Jedro

Kljub temu, da je dopolnilni sklep o stroških fizično ločen od odločbe o glavni stvari, saj se nahaja na ločenih listih, ki so bili izdani pozneje in strankama vročeni posebej, še vedno ostaja njen sestavni del v pomenu akcesorne odločbe o stroških, ki je eksistencialno vezana na odločbo o glavni stvari. S tega vidika ni njegov položaj nič drugačen, kot če bi šlo za sklep o stroških, ki bi bil izdan že skupaj z odločbo o glavni stvari. To pomeni, da se z dopolnilnim sklepom postopek ni pravnomočno končal, zato dopolnitev revizije, ki ga izpodbija, ni dovoljena in jo je Vrhovno sodišče zavrglo.

Odločilno je, da so bili izvedeni dokazi, vključno s tistimi, ki jih izpostavlja revident, v zadostni meri obravnavani, enako kritično in celovito (o)vrednoteni in na temelju logičnih pravil umeščeni v prepričljivo dokazno oceno, ki je revizijski očitki o domnevnih nepravilnostih ne omajejo. Pri tem je treba upoštevati, da sta odločbi nižjih sodišč koherentna celota, zato je treba zaključke sodišča druge stopnje vselej razumeti tudi v povezavi z razlogi iz prvostopenjske sodne odločbe.

Izrek

I. Revizija glede stroškov postopka se zavrže. II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 1.811,82 EUR revizijskih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

**O dosedanjem poteku postopka**

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je oporoka, ki jo je napravila zapustnica A. A., neveljavna, ker ni razumela pomena svoje oporočne izjave. Njena sposobnost za razsojanje je bila omejena zaradi uporabe alkohola, jemanja močnih zdravil, začetka demence ter depresije. Poleg tega ni vedela, da gre za oporoko, temveč je mislila, da podpisuje listino o vračilu dolga bratu. Pravdne stroške je naložilo v plačilo tožencu.

2. Sodišče druge stopnje je s sodbo I Cp 6/2016 ugodilo toženčevi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zaradi neodpravljive nesklepčnosti v celoti zavrnilo, vključno s stroškovno posledico. Pojasnilo je, da bi bil namesto zahtevka za ugotovitev neveljavnosti oporoke materialnopravno pravilen oblikovalni zahtevek za razveljavitev oporoke, saj je šlo za spor o oporočni sposobnosti oziroma napako volje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta tožnici vložili revizijo. Vrhovno sodišče je sledilo njunemu predlogu in s sklepom II Ips 227/2016 odločbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter jo pritožbenemu sodišču vrnilo v novo sojenje. Zaključilo je, da bi bilo v nasprotju s pravico do učinkovitega sodnega varstva, če bi zakonodajalec določil, da lahko pritožbeno sodišče zavrne tožbeni zahtevek zaradi nesklepčnosti, na katero se nasprotna stranka ni sklicevala, ter ob tem stranki ni mogoče očitati, da bi na možnost uporabe te pravne podlage ob potrebni skrbnosti mogla in morala računati.

4. V ponovljenem sojenju je sodišče druge stopnje s sodbo I Cp 2081/2017 odločilo enako kot prvič. Ocenilo je, da je bila skrb za pravilnost zahtevka na tožnicah, ki napačnosti svojega zahtevka ne moreta upravičiti z nepoznavanjem stališč sodne prakse. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 336/2009 jasno povedalo, da taka praksa odtlej ne bo več dopustna. Glede na to, da je bila tožba vložena več kot dve leti po opisanem stališču, je imela tožnica realne možnosti, da bi se z njim seznanila in ustrezno prilagodila svoje ravnanje. Sodišče prve stopnje bi s posredovanjem v okviru materialnega procesnega prekoračilo svojo nepristransko vlogo, v vsakem primeru pa je, tudi če bi na prvem naroku takšno vodstvo opravilo in bi tožnici pravilno spremenili zahtevek, tedaj že potekel enoletni rok za izpodbijane veljavnosti oporoke.

