Jedro

Nevarna stvar v smislu 173. čl. ZOR je tista, iz katere pri redni rabi in običajni pazljivosti izvira večja nevarnost za njene uporabnike. Kdaj gre za ti. povečano nevarnost ni lahko ugotoviti; ali je neka stvar nevarna, je treba presojati tudi glede na okoliščine, v katerih je nastala škoda.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana stroškovna odločba s p r e m e n i, tako da je prvotožena stranka dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 1916, 21 EUR, drugotožena stranka pa v višini 7837,49 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, v 15 dneh.

Pritožba tožnika se v preostalem delu, pritožbi toženih strank pa v celoti, zavrnejo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdne stranke nosijo same vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je prvotožena stranka dolžna plačati tožniku solidarno z drugotoženo stranko odškodnino v višini 3.900.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 279.338,00 SIT od 15.07.1997 dalje do plačila, od zneska 3.620.662,00 SIT pa z zamudnimi obrestmi v višini 13,5% letne obrestne mere od 01.01.2002 dalje do 27.06.2003, od 28.06.2003 dalje pa v višini zakonskih zamudnih obresti (1. tč. izreka); drugotoženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 6.560.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi v višini 13,5% letne obrestne mere od od 01.01.2002 dalje do 27.06.2003, od 28.06.2003 dalje pa v višini zakonskih zamudnih obresti od v 2. tč. izreka posamično navedenih zneskov od zapadlosti posameznega zneska dalje ter mesečno rento v višini 93.627,11 SIT od 01.11.2006 dalje, ki zapade v plačilo vsakega petega v mesecu za pretekli mesec, zapadle obroke do pravnomočnosti sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega obroka dalje do plačila, vnaprej dospevajoče obroke pa do vsakega petega v mesecu za pretekli mesec, kot vse izhaja iz 2. tč. izreka izpodbijane sodbe; višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (3. tč. izreka); prvotoženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 407.500,00 SIT, drugotoženi stranki pa v znesku 1.793.587,00 SIT, v roku 15-ih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku 15-dnevnega roka dalje (4. tč. izreka).

Tožnik v pritožbi, vloženi po pooblaščencu, izpodbija sodbo, kolikor je sodišče odločilo, da je podana njegova 20% soodgovornost, in stroškovno odločbo. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Meni, da mu je neutemeljeno pripisana 20% soodgovornost zaradi nezadostne skrbnosti oziroma pozornosti na stanje stopnic ter zaradi neuporabe držala za roke. Protispisen je zaključek, da bi moral usmeriti pozornost na stanje stopnišča zaradi dežja in s tem povezane mokrote stopnic. Nadalje, da je splošno znano, da je kot carinik svoje delo opravljal predvsem zunaj na prehodu in manj v pisarni. Spregledano je dejstvo, da dela ni opravljal zunaj na mejnem prehodu, pač pa je bilo njegovo delovno mesto vodje Carinske izpostave v pisarni v 1. nadstropju. Zaradi posledic poškodbe o dogajanju zadevnega dne ne ve ničesar. Nihče ni potrdil, da bi tistega dne že hodil po predmetnih stopnicah, zato ni jasno, od kod sodišču podlaga za zaključek, da ne more biti dvoma, da je tistega dne že uporabljal stopnice. Pa tudi če bi jih, ni dokazano, da so bile tedaj že mokre. Protispisen je tudi zaključek, da držala ni uporabljal. Izpovedal je ravno nasprotno, da se zaradi izgube spomina tega ne more spomniti, vsekakor pa se je ponavadi držal za oprijemalo. Zato je zaključek, da držala ni uporabljal, v nasprotju z izvedenimi dokazi. Četudi bi tožnik resnično oprijemala ne uporabljal, pa