Jedro

Hoja po stopnicah pomeni vsakodnevno aktivnost, zato ne pomeni nevarne dejavnosti, same stopnice pa tudi ne nevarne stvari. V določenih okoliščinah lahko sicer stvar postane nevarna, vendar to narave odgovornosti ne spreminja. Treba pa je ugotoviti, ali je takšna povečana nevarnost posledica nedopustnega ravnanja ali ne.

Zakonodajalec je z ZPP v letu 1999 uveljavil t.i. eventualno maksimo, vendar pa ni v celoti izpopolnil sistema sankcij v primeru njene kršitve. Ugotovitve in zaključki sodišč povsem nedvoumno omogočajo sklepanje, v kakšni meri je predložen (in nepravilno upoštevan) dokaz vplival na odločitev. Procesna situacija je tako podobna tisti iz 2. točke 358. člena ZPP, ki je podlaga za spremembo s tako napako obremenjene sodbe.

Izrek

Reviziji toženk se zavrneta.

Reviziji tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v drugem odstavku izreka spremeni tako, da se njegovi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je druga toženka dolžna plačati tožniku še 6.259,39 EUR (prej 1.500.000 SIT) odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 27.6.2003 po 13,5% obrestni meri, od 28.6.2003 do plačila pa po predpisani obrestmi meri zamudnih obresti.

V preostalem delu se revizija tožnika zavrne.

Toženki sta solidarno dolžni v 15 dneh tožniku povrniti njegove stroške revizije v znesku 282,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

Tožnik je dne 12.6.1995 padel na mokrih marmornatih stopnicah v stavbi Carinarnice S., kjer je bil zaposlen kot vodja. S tožbo je zahteval odškodnino za nepremoženjsko škodo (telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in strah) in premoženjsko škodo (razlika med plačo, ki bi jo prejemal, če bi bil še zaposlen, in invalidsko pokojnino). Sodišči prve in druge stopnje sta v zadevi odločili z dvema sodbama. S sodbo P 268/2004 je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka v celoti odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku v škodnem dogodku ter mu za nepremoženjsko škodo prisodilo 8.2000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter premoženjsko škodo v zneskih, kot so razvidni iz druge in naslednjih alinej 2. točke izreka te sodbe. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo tudi o pravdnih stroških. Znesek je naložilo v celoti v plačilo drugi toženki, prvo toženko pa je zavezalo k solidarnemu plačilu zneska v višini zavarovalne vsote (3.900.000 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je z odločbo I Cp 636/2005 ugodilo pritožbi toženk in razveljavilo ugodilni del sodbe prve stopnje in odločitev o pravdnih stroških, ker je ocenilo, da je zaključek sodišča prve stopnje o morebitnem tožnikovem prispevku k nastanku škode pomanjkljiv. Tožnikovo pritožbo pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper to sodbo je pravočasno vložil revizijo tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je upravičen do denarne odškodnine za telesne bolečine v višini 2.000.000 SIT, za strah pa 1.000.000 SIT. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnost sta sodišči v premajhni meri upoštevali težo posledic poškodbe in načelo individualizacije denarne odškodnine. Gre za nepopravljive duševne spremembe, ki bistveno zmanjšujejo preostale življenjske aktivnosti tožnika. Od nezgode dalje je tožnik invalidsko upokojen, sposoben le še krajših sprehodov po gozdu, brezciljne hoje po stanovanju in nezahtevne verbalne komunikacije. Tožnik se zaveda svoje osebnostne spremenjenosti in hudo duševno trpi, zato je iz tega naslova upravičen do odškodnine v znesku 10.000.000 SIT. Sodišče prve stopnje je od odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odštelo znesek 1.500.000 SIT, ker tožnik prejema invalidnino zaradi telesne okvare. Sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo, s katero je uveljavljal, da tožena stranka tovrstnega ugovora ni podala in da ni jasno, zakaj je sodišče odštelo ravno 1.500.000 SIT, zavrnilo, češ, da je tožena stranka tak ugovor dala v vlogah 18.10.2002 in 24.2.2005. Pri tem je spregledalo, da je bil prvi narok opravljen že 25.10.2001 in so bile navedbe tožene stranke prepozne. Takšnim novim in neupoštevnim trditvam in ugovorom tožniku ni bilo treba nasprotovati, kot mu to smiselno očita pritožbeno sodišče. Sodba sodišča druge stopnje je zato obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, sodbe pa tudi ni mogoče preizkusiti, saj pritožbeno sodišče ni pojasnilo, zakaj odšteti ravno 1.500.000 SIT. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe. Sodišče prve stopnje je po delni razveljavitvi sodbe nadaljevalo postopek in ponovno odločilo s sodbo P 511/2006. Ponovno je zavzelo stališče, da toženki objektivno odgovarjata tožniku za nastalo škodo, ker v konkretnem primeru mokre in spolzke stopnice predstavljajo nevarno stvar, tožnik pa je tudi sam 20% odgovoren, ker pri hoji po stopnicah ni bil dovolj skrben. Tako je razsodilo, da je prva toženka dolžna solidarno z drugo toženko plačati tožniku 3.900.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 279.338 SIT od 15.7.1997 do plačila, od 3.620.662 SIT pa z zamudnimi obrestmi v višini 13,5% letne obrestne mere od 1.1.2002 do 27.6.2003, od tedaj dalje pa v višini zakonskih zamudnih obresti (1. točka izreka sodbe). Drugi toženki pa je naložilo, da plača tožniku 6.560.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo z zamudnimi obrestmi v višini 13,5% letne obrestne mere od 1.1.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 pa v višini zakonskih zamudnih obresti, ter da mu povrne tudi premoženjsko škodo v zneskih in z obrestmi, kot so razvidni iz druge in naslednjih alinej 2. točke izreka. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (3. točka izreka sodbe) in odločilo še o pravdnih stroških (4. točka izreka sodbe). Sodišče druge stopnje je s sodbo I Cp 339/2007 tožnikovi pritožbi delno ugodilo in spremenilo izrek o stroških. Sicer pa je v preostalem delu pritožbo tožnika, v celoti pa pritožbi obeh toženk zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da vsak nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Zoper to sodbo sta pravočasno vložili revizijo obe toženki in predlagata, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Obe izpodbijata sodbo po temelju, pri čemer prva toženka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava, druga toženka pa le slednji revizijski razlog. Stopnice so bile zgrajene v skladu s tehničnimi predpisi in standardi. Uporabljen naravni kamen se v gradbeništvu vedno več uporablja, odporen je na abrazijo in je ustrezen za vzdrževanje. Stopnice ne suhe ne mokre niso predstavljale povečane nevarnosti za okolico in jih ni mogoče šteti za nevarno stvar. Morebitna mokrota od zunaj ne sodi med lastnosti stopnic, pač pa pomeni kvečjemu okoliščino, ki sodi v subjektivno sfero druge toženke. Vendar pa drugi toženki ni mogoče očitati niti krivdne odgovornosti, saj ji ni mogoče očitati ne kršitve predpisov ne opustitve potrebne skrbnosti ne kakršnegakoli drugega nedopustnega ravnanja. Druga toženka mokrote na stopnicah ni mogla pričakovati, šlo je za izredno okoliščino. Stvar, ki le v izrednih okoliščinah postane nevarna, pa ni nevarna stvar v smislu pravnega standarda iz 173. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 – 57/89). Sicer pa je druga toženka poskrbela, da so imeli delavci kvalitetno obuvalo, ki je zagotavljalo dober oprijem s podlago in sodi med najkvalitetnejše tovrstne izdelke. Sodišči neutemeljeno očitata drugi toženki, da bi kot dober gospodar lahko že pred škodnim dogodkom zaščitila stopnice s protidrsnimi trakovi in s tem preprečila oziroma bistveno omejila možnost zdrsov in padcev. Stopnišče je imelo status notranjega stopnišča, ki ga po takratnih predpisih ni bilo treba opremljati s protidrsnimi trakovi. Povprečnemu človeku je jasno, da mora biti pri hoji po stopnicah navzdol pazljiv, še toliko bolj, če obstaja možnost, da so stopnice mokre in spolzke. Tožnik je stopnice vsakodnevno uporabljal, večkrat na dan in v različnih vremenskih razmerah, zato jih je nedvomno dobro poznal. Potemtakem bi se od njega pri hoji po mokrih in spolzkih stopnicah pričakovala celo večja skrbnost od običajne. Toženki se ne strinjata z oceno sodišč, da je prispevek tožnika k nesreči le 20%. Razlog za padec in nastalo škodo je moč pripisati izključno njegovemu ravnanju oziroma nepazljivosti. Tožnik je bil vodja izpostave