5. Vrhovno sodišče je ugodilo ponovni reviziji tožnic in s sklepom II Ips 62/2018 razveljavilo odločbo sodišča druge stopnje ter zadevo vrnilo v novo sojenje drugemu senatu pritožbenega sodišča. Ob tehtanju položaja obeh pravdnih strank je pojasnilo, da bi bila takšna zavrnitev zahtevka, ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin konkretne zadeve, do tožnic pretirano stroga in bi pomenila poseg v njuno pravico do sodnega varstva. Ob zavrnitvi tožbenega zahtevka na pritožbeni stopnji bi tožnici sicer imeli možnost vložitve nove, sklepčne tožbe, vendar bi bili pri tem zaradi poteka časa izpostavljeni zastaranju svojega zahtevka. Obenem pa vsebinska presoja zahtevka ni posegla v položaj toženca, saj postavljenemu zahtevku ni nasprotoval, pri čemer so mu bili predmet in razlogi izpodbijanja vseskozi znani. Glede na navedeno je ocenilo, da je treba nepravilno postavljeni zahtevek tožnic vsebinsko presojati takšen, kot je, torej ga upoštevati kot pravilnega.

6. Sodišče druge stopnje je v drugič ponovljenem sojenju s sodbo I Cp 1210/2018 pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo stališče sodišča prve stopnje, da predmetna oporoka ni veljavna. Odločilo je še, da morata pravdni stranki kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Po predlogu tožnic za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških je tožencu naložilo v plačilo še 5.599,16 EUR revizijskih stroškov.

7. Proti sodbi je toženec vložil revizijo in uveljavljal stroške, nato pa je zoper dopolnilni sklep o revizijskih stroških vložil še „dopolnitev revizije“. Tožnici sta podali odgovor, v katerem sta zavrnili revizijske očitke in priglasili stroške.

**Procesno in dejansko stanje**

8. Zapustnica je umrla julija 2012. Pred Okrajnim sodiščem v Radovljici poteka zapuščinski postopek D 234/2012. Tožnici sta zapustničini vnukinji in zakoniti dedinji, toženec pa brat in nastopa kot oporočni dedič, saj je v zapuščinskem postopku predložil zapustničino oporoko. Ker sta tožnici izpodbijali njeno veljavnost, ju je zapuščinsko sodišče napotilo na pravdo, v kateri je bilo ugotovljeno naslednje: − Oporoka je bila napravljena dne 29. 4. 2008. V njej je zapustnica bratu in vnukinjama zapustila po eno tretjino stanovanja v Radovljici. Sestavljena je bila pred oporočnima pričama B. B. in C. C., ki ju je zapustnica prosila, če prideta, da bo vrnila dolg tožencu, ki ji je posodil denar za nakup stanovanja. Oporoko sta pripravila toženec in njegova žena ter je bila glede na zapustničino psihofizično stanje napisana v zahtevnem jeziku. Za nastanek oporoke tožnici nista vedeli niti ni zanjo vedela D. D., ki je bila z zapustnico v vsakodnevnem stiku.

− Življenjska situacija zapustnice se je poslabšala leta 2006, ko so ji amputirali nogo. Sprva je bila nastanjena v domu starejših občanov v Rogaški Slatini. Nato se je vrnila domov v Radovljico, saj ni želela biti v domu za starostnike. Svojega stanovanja ni želela prodati. Imela je značajsko lastnost, da je svoje dolgove redno poravnala in ni hotela ostati nikomur dolžna. Poleg tega zapustnica ni znala z denarjem in je imela težave z valutami in vrednostjo denarja. V stiku z njo sta bili vsakodnevno snaha D. D. in E. E., pogosto druga tožnica in redkeje prva, enkrat mesečno toženec in njegova žena ter B. B., pa tudi F. F. in G. G. − Zapustnica je imela resne težave z uživanjem alkohola. Alkoholna abstinenca ji je bila predlagana že leta 1984, ko je bila tudi postavljena prva diagnoza o prekomernem pitju. Leta 1998 je bilo ugotovljeno, da ima hujšo jetrno cirozo, kar se je pozneje še dodatno potrdilo. Da je šlo za prekomerno uporabo alkohola, je bilo nazadnje mogoče zaznati tudi v laboratorijskem izvidu krvi iz leta 2012. Njena odvisnost od alkohola se je odražala na njenem zdravstvenem stanju tudi na dan podpisa oporoke.

