Jedro

Tožeča stranka navaja, da je pridobila lastninsko pravico na podlagi pravnega posla, toda to ne drži. V prodajni pogodbi z dne 17.7.1992 in v sklepu Temeljnega sodišča v N. G., enote v N. G., opr. št. St ../90 je zapisano, da je tožeča stranka kupila O. g. p. p.o. - v stečaju kot pravno osebo in ne le posameznih premičnih in nepremičnih stvari ter pravic. Nakup je v skladu z določili 129. in 130. člena tedaj veljavnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.l. SFRJ, št. 84/89), ki urejajo prodajo stečajnega dolžnika kot pravne osebe, ustavitev stečajnega postopka in nadaljevanje zoper stečajno maso, ki jo zastopa stečajni upravitelj. S prodajo podjetja kot stečajnega dolžnika le-to še naprej obstaja.

Po določilu drugega odstavka 78. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Ur.l. RS, št. 27/91 do 44/97) pokojnikova zapuščina preide na njegove dediče z dnem pravnomočne odločbe o denacionalizaciji, po določilu 145. člena Zakona o dedovanju (ZD, Ur.l. SRS, št. 15/76 do RS, št. 82/94) pa dediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno vse do pravnomočnosti sklepa o dedovanju, s katerim sodišče določi njihove deleže. Ker do pravnomočnosti izpodbijane sodbe še ni bil izdan sklep o dedovanju, je torej obstojala skupnost dedičev in sta sodišči prve in druge stopnje pravilno šteli, da gre med njimi za nujno in enotno sosporništvo po določilu 201. člena ZPP.

Izrek

Revizija proti sklepu se zavrže. Revizija proti sodbi se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožeča stranka v stečajnem postopku dolžnika O. g. p. K. p.o. v stečaju, s prodajno pogodbo dne 17.7.1992, ki jo je potrdilo Temeljno sodišče v N. G., enota v N. G. pod opr. št. St ../90 dne 20.7.1992, z nakupom celotnega podjetja v stečaju kot pravne osebe, med drugim kupila tudi parc. št... - stavbišče v izmeri 1329 m2, parc. št... - gozd v izmeri 436 m2 in parc. št... - gozd v izmeri 1363 m2, vse sedaj vpisane pri vl. št... k.o... na formalnega lastnika F. B., toženčevega pokojnega očeta. Zavrnilo je tudi zahtevek, da mora toženec, kot pravni naslednik pok. F. B. in kot njegov skrbnik za posebne primere, izstaviti zemljiškoknjižno listino za vknjižbo lastninske pravice navedenih parcel na tožečo stranko ter ji povrniti pravdne stroške. Pred tem je odločalo tudi o predlogu za izdajo začasne odredbe o prepovedi obremenitve in odtujitve spornih nepremičnin, ki ga je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi tožeče stranke proti sklepu o zavrnitvi začasne odredbe in proti sodbi ter je potrdilo izpodbijani odločbi.

Proti sodbi in sklepu višjega sodišča, v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje in v zvezi s sklepom o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe, je pravočasno vložila revizijo tožeča stranka. Revizijo vlaga zaradi vseh razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92). Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in sodbe ter vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v nov postopek. Po njenem je legitimirana za tožbo proti tožencu, pa tudi proti ostalim dedičem, proti katerim je naperjen njen podredni tožbeni zahtevek. Sodiščema prve in druge stopnje očita zmotno ugotovitev, češ da je tožnica postala edina družabnica podjetja, ki ga je kupila v stečajnem postopku in ki se ni izbrisalo iz sodnega registra. Graja ju, da za tako stališče ne navajata nobenega predpisa in poudarja, da je kot podjetje v privatni lasti z domikom kupila vse premoženje stečajnega dolžnika. Na podlagi prodajne pogodbe z dne 17.7.1992 je kupila vse nepremičnine, premičnine in pravice stečajnega dolžnika, ki niso bile v pogodbi izrecno izvzete. Stečajna masa je bila jasna, ogledana na kraju samem in ocenjena, zato je protipravno in nelogično, da bi stečajni dolžnik še naprej ostal lastnik tega premoženja. Izpodbijana odločba je tudi protiustavna, ker krši temeljno pravico do lastnine, ki je določena v 33. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Ur.l. RS, št. 33/91-I in 42/97). To, da je O.g.p. K. o. S. še vedno vpisan v register, za ta spor ni pomembno, saj je lahko obdržal določeno premoženje, a ne tistega, ki ga je kupila tožeča stranka; da se tožeča stranka na kupljenih nepremičninah še ni vknjižila, pa je krivo tudi sodišče, ki še ni končalo stečajnega postopka pod St ../90. Revidentka tudi trdi, da je podana toženčeva pasivna legitimacija, saj je v času vložitve tožbe nastopal pred upravnimi organi kot edini dedič pok. F.B. in kot njegov skrbnik za poseben primer. Med pravdo se je tudi spreminjal status tožene stranke, ker je medtem umrla pokojnikova vdova.