toženi stranki ni uspelo dokazati, da bi to zmanjšalo nastalo škodo. Predvsem glede na mnenje izvedenca J., da je pri obremenitvi pete z mokro podlago prihajalo do zdrsa za približno 12 cm. Takšen zdrs pa pomeni gotov padec vznak, saj ni človeka, ki bi lahko težo svojega telesa pri tem zadržal na eni roki in s tem preprečil padec. Sicer pa je tožena stranka tista, ki bi morala dokazati, da tožnik ni uporabljal oprijemala ter tudi, v čem bi uporaba oprijemala zmanjšala nastalo škodo. V tej smeri ni predlagala izvedbe nobenega dokaza, niti dopolnitve izvedenskega mnenja izvedenca J. Zato ni podlage za ugotovljeno sokrivdo tožnika. Pri odmeri stroškov po uspehu pravdnih strank v postopku, pa je sodišče napačno zaključilo, da je uspeh prvotožene stranke 20%. Tožnik je tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko skrčil glede na ugovor zavarovalne vsote v tistem trenutku, ko je zanjo zvedel (na prvem naroku 25.10.2001). Od tedaj dalje teče pravda že polnih pet let, uspeh tožnika zoper prvotoženo stranko je od tedaj dalje 100%. Zato bi bil upravičen do povrnitve 90% stroškov v razmerju do prvotožene stranke. Sodišče pa je tudi v nasprotju s sodno prakso stroške izvedenin zmanjšalo glede na uspeh v pravdi. Gre za nujno potrebne stroške, ki niso odvisni od uspeha strank, zato je upravičen do povrnitve izvedenin v celoti. Ker se šteje odvetniška storitev za opravljeno po končani pravdi, bo tožnik šele tedaj plačal odvetniške storitve, zato je upravičen do 20% DDV na vse dosedanje storitve. Priglaša pritožbene stroške.

Prvotožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se sodbo glede temelja odškodninske odgovornosti in posledično višine odškodnine spremeni, podrejeno, razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo prispevek tožnika k nezgodi. Ugotovljeno je bilo, da je tožniku zdrsnilo na stopnicah med potjo iz pisarne v 1. nadstropju v pritličje, padel je vznak in z glavo udaril ob stopnice. Nezavestnega je našel komandir policije J.Ž. in ga odpeljal v ambulanto. Ta priča se ne spominja, da bi bile stopnice mokre, ugotovljeno pa je bilo, da so bile tistega dne v okolici S. deževne razmere. Kakorkoli že, tožnik je padel na stopnicah, ki so od vhoda oddaljene najmanj 15 metrov, namenjene so notranjemu prometu, tako da jih v glavnem uporabljajo zaposleni v objektu, le redko zunanje stranke. Stopnice so bile zgrajene po zahtevanih standardih in opremljene z oprijemalom za roke. Če bi se tožnik držal za oprijemalo, do škodnega dogodka ne bi prišlo. Tudi če bi se izkazalo, da so bile stopnice mokre, bi moral tožnik svoje ravnanje tem razmeram prilagoditi in biti pri sestopanju bolj previden, zlasti se držati za oprijemalo. Takšno ravnanje se lahko pričakuje od povprečno skrbnega človeka. Tožnik je razmere v objektu dobro poznal, saj je bil tam več časa zaposlen in nenazadnje šef izpostave. Če se je dogajalo, da so bile stopnice v deževnih razmerah mokre, bi moral biti v takih razmerah bolj pozoren in uporabljati oprijemalo, predvsem pa bi moral pazljiveje in počasneje sestopati po stopnicah in ukrepati tako, kot je po nezgodi ukrepal komandir policije. Zato je v pretežni meri sam odgovoren za nastalo škodo. Ne strinja se tudi z oceno sodišča, da so mokre stopnice nevarna stvar. Tudi če so mokre, so le povprečno nevarna stvar, ki jo lahko ob ustrezni pazljivosti povprečno skrbnega človeka obvladamo. Posebej nevarne pa lahko postanejo, če med hojo po stopnicah hitimo ali tečemo, ali pa, če ne gledamo kod hodimo. To se je zgodilo v obravnavanem primeru, sicer do nezgode ne bi moglo priti. To pa je izključitveni razlog na strani oškodovanca.

