Jedro

Izvedenkino navedbo, da je vprašanje, če je to, kar je navedeno v oporoki, prava volja zapustnice, je potrebno brati v kontekstu z ostalimi njenimi ugotovitvami (zaključki), in sicer od tega, da zapustnica ni razumela, kaj naj bi bilo v oporoki zapisano, da je redno jemala zdravila Dormicum in Tadol (pri čemer je jasno opisala, kako obe zdravili, in sicer Dormicum kot uspavalo ter Tadol kot analgetik vplivata na človekovo duševno stanje) kot tudi (da naj bi obstajala velika verjetnost), da ni vedela, kaj z oporoko dejansko počne, in da naj bi vedela le, da bo z njo poravnala domnevni dolg do brata.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 11. 9. 2015: - ugotovilo, da je oporoka zapustnice I. H., rojene 1934, umrle 2012, nazadnje stanujoče R., z dne 29. 4. 2008, neveljavna (točka I izreka), - odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči v roku 15-ih dni povrniti stroške postopka v višini 4.082,35 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne (s stroškovno posledico). Uvodoma navaja, kakšno oporoko naj bi zapustnica napravila dne 29. 4. 2008 in kako je odločilo sodišče prve stopnje. V nadaljevanju (obširno) omenja, o čem naj bi izpovedale posamezne priče oziroma stranke in katerim izpovedbam je sodišče sledilo (ter katerim ne), kot tudi kaj naj bi izhajalo iz mnenja izvedenke Č. T. Čeprav po mnenju priče M. M. zapustnica ni bila dementna, sodišče ugotavlja, da je bila 20. 3. 2007 pri psihiatru dr. B., iz izvida katerega pa izhaja, da ji kljub pričakovanemu slabšanju psihiatričnega stanja ni predpisal antidepresiva, za kar je po mnenju izvedenke Č. T. iskati razlog v zapustničini okvari jeter. V nadaljevanju pritožnik pojasnjuje, na podlagi vsebine katerih dokazov je sodišče zaključilo, da zapustnica ni poznala vrednosti denarja. To naj bi ugotovilo tudi na podlagi izpovedbe M. B., ki naj bi povedala, da je zapustnici rekla, da je dolg, ki ga je imela do toženca in njegove žene M. že odplačala z zapuščino po sestri, ki se ji je odpovedala in dala bratu, kar je naj bi bilo protispisno, saj omenjena priča česa takega ni rekla. V nadaljevanju pritožba izpostavlja, na podlagi katerih okoliščin oziroma dokazov naj bi se (po mnenju sodišča) izkazalo, da je zapustnica menila, da mora tožencu vrniti dolg, ki je nastal ob nakupu stanovanja, ter da s svojim podpisom ureja prav to in da zapustnica ni razumela pomena oporočne izjave ter njenih pravnih posledic oziroma da je bila v zmoti o dejstvih, ki so jo nagnile k takemu razpolaganju. Pritožnik omenja, da izpodbijana sodba ni analitično sintetična, ter pojasnjuje, katere določbe ZD so relevantne za presojo veljavnosti zapustničine oporoke. Poudarja, da se oporočna sposobnost domneva in bi morali tožnici to domnevo izpodbiti. Izpodbijana sodba se namesto z oceno stopnje verjetnosti zapustničine sposobnosti ali nesposobnosti za razsojanje v času naprave oporoke, ki mora biti na stopnji gotovosti, ukvarja z zapustničinim odnosom do uživanja alkoholnih pijač, z enim samim izvidom psihiatra z dne 20. 3. 2007, ki je zapustnico v njenem življenju pregledal in ji kljub pričakovanemu slabšanju psihičnega stanja ni predpisal terapije ali določil kontrolnega pregleda, na pregled pa je šla izključno zaradi pridobitve dodatka za tujo pomoč in postrežbo, kar je izpovedala priča Š. H. Pritožba poudarja, da sodišče nekritično sledi izvedenki, ki zapustnice nikoli v življenju ni videla in je tudi sama navedla, da v medicinski dokumentaciji ni dovolj uporabnega gradiva za odgovore na vprašanja sodišča ter da svoje mnenje podaja na podlagi sklepanja na psihološki profil zapustnice. Navedla naj bi tudi, da psihiater, ki osebo pregleduje v času njenega zdravljenja, v izvid napiše "kontrola po potrebi" tedaj, ko ni akutnega stanja in ne zahteva zdravljenja, nadalje da je zapustničina lečeča zdravnica v karton le dne 8. 3. 