Jedro

Sodišče ugotavlja, da tožnik v upravnem postopku glede na zakonsko dikcijo 20. člena ZMZ-1 (sploh) ni zatrjeval dejstev, ki bi bila pravno relevantna za ugoditev njegovemu zahtevku. Toženka je pravilno pojasnila, da zahtevne ekonomske razmere oz. prezadolženost, revščina, onesnaženost in s tem povezana želja po boljšem življenju niso razlogi, ki bi utemeljevali podelitev katerekoli oblike mednarodne zaščite (ne statusa begunca ne subsidiarne zaščite). Tožnik v ničemer ni zatrjeval nobene oblike preganjanja. Zgolj ob posplošenih navedbah, da je neplačevanje davkov prekršek, brez zatrjevanja konkretnih posledic, ki jih kršitev prekrška nosi s sabo, toženka tudi ni bila dolžna raziskovati, kakšna je kaznovalna politika na tem področju. Zato je sprejela pravilno materialnopravno odločitev, ko je prošnjo tožnika zavrnila kot očitno neutemeljeno. Sodišče se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 v celoti sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

Ekonomske razmere oz. prezadolženost, revščina, onesnaženost in s tem povezana željo po boljšem življenju niso razlogi, ki bi utemeljevali podelitev katerekoli oblike mednarodne zaščite (ne statusa begunca ne subsidiarne zaščite). Tožnik v ničemer ni zatrjeval nobene oblike preganjanja.

13.Glede tožbenih navedb dodaja, da tožnik z njimi ni izpodbil razlogov toženke za zavrnitev mednarodne zaščite, navedb glede prisilnega dela, tudi če jih sodišče šteje za pravočasne, pa ni dokazal.

Izrek

Tožba se zavrne.

14.Tožnik je zaslišan pred sodiščem izpovedal, da je v Mongoliji deloval kot osebni podjetnik, zato za dolgove odgovarja tudi s svojim osebnim premoženjem. V letu 2019 se je pojavil COVID. Po tistem se je delo v gradbeništvu, s čimer se je ukvarjal, ustavilo. S tem so se začele finančne težave. Te je reševal na način, da si je izposojal denar za zelo visoke oz. oderuške obresti, a ne pri uradnih ustanovah, pač pa na črnem trgu. Od zasebnikov je dobival grožnje, da mora denar vrniti, kar pa mu kljub trudu in delu tudi po 12 ur dnevno, ni uspelo. Zato je Mongolijo zapustil. Sodišče glede tega dela izpovedi tožniku lahko le delno sledi. Ni imelo razloga, da mu ne bi verjelo, da je deloval kot samostojni podjetnik, da je zašel v finančne težave in si izposojal denar. A kot je splošno znano, je epidemija COVID izbruhnila decembra 2019 na Kitajskem, zato so se razsežnosti te oz. ustavitev del v gradbeništvu, kot je povedal tožnik, tudi v Mongoliji lahko pokazali šele v letu 2020. Čeprav ni bistveno, kaj je tožnika pahnilo v dolgove, je v upravnem postopku, kjer COVIDA ni omenjal, torej drugače kot pred sodiščem, povedal, da so bili to visoki stroški dela in davčne obremenitve, ki jih predhodno ni vzel v zakup. V stečaj je šel v letu 2017 ali 2018, kar je še pred epidemijo COVID. Vsekakor je bistvena izpoved tožnika, da je zaradi izgube vira dohodka v gradbeniški dejavnosti zašel v finančne težave in ker jih na koncu ni mogel več obvladovati v smislu vračanja dolgov, je izvorno državo v letu 2024 zapustil.

Obrazložitev

15.Vse naštete okoliščine le potrjujejo zaključek toženke v izpodbijani odločbi, da so bili razlogi tožnika za zapustitev izvorne države ekonomske narave. Vendar, kot pojasnjeno, težke ekonomske razmere ne predstavljajo razloga za mednarodno zaščito. Prav tako ne okoliščina, da se v primeru neplačila seže po osebnem premoženju dolžnika in se ga proda na dražbi. Tako je tudi v Evropi.