Drugotožena stranka se pritožuje zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da se sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da se prisodi tožniku nižjo odškodnino, ob upoštevanju, da je njegov prispevek k nastanku škode večji kot 20%. Meni, da objektivna odgovornost drugotožene stranke ni podana. Stopnice v konkretnem primeru, čeprav drži ugotovitev sodišča, da so bile ob škodnem dogodku mokre, ne predstavljajo nevarne stvari. Sodišče je povzelo izvedensko mnenje, da so stopnice v celoti ustrezale takratnim tehničnim predpisom in standardom, da so bile na eni strani opremljene z oprijemalom za roke, na drugi strani pa z leseno oblogo, razmerje med višino in širino posamezne stopnice je bilo najugodnejše, bile so osvetljene. Prostor je bil ogrevan. Uporaba stopnic ni predstavljala nevarnosti ob njihovi namenski uporabi ter ustreznem zdravstvenem in psihofizičnem stanju osebe, ki jih je uporabljala. Uporabljeni naravni kamen se v gradbeništvu vedno več uporablja, odporen je na abrazijo, ustrezen je za vzdrževanje čistoče. Izdano je bilo uporabno dovoljenje. Razdalja med vhodom v objekt in stopniščem znaša 15,5 m oziroma do kraja škodnega dogodka 30 korakov. Pri vhodu v objekt je nameščen predpražnik. Stopnice imajo status notranjih stopnic, zato v skladu s predpisi ni bilo potrebno na njih nameščati trakov proti drsenju. Na notranjih stopnicah načeloma ni pričakovati mokrote. Takšna pričakovanja, ki temeljijo na preteklih izkustvih, tehnični predpisi upoštevajo. Zato v konkretnem primeru drugotožena stranka ni mogla pričakovati mokrote na predmetnih stopnicah. Mokre stopnice na dan škodnega dogodka so bile izredna okoliščina in zato je prišlo do škodnega dogodka. Stvari, ki le v izrednih okoliščinah postanejo nevarne, niso nevarna stvar v smislu pravnega standarda iz 173. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (o tem pravna teorija, npr. Dunja Jadek Pensa, Obligacijski zakonik - OZ s komentarjem, GV Založba 2003, prva knjiga, stran 851 in tudi sodna praksa, npr. Višje sodišče v Kopru, sodba I Cp 572/2003 in I Cp 506/2004). Če bi držala logika izpodbijane sodbe, potem je nevarna stvar vsaka stvar, če se pojavi nek izreden dodaten element, ki to nevarnost šele izpostavi. To pa presega namen 173. čl. ZOR, po katerem se odgovarja za vzrok, ne pa za neskrbnost. Drži ugotovitev sodišča, da v skladu s sodno prakso tudi mokra tla lahko postanejo nevarna stvar. Vendar v drugačnih okoliščinah kot si razlaga sodišče. Mokra tla so nevarna stvar, če gre za takšne konkretne okoliščine, v katerih je mokrota reden oziroma visokoverjeten pojav, ki predstavlja zato redno oziroma visokoverjetno povečano potencialno nevarnost za življenje in okolje. Da obstaja potencialna nevarnost, je praviloma očitno vsakemu povprečnemu človeku, ali bi mu vsaj lahko bilo očitno. Imetnik nevarne stvari izjemno povečane nevarnosti največkrat ne more odpraviti, lahko jo le zmanjša, vendar nanjo pristaja, ponavadi zaradi posebnih koristi, ki jih ima od takšne stvari. Kot je ugotovil izvedenec, predmetne stopnice niso predstavljale vira nevarnosti in so zagotavljale varno hojo tudi ob večji stopnji zdrsnosti, ko bi bile na primer mokre. Tudi vse ostale okoliščine nezgode so takšne, da predmetnih stopnic ni mogoče opredeliti kot nevarne stvari. Očitno je tudi, da je bil prispevek oškodovanca k nastanku škode večji. Tožnik je bil glavni predstavnik drugotožene stranke. Poleg njega bi dejansko lahko le še komandir policije J.