2007, torej pred datumom dejanskega pregleda pri dr. B., zapisala, da se dogovarja za psihiatra, da v celotni dokumentaciji ni napotitve zapustnice specialistov drugih strok k psihiatru, da je vprašanje, če je to, kar je navedeno v oporoki, prava volja zapustnice, kar pomeni da izvedenka ni podala mnenja, da ne gre za pravo volje zapustnice, nadalje da ne more trditi, da je bila zapustnica v času naprave oporoke pod vplivom alkohola, da v zapustničinem kartonu ni zapisano, da je bila slednja pri lečeči zdravnici kdaj pod vplivom alkohola, da je iz zapustničinega kartona razvidno, da je slednja dobivala uspavala in zdravila proti bolečinam (medtem ko trditev tožnic, da se je zapustnica zdravila zaradi ciroze jeter in depresije ter da je uživala antidepresive, izvedenka po vpogledu v zapustničin zdravstveni karton ni potrdila) ter da v zapustničinem kartonu ni zapisa o napredovanju demence pri njej in da je edini zapis o demenci v izvidu psihiatra z dne 20. 3. 2007. V nadaljevanju pritožba omenja, kaj naj bi Vrhovno sodišče RS navedlo v sodbi II Ips 510/2001 z dne 16. 5. 2002. V obravnavani zadevi ni dokaza, da bi bilo splošno zdravstveno stanje zapustnice takšno, da bi ne bi bila sposobna razumeti pomena svojih dejanj. O tem, da je zapustnica popolnoma razumela svoja dejanja naj bi izpovedale (za izid postopka nezainteresirana) priča I. R., oporočni priči M. B. in G. M. kot tudi M. M. (pritožba navaja, kaj naj bi omenjene priče v tem oziru izpovedale). Povsem logično naj bi bilo, da so trditve o zapustničini nerazsodnosti podale tožnici in njuna mati, ki se ne morejo sprijazniti s tem, da tožnici po izpodbijani oporoki nista dedinji celotnega stanovanja. Sodišče bi moralo njihove izpovedbe ocenjevati kritično, jih analizirati tudi v primerjavi z izpovedmi za izid postopka nezainteresiranih prič, ki jih pritožba omenja, kot tudi priče F. Š. Navedbe tožnic in njune matere bi moralo oceniti tako z vidika verodostojnosti kot tudi z uporabo logike, a je iz obrazložitve izpodbijane sodbe očitno, da tega ni storilo. Pritožba omenja, iz katerih okoliščin naj bi to izhajalo. Tako naj bi tožnici neresnično trdili, da je Š. H. plačevala domsko oskrbo zapustnice iz svojih sredstev, kar naj bi bilo v nasprotju z vsebino izpisa prometa na zapustničinem računu. Nadalje naj bi neresnično trdili, da zapustnica ni znala z denarjem, kar naj bi bilo prav tako v nasprotju z vsebino izpisa prometa na zapustničinem računu, ki izkazuje, da je imela ob smrti prihranke. Da je zapustnica vnukinjama dajala tudi denar, je življenjsko logično, ne pa dokaz, da vrednosti stvari ni poznala. Zapustnica je še v oporoki dala navodila, kako morajo biti njeni morebitni dolgovi in pogreb poplačani, a se sodišče v vsebinskem delu oporoke kot celote do njene logičnosti, upoštevaje psihološki profil zapustnice, ni opredelilo. Sodišče izpovedb tožnic in priče M. O., da se je zapustničina depresivnost kazala tudi v tem, da ni hodila v trgovino in ni želela v invalidski voziček, ni ocenilo ob dejstvu, da je slednja živela v četrtem nadstropju hiše brez dvigala. Kritično in v povezavi z ostalimi dokazi bi moralo oceniti tudi mnenje izvedenke, ki v danem primeru na podlagi razpoložljive zdravstvene dokumentacije zapustnice in brez pregleda le-te objektivno sploh ni mogla z gotovostjo podati mnenja o oporočiteljičini sposobnosti razsojanja v letu 2008. Mnenje je podala s subjektivno stopnjo verjetnosti, ki pa se ob potrebni analitični oceni vseh dokazov skupaj in vsakega posebej ne poveže v logično celoto. Pri izdelavi svojega mnenja bi morala upoštevala izpovedbe za uspeh postopka nezainteresiranih prič, česar pa ni storila in je celo sama izpovedala, da je upoštevala navedbe strank in prič, a ne navedbe vseh prič in ne vseh navedb. Tako ni upoštevala navedbe priče I. R., ki je največ časa preživela z zapustnico. Izvedenka je svoje mnenje očitno gradila le na lastni zaznavi posledic zlorabe alkohola pri njenih živih pacientih in kdo ve katerega razloga očitni naklonjenosti do tožnic, kar naj bi izhajalo iz zaključka pisnega izvedeniškega mnenja (ki ga pritožba povzema). Ocena sodišča naj bi bila nelogična tudi v argumentiranju, da je bila zapustnica ob napravi oporoke v zmoti o dejstvih, ki so jo nagnila k v oporoki zapisanim razpolaganjem. Pritožba navaja, kaj v zvezi s tem navaja sodišče prve stopnje. Tudi če bi toženec prejel teh 2.100,00 EUR, pa jih ni, bi jih v letu 2011, torej