Jedro

Z začasno odredbo ni mogoče osebi, za katero je z dokončno odločbo pristojnega organa ugotovljeno, da ne izpolnjuje več pogojev za imenovanje za izvršitelja, začasno (na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1) do pravnomočnosti odločbe ugotoviti, da začasno izpolnjuje pogoje in ji začasno dovoliti opravljati dejavnost. Taka začasna odredba bi bila v neposrednem nasprotju z določbami ZIZ, saj razrešitveni razlog iz 1. točke prvega odstavka 287. člena ZIZ nastopi po samem zakonu z izvršljivostjo odločbe, s katero se ugotovi, da izvršitelj ne izpolnjuje več pogojev za imenovanje za izvršitelja (prva alineja drugega odstavka 287. člena ZIZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo (1. točka izreka) zahtevo za izdajo začasne odredbe po določbi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) in zavrglo zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe po določbi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 (2. točka izreka). Zahtevi za izdajo začasne odredbe po drugem in tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 je tožnik vložil skupaj s tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 16. 2. 2002, s katero je bilo ugotovljeno, da tožnik kot izvršitelj ni vreden javnega zaupanja (1. točka izreka), da ne izpolnjuje več vseh pogojev za imenovanje za izvršitelja in da se z dnem dokončnosti te odločbe razreši kot izvršitelj (2. točka izreka), ter da mora po prejemu te odločbe brez odlašanja izročiti zbornici vse spise, vključno s spisi zaključenih zadev, ter druge dokumente in znake izvršitelja v zvezi z opravljanjem službe izvršitelja, po stanju, v kakršnem se nahaja na dan prejema odločbe (3. točka izreka).

2. V obrazložitvi 1. točke izreka izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje uvodoma citiralo določbo drugega odstavka 32. člena ZUS-1 in obrazložilo, kdaj se lahko šteje težko popravljiva škoda kot razlog za izdajo začasne odredbe za začasno zadržanje izvršitve v upravnem sporu izpodbijane odločbe. V obravnavanem primeru je tožnik vezal izdajo začasne odredbe na škodo, ki naj bi mu nastala zaradi kršitve dveh ustavnih pravic, in sicer pravice do dela iz tretjega odstavka 49. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in pravice do socialne varnosti iz 50. člena URS. Po presoji sodišča prve stopnje tožnik ni izkazal težko popravljive škode v zvezi s pravico iz tretjega odstavka 49. člena URS (svoboda dela). Glede drugega dela materialne škode, ki ga tožnik povezuje s pravico do socialne varnosti (50. člen URS), pa je sodišče presodilo, da je bil tožnik pri zatrjevanju te škode preveč pavšalen. V obrazložitvi k 2. točki izreka izpodbijanega sklepa o zavrženju zahteve za izdajo začasne odredbe, predlagane po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1, pa sodišče prve stopnje uvodoma meni, da tožnik ne more kopičiti zahtev za izdajo začasne odredbe ter da začasna odredba po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pride v poštev le tedaj, kadar ni mogoče izdati začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 zaradi specifičnosti izvrševanja akta, ki je predmet izpodbijanja v upravnem sporu.

3. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi njegovemu predlogu tožnika za odlog izvršitve izpodbijanega akta po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, podredno pa, da ugodi njegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 oziroma še podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Prijavlja stroške pritožbenega postopka. Glede neizkazanosti težko popravljive škode navaja, da v tem upravnem sporu izpodbijana odločba pomeni zanj dejansko prenehanje opravljanja dejavnosti, kar je znaten poseg v pravico do zagotovitve dela (tretji odstavek 49. člena URS) in udarec na njegovo pravico do socialne varnosti (prvi odstavek 50. člena URS). Brez izdaje začasne odredbe bo moral prenehati z delom, ki ga opravlja od leta 2001 dalje takoj, saj je odločba dokončna. Glede zavrženja zahteve za izdajo začasne odredbe pa meni, da ne gre za kopičenje predlogov za izdajo začasne odredbe. Zato je tudi zavrženje nepravilno in nezakonito. Predloga tudi nista bila postavljena na isti način, sodišče pa ne pove, zakaj je po njegovem prepričanju en ali drug predlog postavljen nepravilno in zato sklepa ni mogoče preizkusiti.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Z odločbo ministra, pristojnega za pravosodje, ki jo tožnik izpodbija v tem upravnem sporu, je bilo na podlagi 1. točke 287. člena v zvezi s 7. točko prvega odstavka 281. člena ZIZ ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje več pogojev za imenovanje za izvršitelja, ter se zato razreši kot izvršitelj z dokončnostjo odločbe. Po presoji Vrhovnega sodišča z začasno odredbo ni mogoče osebi, za katero je z dokončno odločbo pristojnega organa ugotovljeno, da ne izpolnjuje več pogojev za imenovanje za izvršitelja, začasno (na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1) do pravnomočnosti odločbe ugotoviti, da začasno izpolnjuje pogoje in ji začasno dovoliti opravljati dejavnost. Taka začasna odredba bi bila v neposrednem nasprotju z določbami ZIZ, saj razrešitveni razlog iz 1. točke prvega odstavka 287. člena ZIZ nastopi po samem zakonu z izvršljivostjo odločbe, s katero se ugotovi, da izvršitelj ne izpolnjuje več pogojev za imenovanje za izvršitelja (prva alineja drugega odstavka 287. člena ZIZ). Ker ZIZ nima posebnosti glede izvršljivosti obravnavane odločbe, veljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ta pa določa, da postane odločba izvršljiva, ko se vroči stranki, če pritožba ni dovoljena (1. točka drugega odstavka 224. člena ZUP). In ker zoper odločbo o razrešitvi izvršitelja po določbi četrtega odstavka 287. člena ZIZ ni pritožbe, je v obravnavanem primeru postala odločba izvršljiva z njeno vročitvijo tožniku. Upravni spor ne zadrži izvršitve izpodbijane odločbe, začasna odredba (po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1) pa tudi ne more odložiti nastopa s samim zakonom določene posledice in z zakonom določenega trenutka njegovega nastopa. Stališče, izraženo v tej sodbi, je skladno tudi z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr: sklep I Up 360/2006 z dne 15. 3. 2006).

7. Vrhovno sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).

K II. točki izreka:

8. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, mora na podlagi 165. člena in 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS-1 sam trpeti svoje stroške pritožbenega postopka.