Ž. poskrbel za višje standarde varnosti v objektu. Slednji je nazadnje (po nezgodi) to tudi storil. Pred škodnim dogodkom pa se ni dogajalo, da bi na zadevnih stopnicah ljudje padali. Tožnik v postopku ni navedel, da bi bile stopnice že kdaj prej mokre in to ni bilo znano niti drugotoženi stranki. Tehnični predpisi so bili spoštovani. Protidrsne trakove bi sicer lahko že prej namestili, vendar ne zato, ker bi bile notranje stopnice nevarna stvar, ampak zato, ker nivo varnosti ni nikdar previsok. Prav tožnikova nezgoda je dokaz, da se nesreče dogajajo. Morda bi protizdrsni trak tožnikovo nesrečo preprečil. Drugotožena stranka se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da je storila nedopustno ravnanje, ker ni poskrbela za varno delovno okolje. Sodišče je sprejelo ugotovitve izvedenca, da so bile stopnice zgrajene v skladu s tehničnimi predpisi. Bile so nepoškodovane in redno vzdrževane. Enkratni dogodek mokrih stopnic pa še ne pomeni nedopustnega ravnanja. Predpisi drugotoženi stranki niso nalagali, da mora namestiti protidrsne trakove na notranje stopnice. Poleg tega lahko drugotoženka zagotovi povsem varno delovno okolje samo, če je na morebitne nevarnosti, ki jih tehnični predpisi ne predvidevajo, posebej opozorjena s strani zaposlenih. Tehnični predpisi pokrivajo zgolj zaščito pred pričakovanimi riziki. V tem smislu je drugotožena stranka storila vse, kar je bilo treba storiti. Ob uporabi predpražnika pri vhodu v objekt, ob uporabi držala na stopnišču, ob previdnosti, ki se normalno pričakuje od uporabnikov stopnic, do nesreče zelo verjetno ne bi prišlo. Službeno obuvalo, ki ga je nosil tožnik ob nezgodi, zagotavlja dober oprijem s podlago in kot je bilo navedeno, o padanju po predmetnih stopnicah, o mokrih stopnicah pred obravnavanim škodnim dogodkom, drugotoženka ni slišala, zato takšnih slučajev ni mogla pričakovati. Zato je prispevek tožnika k škodi večji od ugotovljenih 20%. Tožnik ni nosil predpisana očala in se ni držal ograje, ki je bila za ta namen narejena.

Pritožbi toženih strank nista utemeljeni, pritožba tožnika pa je utemeljena le v stroškovnem delu.

Pritožbeno sodišče se je že opredelilo do materialnopravne presoje prvostopenjskega sodišča, da je podana objektivna odškodninska odgovornost drugotožene stranke kot imetnice nevarne stvari po 174. čl. ZOR, ki se v danem primeru še uporablja, glede na določbo 1060. čl. OZ, za škodo, ki izvira iz njene uporabe, kar je za toženi stranki še vedno sporno. Res se vsakdanje nevarnosti ne štejejo za razlog objektivne odgovornosti. Nevarna stvar v smislu 173. čl. ZOR je tista, iz katere pri redni rabi in običajni pazljivosti izvira večja nevarnost za njene uporabnike. Kdaj gre za t.i. povečano nevarnost ni lahko ugotoviti; ali je neka stvar nevarna, je treba presojati tudi glede na okoliščine, v katerih je nastala škoda. Upoštevati je treba, kako in na kakšen način je podana vzročna zveza med stvarjo in njenimi