− Poleg alkohola je od leta 2006 uživala zdravila, ki vplivajo na psiho (uspavala in sredstva proti bolečinam). Od februarja 2007 je za zdravljenje nespečnosti jemala zdravilo Dormicum. V času okrog nastanka oporoke je dobila 18 škatlic tega zdravila, v katerih je bilo po 10 tablet. Poleg tega je že od leta 2007 jemala analgetik Todol, ki spada v skupino močnih analgetikov z delovanjem na osrednje živčevje. Pri tem bi se morala, tudi zaradi bolezni jeter, izogibati sočasnemu uživanju alkohola. Zdravila je jemala tudi na dan podpisa oporoke.

− Pri zapustnici se je že po amputaciji noge začela kazati depresija zaradi neugodne življenjske situacije. Obupovala je in bila brezvoljna, mučila jo je nespečnost. Pokazali so se znaki demence; bila je slabše orientirana, pozabljiva ter je potrebovala pomoč in postrežbo pri opravljanju osnovnih življenjskih opravil. **Presoja nižjih sodišč**

9. Glede na podane ugotovitve sta nižji sodišči zaključili, da sporna oporoka ni veljavna, saj ne izraža zapustničine prave volje. Ta ni bila usmerjena v sestavo oporoke, temveč v vračilo dolga tožencu. Zapustnica ni razumela pomena svoje izjave in njenih pravnih posledic. Njena sposobnost svobodnega razsojanja je bila omejena zaradi škodljive uporabe alkohola, jemanja močnih zdravil, težav s poznavanjem vrednosti denarja, začeto demenco in depresijo.

**Bistvene revizijske navedbe**

10. Odločitev sodišča druge stopnje je napačna, saj je bilo materialno pravo uporabljeno zmotno. V postopkih pred nižjima sodiščema so bile zagrešene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Toženec predlaga, naj se reviziji ugodi tako, da se sodba sodišča druge stopnje spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, vključno s stroškovno posledico.

