Jedro

Vrhovno sodišče je v svojih odločitvah že večkrat poudarilo, da okoliščina, da je za prosilca ekonomski in socialni sistem v izvorni državi slabši kot v državi, v kateri prosi za mednarodno zaščito, sama zase ni relevantna. Vrhovno sodišče je že večkrat razložilo, da se informacije o izvorni državi pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu Zakona o mednaroni zaščiti (ZMZ-1), torej kadar je podan subjektivni element. Če ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, pa toženki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo, ki jo je tožnik vložil zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-2408/2024/6 (1222-15) z dne 20. 8. 2024. S to odločbo je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila desetdnevni rok za prostovoljni odhod z območij Republike Slovenije, držav članic EU in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, sicer bo s teh območij odstranjen. Toženka je tožniku določila še prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če jih bo zapustil v roku za prostovoljni odhod.

2.V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo, da tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval dejstev, ki bi bila glede na 20. člen Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) pravno relevantna za ugoditev njegovemu zahtevku. Ob sklicevanju na drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je pritrdilo ugotovitvi toženke, da so bili razlogi tožnika za zapustitev izvorne države ekonomske narave in da zahtevne ekonomske razmere oziroma prezadolženost, revščina, onesnaženost in s tem povezana želja po boljšem življenju, niso razlogi, ki bi utemeljevali podelitev katerekoli oblike mednarodne zaščite. Pojasnilo je tudi, da tožnik z ničimer ni zatrjeval katerekoli od oblik preganjanja in da zgolj ob posplošenih navedbah, da je neplačevanje davkov prekršek, brez zatrjevanja konkretnih posledic takega prekrška, toženka tudi ni bila dolžna raziskovati, kakšna je kaznovalna politika na tem področju.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper to sodbo vložil pritožbo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi, odločbo toženke odpravi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Pritožnik zgolj posplošeno navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje in enako kot toženka prehitro sklepalo, da je samo ekonomski migrant in da zato ne izpolnjuje pogojev za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Sodišču prve stopnje očita tudi, da ni upoštevalo njegove navedbe, da sta zaradi premajhnega zaslužka zbolela oba njegova otroka.

7.Taki zgolj posplošeni pritožbeni očitki so neutemeljeni, saj jih pritožnik z ničimer ne utemelji. Konkretizirano ne ugovarja ne ugotovitvi, da so bili njegovi razlogi za zapustitev izvorne države ekonomske narave (premajhen zaslužek, podjetje v stečaju) ne stališču, da zahtevne ekonomske razmere oziroma prezadolženost, revščina, onesnaženost in s tem povezana želja po boljšem življenju, niso razlogi, ki bi utemeljevali podelitev katerekoli oblike mednarodne zaščite (3. in 12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Vrhovno sodišče pa je tudi sicer v svojih odločitvah že večkrat poudarilo, da okoliščina, da je za prosilca ekonomski in socialni sistem v izvorni državi slabši kot v državi, kjer prosi za mednarodno zaščito, sama zase ni relevantna.(1)

8.Neutemeljen je tudi nadaljnji pritožbeni očitek, ki se nanaša na toženkino dolžnost pridobivanja informacij o izvorni državi. Pritožnik zatrjuje, da je sodišče prve stopnje toženki toleriralo opustitev te dolžnosti oziroma ni samo pregledalo in preverilo, kakšna stečajna zakonodaja velja v Mongoliji in ali mongolska sodišča dopuščajo, da dolžnikom ostanejo vsaj minimalna sredstva za preživetje. Meni, da bi se z zahtevo po pridobitvi informacij iz matične države razčistilo, da pritožnik v primeru vrnitve ne bi bil izpostavljen nečloveškim razmeram.

9.Vrhovno sodišče je že večkrat razložilo,(2) da se informacije o izvorni državi pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element. Če ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, pa toženki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.

10.V obravnavani zadevi pa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da pritožnik ni zatrjeval nobene od oblik preganjanja in da zgolj ob posplošenih navedbah, da je neplačevanje davkov prekršek (ne da bi navajal konkretne posledice takega prekrška), toženka tudi ni bila dolžna raziskovati, kakšna je kaznovalna politika na tem področju (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Navedena presoja o dolžnosti pridobivanja informacij o izvorni državi pa je ob zgoraj obrazloženem po presoji Vrhovnega sodišča pravilna.

11.Kot neutemeljena se izkaže tudi pritožbena navedba: "da je sodišče prve stopnje nepravilno ocenilo, da je hotel tožnik v odgovoru na vprašanje, ali v Mongoliji obstaja institut prisilnega dela, relativizirati", saj ni jasno, kaj želi pritožnik z njo navesti, zato se sodišče Vrhovno sodišče do nje niti ne more opredeliti. Če pa je mogoče razumeti, da pritožba s tem meri na dokazno oceno (ne)obstoja instituta prisilnega dela, pa tudi v tem primeru pritožnik ne utemelji in konkretizirano ne pojasni, v čem nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da pritožnik ob zaslišanju ni izpovedal o prisilnem delu kot o gotovem dejstvu, pač pa le o domnevi ter da zgolj s sklicevanjem na domneve in okoliščino, da naj bi o tem "slišal", sodišča prve stopnje ni prepričal in ni dokazal, da bi mu ob vrnitvi v Mongolijo zaradi neplačanih dolgov grozil zapor ali celo prisilno delo (16. in 17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

12.Ker pritožbene navedbe glede na navedeno niso utemeljene in tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člena ZUS-1).

-------------------------------

Op. št. (1)Prim. npr. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 159/2024 z dne 1. 7. 2024 in tam navedeno sodno prakso.

Op. št. (2)Prim. sodbe Vrhovnega sodišča I Up 119/2024 z dne 27. 5. 2024, I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017, I 10. 2015 in I Up 221/2024 z dne 9. 10. 2024 ter sklep Vrhovnega sodišča I Up 145/2014 z dne 8. 5. 2014.