lastnostmi, ki naj bi bila nevarna, in posledico, ki je nastala. Gre za pravni standard, pri uporabi katerega mora sodišče analizirati dejansko stanje v konkretnem primeru ter vrednostno oceniti posamezna dejstva v sistemu civilnopravne odgovornosti. To je sodišče prve stopnje storilo. Ugotovilo je, da so bile predmetne stopnice iz poliranega marmorja, gre torej za gladka marmornata tla, ki niso bila z ničemer zaščitena (npr. s preprogo, protizdrsnimi trakovi - ti so bili nameščeni šele po tožnikovi nezgodi). Po izpovedi priče Ž. se je na teh (že suhih) stopnicah drselo, saj je po njih predhodno tudi sam že padel. Dne 12.06.1995, ko se je pripetil obravnavani škodni dogodek, pa so bile te gladke (nezaščitene) marmornate stopnice mokre in drseče (spolzke). Sodna praksa pa je že zavzela stališče, da so taka tla nevarna stvar, ker iz njih izvira večja nevarnost zdrsov in padcev. Prav to se je zgodilo v obravnavanem škodnem dogodku. Tožniku je zdrsnilo (pri hoji navzdol) na mokrih spolzkih marmornatih stopnicah. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča, da so bile stopnice na dan škodnega dogodka mokre in drseče, je povsem prepričljiva, priča Ž. je o mokroti stopnic jasno izpovedala in je protispisna drugačna trditev prvotožene stranke. Da je drsnost na mokri podlagi bistveno večja, pa je ugotovil tudi izvedenec. Zato je drugotožena stranka kot imetnica take nevarne stvari po 1. odst. 174. čl. ZOR nedvomno odškodninsko odgovorna za škodo, ki izvira iz njene uporabe. Na ugotovljeno dejansko stanje je zato prvostopenjsko sodišče materialnopravno pravilno ocenilo, da je v obravnavanem primeru podana objektivna odgovornost drugotožene stranke za škodo, ki jo je utrpel tožnik. In slednja tudi z argumentom, da so bile mokre stopnice na dan škodnega dogodka neka izredna okoliščina, ne more uspeti. Za tako okoliščino je nedvomno šlo v pritožbi cit. primerih (sodba VSK opr. št. I Cp 506/2004 in opr. št. I Cp 572/2003), ko vzrok škode ni bila (mokra) cesta, ampak oljni madež, ki je nastal zaradi nepravilne uporabe ceste. V obravnavanem primeru pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so stopnice uporabljali delavci policije, carine in stranke in ni dvoma, da se lahko kljub oddaljenosti od vhoda 15,5 m ob deževnem vremenu nanje nanese mokrota s čevlji, obleko, z dežniki. Da je tistega dne deževalo (kar pa ni nek izreden pojav), pa je tudi bilo ugotovljeno. Da na predmetnih stopnicah v preteklosti še ni prišlo do poškodb, pa do drugačnega zaključka tudi ne more privesti. Ne gre pa prezreti tudi argumentov prvostopenjskega sodišča, da je za vtoževano škodo podana tudi krivdna odgovornost drugotožene stranke ob zaključku, da bi lahko kot dober gospodar (ne glede na to, da so bile stopnice zgrajene v skladu s tehničnimi predpisi in je bilo pridobljeno uporabno dovoljenje) že pred škodnim dogodkom zaščitila stopnice s protizdrsnimi trakovi in s tem preprečila oz. bistveno omejila možnost zdrsev in padcev. Zato se pritožbeno sodišče, ob s pritožbo neizpodbijanem dejstvu, da so bili protizdrsni trakovi nameščeni prav po tožnikovi nezgodi, pridružuje prvostopenjskemu stališču, da je podana tudi krivdna odgovornost drugotožene stranke (154. čl. ZOR).