11. V obravnavani zadevi je sodišče odločalo pristransko. Tožencu so bili kršeni 14., 22. in 23. člen Ustave RS. Poseženo je bilo v njegovo zasebno lastnino in osebnostno pravico oziroma pravico do testiranja. Že s strani sodišča prve stopnje je bil prekršen 8. člen Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), gre za relativno bistveno kršitev, ki je prerasla v absolutno, saj zaradi pomanjkanja razlogov izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti niti ni zadostna dokazna ocena. To je sodišče gradilo le na izvedenskem mnenju in indicih, ki jih je izvedenka upoštevala. Sodišče druge stopnje je s tem vzpostavilo dokazno pravilo, ki ga ZPP ne pozna. Hkrati je pritrdilo Vrhovnemu sodišču RS v zadevi II Ips 510/2001, a nato le na podlagi izvedenskega mnenja sklenilo drugače. Sama izvedenka je opozorila na pomanjkanje uporabnega gradiva. Sodišče je navedbo izvedenke glede prave volje zapustnice dopolnilo z zapustničinim poznavanjem vrednosti denarja, kar naj bi izhajalo iz sporazuma, ki je bil podpisan tri leta pozneje, in tem, da je jemala uspavala in protibolečinska sredstva v kombinaciji z zlorabo alkohola, česar ni potrdila nobena priča razen tožnic in njune matere. To je zanikala tudi E. E., ki je bila edina z zapustnico vsak dan, kot izhaja iz zapisnika o njenem zaslišanju. Tega izvedenka v svojem mnenju ni upoštevala. Hkrati je navedla, da je prvi test, ki je pokazal sledi alkohola, šele iz leta 2012, potreba po obisku zapustnice pri psihiatru pa je prvič in zadnjič omenjena 2007, kar časovno sovpada s pritožbenim postopkom za priznanje pravice do dodatka in postrežbo. Iz medicinske dokumentacije ne izhaja, da bi bil napravljen presejalni test za diagnozo demence. Sodišče druge stopnje je arbitrarno razvrednotilo izpovedbi prič B. B. in C. C., pri čemer je protispisno povzelo izjavo C. C. o zapustničinem razumevanju oporoke. Obe priči sta opisali potek podpisovanja oporoke. Res je, da sta govorili tudi o volji zapustnice, da vrne denar tožencu, kar je bil njen nagib, ki ne dokazuje, da ni vedela, kaj z oporoko podpisuje. Gre za življenjsko logičen motiv, ki ga je sodišče druge stopnje brez vsakršne podlage označilo za nedopustno pritožbeno novoto. Kot neprepričljive je ocenilo pritožbene navedbe, a ocene zdravstvenega stanja ni analiziralo v primerjavi z izpovedbami nezainteresiranih prič (G. G., E. E.). Sodišče je dokazovanje negativnega dejstva, da zapustnica ni bila v slabem zdravstvenem stanju, naložilo tožencu. S tem pa je zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka. Protispisno je kot neprepričljive ocenilo pritožbene očitke, da ni razvidno, da bi toženec v postopku na prvi stopnji pojasnjeval zapustničino depresijo oziroma da je z vidika zahtevnosti jezika brezpredmetno, kaj bi toženec lahko storil, če bi oporoko želel podtakniti, in da ni obstajala zapustničina notifikacijska dolžnost o obstoju oporoke. Na opisane okoliščine je toženec opozoril, a je njegove navedbe sodišče druge stopnje brez vsebinske obrazložitve označilo kot splošne in nekonkretizirane. S tem mu je odvzelo pravico do sodnega varstva. Izpovedbe prič E. E., H. H., G. G., F. F., B. B. in C. C. je sodišče popolnoma razvrednotilo. Šlo je za običajen način življenja hudo invalidne starostnice. Izvedenka ni upoštevala izpovedb vseh prič, a sodišče druge stopnje v tem ne vidi njene pristranskosti. Gre za sodbo presenečenja, ki je kot nezakonita obremenjena s kršitvijo pravice do izjave. Toženec kljub skrbnosti ni mogel računati, da bo sodišče v tej zadevi odločalo drugače kot po že v času tožbe ustaljeni sodni praksi in bo meritorno odločalo o napačnem zahtevku. S sklepom II Ips 62/2018 je Vrhovno sodišče sodišče prekoračilo svoja pooblastila. Enako velja za sklepanje o tem, da toženec ne bi ugovarjal zastaranja ob pravilnem tožbenem zahtevku. Tožencu ni bilo omogočeno, da bi sploh uveljavljal zastaranje, zato zdaj, ob prvi možnosti, ugovarja tudi zastaranje roka za izpodbijanje oporoke. Tožnici sta za oporoko izvedeli najpozneje 21. 11. 2012, tožbo z napačnim zahtevkom sta vložili 11. 2. 2013, rok za pravilni tožbeni zahtevek pa se je iztekel 21. 22. 2013. **O utemeljenosti revizije**

12. Dopolnitev revizije z dne 27. 11. 2018 zoper dopolnilni sklep o stroških se zavrže, sicer pa revizija ni utemeljena.

**O zavrženju dopolnitve revizije**

13. Sodišče druge stopnje je po izdaji sodbe, s katero je zavrnilo toženčevo pritožbo, na predlog tožnic izdalo še dopolnilni sklep o revizijskih stroških, zoper katerega je toženec vložil „dopolnitev revizije“ in predlagal, naj se tudi ta razveljavi.

14. Dovoljenost revizije zoper sklep se presoja po določbi 384. člena ZPP. Stranka lahko vloži revizijo le zoper tisti sklepa sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. V obravnavani zadevi se je to zgodilo s sodbo pritožbenega sodišča. Okoliščina, da sodišče ni že takoj odmerilo vseh stroškov, je bila sanirana z izdajo dopolnilnega sklepa, s katerim je pritožbeno sodišče le dopolnilo že izdano glavno odločbo o končani pravdi. Kljub temu, da je dopolnilni sklep fizično ločen od odločbe o glavni stvari, saj se nahaja na ločenih listih, ki so bili izdani pozneje in strankama vročeni posebej, še vedno ostaja njen sestavni del v pomenu akcesorne odločbe o stroških, ki je eksistencialno vezana na odločbo o glavni stvari. S tega vidika ni njegov položaj nič drugačen, kot če bi šlo za sklep o stroških, ki bi bil izdan že skupaj z odločbo o glavni stvari (peti odstavek 128. člena ZPP). To torej pomeni, da se z dopolnilnim sklepom postopek ni pravnomočno končal, zato dopolnitev revizije, ki ga izpodbija, ni dovoljena in jo je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