po napravi oporoke, in dolg v času naprave oporoke ni bil domnevni dolg, pri čemer je povsem logično, da je oseba, ki nikomur ni želela ostati dolžna, svoj dolg in svojo hvaležnost bratu ali pa navezanost nanj poravnala v obliki oporoke, ne glede na znesek dolga. Tudi M. O. je jasno povedala, da je zapustnica rekla, da je bratu dala 1/3 stanovanja, kar pomeni, da se je tega tako ob oporoki kot kasneje zavedala. Navedba sodišča, da je zapustnica priči M. O. rekla, da je bratu še vedno dolžna, čeprav naj bi toženec v letu 2011 prejel 2.100,00 EUR, v spisu nima podlage v časovni opredelitvi te pričine izjave. Sodišče je kot pomembno dejstvo izpostavilo še okoliščino, da je bila oporoka pripravljena s strani toženca in njegove žene ter da z njenim obstojem tožnici in njuna mama niso bili seznanjeni ter da je bila sestavljena v precej zahtevnem jeziku. Pri tem ni obrazložilo, zakaj šteje to okoliščino za pomembno. Glede na odločitev pa je očitno, da je sledilo navedbi tožečih strank, da je toženec zapustnici oporoko podtaknil. Ta ocena prav gotovo ne more prestati testa logične presoje. Če bi toženec želel zapustnici oporoko podtakniti in bi bila ta res nerazsodna, ne bi obstajala nikakršna ovira, da bi bila oporoka sestavljena tako, da bi bil dedič celotnega stanovanja sam. Nadalje je jezik, v katerem je pisana, povsem enostaven jezik, ki ga razume vsak povprečen človek, celo mlajši od 15 let. Za veljavnost oporoke zapustnica ni bila dolžna o njeni vsebini seznanjati niti tožnic niti njune matere in je prav gotovo imela razloge, da je tako ravnala. Ti razlogi pa so šli z njo v grob. Izpodbijana sodba je obremenjena z bistveno kršitvijo postopka, saj ni skladna z napotilom iz 8. člena ZPP.

3. Tožnici sta v odgovoru predlagali zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Da pokojna I. H. ni poznala vrednosti denarja oziroma vrednosti stvari, je sodišče prve stopnje natančno (konkretno) in prepričljivo pojasnilo v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. V tem okviru je sicer kot pričo, ki naj bi zapustnici dejala, da je dolg, ki ga je imela do toženca in njegove žene M., že odplačala z zapuščino po sestri (ki naj bi se ji odpovedala in jo dala bratu), pomotoma namesto A. H. navedlo M. B., kar pa na prej omenjene ugotovitve (oceno zaključkov oziroma razlogov sodišča prve stopnje) v ničemer ne vpliva.

6. Pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba ni analitično sintetična, je ne le presplošen (nekonkretiziran), ampak tudi sicer neutemeljen. Pritožnik nadalje ne upošteva, da tožnici neveljavnosti oporoke ne uveljavljata le s trditvami o zapustničini oporočni nesposobnosti, ampak tudi z zatrjevanjem, da je bila njena izjava poslednje volje podana v zmoti. Prav tako ne drži njegov očitek, da se izpodbijana sodba namesto s presojo zapustničine (ne)sposobnosti za razsojanje v času naprave oporoke ukvarja z njenim odnosom do uživanja alkoholnih pijač in enim samim izvidom psihiatra z dne 20. 3. 2007. Zapustničino uživanje alkohola in vsebino izvida dr. B. B. z dne 20. 3. 2007 (priloga A6)1 je sodišče prve stopnje obrazloženo izpostavilo zgolj kot dve od (v tej smeri) relevantnih okoliščin (glej razloge, ki jih prepleteno z ostalimi ugotovitvami, izpostavlja v točkah 11 – 18 obrazložitve izpodbijane sodbe). V omenjenem okviru se je glede ostalih okoliščin (in sicer jemanja uspaval in protibolečinskih sredstev, znakov demence2 ter depresije3), ki (jih je večkrat izpostavilo in ki) so v relevantnem obdobju pomembno vplivale na zapustničino duševnost, njeno sposobnost razsojanja oziroma sposobnost razumevanja pomena (in pravnih posledic) izjave, ki jo je podala, naslonilo na ugotovitve v postopku angažirane izvedenke psihiatrične stroke dr. Č. T. V zvezi s tem pritožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita nekritično sledenje izvedenki, saj je le-ta tudi po oceni tega sodišča svoje zaključke prepričljivo obrazložila. Ker je v primerih, kot je predmetni, jasno, da izvedenec pokojnega oporočitelja, ni videl, je pritožbeno izpostavljanje te okoliščine, neprepričljivo. Izvedenka je nadalje res opozorila na pomanjkanje uporabnega gradiva za odgovore na vprašanja sodišča, a je (ob zaslišanju) hkrati pojasnila, da je iz gradiva na podlagi svojih izkušenj in znanja sklepala na psihološki profil zapustnice. Torej prav tistega znanja in izkušenj, zaradi katerih je bila s strani sodišča prve stopnje tudi angažirana. V zvezi z ne povsem jasnim pritožbenim izpostavljanjem (izvedenkine navedbe, razvidne iz 5. strani zapisnika o njenem zaslišanju z dne 11. 