Jedro

Pri odločanju o povrnitvi pravdnih stroškov upošteva sodišče le potrebne ne pa tudi koristnih stroškov.

Izrek

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine, zaradi zastaranja tožbenega zahtevka. Sodišče je ugotovilo, da se je tožnik s škodo seznanil, dne 11.11.1992, ko mu je bila pri pregledu pri žilnem kirurgu postavljena diagnoza in operativna terapija, tožnik pa je vložil tožbo zaradi plačila odškodnine dne 23.7.1996, torej po preteku 3-letnega zastaralnega roka.

Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava iz točke 3. čl. 353 Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ 4/77 v zvezi s 4. čl. Ur. l. RS 1/91- v nadaljnjem besedilu ZPP). V pritožbi zatrjuje, da se je sodišče prve stopnje zmotno postavilo na stališče, da je tožnik zvedel za obseg škodnih posledic nezgode že 11.11.1992, ko mu je bila pri pregledu pri žilnem kirurgu postavljena diagnoza in operativna terapija oziroma, ko mu je bila enaka diagnoza postavljena dne 17.5.1993. Tožnik se v pritožbi sklicuje na dejstvo, da je tožnik zvedel za obseg škodnih posledic in za vzročno zvezo le teh z nezgodo šele, ko je izvedenec medicinske stroke prim. dr. Knez Pavle podal izvedeniško mnenje z dne 17.10.1994,katerega je pooblaščenec tožnika prejel 26.10.1994. Glede na navedeno pritožnik navaja, da škoda nikakor ni bila ugotovljena pred 17.10.1994, zato je zastaralni rok začel teči šele od tega datuma, kar pomeni, da je bila tožba vložena dne, 23.7.1996 vložena pravočasno. Tožnik tako predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženo stranko obsodi na plačilo odškodnine, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika.

Pravilna je ocena prvostopnega sodišča, da se je tožnik seznanil s celotnim obsegom škode dne 11.11.1992, ko je bil pregledan pri žilnem kirurgu, kjer mu je bila postavljena diagnoza in operativna terapija oziroma najkasneje dne 17.5.1993, ko mu je bila ponovno postavljena ista diagnoza. Tako je sodišče prve stopnje materialno pravo in sicer določilo čl. 376. Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 45/89, v zvezi s 4. členom Ustavnega zakona) pravilno uporabilo, saj je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek vložen dne 23.7.1996 vložen po izteku 3-letnega zastaralnega roka. Iz navedenega razloga je pritožbeno sodišče na podlagi določila čl. 368 tč. 2 ZPP pritožbo potem, ko je ugotovilo tudi, da se sodišču bistvena kršitev določb ni pripetila (čl. 365/II ZPP), zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Glede na neuspeh pritožbe tožnik sam trpi svoje pritožbene stroške v skladu z dol. čl. 166/I ZPP.