Jedro

V sfero ugotavljanja obstoja pogodbe in njene vsebine sodi, ali je volja bila in ali je bila izražena z besedami, z običajnimi znaki, ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji. Ravnanje strank (kot objektivno zaznavno dejstvo) v času, dokler med njima ni prišlo do spora, je lahko le indic oziroma dejstvo, s pomočjo katerega sodišče sklepa o obstoju drugega dejstva – njune volje (kot subjektivnega dejstva). Čeprav gre za sklepanje, ne gre za pravna, pač pa še vedno dejanska vprašanja.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je tožnica izključna lastnica parcele št. 350/513 k.o. ... in tožencu naložilo izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bo mogoč takšen vpis njen lastninske pravice. Zavrnilo pa je preostali del tožbenega zahtevka, in sicer na ugotovitev izključne lastninske pravice (in posledično izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine) tožnice na parceli št. 350/517 k.o. ..., ugotovitev ničnosti aneksa k prodajni pogodbi ... z dne 12.6.1989 ter dopustitev parcelacije in izdelave delilnega načrta za odmero dela parcele št. 350/514 k.o. ..., vpis te parcele v nov vložek in pri njem vpis lastninske pravice tožnice. Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno državno tožilstvo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zoper tisti del sodbe višjega sodišča v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bil zavrnjen dajatveni zahtevek tožnice, ki se nanaša na parcelo št. 350/517 k.o. ... Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker sta sodišči druge in prve stopnje nepravilno uporabili 26. in 28. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), zaradi česar nista uporabili 73. člena ZOR v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Dejansko stanje je zato ostalo nepopolno ugotovljeno. Odločitev odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede presoje konkludentnega izražanja volje za sklenitev pogodbe, pri čemer se sklicuje na odločbe II Ips 882/94, II Ips 505/97 in II Ips 279/2003. Trditvena podlaga je odkazovala na uporabo 26. in 28. člena ZOR. Po 26. členu ZOR mora biti med pogodbenima strankama glede vseh bistvenih sestavin pogodbe doseženo soglasje volj, volja pa se po 28. členu ZOR lahko izrazi z besedami, običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati na njen obstoj. Izjavljena mora torej biti na tak način, da lahko druga pogodbena stranka razpozna pomen njene izjave. V pravni doktrini in ustaljeni sodni praksi ni sporno, da se lahko volja izrazi tudi z aktivnim ali pasivnim konkludentnim ravnanjem, iz katerega izhaja, da pogodbenik soglaša z vsebino pogodbe. Konkludentno ravnanje, ki izraža soglasno voljo pogodbenih strank, predstavlja nedoločen pojem (pravni standard), katerega vsebino mora določiti sodišče v vsakem primeru posebej. Ali sklop ravnanj pogodbenih strank ustreza pravnemu standardu konkludentnega ravnanja, je torej odvisno od konkretnih okoliščin, ki spremljajo to ravnanje. Vprašanje, ali neko ravnanje oziroma sklop ravnanj ustreza pravnemu standardu konkludentnega ravnanja, je pravno vprašanje materialnega prava (II Ips 279/2003). Sodišče je v obravnavanem primeru zaključilo, da tožnica ni izkazala obstoja ustnega dogovora o razdelitvi solastnine v naravi na zatrjevan način. Pri tem pa zaradi zmotne uporabe prvega odstavka 28. člena v zvezi s 26. členom ZOR ni opravilo materialnopravne presoje, ali je mogoče nesporna ravnanja solastnikov (soglašanje z gradnjo tožničine hiše na prvotno enotni parceli, izdaja naloga za njeno parcelacijo, uživanje razdeljenega zemljišča na način, kot ga zatrjuje tožnica, odstop tožničinega dela kupnine drugemu tožencu za prodano zemljišče, ki ga je izključno uporabljal) opredeliti kot tista konkludentna ravnanja v smislu prvega odstavka 28. člena ZOR, s katerimi so solastniki izrazili obojestransko voljo ne le glede načina rabe solastnega zemljišča, temveč tudi glede njegove delitve v naravi skladno z določbami 16. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) v zvezi z 268. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Opustitev te presoje je imela za posledico tudi opustitev presoje pravnih učinkov tistih odločilnih dejstev, ki so po navedbah tožnice izkazovala, da je bil konkludentno doseženi ustni dogovor po razdelitvi solastnih zemljišč tudi v celoti realiziran in zato veljaven v smislu 73. člena ZOR. Po trditvah tožnice naj bi bil v pomanjkljivi obliki sklenjen dogovor o delitvi solastnine v celoti izpolnjen z nemoteno razdeljeno uporabo solastnega zemljišča in s tem, da je tožnica drugemu tožencu odstopila svoj del kupnine od prodanega solastnega zemljišča, ki je bilo v njegovi izključni posesti, s čimer naj bi mu v celoti izplačala njegov solastninski delež, ki ga je imel na parcelah v njeni izključni uporabi. O njenih trditvah se zaradi zmotne uporabe 28. člena in posledično 73. člena ZOR sodišče ni opredelilo. Predlaga, da vrhovno sodišče ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti, sodbi sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