Izpodbijana odločba

1.Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena, v zvezi s prvo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Določila mu je 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, se ga bo s teh območij odstranilo (3. točka izreka). Hkrati mu je za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

16.Tožnik tudi ni dokazal, da bi mu ob vrnitvi v Mongolijo zaradi neplačanih dolgov grozil zapor ali celo prisilno delo (smiselno, da bi bil podvržen resni škodi iz 28. člena ZMZ-1). Ob zaslišanju na sodišču namreč morebitne zaporne kazni ni omenil niti z besedo. Povprašan glede prisilnega dela v Mongoliji, je izpovedal, da se je pri prijatelju, ki naj bi bil odvetnik, pozanimal, kaj se zgodi, če ne vrneš pravočasno dolgov. Povedal mu je, da sodne osebe vzamejo vse premoženje in ga dajo na dražbo. Če ni dovolj za poplačilo, naj bi šel na prisilno delo. Na izrecno vprašanje sodišča, ali je pred svojo zadolženostjo vedel, da v njegovi državi obstaja prisilno delo, je sprva takoj odgovoril, da prisilno delo ni po zakonu. Nato pa je skušal jasen odgovor relativizirati s pojasnilom, da je od drugih slišal, da če se zgodi, da ne morajo poplačati svojih dolgov, naj bi jih dali na prisilno delo in da ne ve, če je to po zakonu, ali ne. Kot je slišal, naj bi dolžnike običajno zaprli policisti in poslali na prisilno delo.

2.Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik 22. 5. 2024 pri toženki vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Pri tem za ugotavljanje istovetnosti ni predložil osebnega dokumenta s fotografijo, ki bi bil namenjen izkazovanju istovetnosti (le kopijo potnega lista, ki pa je forenzično ni bilo moč preveriti). Ob prihodu v Republiko Slovenijo ga je 1. 5. 2024 prijela in obravnavala Policijska postaja Obrežje. Iz policijske dokumentacije izhaja, da se je v policijskem postopku predstavil kot A. A., roj. ... 1981, državljan Mongolije. Toženka je sprejela, da je državljan Mongolije. Tožnik je ob vložitvi prošnje navedel, da je mongolske narodnosti. Vojaškega roka ni služil, ni član politične stranke ali organizacije, nikoli ni prestajal zaporne kazni. Izvorno državo je zapustil 25. 3. 2024 in potoval preko Turčije v Srbijo, kjer je ostal dva meseca. Delal je, vendar za svoje delo ni bil plačan. Dalje je potoval čez Bosno in Hercegovino (3 dni) in Hrvaško (1 dan in 2 noči) do Slovenije. Njegova ciljna država je bila Avstrija. Uradna oseba toženke je z njim opravila osebni razgovor. Na njem je povedal, da je študiral na Japonskem. Leta 2011 je šolanje zaključil in se vrnil v Mongolijo. V času študija je mongolska vlada objavila razpis, da bo financirala posameznike, ki se bodo ukvarjali z moderniziranim načinom vzreje živine (prej so se ljudje ukvarjali s tradicionalnim). Po študiju se je poskušal zaposliti, prav tako se je prijavil na vladni razpis, a ni dobil priložnosti, ker ni imel zvez in poznanstev in ni podkupoval oseb, ki so o tem odločale. Zato je obupal in razmišljal, da ni več mogoče živeti v Mongoliji. Med koncem leta 2012 in sredino leta 2013 je odprl svoje podjetje, ki se je ukvarjalo z gradbeništvom. V Mongoliji je davek za podjetja zelo visok oziroma je primeren za velika podjetja, ki imajo veliko prihodkov, na kar pa na začetku ni pomislil. Politiki je treba plačati 20 % od vrednosti projekta, ostali prihodek pa razporediti tako, da plačaš davke, delavce in material. Po enem ali dveh letih so plače delavcev postale veliko breme za podjetje. Davkov ni mogel redno plačevati, postal je dolžnik, država ga je začela terjati. Po zakonu je neplačevanje davkov zelo velik prekršek. Država pritiska na podjetja, zapira račune in dejavnosti. Njegovo podjetje je šlo leta 2017 ali 2018 v stečaj. Zatem je poskušal delati razna dela v gradbeništvu, na mesec je zaslužil približno 320 evrov, kar pa ni zadostovalo za preživetje družine. Živeli so v kraju, kjer so bile zime zelo mrzle. Družini ni mogel zagotoviti dovolj kurjave in hrane. Lani sta otroka zbolela zaradi mraza za pljučnico, potrebovala sta zdravnika, ki ga ni mogel plačati. Moral je pretehtati med zdravljenjem in ostalimi osnovnimi potrebščinami. Takrat je dokončno dojel, da s poštenim delom v Mongoliji ne more preživeti. Izposodil si je denar od prijateljev, staršev in banke. Najtežje mu je bilo gledati lačna otroka. Želel je oditi v državo, kjer bi lahko živel, delal in pomagal družini. V Mongoliji so onesnaženi zrak, voda in zemlja, kar ni prihodnost za njegove otroke. Če bi se moral vrniti v Mongolijo, bi ga verjetno pričakala policija, saj ima veliko dolgov na banki pa tudi pri ljudeh, in ga odpeljala na sodišče. Podjetje za izterjavo dolgov bi mu zaplenilo premoženje, moral bi hoditi po sodiščih, družina bi ostala brez vsega. Od Slovenije pričakuje, da bi opravljal delo in živel tukaj. Rad bi se naučil jezika in sem pripeljal družino, živel v miru, delal in plačeval davke.

