Jedro

Pri ugotavljanju, ali je tožena stranka uveljavljala zastaranje (ne pa prekluzije), je treba presoditi njene tovrstne trditve z vidika, ali je v njih vsaj omenjen ali nakazan, bodisi izrecno bodisi opisno, zastaralni rok za vložitev tožbe oziroma ali obstaja kakšna povezava z morebitnimi predhodnimi argumenti v zvezi zastaranja. Če sta tožena dva enotna in nujna sospornika je dovolj, da ugovarja zastaranje le eden od njiju.

Izrek

Revizija proti odločitvi o podrejenem tožbenem zahtevku se zavrže, v ostalem pa zavrne.

Vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov primarni tožbeni zahtevek na razveljavitev prodajne pogodbe med tožencema z dne 5.4.2001 v delu glede stanovanja v tretjem nadstropju stavbe P. in na sklenitev prodajne pogodbe za to stanovanje s tožnikom kot nekdanjim imetnikom stanovanjske pravice po privatizacijskih pogojih Stanovanjskega zakona. Tožnikova tožba je bila namreč vložena dne 25.4.2001, potem ko je zaradi splošnega petletnega zastaralnega roka prenehala tožnikova pravica sodno zahtevati sklenitev prodajne pogodbe po privatizacijskih določbah Stanovanjskega zakona (SZ, Uradni list RS št. 18/91-I-1/2000). Sodišče pa je ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo skleniti s tožnikom najemno pogodbo za stanovanje v P. za nedoločen čas in za neprofitno najemnino.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in glede primarnega tožbenega zahtevka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugodilo pa je pritožbama tožencev in drugo točko prvostopenjske sodbe spremenilo tako, da je zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek za sklenitev najemne pogodbe. Tožniku je tudi naložilo povrnitev pravdnih stroškov obema toženima strankama.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Izpodbija odločitev o primarnem in podrejenem zahtevku in uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava. Vztraja pri trditvah, ki jih je navedel že v pritožbi, da toženca glede primarnega zahtevka nista izrecno ugovarjala zastaranja, ampak sta govorila le o pravočasnosti vložitve tožbe oziroma o prekluziji. Gre tudi za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker se pritožbeno sodišče do teh trditev ni opredelilo. Glede podrejenega zahtevka so razlogi izpodbijane sodbe nejasni in nerazumljivi. Nepravilno je tolmačen 147. člen SZ. Ni mogoče govoriti o zastaranju pravice, ki jo je pridobil tožnik sam in preko svojega očeta že na podlagi prejšnjih predpisov.

V odgovoru na revizijo druga toženka trdi, da je ugovarjala zastaranje na drugi strani svoje vloge z dne 16.3.2003, ko je navedla, da so pretekli vsi zakoniti roki za vložitev tožbe za odkup stanovanja.

V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - UPB3, Uradni list RS št. 73/2007) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in obema tožencema, od katerih prvi toženec na revizijo ni odgovoril. Revizija proti odločitvi o primarnem zahtevku ni utemeljena, proti podrejenemu zahtevku pa ni dovoljena.

Tožnik je zoper toženo stranko uveljavljal dva zahtevka, ki se opirata na različno dejansko in pravno podlago. V tožbi je uveljavljal samo zahtevek na razveljavitev prodajne pogodbe in sklenitev prodajne pogodbe za stanovanje po privatizacijskih pogojih ter navedel vrednost spornega predmeta 4.000.000 SIT. Kasneje dne 19.9.2001 pa je dodatno uveljavljal dva podrejena zahtevka, od katerih je enega kasneje umaknil. Ostal je torej podrejeni zahtevek na sklenitev najemne pogodbe, za katerega tožnik ni navedel vrednosti spornega predmeta, kar je po 39., 44. in 367. členu pogoj za dovoljenost revizije. Pravica do revizije je v premoženjskih sporih odvisna od vrednosti spornega predmeta, ki ga tožeča stranka navede v tožbi, v primeru različnih dejanskih in pravnih podlag pa je dovoljenost revizije odvisna od vrednosti vsakega posameznega zahtevka oziroma vrednosti spornega predmeta. Ker je tožnik navedel vrednost spornega predmeta samo za primarni tožbeni zahtevek, ne pa tudi za podrejenega, revizija proti odločitvi o podrejenem tožbenem zahtevku ni dovoljena. Revizijsko sodišče je zato revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

V tem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik kot nekdanji imetnik stanovanjske pravice v skladu s 117. in 123. členom SZ pravočasno v dveletnem roku vložil zahtevo za odkup spornega stanovanja od lastnika po privatizacijskih pogojih Stanovanjskega zakona. V skladu z ustaljeno sodno prakso (primerjaj pravno mnenje, objavljeno v Pravnih mnenjih 1/96, stran 7) je moral upravičenec v primeru zavrnitve zahteve vložiti tožbo v splošnem zastaralnem roku. V primeru, da je lastnik stanovanje prodal tretji osebi, je imel upravičenec do privatizacijskega odkupa stanovanja pravico izpodbijati tako prodajno pogodbo, dokler je imel sam pravico zahtevati privatizacijski odkup stanovanja, analogno kot predkupni upravičenec po 20. členu SZ (primerjaj pravno mnenje, objavljeno v Poročilu o sodni praksi I/93, stran 28). Za tak primer gre v tožnikovem primeru pri primarnem zahtevku.