**O reviziji**

15. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, a le iz predvidenih revizijskih razlogov, med katerimi ni zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (370. člen ZPP). Dejanske ugotovitve nižjih sodišč zato ne morejo biti predmet ponovne presoje pred revizijskim sodiščem. Kršitev 8. člena ZPP je podana le, kadar dokazna ocena sodišča ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, ne pa, kadar gre za grajo ugotovljenih dejstev kot vsebinsko posledico metodološko ustrezne dokazne ocene. V tem primeru bi se z navidzno procesno grajo v resnici izpodbijala spodnja premisa sodniškega silogizma.

16. Iz tega razloga niso upoštevni revidentovi očitki, s katerimi izpodbija dokazno oceno (npr. glede psihofizičnega stanja zapustnice). Z njimi bi toženec lahko uspel samo, če bi izkazal, da ima dokazna ocena sodišča druge stopnje procesne pomanjkljivosti, ki so v nasprotju z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP vplivale na pravilnost sodbe, oziroma da je sodba obremenjena s tako hudimi napakami, da je pomanjkljivost prerasla v katero izmed zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.1

17. Tožencu ni uspelo izkazati, da bi bilo sodišče pristransko, saj za to trditev ne ponudi nobenih oprijemljivih dejstev in zato ostaja na ravni subjektivnega mnenja. Dejstvo, da je bila sprejeta zanj neugodna odločitev, ne zadošča za drugačen zaključek – negotovost glede izida postopka, ki je odraz sodniške ambivalentnosti, je vtkana v samo zasnovo razsojanja. Pravilnost odločitve je mogoče preizkusiti z uporabo pravnih sredstev v skladu z načelom stopnjevitosti sojenja. Smiselno enako velja za očitke, da so bili tožencu kršeni 14., 22., 23. in 33. člen Ustave RS oziroma njegove osebnostne pravice ter upravičenost do dediščine, saj domnevnih kršitev, ki jih zatrjuje, ne izkaže niti jih (vsaj posredno) ne utemeljujejo siceršnji revizijski očitki.

18. Iz obrazložitve izhaja, da je dokazna ocena nižjih sodišč vestna, skrbna in analitično-sintetična. Ker je očitno zadostna in v obrazložitvi ne manjkajo koherentni razlogi o vseh pomembnih dejstvih, tudi ne gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba ni arbitrarna in jo je mogoče preizkusiti, saj je sodišče druge stopnje na pritožbene očitke jasno odgovorilo in v povezavi z nosilnimi razlogi sodišča prve stopnje metodološko ustrezno obravnavalo vsa sporna vprašanja.

19. Revizijsko sodišče izvedenih dokazov ne ocenjuje znova, saj to ni namen postopka z izrednimi pravnimi sredstvi, ki ne temelji na načelu neposrednosti, zato so odveč revizijske navedbe v smeri, kako bi bilo treba pravilno razumeti/oceniti kakšno izjavo ali njen del. Vrhovno sodišče presoja le, ali je dokazna ocena v izpodbijani sodbi metodološko ustrezna. O tem ne more biti nobenega dvoma, zato toženec pri izpodbijanju dokazne ocene ne more biti uspešen z nekritičnim razčlenjevanjem posameznih (delov) izpovedb zaslišanih prič, ki si jih izolirano in subjektivno razlaga. Sodišče druge stopnje se je do pritožbenih navedb, ki so v pretežnem delu smiselno enake revizijskim, izčrpno opredelilo in jih argumentirano zavrnilo tudi v razmerju do izpostavljenih prič. Pri tem je treba upoštevati, da sta odločbi nižjih sodišč koherentna celota, zato je treba zaključke sodišča druge stopnje vselej razumeti tudi v povezavi z razlogi iz prvostopenjske sodne odločbe.