V postopku, ki je bil opravljen po določilu 390. člena ZPP, je bila revizija vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija proti sklepu ni dovoljena, revizija proti sodbi pa ni utemeljena.

Revizija proti sklepu, s katerim je sodišče zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ni dovoljena zato, ker je po določilu prvega odstavka 400. člena ZPP mogoče vložiti revizijo samo proti sklepu, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. V danem primeru se je po izdaji izpodbijanega sklepa o zavrnitvi predloga pravdni postopek nadaljeval in je revizija mogoča proti sodbi, zato jo je sodišče po določilu 392. člena ZPP zavrglo.

Revizija proti sodbi pa ni utemeljena, ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Tožeča stranka uveljavljanega revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni opredelila in tako revizijsko sodišče ne more oceniti njegove utemeljenosti. Izpodbijano sodbo je po uradni dolžnosti preizkusilo le glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, toda take kršitve ni ugotovilo.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, čeprav nista izrecno navedli predpisa: Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur.l. SFRJ št. 6/80 do 36/90), ki v 20. členu določa, da se lastninska pravica lahko pridobi na več načinov: po samem zakonu, na podlagi pravnega posla, z dedovanjem ali z odločbo državnega organa. Tožeča stranka navaja, da je pridobila lastninsko pravico na podlagi pravnega posla, toda to ne drži. V prodajni pogodbi z dne 17.7.1992 in v sklepu Temeljnega sodišča v N. G., enote v N. G., opr. št. St ../90 je zapisano, da je tožeča stranka kupila O. g. p. K. p.o. - v stečaju kot pravno osebo in ne le posameznih premičnih in nepremičnih stvari ter pravic. Nakup je v skladu z določili 129. in 130. člena tedaj veljavnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.l. SFRJ, št. 84/89), ki urejajo prodajo stečajnega dolžnika kot pravne osebe, ustavitev stečajnega postopka in nadaljevanje zoper stečajno maso, ki jo zastopa stečajni upravitelj. S prodajo podjetja kot stečajnega dolžnika le-to še naprej obstaja, saj teorija opredeljuje podjetje kot premoženje (kapital), naloženo s pridobitnim namenom, ki se pravno personificira. Da je temu tako, sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili iz pregledanih listin in iz sodnega registra, kjer stečajni dolžnik ni izbrisan, marveč še obstoji kot pravna oseba. Konstitutivni pomen vpisa v sodni register oziroma njegovega izbrisa je določal tedaj veljavni Zakon o podjetjih (Ur.l. SFRJ, št. 77/88 do 61/90), sedaj pa je to jasno zapisano v 2. in 3. členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur.l. RS, št. 30/93 do 82/94), po katerem gospodarske družbe pridobijo lastnost pravne osebe z vpisom v sodni register. Družbe kot pravne osebe so lahko lastniki premičnin in nepremičnin, lahko pridobivajo pravice in prevzemajo obveznosti ter lahko tožijo ali so tožene. Glede na to tožeča stranka ni kupila zatrjevanih nepremičnin kot posameznih stvari in ni legitimirana za lastninsko tožbo. Sodišči prve in druge stopnje sta torej pravilno ugotovili, da ni podana aktivna legitimacija tožeče stranke. S tem, da je tožeča stranka postala lastnica kupljenega podjetja in ne posameznih stvari iz njegovega premoženja, ni kršena ustavna pravica do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur.l. RS, št. 33/91-I do 42/97), saj je omogočena celo lastninska pravica na pravni osebi kot celoti.

Ustavna pravica do zasebne lastnine in dedovanja pa mora biti spoštovana tudi na pasivni strani. Po določilu drugega odstavka 78. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDEN, Ur.l. RS, št.27/91 do 44/97) pokojnikova zapuščina preide na njegove dediče z dnem pravnomočne odločbe o denacionalizaciji in ker sta sodišči ugotovili, da je v zemljiški knjigi že vknjižen denacionalizacijski upravičenec pok. F. B., je podana pasivna legitimacija njegovih dedičev. Toda po določilu 145. člena Zakona o dedovanju (ZD, Ur.l. SRS, št. 15/76 do RS, št.82/94) dediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno vse do pravnomočnosti sklepa o dedovanju, s katerim sodišče določi njihove deleže. Ker do pravnomočnosti izpodbijane sodbe še ni bil izdan sklep o dedovanju, je torej obstojala skupnost dedičev in sta sodišči prve in druge stopnje pravilno šteli, da gre med njimi za nujno in enotno sosporništvo po določilu 201. člena ZPP. Toženi J. B. je eden od dedičev, toda ker ni edini, pasivna legitimacija za primarni tožbeni zahtevek ni podana.

Glede na vse navedeno je vrhovno sodišče po določilu 393. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo proti sodbi.