9. 2015), da naj bi zapustničina lečeča zdravnica v karton le dne 8. 3. 2007 (pred datumom dejanskega pregleda pri dr. B.) zapisala, da se dogovarja za psihiatra, pa velja poudariti, da tudi to dogovarjanje dokazuje, da je bil pregled pri psihiatru očitno potreben.4

7. Izvedenkino navedbo, da je vprašanje, če je to, kar je navedeno v oporoki, prava volja zapustnice, je potrebno brati v kontekstu z ostalimi njenimi ugotovitvami (zaključki), in sicer od tega, da zapustnica ni razumela, kaj naj bi bilo v oporoki zapisano, da je redno jemala zdravila Dormicum in Tadol (pri čemer je jasno opisala, kako obe zdravili, in sicer Dormicum kot uspavalo ter Tadol kot analgetik vplivata na človekovo duševno stanje5) kot tudi (da naj bi obstajala velika verjetnost), da ni vedela, kaj z oporoko dejansko počne, in da naj bi vedela le, da bo z njo poravnala domnevni dolg do brata.6 Upoštevaje vse navedeno zato ni moč pritrditi pritožbeni trditvi, da izvedenka ni podala mnenja, da ne gre za pravo volje zapustnice. Tega ni izrekla s temi besedami, a to vseeno dovolj jasno izhaja iz njenih ugotovitev. Ker sodišče prve stopnje česa takega ne ugotavlja, je na drugi strani nebistveno pritožnikovo izpostavljanje izvedenkine ugotovitve, da ne more trditi, da je bila zapustnica v času naprave oporoke pod vplivom alkohola. Sodišče prve stopnje ugotavlja „le“, da je imela zapustnica resne težave z alkoholom oziroma da je bila od njega odvisna,7 kar se je odražalo na njenem zdravstvenem stanju oziroma njegovem poslabšanju8 (glej npr. 11. in 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Vse to pa je nedvomno z ostalimi okoliščinami, ki jih je izpostavilo (in so bile omenjene v predhodni obrazložitvi točke te sodbe), skupaj vplivalo na njeno psihofizično (zdravstveno) stanje, v katerem je bila ob podpisu oporoke (te ugotovitve, ki jih pritožba ne izpodbije, izhajajo iz 15. točke obrazložitve izpodbijane sodbe).

8. Na načelni ravni se je potrebno v celoti strinjati s strani pritožbe izpostavljenim stališčem Vrhovnega sodišča RS, podanim v sodbi II Ips 510/2001 z dne 16. 5. 2002. Vendar pritožnik ne upošteva, da v obravnavanem primeru ni šlo le za zapustničine težave z alkoholom oziroma da to je bil le eden od razlogov, ki so skupaj vplivali na njeno sposobnost razumevanja oziroma duševno stanje. Ker je bilo za odločitev v predmetni zadevi pomembno predvsem slednje, je (tudi sicer povsem nekonkretizirano) pritožbeno poudarjanje, da v obravnavani zadevi ni dokaza, da je bilo splošno zdravstveno stanje zapustnice takšno, da ni bila sposobna razumeti pomena svojih dejanj, za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve neodločilno. Da naj bi bila zapustnica to sposobna, prav gotovo ne izhaja iz delov izpovedbe I. R., ki jih v dokaz svoji trditvi izpostavlja pritožba (npr. glede dajanje denarja za plačilo storitev, branja časopisov). Povsem enako velja za pritožbeno sklicevanje na izpovedbe prič M. B. in G. M. Odgovor M. B., da je zapustnica razumela (ko ji je prebrala oporoko), je bil povsem splošen, hkrati pa v nasprotju z njenim pojasnilom, zakaj jo je H. takrat poklicala (in sodišče prve stopnje9 omenja na začetku 15. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Na drugi strani je G. M. navedla, da (zgolj) misli, da je imela zapustnica dober spomin10 (in da misli, da ni bila dementna). Povedala pa je tudi, da jo je zapustnica prosila, da podpiše dedno pogodbo,11 kar prav tako govori v prid stališču, da (zapustnica) očitno ni dobro vedela, kaj naj bi točno podpisala.12 Nadalje tudi ni izrecno dejala (kot to navaja pritožba), da je zapustnica vedela, kaj podpisuje, ampak da (sama) tako misli, z argumentom, češ da jih je (s tem namenom) poklicala.