20. Razumljivo je, da sodišče pri vrednotenju oziroma ocenjevanju konkurirajočih se dokazov, ob upoštevanju uspeha celotnega dokaznega postopka, vsem ne more enako slediti, saj bi sicer lahko samo zašlo v protislovje. Če sodišče npr. ni sledilo (delu) izpovedbe oporočne priče glede zapustničine prisebnosti, to ne pomeni, da je bil dokaz, ker mu sodišče ni (v celoti) sledilo, samovoljno razvrednoten. Niti ne pomeni, da je končna dokazna ocena, ki mora biti analitično-sintetična, neustrezna, ali celo obremenjena z zatrjevanimi absolutnimi bistvenimi kršitvami določb postopka, če se nižji sodišči nista izrecno opredelili do čisto vsakega stavka v izjavi, pridobljeni v dokaznem postopku. Odločilno je, da so bili izvedeni dokazi, vključno s tistimi, ki jih izpostavlja revident, v zadostni meri obravnavani, enako kritično in celovito (o)vrednoteni in na temelju logičnih pravil umeščeni v prepričljivo dokazno oceno, ki je revizijski očitki o domnevnih nepravilnostih ne omajejo.

21. S tega vidika so zavajajoče revizijske navedbe, s katerimi meri na metodološko neustreznost ocene o zapustničinih težavah z alkoholom, kar naj bi sodišče arbitrarno ugotovilo le na podlagi enostranskih izpovedb tožnic in njune matere. Sodišče je dokazno oceno napravilo ob temeljitem prerezu zapustničinega (načina) življenja, v okviru katerega je presejalo mnogotere izpovedbe strank in prič, nato pa je (tudi) s pomočjo izvedenke ugotovilo relevantno psihofizično stanje zapustnice na dan naprave oporoke. V obravnavani zadevi, v kateri ne gre le za vprašanje alkoholizma, je dejansko stanje drugačno kot v zadevi II Ips 510/2001, kar je bilo tožencu že pojasnjeno.

22. Ni res, da bi bilo tožencu naloženo dokazovanje negativnega dejstva o tem, da zapustnica ni bila v slabem psihofizičnem stanju. Dejstvo, da zapustnica ni razumela pomena svoje oporočne izjave oziroma je bila v zmoti, sta tožnici pravilno zatrjevali in uspešno dokazali kot del njunega trditvenega in dokaznega bremena. Toženčev ugovor, da je bilo zapustničino psihofizično stanje dobro oziroma je poznala dejstva, ki so jo nagnila k oporočnemu razpolaganju, pa ne pomeni dokazovanja negativnega, temveč pozitivnega dejstva. Tudi ne drži, da je sodišče postavilo nov dokazni standard, kot toženec tendenciozno poimenuje okoliščino, da sta nižji sodišči (poleg vsega drugega) sledili izvedenskemu mnenju. To gotovo ima dokazno težo, saj je izvedenka v njem strokovno predstavila vse tiste pomembne okoliščine, ki so vplivale na zapustničino duševno stanje; pa najsi gre za vpliv njenega alkoholizma, depresijo, jemanje uspavalnih in protibolečinskih tablet ali začetne znake demence. Zaradi tovrstnega strokovnega znanja in izkušenj je bila sodna izvedenka kot strokovna pomočnica sodišča navsezadnje tudi postavljena. Nižji sodišči sta se do ugotovitev iz izvedenskega mnenja razumljivo opredelili tudi v razmerju do uporabnosti gradiva in pomena njenih strokovnih izkušenj pri sklepanju o psihološkem profilu zapustnice. Iz obrazložitve je razvidno, da pri tem ni šlo (le) za nekritično sledenje, temveč tehtno presojo tega v povezavi z drugimi dokazi.

