Jedro

Obresti od stroškov postopka začno teči 15. dan po prejemu sodbe. Tega roka vložena pritožba ne odloži.

Izrek

Pritožba se zavrne ter se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prvotožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Spor v obravnavani zadevi se nanaša na tri parcele: parc. št. 350/513, vpisano v vl. št. 2228 k.o. K., parc. št. 350/517, vpisano v isto vl. št., ter parc. št. 350/514, vpisano v vl. št. 3156 k.o. K.. Glede prvih dveh parcel je tožnica zahtevala ugotovitev, da je njuna izključna lastnica. Obenem je od tožene stranke zahtevala, naj ji izstavi za zemljiškoknjižni vpis sposobno listino. Glede tretje parcele pa je tožnica izpodbijala veljavnost aneksa k prodajni pogodbi z dne 12.6.1989. Od prvotožene stranke pa je zahtevala, da naj ta dopusti parcelacijo, izdelavo delilnega načrta, na podlagi katere bo nastala nova parcela v izmeri 549 m2, ter se bo ta odpisala v novo vl. št. in na njej vknjižila lastninska pravica tožnice.

Sodišče prve stopnje je ugodilo le zahtevku glede parc. št. 350/513. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo. Nazadnje je odločilo še o pravdnih stroških.

Tožeča stranka je pritožbo vložila v dveh vlogah. V prvi napada le odločitev glede glavne stvari v točki III dispozitiva in to glede zavrnjene 1. točke, kolikor je sodišče prve stopnje zavrnilno nedenarni dajatveni zahtevek tožnice na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo njene izključne lastninske pravice. V tem delu pritožba izpodbija tudi stroškovno odločitev. V razširitvi pritožbe pa pritožnica izpodbija tudi ostale, zanjo neugodne odločitve. Tožeča stranka se ne more strinjati s presojo sodišča, da med pravdnima strankama ni obstajal dogovor o razdelitvi solastnine na način, kot je bil zatrjevan z njene strani v tem postopku. Potem pritožba sicer pravi, da dokazne ocene sodišča ne bo napadla, vendar pa meni, da je kljub tej ugotovitvi izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Pri tem se pritožba opira na določbo 28. člena ZOR (1). Pritožba pravi, da je voljo za sklenitev pogodbe mogoče izjaviti tudi s konkludentnim ravnanjem. Takšne presoje pa sodišče prve stopnje ni opravilo. Pritožba meni, da je bila pogodba sklenjena molče. In sicer zato, ker sta tožnica in njen polbrat parcele uporabljala kot izključno lastnino. Vsak svojo. Sklicuje se tudi na okoliščino, da je kupnino od prodaje njegovih parcel v celoti dobil polbrat. Tožnici torej ni izplačal njej formalno pripadajočega 1/4 deleža. Vsa ta dejstva sploh niso sporna. Zato pritožba meni, da bi moralo sodišče na podlagi 28. člena ZOR ugotoviti, da je bilo med strankama konkludentno doseženo soglasje o razdelitvi solastnih zemljišč v naravi. Glede obličnostne pomanjkljivosti pa se sklicuje na določbo 73. člena ZOR.

Pritožba napada odločitev o stroških postopka. Napada obrestni del. Odločitev naj bi bila napačna. S samo odločitvijo namreč odločba o stroških še ni postala pravnomočna. Pritožba meni, da je obrestni del v nasprotju z načelnim pravnim mnenjem. Meni, da se stroški obrestujejo šele po pravnomočnosti.

Razširitev pritožbe je odvetnik tožeče stranke vložil na izrecno prošnjo stranke same. Sestavina te pritožbe je laična vloga (listina A23). V njej pritožba ponavlja številna dejstva, ki so bila že zatrjevana v tem postopku, posebej pa izpostavlja vprašanje prevare. Tako npr. navaja, da je občinski pravnik imel odprto samo zadnjo stran aneksa in tožnica ni niti pomislila, da gre za prevaro. Zato je aneks brez pomislekov podpisala, ne da bi ga prebrala. V resnici je tako nevede prodala svojo parcelo št. 350/514. Njej tudi ni bil vročen noben izvod te pogodbe. Pritožba tudi meni, da glede na to, da se je odpovedala kupnini v višini 1/4 solastninskega deleža, to pomeni, da je pridobila izključno pravico na vseh parcelah, ki jih je uporabljala. Tudi občinski pravnik naj bi ji pritrdil, da je sedaj izključna lastnica na spornih parcelah.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je vložila odgovor na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je uveljavljala dve pravni podlagi: priposestvovanje ter obstoj pravnega posla (delilne pogodbe). S svojo dejansko tezo pa je po izvedenem dokaznem postopku propadla. Pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje sprejema. To, da je tožnica sporno nepremičnino ves čas uporabljala, še zdaleč ne pomeni, da je bila v dobri veri glede lastništva. Pritožbeno sodišče sprejema prepričljive argumente prve stopnje, da dobre vere pri njej ni bilo (glej 10. stran sodbe). Vse tožničino sodelovanje pri prodaji nepremičnine prvo toženi stranki kaže na to, da ni mogla biti v dobri veri glede tega, da sta s polbratom uredila solastninska razmerja. To vprašanje pa se neposredno navezuje tudi že na drugo pravno podlago - obstoj delilne pogodbe. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da stranki takšne pogodbe nista sklenili. Dokazni argument pa ni ta (kot bi bilo mogoče razumeti pritožbo), da nista sklenili pisne ali ustne pogodbe. Dokazni argument je ta, da takšnega soglasja volj (26. člen ZOR) med njima sploh ni bilo. Ob takšni dejanski ugotovitvi, ki jo pritožbeno sodišče sprejema, je zato nepotrebno ukvarjanje s tistimi pritožbenimi navedbami, ki govorijo o konkludentno izraženi volji ter, v povezavi s tem, o teoriji realizacije, s katero naj bi bila presežena obličnostna pomanjkljivost. Iz samega dejstva, da sta stranki nepremičnine uporabljali, kot sta jih, še ni mogoče izpeljati logičnega zaključka, da je bila njuna volja preurediti solastninska razmerja. Takšen molčeč dogovor o načinu rabe solastne stvari ni med solastniki nič neobičajnega - ter zaradi njega solastninska skupnost še ne preneha. Gre le za dogovor o načinu rabe solastne stvari.