9. Neprepričljivo (presplošno) je pritožbeno izpostavljanje logičnosti okoliščine, da so trditve o zapustničini nerazsodnosti podale tožnici in njuna mati. Takemu enostavnemu „avtomatizmu“ brez omenjanja drugih okoliščin, ki bi kazale na neverodostojnost (neprepričljivost) njihovih v tem oziru podanih izjav (delov izpovedb), ni moč slediti. Po tej logiki bi to obratno veljalo tudi za vse, kar so (v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka) izpovedali toženec in priče, ki so bile z njegove strani predlagane in zaslišane. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje izpovedbe tožnic in njihove matere presojalo enako kritično (dosledno) kot vse ostale izpovedbe oziroma izvedene dokaze. Pritožbeno zatrjevanje, da bi jih moralo analizirati tudi v primerjavi z izpovedbami za izid postopka (potrditvah pritožbe) nezainteresiranih prič (vključno s pričo F. Š.13), je povsem splošno in kot tako neprepričljivo. Pritožba nadalje sodišču prve stopnje očita, da izpovedb tožnic in njune matere ni ocenilo z vidika verodostojnosti in uporabe logike, kar pa prav tako ne drži oziroma toženec to z okoliščinami, ki jih v tem oziru izpostavlja, ne uspe prepričati. Le-te namreč za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve niso bistvene. V ta „bistveni“ okvir sodijo (v prvi vrsti) okoliščine, ali predmetna oporoka izraža zapustničino pravo voljo, kar pa je lahko sodišče prve stopnje prvenstveno presojalo na podlagi drugih dokazov (in sicer predvsem vsebine izvedenskega mnenja oziroma zaključkov v postopku angažirane izvedenke psihiatrične stroke). Poleg tega toženec sploh konkretno ne pojasni, kako in v kakšnem smislu bi se moralo sodišče prve stopnje okoliščin, ki jih v pritožbi izpostavlja, v svoji dokazni oceni „dotakniti“.

10. Pritožnik zatrjuje, češ da naj bi tožnici neresnično trdili, da zapustnica ni znala z denarjem, kar naj bi bilo v nasprotju z vsebino izpisa prometa na njenem računu, ki naj bi ob njeni smrti izkazoval prihranke.14 Vendar pa ta okoliščina sama za sebe ne pomeni, da je slednja vrednost denarja (oziroma stvari) v smislu, kot je to sodišče prve stopnje pojasnilo v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, poznala (razumela).15 V omenjenem okviru tudi ni bistveno, da naj bi drugo tožnici (kot v isti točki obrazložitve ugotavlja sodišče prve stopnje), ko ji je dajala denar za trgovino, vedno dejala, da naj ostanek obdrži. Podobno velja za pritožbeno navajanje, da naj bi zapustnica dala še v oporoki navodila, kako morajo biti njeni morebitni dolgovi in pogreb poplačani.16 Poleg tega, da je sodišče prve stopnje (glej 17. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) ugotovilo, da oporoke zapustnica ni sestavila sama, je v zvezi z njo moč ugotoviti tudi, da vsebuje povsem splošno odredbo o tem, da naj se najprej pokrije morebitne stroške. Zakaj naj bi bila omenjena okoliščina pomembna za presojo zapustničinega poznavanja (razumevanja) vrednosti denarja (oziroma stvari), pritožba ne pojasni. Ena od pomembnih za odločitev v predmetni zadevi je bila namreč prav ugotovitev sodišča prve stopnje (glej 17. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da pokojna omenjenih vrednosti ni dobro poznala (razumela). Pritožnik v nasprotno ne uspe prepričati.

11. Pritožba nadalje omenja izpovedbe tožnic in priče M. O., da se je zapustničina depresivnost kazala tudi v tem, da ni hodila v trgovino in ni želela v invalidski voziček (ker ni hotela, da bi jo kdo videl in je bila vedno v stanovanju), hkrati pa izpostavlja, da naj bi bil razlog (do katerega se sodišče prve stopnje ni opredelilo), da iz stanovanja ni šla, „zgolj“ ta, da je živela v četrtem nadstropju hiše brez dvigala. Poleg tega, da ni razvidno, da bi toženec v postopku na prvi stopnji tem oziru karkoli ugovarjal (pojasnjeval), sodišče prve stopnje (glej 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) zaključkov v zvezi z depresijo tudi sicer ne utemeljuje le z dejstvom, da pokojna ni hodila v trgovino in da ni želela v invalidski voziček.

