Jedro

Določilo 102. člena ZDR se nanaša le na primer odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo. V obrazložitvi je navedlo, da je bila vložena prepozno, ker bi moral glede na določilo 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR Ur. l. RS, št. 42/2002) po oceni sodišča tožnik že v letu 2005 podati zahtevo za odpravo kršitve in najkasneje v enem letu po vročeni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

2. Sodišče druge stopnje je, kljub evidentno napačni odločitvi sodišča prve stopnje, pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep. V obrazložitvi je navedlo, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrniti, ker ni utemeljen in ne zavreči tožbe, ker pa naj bi bilo zavrženje, ki ni meritorna odločitev, za tožnika (ki se je edini pritožil) ugodnejša od meritorne zavrnitve, je sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Zoper pravnomočen sklep sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizija navaja, da je tožeča stranka zahtevala vzpostavitev delovnega razmerja na podlagi 102. člena ZDR. Tožeči stranki je bilo v letu 2005 odpovedano delovno razmerje iz poslovnega razloga, tožena stranka pa je zaposlovala nove delavce za delo, ki bi bilo za tožečo stranko ustrezno, v roku enega leta po odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dosedanjo sodno prakso v zvezi s 102. členom ZDR bi bilo treba spremeniti, saj ni razloga, da bi ta člen veljal le za presežne delavce in ne tudi za delavce, ki jim je bila pogodba individualno odpovedana iz poslovnega razloga. Ne glede na uvrstitev 102. člena v zakonu, bi se ta določba morala analogno uporabiti v obeh primerih odpovedi. Različno obravnavanje delavcev v primerih odpovedi iz poslovnega razloga pomeni kršitev iz 14. člena Ustave Republike Slovenije.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

7. Revizija ne uveljavlja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pač pa le zmotno uporabo materialnega prava, zato je sodišče izpodbijani sklep lahko preizkusilo le v mejah tega razloga.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Vrhovno sodišče je v zvezi s 102. členom ZDR že zavzelo stališče, da se ta določba nanaša le na primer odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov. S tem je sodišče sledilo zakonski ureditvi, saj se ta določba glede na mesto v zakonu povezuje le z določbami, ki urejajo odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov. Določba se torej ne nanaša in ne uporablja v vseh primerih odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tudi sicer je zakonska ureditev prednostne pravice do zaposlitve izjema, ki je predvidena le še v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi stečaja in kasnejše prodaje dolžnika kot pravne osebe v stečajnem postopku in odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi stečaja ter nato ustavitve stečajnega postopka zaradi prisilne poravnave (104. in 105. člen ZDR) (1). Glede na to, da gre za izjemo od splošne ureditve, jo je treba razlagati restriktivno.

10. Zakon različno ureja situacijo, ko zaradi poslovnih razlogov postane nepotrebno delo večjega števila delavcev in pa, ko zaradi poslovnih razlogov postane nepotrebno delo enega delavca (oz. pri individualni odpovedi). Kdaj gre za večje število delavcev natančno določa 96. člen ZDR. Zakon delodajalcu v primeru „kolektivnih odpustov“ nalaga vrsto obveznosti, od izdelave programa razreševanja presežnih delavcev, obveznosti obveščanja in posvetovanja s sindikatom, obveznosti obveščanja zavoda za zaposlovanje, do prednostne zaposlitve delavca, ki mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, če v roku enega leta zaposluje nove delavce.

11. Ustava v 14. členu določa enakost pred zakonom. Splošno načelo enakosti zavezuje normodajalca, da obravnava enake primere enako in neenake različno. To načelo je prizadeto takrat, kadar ni mogoče najti stvarno utemeljenega razloga, ki izvira iz narave stvari in ki upravičuje zakonsko razlikovanje. Različno reguliranje pravnih razmerij je upravičeno, kadar je zakonodajalčeva diferenciacija objektivno utemeljena in koherentno vključena v pravni sistem.

12. Posebna ureditev, ki jo zakon predvideva za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev je utemeljena s tem, da odpuščanje večjega števila delavcev vpliva na delovanje trga dela tako posamezne države kot tudi notranjega evropskega trga, zaradi česar zakon, v skladu z mednarodno ureditvijo, predpisuje poseben postopek in obveznosti delodajalcev v tem postopku. Ker gre za družbeni in ne zgolj za individualni problem posameznega delavca, je zakonodajalec s posebnimi normami, ki nalagajo strožje obveznosti delodajalcem, skušal omiliti in urediti socialni problem družbe kot celote. V tem kontekstu je treba razumeti tudi določbo 102. člena ZDR, ki ureja prednostno pravico do zaposlitve. Gre za izjemo, ki se jo uporabi samo v primeru odpovedi večjemu številu delavcev, saj tako strog poseg v delodajalčevo avtonomijo upravičuje družben interes.

13. Glede na navedeno, revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Izrek o stroških odgovora na revizijo temelji na določbi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) na podlagi katere v sporu o obstoju in prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške, ne glede na izid postopka.

Op. št. (1): Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 368/2008 in VIII Ips 36/2007.