17.Tožnik torej ni izpovedal o prisilnem delu kot o gotovem dejstvu, pač pa le o domnevi. Po oceni sodišča se je s tem hotel pravemu odgovoru izogniti. Sodišče ni spregledalo, da ima pred sabo izobraženo in razgledano osebo in ne "povprečnega" državljana, kot se je skušal predstaviti tožnik. Ni podvomilo, da je podatek o tem, da je doštudiral agronomijo v Mongoliji točen, tožnik je povedal še, da je opravljal raziskovalo delo na Japonskem, poleg svojega maternega jezika govori še angleško in nekaj japonsko, bil je podjetnik. Njegovi odgovori o odstotkih obdavčenja so bili natančni v številkah, prav tako je dobro seznanjen s splošno situacijo v njegovi izvorni državi (povedal je npr., da je v času COVIDA propadlo 28.000 podjetij). Zato ocenjuje za neprepričljivo, da o situacijah, ko nekdo zaide v položaj prezadolženosti, ne bi vedel, kakšna je ureditev države na tem področju oz. kakšne so lahko posledice. Če bi v Mongoliji obstalo prisilno delo, kot ga zatrjuje tožnik, bi to nedvomno lahko jasno in argumentirano predstavil. Zgolj s sklicevanjem na domneve in okoliščino, da naj bi o tem "slišal", sodišča tako ni prepričal.

3. Toženka je po izvedenem postopku ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z ekonomskimi razlogi (premajhen zaslužek, podjetje v stečaju), težkim življenjem v Mongoliji (revščina, onesnaženost) in željo po boljšem življenju. Te težave pa ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite. V ničemer tudi niso izkazane okoliščine, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo, soočen z resno škodo ali, da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo. Mednarodna zaščita ni namenjena reševanju ekonomskih težav.