12. Presplošen (in neprepričljiv) je nadalje pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče kritično in v povezavi z ostalimi dokazi oceniti tudi mnenje izvedenke. Kaj na bi izpostavljena „kritičnost“ točno pomenila oziroma katere ostale dokaze ima v mislih, pritožnik ne pojasni. V zvezi z njegovim navajanjem, da izvedenka v danem primeru na podlagi razpoložljive zdravstvene dokumentacije zapustnice in brez pregleda le-te objektivno ni mogla z gotovostjo podati mnenja o njeni sposobnosti razsojanja v letu 2008, velja poudariti, da podlaga izvedenkinemu mnenju17 niso bili samo podatki, s katerimi je razpolagala, ampak da so bili za njegovo izdelavo (najmanj enako pomembni) njeno strokovno znanje in poklicne izkušnje, zaradi katerih je bila s strani sodišča prve stopnje tudi angažirana. Zato ni moč slediti niti nadaljnjemu (prav tako presplošnemu) navajanju, da je mnenje podala s (stopnjo) subjektivne stopnje verjetnosti, ki se ob potrebni analitični oceni vseh dokazov skupaj in vsakega posebej ne povežejo v logično celoto. V tem postopku izdelano izvedensko mnenje je namreč subjektivno prav toliko kot vsako drugo izvedensko mnenje, kar je logična posledica dejstva, da človekove subjektivne note v nobenem njegovem (in tako tudi v izvedenskem) delu ni moč (povsem) izločiti. Na drugi strani dejstvo, da obsežnejša predhodna zdravstvena dokumentacija v konkretnem primeru ni obstajala, ne pomeni, da je mnenje zgolj zato bolj „subjektivno“, kot bi bilo v primeru, če bi bilo te dokumentacije (še) več. Mnenje zmeraj „objektivizirajo“ strokovno znanje in poklicne izkušnje izvedenca. Da le-te sodna izvedenka za psihiatrijo dr. Č. T. ima, ne gre dvomiti, prav tako pritožnik nasprotno niti ne zatrjuje.

13. Neustrezno konkretiziran je nadalje očitek, da bi morala izvedenka pri izdelavi svojega mnenja upoštevati izpovedbe za uspeh postopka nezainteresiranih prič (a da tega ni storila). Izvedenka je upoštevala tiste izpovedbe (izjave), ki jih ocenila kot relevantne za rešitev naloge, ki ji je bila s strani sodišča prve stopnje zadana. Poleg tega pritožba ne uspe prepričljivo pojasniti, katere izjave konkretno bi izvedenka morala upoštevati, pa jih ni in je to vplivalo na pravilnost njenih zaključkov. Pritožnik sicer izpostavlja navedbe priče I. R., a ne pojasni, katere izjave (dele izpovedbe) točno bi morala izvedenka upoštevati. Na drugi strani je neizkazano pritožbeno navajanje, da je izvedenka svoje mnenje gradila le na lastni zaznavi posledic zlorabe alkohola pri njenih živih pacientih in zaradi (kdo ve katerega razloga) očitne naklonjenosti do tožnic. Zaključek pisnega izvedeniškega mnenja, kar pritožnik v tem oziru edino izpostavlja, naklonjenosti in (še manj morebitne) pristranskosti izvedenke ne izkazuje.