4. Po drugem odstavku 391. člena v zvezi s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/2008) je bila zahteva za varstvo zakonitosti vročena obema strankama postopka, ki nanjo nista odgovorili.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Solastninska pravica je pravica več oseb na nerazdeljeni stvari, če je delež vsakega izmed njih določen v sorazmerju s celoto (prvi odstavek 65. člena SPZ oziroma 13. člena ZTLR, veljavnega v času, ko naj bi med strankama prišlo do delitve). Solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu (prvi odstavek 14. člena ZTLR), razpolaga pa lahko le s svojim delom (drugi odstavek 14. člena ZTLR), medtem ko odtujitev cele stvari predstavlja posel, ki presega okvir rednega upravljanja, in je zato zanj potrebno soglasje vseh lastnikov (četrti odstavek 15. člena ZTLR). Način delitve stvari določijo solastniki sporazumno (četrti odstavek 16. člena ZTLR), torej s pravnim poslom. Že sama narava solastninske pravice (ki je razdeljena lastninska pravica na nerazdeljeni stvari; stvar sama ni razdeljena) torej praviloma narekuje solastnikom določeno sporazumevanje glede solastne stvari, kar je nenazadnje razvidno tudi iz citiranih zakonskih določb. Najpogostejši so tako dogovori o ureditvi razmerij med solastniki (uporabi, uživanju in upravljanju) ter dogovori o delitvi stvari.

7. Dogovor o ureditvi razmerij med solastniki je pravni posel (pogodba), s katerim se solastniki običajno dogovorijo o (so)posesti, (so)uporabi in upravljanju solastne stvari, stvar pa ostaja nerazdeljena. Kadar narava stvari dopušča, se lahko dogovorijo, da vsak prevzame in uporablja le del stvari – del nepremičnine, posamezne parcele ipd. Dogovor o delitvi solastnine pa je pravni posel, s katerim se solastniki nepremičnin(e) dogovorijo, katere parcele ali njihove dele pridobi v izključno last vsak ali nekateri od dotedanjih solastnikov. Namesto dosedanjega solastninskega deleža na večjem obsegu premoženja pridobi posamezni lastnik (običajno) izključno last na manjšem, vendar konkretnem delu premoženja. Namen takega dogovora je torej pridobitev (izključne) lastninske pravice na določenem premoženju, kar dosedanjemu solastniku omogoča izključno posest, uporabo in uživanje stvari, pa tudi samostojno razpolaganje z njo. Medtem, ko za dogovor o načinu uporabe solastne nepremičnine, zadošča ustni (neobličen) dogovor, pa bo treba dogovor o delitvi nepremičnine skleniti v pisni obliki (prim. prvi odstavek 70. člena SPZ in 52. člen OZ), potrebno pa bo tudi ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo za spremembo vpisov v zemljiški knjigi.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja relevantna dejstva: - tožnica je z vedenjem in soglasjem tedanjih solastnikov (oče tožnice in drugi toženec) v letu 1973 začela z gradnjo stanovanjske hiše na parceli št. 350/75 k.o. ..., - ta parcela je bila razdeljena na več parcel z odločbo z dne 17. 12. 1985 v skladu s pogoji darilne pogodbe, - oče je svoj solastniški delež na parcelah, nastalih iz parcele št. 350/75 k.o. ..., podaril tožnici z darilno pogodbo 19. 3. 1986, - tožnica je sodelovala pri podpisu vseh pogodb, s katerimi sta z drugim tožencem nepremičnine (določene parcele, ki so nastale iz prvotne št. 350/75) prodala predniku prve tožene stranke.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi teh dejstev zaključilo, da tožnica zatrjevanega dogovora o razdelitvi nepremičnin z drugim tožencem ni dokazala, sodišče druge stopnje pa takšen zaključek potrdilo in tožnici glede na pritožbene navedbe pojasnilo, da »dokazni argument ni ta…, da nista sklenili pisne ali ustne pogodbe. Dokazni argument je ta, da takšnega soglasja volj (26. člen ZOR) med njima sploh ni bilo. Ob takšni dejanski ugotovitvi, ki jo pritožbeno sodišče sprejema, je zato nepotrebno ukvarjanje s tistimi pritožbenimi navedbami, ki govorijo o konkludentno izraženi volji ter, v povezavi s tem, o teoriji realizacije, s katero naj bi bila presežena obličnostna pomanjkljivost.« Ocenilo je, da je šlo (le) za dogovor o načinu rabe solastne stvari.

10. Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah (26. člen ZOR). Ali povedano drugače, za nastanek pogodbe je potrebno soglasje volj o njenih bistvenih sestavinah. V teoriji(1) in sodni praksi(2) velja, da je ugotavljanje volje pogodbenikov dejansko vprašanje, pravna presoja pa je, ali je sodišče to voljo pravilno upoštevalo. Kaj sta stranki hoteli, pomeni ugotavljanje njune volje in torej predstavlja dejansko vprašanje, prav tako tudi, ali je volja sploh obstajala. Tudi zaključek, da volje za sklenitev pogodbe o delitvi solastnine ni bilo, je zato dejanske narave. Volja je subjektivno dejstvo. Za ugotovitev njenega obstoja zato ni nekih neposrednih dokazov, pač jo je mogoče ugotavljati le s pomočjo indičnega dokazovanja. Na kakšen način je bila volja izražena, je šele stvar dokazovanja obstoja pogodbe in njene (normativne) vsebine.(3) Ali povedano drugače: V sfero ugotavljanja obstoja pogodbe in njene vsebine sodi, ali je volja bila in ali je bila izražena z besedami, z običajnimi znaki, ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji (28. člen ZOR). Ravnanje strank (kot objektivno zaznavno dejstvo) v času, dokler med njima ni prišlo do spora, je torej lahko le indic oziroma dejstvo, s pomočjo katerega sodišče sklepa o obstoju drugega dejstva – njune volje (kot subjektivnega dejstva). Vprašanje, kaj je toženec hotel, je presoja njegove volje, kar je dejansko vprašanje in tudi rezultat te presoje je zato nujno dejanske narave. Čeprav gre za sklepanje, ne gre za pravna, pač pa še vedno dejanska vprašanja, saj je bistvena funkcija indicev vendarle dokazna, ugotavljanje konkretnih dejstev pa ostaja dejansko vprašanje ne glede na to, ali je sodišče ta dejstva ugotovilo neposredno ali posredno s sklepanjem z uporabo pravil logičnega mišljenja in splošnih življenjskih izkušenj z znanih dejstev na neznana – dejstvo pač ostaja dejstvo ne glede na to, na kakšen način je bilo ugotovljeno.

11. Da volja povzroči določene pravne posledice, mora biti izjavljena oziroma navzven zaznavna. Izjaviti jo je mogoče tudi na konkludenten način. Čeprav je res, da besedilo 28. člena ZOR glede konkludentnega načina izjave volje vsebuje pravni standard, in presoja, ali določena ravnanja zapolnjujejo ta standard, pomeni pravno vprašanje, pa vendarle ob odsotnosti volje za delitev solastne stvari (torej ugotovitvi neobstoja subjektivnega dejstva), ta presoja v obravnavnem primeru ni (bila) potrebna, prav tako pa tudi ne presoja realizacije pogodbe. Če pogodbene volje dejansko ni bilo, je tudi navzven zaznavna ravnanja, ki bi v drugačnih okoliščinah sicer lahko predstavljala konkludentni, zunanji izraz volje, ne morejo nadomestiti. Zahteva za varstvo zakonitosti torej neutemeljeno sodišču druge stopnje očita neuporabo 28. in nadalje še 73. člena ZOR. Glede na to, da sklepanje o pogodbeni volji sodi v sfero dejanskega stanja, pa presoja pravilnosti takega sklepanja v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom niti ni mogoča (drugi odstavek 387. člena ZPP).

12. Obseg preizkusa izpodbijane odločbe je omejen samo na preizkus tistih kršitev, ki jih zahteva za varstvo zakonitosti izrecno uveljavlja (prvi odstavek 391. člena ZPP), ta preizkus pa je po navedenem pokazal, da zahteva ni utemeljena. Zato jo je vrhovno sodišče zavrnilo (drugi odstavek 391. člena v zvezi s 378. členom ZPP).

Op. št. (1): Franc Testen: Razlaga pogodbe – uporaba prava ali ugotavljanje dejanskega stanja, Pravosodni bilten št. 3/2003; Dragica Wedam -Lukić: Preizkus dejanskih ugotovitev na revizijski stopnji, Pravnik 7-9/76; Lojze Ude: Civilno procesno pravo, Založba Uradni list RS, Ljubljana 2002, stran 258 in 340. Op. št. (2): Npr. odločbe VS RS II Ips 954/2007, II Ips 534/2004, II Ips 252/98, II Ips 227/2003, III Ips 95/2002; odločba US RS Up-232/00. Op. št. (3): Franc Testen: Razlaga pogodbe – uporaba prava ali ugotavljanje dejanskega stanja, Pravosodni bilten št. 3/2003, stran 15.