Jedro

Ker tožniku pogodba o zaposlitvi pri toženi stranki ni prenehala na podlagi odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnega razloga, ampak je šlo za manjše število delavcev, ne more uspešno uveljavljati prednostne pravice do zaposlitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo določanje, tožniku pa prizna stroške postopka. Navaja, da je vložil tožbo na podlagi 102. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), ker je tožena stranka v enem letu od odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku zaposlovala nove delavce na delovnih mestih, ki bi jih lahko opravljal tožnik. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrglo tožbo kot prepozno in zavzelo zmotno stališče, da bi moral tožnik že v letu 2005 zahtevati odpravo kršitev po 204. členu ZDR in potem vložiti tožbo. Stališče, da je tožba vložena prepozno, ni pravilno. Tožnik je namreč odpoved pogodbe o zaposlitvi prejel 10. 1. 2005, delovno razmerje pa mu je prenehalo v juliju 2005. Tožena stranka sama priznava, da je v letu 2005 zaposlovala nove delavce v proizvodnji ter da tožniku ni ponudila zaposlitve, tožnik pa je zasledil več objav prostih delovnih mest toženke, na katere bi ga lahko zaposlila. Zato, da bi toženko opozoril na njeno obveznost po 102. členu ZDR, se je dne 25. 8. 2005 prijavil na razpisano delovno mesto. Tožnik ni mogel vedeti, kdaj je toženka kršila obveznost po 102. členu ZDR in zato tudi ni mogel zamuditi roka za sodno varstvo. Pomembno je zgolj dejstvo, da je toženka v tem postopku priznala, da je zaposlovala nove delavce v enem letu po tem, ko je tožniku prenehalo delovno razmerje. Po tožnikovem mnenju bi morala toženka vsako prosto delovno mesto ponuditi tožniku, v skladu s 102. členom ZDR. Toženka se neutemeljeno sklicuje na tožnikovo izobrazbo „gimnazijski maturant“ ter navaja, da ni zaposlovala delavcev s tako izobrazbo. Tožnik pri toženki ni nikoli ni delal kot gimnazijski maturant in ni pričakoval, da ga bo zaposlila glede na njegovo izobrazbo. Ponudil je svoje delovne usluge za katerokoli, tudi zanj neustrezno delovno mesto. Priglaša stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.; v nadaljevanju: ZPP), v zvezi s 366. členom ZPP, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni bistveno kršilo določb postopka, na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sprejelo materialnopravno odločitev.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, v nadaljevanju: ZDR) v 102. členu (prednostna pravica do zaposlitve) določa, da če delodajalec v roku enega leta zaposluje nove delavce, imajo delavci, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, prednostno pravico do zaposlitve, če izpolnjujejo pogoje za opravljanje dela. Določba 102. člena ZDR se ne nanaša in ne uporablja v vseh primerih odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, temveč le v primeru odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, saj se glede na njeno umestitev v zakonu povezuje le z določbami, ki predstavljajo tudi posebno zakonsko ureditev odpovedi iz poslovnega razloga (prim. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 36/2007 z dne 18. 6. 2007).

Iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bila tožniku dne 3.1.2005 redno odpovedana pogodba o zaposlitvi (priloga A2). Iz odpovedi izhaja, da je bila podana zaradi ukinitve tožnikovega delovnega mesta „kontrolor GI“, kar potrjuje navedbe tožene stranke, da ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev. Glede na to, da je s tem v zvezi tožnik le povsem pavšalno in protispisno prerekal navedbe toženke, ni izkazano, da bi šlo za odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov. Zato tudi niso podani pogoji za uporabo 102. člena ZDR.

Tožnik tudi ni dokazal, da bi sploh uveljavljal prednostno pravico, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se na razpisano delovno mesto peka oziroma živilskega delavca v pekarstvu ni javil (razpisa, objavljena v časniku Delo dne 6. 9. 2005 – priloga A7 in z dne 23.8.2005 – priloga A 8/2). Za tak zaključek je imelo podlago v izpovedi tožnika, ki ni bila prepričljiva, saj je šele na glavni obravnavi dne 30. 8. 2007 posredoval kopijo koncepta prijave na delovno mesto, ter takrat tudi pojasnil, da naj bi koncept sestavila njegova hčerka. Iz koncepta ne izhaja, da bi uveljavljal prednostno pravico. Prav tako je izpovedal, da ni zasledoval pogojev glede izobrazbe za prosto delovno mesto živilskega delavca v pekarstvu. Pri tem pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja, da je zmotno pravno razlogovanje tožnika, da bi ga morala tožena stranka sama obveščati o prednostni pravici, ko je razpisovala nove zaposlitve.

Zaradi navedenega bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti tožbeni zahtevek za priznanje delovnega razmerja od 25.8.2008 dalje do vrnitve na delo, poziv nazaj na delo, priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja in povrnitev stroškov postopka, ne pa tožbe zavreči, saj je tožnik zoper odločitev tožene stranke (dopis z dne 12. 3. 2007 – priloga B2) pravočasno uveljavljal sodno varstvo v smislu določbe 2. odstavka 204. člena ZDR. Ker pa je zavrženje tožbe, ki ni meritorna odločitev, za tožnika bolj ugodna od meritorne zavrnitve tožbenega zahtevka, zoper sklep pa se je pritožil samo tožnik, pritožbeno sodišče po določbi 359. člena ZPP, v zvezi s 366. členom ZPP, ni smelo posegati v odločitev sodišča prve stopnje, saj po navedeni določbi ne sme spremeniti sklepa v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka v skladu z določbo 1. odstavka 165. člena ZPP, v zvezi s 154. členom ZPP.