14. Na podlagi okoliščin, ki jih je navedlo v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje naredilo zaključek, da pokojna ni vedela, kaj podpisuje. Pred tem je v 14. točki obrazložitve ugotovilo, da znesek 2.100,00 EUR, ki bi moral biti pokojni izročen, to ni bil in da ga je obdržal toženec. Pritožnik ugovarja, da temu ni tako, a zgolj s tem v resničnost svoje trditve ne prepriča. Na drugi strani njegovo navajanje, da naj bi mu zapustnica to (kot bratu) naklonila iz hvaležnosti oziroma navezanosti nanj, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP18). Takšnih pravočasnih trditev namreč v postopku na prvi stopnji ni podal. Neprepričljivo je nadalje pritožbeno izpostavljanje izpovedbe M. O.19 Na njeni podlagi namreč sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je zapustničin dolg do pritožnika v času podpisa oporoke obstajal (ali ne). Prav tako ne gre za to, da se pokojna ni zavedala, da je „dala“ tožencu 1/3 stanovanja, ampak (kot je pojasnilo sodišče prve stopnje), da se očitno20 ni zavedala (razumela) pomena svojega dejanja (oporočnega razpolaganja) in njegovih posledic.21

15. Sodišče prve stopnje (glej 17. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) ne ugotavlja, da je bila oporoka zapustnici s strani toženca oziroma njegove družine podtaknjena. Okoliščine, ki jih v zvezi s sestavo oporoke izpostavlja (vključno z izvedenkinimi zaključki o tem, da naj bi bila oporoka sestavljena v precej zahtevnem jeziku za osebo, ki je praktično brez izobrazbe, starejša, dementna, z znaki demence ter pod vplivom zdravil), so pomembne prvenstveno za presojo zapustničinega razumevanja vsebine oporoke in njenih posledic. Zato je že v osnovi brezpredmetno pritožbeno pojasnjevanje, kaj bi toženec lahko storil, če bi oporoko res želel podtakniti.22 Ker je že sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj je bila zapustničina sposobnost razumevanja okrnjena (glej tudi predhodno že omenjene zaključke v postopku angažirane izvedenke), je neprepričljivo tudi (sicer povsem splošno) pritožbeno navajanje, da naj bi bil jezik, v katerem je oporoka pisana, povsem enostaven (jezik), ki naj bi ga razumel vsak povprečen človek (celo mlajši od 15 let). Z ozirom na to, da sodišče prve stopnje ne ugotavlja, da naj bi taka dolžnost obstajala,23 je pritožnikovo pojasnjevanje, da za veljavnost oporoke zapustnica ni bila dolžna o njeni vsebini seznanjati tožnici oziroma njuno mater,24 brezpredmetno. Presplošen in posledično neupošteven pa je tudi očitek, da naj bi bila izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo postopka, češ da ni skladna z napotilom iz 8. člena ZPP.

16. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo toženec sam trpi svoje z njeno vložitvijo nastale stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožnici sami krijeta svoje z vložitvijo odgovora na pritožbo nastale stroške, saj v njem podane navedbe k predmetni odločitvi niso v ničemer prispevale (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Izvedenka dr. Č. T. (glej tudi 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) je ob zaslišanju dne 11. 9. 2015 pojasnila, da dr. B. zapustnici antidepresiva takrat ni predpisal, ker je imela okvaro jeter in bi dodatno zdravilo jetra še bolj obremenilo. Prav tako naj bi omenjeni psihiater zapisal, da naj jo na kontrolo spremljajo svojci, kar naj bi po njenih besedah pomenilo, da je že potreboval podatke svojcev o njenem funkcioniranju, na podlagi ocene, da sama ne more skrbeti zase, pa priporočil tudi napotitev na invalidsko komisijo zaradi pridobitve dodatka za pomoč in postrežbo. 2 Pritožba izpostavlja izvedenkino navedbo, da v kartonu ni zapisa o napredovanju demence pri zapustnici in da je edini zapis o demenci v izvidu psihiatra z dne 20. 3. 2007, a ne uspe pojasniti, zakaj (samo) iz tega razloga zaključki izvedenke (oziroma sodišča prve stopnje) o obstoju demence, niso pravilni. Poleg tega je izvedenka (glej 6. stran zapisnika o njenem zaslišanju z dne 11. 9. 2015), da naj bi bili že izvidu SB Celje iz leta 2006 omenjeni znaki, ki kažejo na demenco. Neprepričljivo je v tem oziru pritožbeno sklicevanje na povsem splošno (ob zaslišanju podano) izjavo M. M., da zapustnica (z izjemo zadnjega pol leta) ni trpela za demenco. 3 V opombi št. 1 te sodbe je bilo omenjeno izvedenkino pojasnilo, zakaj zaradi težav z jetri psihiater zapustnici antidepresiva ni predpisal. Na obstoj depresije pa je izvedenka sklepala posredno na podlagi zapustničinega vedenja in socialnih interakcij (glej 3. in 4. stran zapisnika o njenem zaslišanju z dne 11. 9. 2015). 4 Pritožba v tem oziru izpostavlja tudi izvedenkino navedbo (glej 6. stran zapisnika o njenem zaslišanju z dne 11. 9. 