carinarnice, ena temeljnih dolžnosti vodilnih delavcev pa je dolžnost obveščanja delodajalca o vsaki grozeči nevarnosti za življenje in zdravje ali za nastanek škode. Zato bi v primeru, če bi menil, da je nujna zaščita stopnic s protidrsnimi trakovi, kot vodja izpostave moral ustrezno ukrepati ali vsaj opozoriti drugo toženko na drsnost stopnic. Za opustitev teh ukrepov je izključno odgovoren sam. Dejstvo, da je druga toženka kasneje namestila protidrsne trakove, kaže, da je skrben gospodarstvenik, ki upošteva predpise in pričakovane rizike, poleg tega pa zagotavlja tudi višje standarde, če to narekujejo dejanske okoliščine. Da bi bile v konkretnem primeru notranje stopnice že kdaj prej mokre oziroma da bi na njih že kdo padel, ni bilo ugotovljeno. Opustitev obveznosti dobrega gospodarstvenika bi bilo mogoče drugi toženki očitati le, če niti po tem dogodku ne bi namestila protidrsnih trakov. Revizije so bile po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/2007) vročene nasprotni stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Na vročene revizije stranke niso odgovorile. Revizija tožnika je delno utemeljena, reviziji tožene stranke pa nista utemeljeni. O temelju zahtevka: Prva toženka kot revizijski razlog uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vendar pa ne obrazloži, v čem naj bi bila ta kršitev podana. Tako neopredeljene graje v smeri postopkovnih kršitev revizijsko sodišče ni moglo upoštevati, saj pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Toženki vsaka v svoji reviziji pravilno opozarjata, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo pri presoji pravnega standarda nevarne stvari. Naše odškodninsko pravo temelji na pravilu o krivdni ali subjektivni odgovornosti. Zato je odgovornost ne glede na krivdo ali objektivna odgovornost izjema, ki jo je treba, kot vse izjeme, ozko, utesnjujoče razlagati. Ne glede na krivdo se odgovarja za škodo od tiste stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico (drugi odstavek 154. člena ZOR). Zato med nevarne stvari ali dejavnosti ne sodijo običajne nevarnosti ali tveganja, ki so jim ljudje vsakodnevno izpostavljeni. Hoja po stopnicah pomeni vsakodnevno aktivnost, zato ne pomeni nevarne dejavnosti, same stopnice pa tudi ne nevarne stvari. V določenih okoliščinah lahko sicer stvar (kot v konkretnem primeru mokre in spolzke stopnice) postane nevarna (iz njihove uporabe izvira večja nevarnost zdrsov in padcev ter s tem povezan nastanek škode), vendar pa to narave odgovornosti ne spreminja. Treba pa je ugotoviti, ali je takšna povečana nevarnost sicer nenevarne stvari posledica nedopustnega ravnanja ali ne. Če je posledica nedopustnega ravnanja, je podlaga odškodninske odgovornosti zopet krivdna. V obravnavanem primeru je torej tožena stranka odgovorna za tožniku nastalo škodo le, če je ta posledica nedopustnega ravnanja druge toženke. Čeprav sodbi sodišč druge in prve stopnje temeljita na zaključkih o odgovornosti toženk ne glede na krivdo, pa sta se obe sodišči poleg objektivne odgovornosti dodatno opredelili tudi do krivdne odgovornosti. Dejanska podlaga sodb tako omogoča materialnopravni preizkus na podlagi prvega odstavka 154. člena ZOR in je po ugotovitvah nižjih sodišč naslednja: * stopnice so iz poliranega svetlečega marmorja, * na dan škodnega dogodka je cel dan deževalo in stopnice so bile zato mokre, * pri obremenitvi pete z mokro podlago pride do zdrsa za približno 12 cm, * stopnice so v celoti ustrezale veljavnim tehničnim predpisom in standardom, na eni strani so bile opremljene z oprijemalom za roke, na drugi pa z leseno oblogo, bile so ustrezno razsvetljene in izdano je bilo uporabno dovoljenje za uporabo objekta, * tožnik je stopnice dobro poznal ob vseh vremenskih prilikah, na dan škodnega dogodka pa ni uporabljal oprijemala, * na stopnicah je pred tem zdrsnilo že tudi drugim, * po nezgodi so bili na stopnice nameščeni protidrsni trakovi. Ne glede na široko uporabo naravnega kamna v gradbeništvu je splošno znano, da postanejo mokra marmornata tla zelo spolzka in je na njih možnost zdrsov in padcev velika. Enako ali pa še bolj to velja za marmornate stopnice. Izbira takšne talne obloge zato zagotovo ni ustrezna na mestih ob vhodih v stavbo, kjer se vlaga v stavbo prinaša s hojo, dežniki ipd. Druga toženka poudarja, da so stopnice, na katerih je padel tožnik, notranje stopnice in da je bila mokrota tam izjemoma in nanjo ni mogla računati. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje so bile stopnice od vhoda oddaljene 15,5 m, mesto, kjer je tožnik padel, pa 30 korakov, na tolikšni dolžini pa se še lahko nanese mokrota glede na to, da je deževalo ves dan, do škodnega dogodka pa je prišlo ob 13. uri. Celodnevno deževje je prav tako naraven in običajen pojav. Že zato niso sprejemljive trditve toženk o tem, da mokrota na stopnicah predstavljala izredno, nepričakovano stanje. Ko pa je tako, bi morala druga toženka poskrbeti za varne delovne pogoje – bodisi z namestitvijo protidrsnih trakov, kot sta to pojasnili že sodišči druge in prve stopnje, bodisi na kakšen drugačen način (s predpražniki, ki bi zadrževali vlago, z naročilom čistilki, da v času dežja redno briše območje vhoda ipd.). Da bi druga toženka karkoli ukrenila, nižji sodišči nista ugotovili in ravno opustitev takih varnostnih ukrepov predstavlja tisto nedopustno ravnanje, za katerega odgovarja druga toženka, na podlagi pogodbe o zavarovanju odgovornosti pa tudi prva tožena stranka. Krivda se domneva. Tisti, ki je drugemu povzročil škodo, mora namreč dokazati, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 154. člena ZOR). V reviziji se toženki sklicujeta na to, da so stopnice izdelane v skladu s tehničnimi normativi in vzdrževane, da je bilo za objekt izdano uporabno dovoljenje, da je bilo stopnišče ogrevano, dobro osvetljeno, stopice pa na eni strani opremljene z oprijemalom za roke ter da je druga toženka poskrbela za ustrezno in kvalitetno obutev zaposlenih. Vse to pa so okoliščine, ki niso v zvezi s prej prikazanim nedopustnim ravnanjem. Zgolj zadostitev tehničnim pogojem gradnje in izpolnitev pogojev za izdajo uporabnega dovoljenja ne pomeni, da je s tem zadoščeno vsem varnostnim pogojem na vseh gradbenih enotah oziroma elementih objekta in je zato odškodninska odgovornost iz tega naslova vnaprej izključena. Prav tako dejstvo, da do padcev do tedaj ni prišlo, tožene stranke ne odvezuje odgovornosti, da je do zdrsov že prišlo, pa sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili na podlagi izpovedbe priče J. Ž. Delodajalec mora zagotoviti varne pogoje dela, zato mora v tej smeri ravnati skrbno. Dejstvo, da obveznost namestitve protidrsnih trakov predpisi niso določali, še ne pomeni, da je druga toženka izpolnila standard te skrbnosti. Skrbnost zagotoviti varne pogoje dela ne pomeni le ravnanja v skladu z zakonom in podzakonskimi predpisi, pač pa je strožja. Pomeni ravnati preventivno in ukrepati tako, da se na mestih, kjer je (v določenih okoliščinah) pričakovati večjo možnost nastanka škode, (ob nastopu teh okoliščin) ukrene vse potrebno za preprečitev nastanka škode. Ob možnosti nanosa vlage na marmornate stopnice bi torej morala poskrbeti za ustrezno varnost na njih bodisi s protidrsnimi trakovi bodisi na druge načine, ki so bili primeroma že omenjeni. Obe reviziji toženk izpodbijata tudi razmerje odgovornosti tožnika in druge toženke k nastanku škode. Reviziji toženk v delu, ko očitata tožniku, da je stopnice dobro poznal in bi na njih lahko pričakoval vlago, delno prihajata v nasprotje z lastnimi predhodnimi trditvami, da gre za notranje stopnice, na katerih vlaga ni običajen in pričakovan pojav. Sicer pa ob prej prikazani neskrbnosti druge toženke in s strani sodišč druge in prve stopnje ugotovljeni neskrbnosti tožnika (ki je le v njegovem poznavanju stanja stopnic in neuporabi oprijemala) tožniku večjega prispevka k nastanku škode ni mogoče pripisati. Neupoštevne pa so revizijske navedbe, da je tožnik sam odgovoren za nastanek škode, ker kot vodstveni delavec pri drugi toženki ni poskrbel za varne delovne pogoje – neupoštevne zato, ker sta toženki to dejstvo navedli po prvem naroku za glavno obravnavo (šele na tretjem naroku), na da bi sploh izkazali, da tega brez svoje krivde nista mogli navesti najkasneje na prvem naroku (prvi in drugi odstavek 286. člena ZPP). Ravnanje sodišč prve in druge stopnje je bilo torej v skladu s