobene vzročne zveze, češ da je tožnik takrat odrejeno delo že opravil. V kolikor bi nadrejeni delavec tožniku pokazal, kje in kako mora delati, potem bi ravnanje tožnika, ki bi kljub takšnim navodilom streho prečkal čez nepohodne svetlobnike, pomenilo celo ekskulpacijski razlog v smislu določbe 2. odstavka 153. člena OZ. Res je sicer, kakor ugotavlja sodišče prve stopnje, da tožena stranka ni bila dolžna ves čas nadzorovati tožnika pri delu, vendar pa je dejstvo, da ni opravila niti tistega minimuma tega nadzora, ki bi ga tudi po ugotovitvi izvedenca morala izvajati. Navedeno pomeni, da je podana vzročna zveza med opustitvijo in škodnim dogodkom. Zaradi opustitve potrebnega nadzora je bila izbira načina gibanja po strehi tako v celoti prepuščena tožniku.

Tožnik obstoj krivdne odgovornosti neutemeljeno uveljavlja z navedbo, da bi mu tožena stranka za varno delo na strehi morala zagotoviti varnostni pas. Tožnik je s takšno navedbo prekludiran, saj tega ni navajal ne v tožbi ne v vlogah do prvega naroka za glavno obravnavo in tudi ne na prvem naroku. Tožnik niti sedaj ne zatrjuje, da teh navedb brez svoje krivde ni mogel podati že prej. Tudi izvedenec s področja varstva pri delu ni ugotovil, da bi bila tožena stranka tožniku dolžna zagotoviti varnostni pas. Sicer pa so te pritožbene navedbe tudi neprepričljive, saj bi tožnik delo moral opraviti vzdolž roba zgradbe, ki je zaščiten z zidom višine najmanj 50 do 60 cm. Varnostni pas bi tožnik sicer lahko potreboval pri prečkanju kupol, vendar mu delo na kupoli ni bilo odrejeno, zato mu tožena stranka za takšno delo ni bila dolžna zagotavljati dodatnih ukrepov varovanja.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi tretjega odstavka 153. člena OZ štelo, da je tožena stranka delno prosta odgovornosti, ker je tožnik prispeval k nastanku škode, s tem, da je hodil po nepohodnem delu strehe, kjer ni imel kaj početi. Hoja po kritini iz pleksi stekla ne pomeni le zanemarjanje tiste skrbnosti, ki se pričakuje od izkušenega delavca, kakršen je bil tožnik, temveč celo tiste skrbnosti, ki jo je utemeljeno pričakovati od vsakega povprečno razumnega človeka. Vendar pa je sodišče prve stopnje delež soprispevka tožnika k nastanku škode ocenilo previsoko, saj je glede na vse okoliščine primera ta soprispevek potrebno oceniti v višini 30 %.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano vmesno sodbo delno spremenilo tako, da je odločilo, da je tožnik za nesrečo pri delu, ki se je zgodila 16. 11. 2006 odgovoren do višine 30 %, tožena stranka pa do višine 70 %.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano vmesno sodbo, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

- K pritožbi tožene stranke Zgolj zato, ker sodišče prve stopnje ni navedlo, kateri predpis naj bi tožena stranka kršila s tem, da ni sklenila sporazuma z B. d.d. o skupnih varnostnih ukrepih za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana le v primeru, če izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni, ne pa v primeru, če sodišče zmotno uporabi materialno pravo oziroma ne navede predpisa, na katerega opira svojo odločitev. Nenazadnje velja načelo, da sodišče pozna pravo (iura novit curia).