2015), da v celotni dokumentaciji ni napotitve zapustnice specialistov drugih strok k psihiatru, a ne obrazloži, kateri specialisti in ob kakšni priložnosti bi to lahko storili (pa niso). 5 V tem okviru je pojasnila tudi, kako pomembne učinke (na miselne funkcije) ima že samo omenjeno uspavalo (v zvezi z vsem tem glej prvi in tretji odgovor na vprašanja sodišč na deseti strani njenega pisnega mnenja z dne 26. 3. 2015, 10. in 11. stran zapisnika o njenem zaslišanju z dne 11. 9. 2015 kot tudi 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). 6 Glej 11. stran zapisnika o njenem zaslišanju z dne 11. 9. 2015. 7 Pritožnik v zvezi s tem izpostavlja tudi izvedenkino navedbo, da v zapustničinem kartonu ni zapisano, da je bila slednja pri lečeči zdravnici kdaj pod vplivom alkohola. Vendar ne upošteva, da je sodišče prve stopnje glede zapustničinega prekomernega uživanja alkohola (odvisnosti) in posledic zaključke lahko naredilo na drugih „podlagah“ (glej predvsem 11. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Zato tudi ni bistveno, da o tem nista ničesar vedeli povedati priči M. B. in G. M. (ta je tudi sicer med drugim omenila, da je zapustnico bolj poredko obiskovala, na zadnje pa še manj). Neprepričljivo je tudi sklicevanje na (presplošno) izpovedbo M. M., ki je kot bistveno vedela povedati "le", da je zapustnica spila "kakšnega", a da po njenem mnenju ni bila alkoholik. 8 V tem okviru so namreč pomembne posledice uživanja alkohola, vključno s cirozo jeter. Pritožba sicer oporeka, da izvedenka trditev tožnic, da se je zapustnica zdravila zaradi ciroze jeter, ni potrdila. Okoliščina, ali se je zdravila (ali ne), v tem oziru ni bistvena, ampak ali je ta bolezen pri njej obstajala (ali ne). Izvedenka pa je jasno povedala, da je v odpustnici SB Jesenice iz januarja 2007 omenjena tudi alkoholna jetrna ciroza (glej 6., prav tako 4. stran zapisnika o njenem zaslišanju z dne 11. 9. 2015). 9 Vključno z navedbo o vračanju denarja (za stanovanje). 10 Pritožba, ki to izjavo izpostavlja, tudi sicer ne pojasni, kaj želi s tem točno povedati. 11 Na kateri naj bi po besedah priče pisalo, da se tožencu vrne denar, ki ga je zapustnici posodil za nakup stanovanja (kar je v nadaljevanju pojasnila s tem, da ji je zapustnica vedno omenjala, da mora vrniti denar, ki ji ga je brat dal za stanovanje). 12 Glej predhodno sprotno opombo. 13 V katerem oziru naj bi bilo to, kar pritožba izpostavlja glede izpovedbe F. Š., pomembno oziroma kateri zaključki sodišča prve stopnje naj bi bili (zaradi neupoštevanja te njegove izpovedbe) posledično napačni, pritožnik ustrezno ne pojasni. 14 In da naj bi bilo stanje na zapustničinem računu, ko je bila zanj pooblaščena drugo tožnica, v limitu. 15 Ampak kaže to kvečjemu na njeno varčnost (ne - zapravljivost). 16 Pri čemer je hkrati postavljen očitek, da se sodišče prve stopnje v vsebinskem delu oporoke kot celote do njene logičnosti, upoštevaje psihološki profil zapustnice, ni opredelilo, nekonkretiziran in zato neupošteven. 17 Ki so sodišču prve stopnje skupaj z ostalimi dokazi, katere je izvedlo (in navedlo), omogočili zaključke, ki jih pritožba (neuspešno) izpodbija. 18 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 19 V zvezi z njeno izpovedbo ne drži niti pritožbeni očitek, češ da ugotovitev sodišča prve stopnje (glej 17. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) o tem, da je zapustnica omenjeni priči rekla, da je bratu še vedno dolžna, čeprav naj bi toženec v letu 2011 prejel 2.100,00 EUR, v spisu nima podlage (v časovni opredelitvi pričine izjave). Omenjena priča je namreč izjavila (glej 25. stran zapisnika z naroka o glavni obravnavi dne 5. 11. 2014), da ji je zapustnica svoj dolg do brata omenjala „proti koncu“, kar je moč razumeti proti koncu zapustničinega življenja, ki se je končalo v letu 2012. 20 Na kar naj bi kazala tudi izpovedba priče M. O., ki jo sodišče prve stopnje izpostavlja. 21 Oziroma da je bila podlaga zanj zmota v dejstvih, ki so jo nagnila k takemu razpolaganju (v tem oziru so pomembne predvsem ugotovitve, ki jih sodišče prve stopnje napravilo v zvezi z zaključkom, da zapustnica ni dobro poznala vrednosti denarja in stvari). 22 Argument, da bi se lahko v takem primeru oporoka glasila nanj kot na edinega dediča stanovanja, je ne le hipotetičen, ampak tudi neprepričljiv. Oporočno razpolaganje, kot ga omenja, bi lahko namreč še prej vzbudilo pomisleke, ali odraža (resnično) zapustničino voljo. 23 To okoliščino o ne-seznanjenosti z oporoko (obeh tožnic in njune matere) omenja (zgolj) v zvezi z ugotovitvijo, da je oporoka nastala na strani toženca in njegove družine. 24 Navajanje, da naj bi imela za to prav gotovo razloge, ki so šli z njo v grob, pa nekonkretizirano in že zato neupoštevno.