četrtim odstavkom 286. člena ZPP, po katerem se prepozno navedena dejstva ne upoštevajo. Reviziji toženk zoper sodbo sodišča druge stopnje I Cp 339/2007 torej nista utemeljeni, saj niso podani razlogi, zaradi katerih sta bili vloženi, in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato ju je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo. O višini odškodnine za nepremoženjsko škodo: Invalidnina (denarno nadomestilo za telesno okvaro) se po ustaljeni sodni praksi upošteva pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, in sicer tako, da sodišče na podlagi vseh okoliščin primera po prostem preudarku ugotovi, v kakšnem obsegu priznano denarno nadomestilo vpliva na odškodnino za to obliko nepremoženjske škode. Na tak način sta invalidnino pri odmeri odškodnine upoštevali tudi sodišči druge in prve stopnje. Tožnik meni, da sta pri takšni odločitvi v nasprotju z 286. členom ZPP upoštevali dejstva, ki jih je tožena stranka navedla po prvem naroku za glavno obravnavo. Na področju zbiranja procesnega gradiva je ZPP uveljavil razpravno načelo. Razpravno načelo pomeni, da so za zbiranje procesnega gradiva odgovorne stranke in da sodišče ni upravičeno upoštevati ničesar, česar vsaj ena od strank ni zatrjevala.(1) Tako morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP).(2) Enako trditveno in dokazno breme velja za toženca glede njegovih ugovorov. Stranke pa pri tem navajanju niso časovno neomejene. Dejstva morajo navesti in dokaze morajo predlagati najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, kasneje pa le, če tega brez svoje krivde niso mogle storiti na prvem naroku (286. člen ZPP). V obravnavani zadevi je tožnik že v tožbi navedel, da je njegova telesna okvara 70%, stopnja zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa še večja. V dokaz tega dejstva je predlagal zaslišanje in izvedenska mnenja. Tožbi je res predložil odločbo ZPIZ o invalidnini skupaj z odločbo o invalidski pokojnini, in sicer v dokaz trditev o premoženjski škodi (razliki med plačo, ki bi jo prejemal, in invalidsko pokojnino). O prejemanju invalidnine tožnik ni navedel nobenih dejstev, tožena stranka pa je to prvič omenila v vlogi 18.10.2002. Prvi narok za glavno obravnavo je bil opravljen 25.10.2001. Iz tega prikaza trditev strank in njihovih dokaznih predlogov sledi dvoje: 1. Tožnik je tožbi priložil dokaz, da mu je priznana invalidnina za telesno okvaro. Vendar pa sama predložitev dokaza ne zadošča za ugotovitev tega dejstva. Trditveno in dokazno breme sta namreč povezana. Stranka mora za svoja dejstva predlagati dokaze in obratno, kar pomeni, da mora navesti pravno relevantno dejstvo ter tudi, s katerim dokazom naj se to dejstvo ugotovi, ob predlaganju dokazov pa mora opredeliti, katero dejstvo naj se s tem dokazom ugotovi oziroma dokazni predlog mora utemeljiti z navedbo pravno pomembnega dejstva. Obstaja torej dolžnost stranke, da dokazni predlog substancira. Tožnik v zvezi s prejemanjem invalidnine ni navedel ničesar. Zaključek sodišča druge stopnje, da je relevantna dejstva glede tega navedel že tožnik, je torej napačen. V sistemu, v katerem na področju zbiranja dokaznega gradiva vlada razpravno načelo, pa dokazno pomembnih dejstev sodišče ne sme samoiniciativno sprejeti v podlago sodbe.(3) 2. Tožena stranka je dejstvo, da tožnik prejema invalidnino prvič navedla po prvem naroku za glavno obravnavo, ne da bi izkazala, da tega brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku za glavno obravnavo. To pa pomeni, da ni izkazala okoliščin iz drugega in tretjega odstavka 286. člena ZPP, zaradi česar sodišči prve in druge stopnje prepozno navedenega dejstva ne bi smeli upoštevati (četrti odstavek 286. člena ZPP). Navedeno pa pomeni, da sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe četrtega odstavka 286. člena ZPP in je zmotno kot procesno gradivo upoštevalo tudi dejstvo, da tožnik prejema invalidnino, to kršitev pa je z zavrnitvijo tožnikove pritožbe, v kateri je nanjo izrecno opozarjal, prevzelo tudi sodišče druge stopnje. Kršitev sicer predstavlja t.i. relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP in revizijski razlog po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP in bi narekovala razveljavitev s kršitvami obremenjenih sodb nižjih sodišč (prvi odstavek 379. člena ZPP). Vendar pa revizijsko sodišče sodi, da je obravnavana situacija specifična. Zakonodajalec je z novim ZPP v letu 1999 uveljavil t.i. eventualno maksimo, vendar pa ni v celoti izpopolnil sistema sankcij v primeru njene kršitve. Iz sodb nižjih sodišč v konkretnem primeru izhaja, da sta pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upoštevali invalidnino v znesku 1.500.000 SIT (kar po prej obrazloženem ne bi smeli). Tako sta presodili upoštevajoč le listinski dokaz – odločbo ZPIZ o priznanju invalidnine. Ugotovitve in zaključki sodišč povsem nedvoumno omogočajo sklepanje, v kakšni meri je s strani tožnika predložen dokaz vplival na odločitev sodišč. Ali povedano drugače, posledica neupoštevanja te listine bi bil izostanek vštevanja invalidnine v denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja duševnih bolečin, kar pomeni odmero za 1.500.000 SIT (sedaj 6.259,39 EUR) višje odškodnine za to obliko nepremoženjske škode. Procesna situacija je tako podobna tisti iz 2. točke 358. člena ZPP – sodišči nižje stopnje sta zmotno presodili listino o priznanju invalidnine, njuna odločba pa se v tem delu opira le na to listino – ki pa je podlaga za spremembo s tako napako obremenjene sodbe. Glede na to je tudi revizijsko sodišče ob ugoditvi tožnikovi reviziji v tem delu sodbi sodišč druge stopnje in prve stopnje spremenilo tako, da invalidnine ni upoštevalo. Tožnik z revizijo izpodbija tudi višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pri tem poudarja določene dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, ki bi ga po njegovem mnenju opravičevale do višje odškodnine. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta sodišči primerno upoštevali obe temeljni načeli za odmero pravične denarne odškodnine, to sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti odškodnine. Sodišči sta tako pri določitvi višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevali na eni strani konkretne okoliščine primera, zlasti stopnjo bolečin in strahu in njihovo trajanje, na drugi strani pa pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pri čemer ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (200. člen ZOR), obenem pa upoštevali tudi 203. člen ZOR o tožnikovi bodoči nepremoženjski škodi. V okviru posameznih oblik nepremoženjske škode sta pravilno upoštevali tudi vsa dejstva, ki jih izpostavlja revizija tako glede telesnih bolečin (za katere sta mu prisodili 1.200.000 SIT oziroma sedaj 5.007,51 EUR), strahu (500.000 SIT oziroma 2.086,46 EUR), kot tudi glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (8.000.000 SIT oziroma 33.383,41 EUR neupoštevajoč invalidnino, ki jo prejema tožnik). Celovito upoštevanje tudi vseh drugih konkretnih okoliščin primera in primerjava tožnikove celotne nepremoženjske škode s podobnimi škodami in zanje oškodovancem prisojenimi odškodninami pa pokaže, da je prisojena odškodnina tudi ustrezno umeščena v širše družbene okvire, ki se izražajo v teh razmerjih. V tem delu torej revizija tožnika ni utemeljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP), če pa odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, spremeni, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ob delni spremembi sodbe I Cp 636/2005 revizijsko sodišče ni moglo posegati v odločitev o stroških vsega postopka, saj ta sodba meritorne stroškovne odločitve ne vsebuje. Tako je revizijsko sodišče odločilo le o stroških revizijskega postopka. Toženki z revizijo nista uspeli, zato sami nosita svoje stroške revizijskega postopka, tožniku pa sta dolžni povrniti stroške revizije (sestava revizije 900 odvetniških točk, stroški sodne takse zanjo, 2% materialnih stroškov in 20% DDV) v sorazmerju z njegovim uspehom s tem pravdnim sredstvom (31,25%). . Op. št. (1): Aleš Galič in Dragica Wedam Lukič v Pravdni postopek s komentarjem, GV Založba, 1. knjiga, stran 65. Op. št. (2): Izjeme veljajo le v sporih iz družinskopravnih razmerij in v primeru, če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Op. št. (3): Jan Zobec v Pravdni postopek s komentarjem, GV Založba, 2. knjiga, str. 349.