Zahtevek za razveljavitev kupoprodajne pogodbe med tretjimi je nujno povezan z zahtevkom upravičenca za sklenitev kupoprodajne pogodbe z njim. Temu je mogoče ugoditi, dokler ima sam pravico sodno zahtevati odkup stanovanja, ki pa z zastaranjem v splošnem zastaralnem roku preneha (prvi odstavek 360. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ 29/78-57/89). Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti, torej v tem primeru možnost sodnega uveljavljanja pravnega varstva zaradi odklonitve obvezne prodaje stanovanja. Revizijsko sodišče pritrjuje sodiščema prve in druge stopnje, da je tožnik vložil tožbo dne 25.4.2001, potem ko je že iztekel splošni petletni zastaralni rok za sodno uveljavljanje sklenitve kupoprodajne pogodbe. Tako odločitev revident izpodbija predvsem s trditvami, da je zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka materialnopravno zmotna, ker toženca nista izrecno ugovarjala zastaranja, ampak sta govorila le o pravočasnosti vložitve tožbe oziroma o prekluziji. Tem revizijskim trditvam revizijsko sodišče ne more pritrditi, enako kot ugotavlja, da ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Po revidentovem mnenju naj bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih naj se ne bi mogla preizkusiti, ker naj bi se pritožbeno sodišče ne opredelilo glede poudarjanega problema prekluzivnih in zastaralnih rokov. Vendar je pritožbeno sodišče obravnavalo vprašanje zastaranja in prekluzije ter je s primernimi razlogi v celoti pritrdilo presoji prvostopenjskega sodišča, ki je nasprotovanje tožbenemu zahtevku štelo kot ugovor zastaranja. Tako sodi tudi revizijsko sodišče. Ker se po tretjem odstavku 360. člena ZOR zastaranje upošteva samo na ugovor stranke, je bilo potrebno ugotavljati, ali je tožena stranka uveljavljala zastaranje. Presoditi je bilo treba njene tovrstne navedbe z vidika, ali je v njih vsaj omenjen ali nakazan, bodisi izrecno bodisi opisno, zastaralni rok za vložitev tožbe oziroma ali obstaja kakšna povezava z morebitnimi predhodnimi argumenti v smeri zastaranja (primerjaj sodbo VR RS, opr. št. II Ips 518/2003). V pravkar opisanem smislu tudi po presoji revizijskega sodišča obstaja ugovor zastaranja prvega toženca v odgovoru na tožbo (listovna številka 12), ko navaja: "po izteku tega roka, ki je splošni zastaralni rok treh let, pa tožnik nima več pravice uveljavljati sklenitev najemne pogodbe in zaradi tega tudi nima nikakršnih pravic, ki jih najemniku daje SZ, še najmanj predkupno pravico in pravico do uveljavljanja razveljavitve kupoprodajne pogodbe". Prvi toženec je jasno govoril o splošnem zastaralnem roku, pri čemer ni ugovarjal le zastaranju glede sklenitve najemne pogodbe, ampak tudi kupoprodajne pogodbe. Nenazadnje v času vložitve navedenega odgovora na tožbo tožnikov podrejeni zahtevek na sklenitev najemne pogodbe sploh še ni bil vložen. Kar pa se tiče drugega toženca, njegove navedbe na drugi strani pripravljalnega spisa z dne 10.6.2003, "da so pretekli vsi zakoniti roki za vložitev tožbe za odkup stanovanja" skupaj s predlogom za zavrženje tožbe res ne pomenijo ugovora zastaranja. Vendar je treba upoštevati, da sta toženca kot stranki pogodbe, ki jo tožnik izpodbija, enotna in nujna sospornika, saj je glede na naravo njunega medsebojnega pravnega razmerja spor mogoče rešiti samo na enak način za oba in se zato štejeta za enotno pravdno stranko (prvi odstavek 196. člena ZPP). Zahtevka za razveljavitev kupoprodajne pogodbe in za sklenitev prodajne pogodbe s tožnikom sta povezana in neločljiva celota, zato je treba zaradi enotnega in nujnega sosporništva tožencev pravno dejanje prvega toženca upoštevati tudi v korist drugega toženca. Učinek ugovora zastaranja prvega toženca deluje tudi v korist drugemu tožencu, kar pomeni, da je zaradi zastaranja materialnopravno pravilno zavrnjen primarni tožbeni zahtevek zoper oba toženca.

V skladu z navedenim je revizijsko sodišče revizijo proti odločitvi o primarnem tožbenem zahtevku zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Tožnik z revizijo ni uspel, drugi toženec pa z odgovorom na revizijo ni prispeval k odločitvi revizijskega sodišča, tako da stroški te vloge niso bili potrebni za pravdo. Revizijsko sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.