Na prvi stopnji ugotovljena dejstva pa po oceni pritožbenega sodišča nedvomno kažejo tudi na tožnikov soprispevek k nastanku škode, ki ga drugotoženi stranki sicer le deloma, pa vendarle, ni mogoče v celoti pripisati. Tožnikov soprispevek je za vse pravdne stranke sporen, po mnenju tožnika sploh ni podlage za njegovo soodgovornost, za toženi stranki pa je ta večja od ugotovljene (20%). Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da dejstvo, da tožnik očal ob škodnem dogodku ni uporabljal, ni v vzročni zvezi z nastalo škodo, takega zaključka pa drugotožena stranka zgolj s pavšalno navedbo, da očal tožnik ni uporabljal, ne more izpodbiti. Sodišče prve stopnje je očitalo tožniku, da pri uporabi stopnic na dan škodnega dogodka ni bil dovolj skrben, ker ni bil pozoren na stanje stopnic in ker ni uporabljal držala za roke, saj bi s tem lahko preprečil padec, ali vsaj omilil posledice, ko je pri padcu utrpel poškodbo glave. Res je tožnik izpovedal, da se za obravnavanega dne tega ne spomni, običajno pa se je za držalo držal. Prav ima tudi, da ni nihče potrdil, da bi tistega dne pred škodnim dogodkom že uporabljal stopnice, in da bi mu zato moralo biti znano stanje stopnic. Ostajajo pa, tudi po tožniku neizpodbijane okoliščine, da je predmetne stopnice dobro poznal, saj jih je vsakodnevno uporabljal, ob vseh vremenskih prilikah, tistega dne pa je deževalo, priča Ž. pa je izpovedala o drsnosti predmetnih (že suhih) stopnic in je tudi vsakomur jasno, da oprijem za držalo padec po stopnicah nedvomno prepreči ali vsaj omili posledice, zato je tožniku tudi po mnenju pritožbenega sodišča neskrbnost oz. nepazljivost kot podlago njegove soodgovornosti mogoče očitati, katero zato neutemeljeno izpodbija, in tudi pritožbene trditve obeh toženih strank ne morejo privesti do (drugačne) takšne materialnopravne ocene, na podlagi katere bi bilo mogoče tožnikov soprispevek k nastanku škodnega dogodka, v skladu s 3. odst. 177. čl. ZOR, oceniti z več kot 20%, kot ga je ocenilo že sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tako razjasnilo vse relevantne okoliščine obravnavanega škodnega dogodka in na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, tudi kršitev, na katere je treba paziti v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP, ni bilo, zato je pritožbeno sodišče neutemeljene pritožbe vseh pravdnih strank (glede temelja oz. soodgovornosti tožnika), zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. čl. ZPP).

Delno pa je utemeljena pritožba tožnika zoper stroškovno odločbo. Tožnik je v pravdi po temelju uspel 80%. Takoj po ugovoru omejene zavarovalne vsote, ki ga je podala prvotožena stranka v odgovoru na tožbo, je na prvem naroku za glavno obravnavo (25.10.2001) tako tudi uskladil tožbeni zahtevek. Zato je odtlej tožnikov uspeh po višini v odnosu do prvotožene stranke 100%, in torej odtlej uspeh v pravdi v odnosu do prvotožene stranke 90%. Do tedaj pa je tožnikov uspeh v odnosu do prvotožene stranke 50%. Neizpodbijan uspeh tožnika v odnosu do drugotožene stranke pa znaša 61%. Prav ima tudi tožnik, ko napada zmanjšanje izvedenin (za 62.761,00 SIT) glede na uspeh v pravdi, ki se po uveljavljeni sodni praksi priznavajo v celoti. Upoštevajoč te tako znašajo stroški tožnika 3.946.470,00 SIT, glede na stroške (po stroškovniku, ki ga je upoštevalo sodišče prve stopnje) in uspeh (55 %) do skrčitve - 319.270,00 SIT, glede na nadaljnje stroške in uspeh (75%) - 2.524.484,00 SIT, skupaj 2.843.754.00 SIT, stroški prvotožene stranke glede na prvoten uspeh 50% - 49.373,00 SIT, in nato 10% - 60.176,00 SIT, skupaj 109.549,00 sit, stroški drugotožene stranke glede na uspeh 39% pa 396.825,00 SIT. Ob upoštevanju neizpodbijanega razmerja o kritju stroškov sospornikov (20% - 80%) in v izpodbijani stroškovni odločbi pravilno upoštevan DDV, je prvotožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške v višini 568.750,00 SIT, drugotožena stranka pa 2.275.003,00 SIT, po pobotanju pa prvotožena stranka 459.201,00 SIT (sedaj 1916,21 EUR), drugotožena stranka pa 1.878.178,00 SIT (sedaj 7837,49 EUR). Tako je sodišče druge stopnje zato spremenilo izpodbijano stroškovno odločbo (2. tč. 365. čl. ZPP).

Ker toženi stranki s pritožbo nista uspeli, tudi ne tožnik s pritožbo o glavni stvari, ampak le delno glede stroškovne odločbe, nosijo pravdne stranke same vsaka svoje pritožbene stroške (154., 165. čl. ZPP).