23. S tega vidika je razumljivo, da se je sodišče naslonilo na vse ugotovljene dejanske okoliščine, vključno z zapustničinim (ne)poznavanjem vrednosti denarja kot (le) eno izmed njih. Pri presoji njene prave volje v trenutku, ko je bila oporoka napravljena, je sodišče ugotavljalo njeno splošno življenjsko situacijo kot sklop vseh relevantnih pokazateljev o njenem psihofizičnem stanju, vključno z obdobjem pred, ob in po napravi oporoke. V tem kontekstu zato ne gre za metodološko neustrezno dokazno oceno, če se je sodišče oprlo tudi na (pozneje) sklenjeni sporazum.

24. Kadar se stranka ne strinja z dokazno oceno, ne gre za tako imenovano protispisnost iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana le takrat, kadar obstoji „tehnično“ nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini določene izpovedbe, in tistim, kar o tem izhaja iz zapisnikov ali prepisov. Toženec v III. točki revizije takšnega procesnega položaja ni izkazal, saj le vsebinsko polemizira z dokazno oceno oziroma njeno (ne)zadostnostjo. V II. točki pa zmotno navaja, da se na 17. strani zapisnika o zaslišanju C. C. z dne 5. 11. 2014 nahaja njen izrecen odgovor: „Povem, da jo je razumela.“ Te izjave C. C. v tem zapisniku ni, zato protispisnost ni podana.2 Hkrati je pritožbeno sodišče kot nedopustno novoto opredelilo le toženčevo navajanje, da naj bi mu zapustnica premoženje naklonila iz hvaležnosti oziroma navezanosti nanj (14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), ne pa tudi v razmerju do vračila dolga svojemu bratu, kar izpostavlja revident. Prav to, da njena volja ni bila usmerjena v nastanek oporoke, temveč v vračilo dolga in je bila v zmoti o dejstvih, ki so jo nagnila k takemu razpolaganju, ter ni razumela pomena izjave in njenih pravnih posledic, pa je osrednji poudarek sprejetega zaključka, da gre za neveljavno oporoko, zato tudi ne gre za zmotno uporabo materialnega prava.

25. Tudi ne gre za sodbo presenečenja in kršitev toženčevih pravic do izjave in sodnega varstva, saj je bilo od samega začetka pravde nesporno in vsem vpletenim jasno, kakšno pravno varstvo sta tožnici zasledovali. O vsem tem, vključno s tehtanjem položaja obeh pravdnih strank, je Vrhovno sodišče že podalo razloge v razveljavitvenem sklepu II Ips 62/2018, kjer je zaključilo, da je treba sicer formalno nepravilen zahtevek tožnic vsebinsko presojati takšnega, kot je, torej ga z vidika pravice do sodnega varstva upoštevati kot pravilnega, in to od samega začetka. Ker sta tožnici vložili tožbo v skladu z napotkom zapuščinskega sodišča in znotraj subjektivnega, enoletnega zastaralnega roka iz 61. člena Zakona o dedovanju, torej pravočasno, ostaja zaključek nespremenjen tudi ob hipotezi, da bi toženec že tedaj ugovarjal zastaranje.

**Odločitev o reviziji**

26. Izkaže se, da revizija ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

27. Toženec z revizijo ni uspel, zato mora v skladu z načelom uspeha kriti svoje in revizijske stroške tožnic (prvi odstavek 154. člena ZPP). Slednji so bili odmerjeni na podlagi Zakona o odvetniški tarifi. Tožnicama se prizna 1.465,1 EUR nagrade za postopek z revizijo (kol. 2 po tar. št. 3300, povišan za kol. 0.3 po tar. št. 1200), 20 EUR pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 in 22 % DDV, kar skupaj znese 1.811,82 EUR. Z obravnavo dopolnitve revizije pa posebni stroški niso nastali. Znesek mora tožnik poravnati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (prvi odstavek 165. člena ZPP, 313. člen ZPP, 378. člen OZ).

1 Najpogosteje v razmerju do 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. 2 Verjetno je imel toženec v mislih izjavo C. C., ki se dejansko nahaja na 17. strani omenjenega zapisnika (list. št. 63) in sta jo nižji sodišči v okviru dokazne ocene posebej ovrednotili (npr. v 16. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Smiselno enako velja za ocenjeno izpovedbo C. C.