Jedro

Zastaralni rok pri odškodninskih terjatvah začne teči že od trenutka, ko je oškodovanec mogel izvedeti za vrsto in obseg škode (kar pomeni, da začetek teka tega roka ne more poljubno podaljševati v bodočnost na dogodek, ki je odvisen od njega). Povedano še drugače: tožnik za vložitev odškodninske tožbe 23.7.1996 ni potreboval kaj več podatkov (glede temelja to je še izvedeniško mnenje iz leta 1994) kot pa jih je navedel že v odškodninskem zahtevku leta 1993.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu mora toženka plačati po nezgodi 1984 pozneje, to je dodatno nastalo škodo, ker je ugotovilo, da je njegov zahtevek zastaran.

Tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se sodba spremeni ali razveljavi. V reviziji poudarja, da nima medicinskega znanja in da je zato lahko zvedel za vzročno zvezo med sporno škodo in škodnim dogodkom iz leta 1984 šele na podlagi izvedeniškega mnenja z dne 28.10.1994. Kršitev postopka je podana, ker sodišče navaja za odločilno zgolj zdravniški pregled in operacijo iz leta 1992 oziroma 1993, ne pa obsega škode ter se sodbe zato ne da preizkusiti. Kršeno pa je tudi določilo 22. člena ustave RS, ker mu sodišče ni zagotovilo enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem, kot se priznava v podobnih primerih.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo, toženka pa na revizijo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V postopkih pred sodiščema druge in prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je tožnik kot rudar utrpel 13.2.1984 stisnjenje leve golenice in gležnja, da je za nastalo škodo prejel odškodnino že leta 1984 in da v predmetnem sporu uveljavlja odškodnino za škodo, ki naj bi nastala zaradi poslabšanja zdravja na poškodovani nogi in sicer v obliki omejene gibljivosti in nastanka varic. Med postopkom je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik 11.11.1992 pregledan pri žilnem kirurgu v bolnišnici S., ki je ugotovil varikozne spremembe v predelu leve goleni, da je bil zaradi varic ponovno pregledan 17.5.1993 in kirurško zdravljen od 15. do 23.9.1993. Dalje je bilo ugotovljeno, da je tožnik že 8.12.1993 naslovil na toženko odškodninski zahtevek zaradi plačila odškodnine za sporno škodo ter da je izvedenec P. K., doktor medicine, ocenil v svoji ekspertizi 17.10.1994, da je bil tožnik zaradi težav z varicami pri žilnem kirurgu že 11.11.1992 in nato zdravljen (ter da so se te težave razvile pri tožniku v naslednjih osmih letih po nezgodi). Na podlagi takih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik zvedel za škodo že 11.11.1992 in ponovno 17.5.1993, da je takrat začel teči triletni zastaralni rok in da je zato s tožbo uveljavljen zahtevek 23.7.1996 že zastaran, zaradi česar je njegov odškodninski zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da se je tožnik seznanil s celotnim obsegom škode že 11.11.1992 in ponovno 17.5.1993 ter da je zato njegov odškodninski zahtevek na podlagi določila 376. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) zastaran.

Po določilu prvega odstavka 360. člena ZOR preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti z zastaranjem, ki nastopi po drugem odstavku istega člena, ko preteče z zakonom določeni čas, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti. Obveznost povrnitve škode se šteje za dospelo od trenutka nastanka škode (186. člen ZOR).

Zastaralni rok za odškodninsko terjatev začne teči od dne, ko je oškodovanec zvedel za škodo in za osebo, ki je škodo povzročila (prvi odstavek 376. člena ZOR). Na podlagi teh določb je bilo potrebno presoditi utemeljenost tudi tožnikovega zahtevka, s katerim je uveljavljal plačilo zaradi poslabšanega zdravja nastale škode. Kot je bilo ugotovljeno, je tožnik zaradi poslabšanja zdravja iskal zdravniško pomoč 11.11.1992 in bil nato ponovno pregledal pri zdravniku 17.5.1993, ko je bil odrejen tudi kirurški poseg. Ta ugotovitev (ko ni bila ugotovljena nobena pozneje nastala pravno relevantna okolnost za začetek teka zastaralnega roka, saj je bilo nasprotno ugotovljeno, da je tožnik postavil leta 1993 odškodninski zahtevek in torej pred pribavo izvedeniškega mnenja z dne 26.10.1994, na katerega opira v tožbeni podlagi trditve o tem, kdaj je zvedel za povzročitelja škode) je utemeljevala zaključek, da je začel teči zastaralni rok že 11.11.1992, ker je tožnik tedaj zvedel za vzročno zvezo med zatrjevano škodo in posledicami nezgode iz leta 1984. Torej leta 1993 postavljen odškodninski zahtevek potrjuje, da je tožnik že tedaj vedel za vse elemente iz prvega odstavka 376. člena ZOR. Pri tem je zaradi drugačnih revizijskih izvajanj še poudariti, da začne teči zastaralni rok pri odškodninskih terjatvah že od trenutka, ko je oškodovanec mogel izvedeti za vrsto in obseg škode (kar pomeni, da začetek teka tega roka ne more poljubno podaljševati v bodočnost na dogodek, ki je odvisen od njega). Povedano še drugače: tožnik za vložitev odškodninske tožbe 23.7.1996 ni potreboval kaj več podatkov (glede temelja to je še izvedeniško mnenje iz leta 1994) kot pa jih je navedel že v odškodninskem zahtevku leta 1993. Navedeno tako potrjuje zaključek sodišč nižjih stopenj, da je začelo teči zastaranje tožnikove odškodninske terjatve za pozneje nastalo škodo že 11.11.1992 ali najpozneje po drugem pregledu pri zdravniku 17.5.1993, zaradi česar je sporna odškodninska terjatev, ki jo je uveljavljal s tožbo šele 23.7.1996, zastarala po določilu prvega odstavka 376. člena ZOR. Sodišči nižjih stopenj sta zato navedeno določilo to je materialno pravo pravilno uporabili, ko sta tožnikov odškodninski zahtevek zavrnili. Zato ni podana v reviziji uveljavljena kršitev materialnega prava.

Končno ni podana niti kršitev določila 22. člena ustave Republike Slovenije (URS), ki jo revizija prav tako uveljavlja. Navedeno ustavno določilo zagotavlja vsakomur enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ta določba je poseben odraz pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu URS, iz katerega izhaja med drugim, da sodišče ne sme obravnavati stranke neenakopravno s tem, da bi v njeni zadevi odločilo drugače kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih. Revizijsko sodišče ocenjuje, da tožnikove trditve v smeri kršitve navedenih ustavnih določil nimajo dejanske podlage in so zato neutemeljene.

Revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo v reviziji zatrjevanih ali uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Sodišči prve in druge stopnje sta sicer resda podali kratki obrazložitvi, vendar sta navedli razloge o vseh pravno odločilnih ugotovitvah in zaključkih, tako da je možno v celoti razumeti odločbi obeh sodišč nižjih stopenj. V celoti neutemeljeno revizijo tožnika je zato revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).