Tudi v zvezi s pritožbo tožene stranke pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta so tista, ki so že navedena v 11. točki obrazložitve te sodbe. V tem sporu pa ne more biti odločilno dejstvo, da si predstavnik tožene stranke pri izvedenčevem ogledu ni upal povzpeti na streho. Opredelitev dela na strehi kot nevarnega namreč ne temelji na tej okoliščini, temveč na pravnem standardu, da je delo na višini in na strehi nevarna dejavnost. Zaradi navedenega ni bistveno, da se je sodišče prve stopnje pri utemeljevanju, zakaj šteje, da gre za delo s povečano nevarnostjo, sklicevalo tudi na to okoliščino. Da je delo na strehi nevarna dejavnost, nenazadnje izhaja tudi iz določbe točke 14.1, poglavja B priloge IV k uredbi. Ta določa, da mora delodajalec sprejeti kolektivne varnostne ukrepe za preprečevanje padcev delavcev, orodja ali drugih predmetov ali materialov, če je višina večja od dveh metrov ali pa nagib presega 30 stopinj.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je do poškodbe na delu prišlo izključno zaradi nepravilnega ravnanja tožnika. Tožnik je sicer soprispeval k nastanku škode, ni pa mogoče šteti, da je škoda nastala izključno zaradi njegovega ravnanja, ki ga tožena stranka ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam tudi ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek153. člena OZ). Ob objektivni odgovornosti tožene stranke je podana tudi njena krivdna odgovornost, ta pa ni le v tem, da tožnika ni ustrezno nadzirala in mu ni dala ustreznih navodil, kakor je to že obrazloženo zgoraj, temveč tudi v tem, da ni upoštevala določbe točke 14.2, poglavja B priloge IV k uredbi. Ta namreč določa, da v kolikor delavci delajo na strehi, v njeni bližini ali na katerikoli drugi površini, ki je narejena iz lomljivih materialov, skozi katero se lahko pade, mora delodajalec sprejeti varnostne ukrepe, da se zagotovi, da delavci ne hodijo nepazljivo po taki površini, ali da ne padejo na tla. Dejansko stanje v celoti ustreza tej normi. Tožnik je delal na strehi, ta je bila delno narejena iz lomljivih materialov, skozi katere se lahko pade, kar se je tudi zgodilo, tožena stranka pa ni sprejela varnostnih ukrepov, s katerimi bi zagotovila, da delavci ne bi nepazljivo hodili po takšni površini oziroma da ne bi padli na tla.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je obveznosti tožene stranke v zvezi z zagotavljanjem varnosti v konkretnem primeru potrebno presojati na podlagi določb uredbe, saj ta določa tudi ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu pri vzdrževanju in čiščenju že zgrajenih objektov (2. odstavek 1. člena uredbe). Sodišče prve stopnje se je s tem v zvezi tudi utemeljeno sklicevalo na ugotovitve izvedenca s področja varnosti pri delu, ki je štel, da bi v skladu s 4. členom uredbe naročnik moral zagotoviti izdelavo varnostnega načrta, v katerem bi bila določena vsa tveganja in potrebni preventivni ukrepi pri vzdrževalnih delih, tožena stranka pa bi dela nato morala izvajati v skladu s tem načrtom. Bistveno pa je, da tožena stranka ni izvedla obveznosti, ki izhajajo iz točke 14, poglavja B priloge IV k uredbi, saj ni izkazovala, da bi sprejela kolektivne varnostne ukrepe za preprečevanje padcev delavcev oziroma da bi sprejela varnostne ukrepe, ki bi zagotovili, da delavci ne bi nepazljivo hodili po površini iz lomljivih materialov oziroma ki bi zagotovili, da ne padejo na tla.

Utemeljeno pa pritožba opozarja, da očitek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni sklenila pisnega sporazuma z naročnikom, to je družbo B. d.d. o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu, očitno temelji na določbi 25. člena ZVZD, ki pa v konkretnem primeru ne pride v poštev. V skladu s citirano določbo na deloviščih, kjer hkrati opravlja dela dvoje ali več delodajalcev, morajo ti s pisnim sporazumom določiti skupne ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ter delavca, odgovornega za izvajanje teh ukrepov. Dela v zvezi z novoletno razsvetljavo na strehi hale A je opravljala izključno tožena stranka, zato sodišče prve stopnje toženi stranki neutemeljeno očita, da z družbo B. d.d. ni sklenila takšnega sporazuma. Res je tudi, da med nesklenitvijo sporazuma in škodo, ki je tožniku nastala zaradi padca, ni nobene vzročne zveze. Vendar pa navedena zmotna uporaba materialnega prava ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane vmesne sodbe, saj odločitev o odgovornosti tožene stranke temelji na pravilni ugotovitvi, da je podana objektivna in tudi krivdna odgovornost tožene stranke.

Pritožba se neutemeljeno zavzema za zvišanje deleža soodgovornosti tožnika, saj kakor je že razloženo v zvezi s tožnikovo pritožbo, je sodišče prve stopnje ta delež precenilo.

Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

- K odločitvi o stroških pritožbenega postopka V skladu s 164. členom ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.