18.Sodišče še pojasnjuje, da tudi po že ustaljeni razlagi Vrhovnega sodišča, obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1 ne more biti posledica splošnega pomanjkanja ali neurejenih razmer v izvorni državi, v konkretnem primeru tako zatrjevanih slabih ekonomskih razmer, domnevne korupcije, splošne revščine in onesnaženosti okolja, v katerih je težko živeti. Gre za splošno stanje ekonomskih, socialnih in okoljskih razmer v državi, ki jim je izpostavljeno tudi ostalo prebivalstvo Mongolije. Institut mednarodne zaščite, kot je prav tako večkrat poudarilo Vrhovno sodišče, varstvu pred tem ni namenjen. Ta daje zaščito le osebi pred resno škodo, ki bi jo tej osebi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Razlog za mednarodno zaščito tudi ne more biti le okoliščina, da je za prosilca ekonomski in socialni sistem v izvorni državi slabši kot v državi, kjer prosi za mednarodno zaščito.

Tožba

4.Tožnik zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo. Predlaga, da sodišče odločbo odpravi in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje.

19.Odločitev, da se prošnja tožnika na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 zavrne kot očitno neutemeljena, je tako pravilna in zakonita. Sodišče je tožbo zato zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

5.Ne strinja se s toženko, da nikoli ni navajal, da bi bili proti njemu osebno usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Povedal je, da je bil prezadolžen. V Mongoliji moraš plačati 20 % davka, zatem delavce in material. Po preostanku denarja mu ni ostalo dovolj za preživljanje njegove družine. Zato si je začel izposojati denar od banke, prijateljev in staršev. Njegovo podjetje je šlo leta 2017 ali 2018 v stečaj. Otroka sta zbolela, ker ni imel dovolj denarja za kurjavo in posledično tudi ne za zdravnika. Povedal je, da če v Mongoliji ne plačuješ davkov, to predstavlja velik prekršek. Začeti moraš hoditi na sodišče, država zapira dejavnost in račune podjetja. Teh navedb toženka ni ocenila in na podlagi informacij iz izvorne države ni preverila, kakšna kazen mu grozi v primeru vrnitve v matično državo. Njegovo izpoved bi morala preveriti z informacijami iz izvorne države. Ni raziskala, kako se v Mongoliji obravnava prekršek neplačevanje davka. Še celo več. Tožniku v tej smeri niti ni postavljala vprašanj, a bi morala raziskati, če mu ne bi v primeru njegove vrnitve, zaradi neplačila davka grozila npr. nesorazmerna zaporna kazen, kar pa bi predstavljalo kršitev 3. člena EKČP in kršitev 4. člena Listine EU. Toženka tudi ni preverila stanja zaporov v Mongoliji in tožniku v tej smeri sploh ni postavila vprašanj. Ker je njegovo izjavo ocenjevala le v smislu ekonomskih težav, ne pa tudi v smislu sankcij, ki tožniku grozijo v primeru vrnitve v matično državo zaradi prezadolženosti in neplačevanja davka, je izpodbijana odločitev nezakonita.

-------------------------------

Odgovor na tožbo

6.Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravilnosti izpodbijane odločbe. Svojo odločitev je oprla na prvo alinejo 52. člena ZMZ-1, ki določa, da se prošnja za mednarodno zaščito šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal zgolj dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Navedb tožnika o ekonomski stiski ne gre povezati s preganjanjem. Opisane težave v konkretnem primeru tudi niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic. Poudarja, da se v postopkih priznanja mednarodne zaščite ugotavlja izključno ogroženost osebe zaradi preganjanja, zaradi enega izmed razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, in sicer zaradi narodnosti, rase, veroizpovedi, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi resne škode. Glede navedb tožnika, da ni raziskala obravnavanja prekrška neplačevanja davkov v Mongoliji in morebitno zaporno kazen, izpostavlja, da je tožnik navedel, da je šlo njegovo podjetje v stečaj leta 2017 ali leta 2018. Po tem obdobju pa je še živel in delal v Mongoliji do odhoda iz države, zato tudi ni več postavljala vprašanj v tej smeri.

1Primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve.