Sodišče prav tako sprejema dejanske zaključke prve stopnje, da tožničino aktivno sodelovanje v času sklenitve pravnega posla (prodaja parcelne št. 350/514 prvo toženi stranki) zavrača njeno dejansko tezo o zmoti. Pri tem sodišče posebej poudarja pomen listine A7. Posel tako ni neveljaven (glede na uveljavljani razlog bi šlo sicer za izpodbijano pogodbo, vendar se v to pravno problematiko pritožbeno sodišče nadalje ni spuščalo. Tožnica je namreč propadla že s svojo dejansko tezo). V laični dopolnitvi pritožbe skuša sicer izpodbiti pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Vendar pa pritožbeno sodišče tudi po preizkusu pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja v luči njenih pritožbenih navedb (kjer so tudi novote), ugotavlja, da je dokazna ocena prepričljiva. Predvsem listine so tiste, ki zavračajo njeno tezo o tem, da je bila prevarana (kar znova opisuje v pritožbi) s strani polbrata in občinskega pravnika, kot se izrazi sama. Če bi še tako slepo podpisovala pogodbe z več stranmi (kar je sicer neskrbno ravnanje - 2. odstavek 61. člena ZOR), pa tega gotovo ni mogoče reči za listino, ki se nahaja v spisu kot priloga A7. Iz te listine med drugim izhaja, katere parcele so predmet prodaje. Listina ima eno stran in na njej je tožničin podpis. Dejstvo, da je pri sporni parceli navedena manjša površina (kar je bil ravno razlog za kasnejšo sklenitev aneksa), ne spremeni ugotovitve, da je tožnica dobro vedela, kakšna je vsebina pravno poslovnega razmerja s prvo toženo stranko. Njena teza, postavljena na prvi stopnji sojenja, češ da sta jo polbrat in občinski pravnik prevarala z izjavo, da gre le za nekaj zemljišča, kjer bodo urejali P. u., tako ne vzdrži. Pritožba je neutemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pojasnilo razloge za takšno ugotovitev. Ti razlogi so prepričljivi in jih pritožba ne omaje. Pravilno je uporabljeno materialno pravo in niso podane kršitve postopka, na katere je sodišče druge stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti. Pritožbo zoper odločitev o glavni stvari je tako v skladu s 353. členom ZPP (2) pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo.

Prav tako neutemeljena pa je tudi pritožba zoper tek obresti od stroškov postopka. Pritožba si napačno razlaga Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS (objavljeno v Pravna mnenja 1/2006) z dne 13.12.2006. To, da je paricijski rok, obenem tudi rok za izpolnitev obveznosti iz 1. odstavka 299. člena OZ, je zgolj stvar nomotehnike. Sicer pa gre za dva po vsebini različna roka. Vložena pritožba tako podaljša (odloži) paricijski rok, ne pa tudi materialnopravnega roka iz 299. člena OZ. Obresti od stroškov postopka tako tečejo 15. dan po prejemu sodbe sodišča prve stopnje. Vložena pritožba tega ne spremeni. Vložena pritožba npr. tudi ne spremeni teka obresti od prisojene glavnice, pa tudi ta odločba še ni pravnomočna. Tudi pritožba zoper stroške je tako neutemeljena ter jo je pritožbeno sodišče na podlagi pooblastila iz 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in odločitev o stroških potrdilo.

(1) Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 do Ur. l. RS, št. 87/2002).

(2) Ur. l. RS, št. 73/2007, ki se na podlagi 2. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008). še uporablja v tem postopku.