Narok

2Primerjaj Sodbe Vrhovnega sodišča I Up 145/2024 z dne 13. 6. 2024, I Up 206/2023 z dne 19. 7. 2023, I Up 178/2023 in I Up 163/2023 z dne 15. 6. 2023, I Up 115/2023 z dne 31. 5. 2023, I Up 67/2023 z dne 19. 4. 2023, I Up 233/2023 z dne 16. 1o. 2023 in druge.

7.Tožnik je na naroku navedel, da bo v primeru vrnitve v Mongolijo zaradi prezadolženosti moral opravljati prisilno delo. Osebno je navajal, da prej tega ni vedel. Ker je navaden državljan oz. zakonov ne pozna, je preverjal, kaj bi se zgodilo, če bi se moral vrniti nazaj v Mongolijo, ob tem, da je prezadolžen. Ugotovil je, da mu zaplenijo premoženje. In če to ne zadošča za pokritje dolga, je dolžan opravljati prisilno delo. Toženka je ugovarjala, da so dejstva o prisilnem delu novota. Tožnik je na osebnem razgovoru sam povedal, da si je izposodil denar na banki. Tudi v Sloveniji je tako, da če denarja ne vrneš, imaš opravka s sodiščem.

3Tako izrecno Vrhovno sodišče v zadevi I Up 145/2024 z dne 13. 6. 2024, ki se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 83/2024 z dne 9. 4. 2024.

Dokazni postopek

8.Sodišče je v dokaznem postopku pogledalo in prebralo upravni spis št. 2142-2408/2024, ki se nanaša na zadevo, prilogi A 1 in A 2 sodnega spisa, ki ju je predložil tožnik in B 1, ki jo je vložila toženka. Zaslišalo je tožnika.

Zveza:

9. Tožba ni utemeljena.

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 20, 20/2, 24, 28

Presoja sodišča

10. Toženka pravilno citira 20. člen ZMZ-1, ki v prvem odstavku definira mednarodno zaščito, to je status begunca ali status subsidiarne zaščite. Pogoji za dodelitev mednarodne zaščite v obliki statusa begunca so predpisani v drugem odstavku tega člena in določajo, da mora pri prosilcu obstajati utemeljen strah pred preganjanjem zaradi njegove pripadnosti določeni rasi/etnični skupini, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, da se prosilec zaradi takega strahu nahaja zunaj izvorne države in da zaradi takega strahu ne more oziroma noče uživati varstva te države (razloge in definicijo preganjana ureja 27. člen ZMZ-1, zatrjevana dejanja preganjanja pa morajo hkrati imeti lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1). Pogoji za dodelitev statusa subsidiarne zaščite pa so definirani v tretjem odstavku 20. člena ZMZ-1: pri prosilcu mora obstajati utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. ZMZ-1 v 28. členu resno škodo opredeljuje kot smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen v izvorni državi ali resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. To škodo mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1, kamor se lahko štejejo država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja ter nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo.

Pridruženi dokumenti:*

11. Prosilec mora svojo prošnjo utemeljiti v skladu z 21. členom ZMZ-1, to je izkazati subjektivne okoliščine oziroma dejanja, ki so mu v izvorni državi pretile oziroma so že nastopile (zaradi razlogov iz drugega ali tretjega odstavka 2o. člena ZMZ-1), in utemeljujejo njegov strah pred preganjanem ali resno škodo. Vendar za dodelitev mednarodne zaščite ni dovolj le subjektivni element, temveč mora biti podan tudi objektivni element, to so okoliščine v izvorni državi, ki utemeljujejo prosilčev strah pred preganjanjem zaradi njegovih subjektivnih okoliščin, kar pa organ ocenjuje na podlagi splošnih in specifičnih informacij v prosilčevi izvorni državi in prosilca o tem ustno ali pisno seznani pred izdajo odločbe (prvi odstavek 22. člena ZMZ-1, v povezavi z 8. in 9. alinejo prvega odstavka 23. člena ZMZ-1).

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

12. Okvir prošnje za mednarodno zaščito začrta prosilec.