Jedro

1. Tožeča stranka z nakupom stečajnega dolžnika kot pravne osebe ni postala lastnica njegovega premoženja, temveč edini družbenik te pravne osebe, zato tožeča stranka ni upnik iz vtoževanega materialnopravnega razmerja.

2. V zemljiški knjigi je pri spornih nepremičninah vknjižen denacionalizacijski upravičenec po katerem zapuščinski postopek še ni zaključen, zato toženec ni (edini) dolžnik iz vtoževanega materialnopravnega razmerja, kajti v obravnavani zadevi bi lahko bila pasivno legitimirana le skupnost dedičev kot nujni enotni sosporniki.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi t a pobijani sklep o začasni odredbi in sodba sodišča prve stopnje.

Predlog tožene stranke za povrnitev pravdnih stroškov odgovora na pritožbo se z a v r n e .

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom o začasni odredbi najprej zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se toženi stranki prepovedalo obremenitev in odtujitev nepremičnin, vpisanih v vložek št. 423 k.o. K. z obrazložitvijo, da zaradi zgrešene tako aktivne kot tudi pasivne legitimacije ni izkazana temeljna predpostavka za izdajo začasne odredbe, to je verjeten obstoj terjatve. S sodbo pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je s prodajno pogodbo z dne 17.7.1992 potrjeno s sklepom Temeljnega sodišča v Novi Gorici, Enote v Novi Gorici z dne 20.7.1992 opr.št. St 2/90 z nakupom celotnega podjetja O. p.o. v stečaju kot pravne osebe kupila tudi parcelo št. 180/6 - stavbišče v izmeri 1329 m2, parcelo št. 197 - gozd v izmeri 436 m2 in 202/3 - gozd v izmeri 1363 m2, vse vpisane v vložek št. 423 k.o. K., pri katerih je kot lastnik vknjižen toženčev oče pok. F. B. ter da je toženec kot pravni naslednik formalnega lastnika in njegov skrbnik za posebne primere dolžan to priznati in izstaviti za prenos lastnine v zemljiški knjigi sposobno listino za vknjižbo lastninske pravice na ime tožeče stranke, ker bo sicer tako listino nadomestila sodba. Hkrati je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 120.375,00 SIT v roku 15 dni. Tudi iz razlogov pobijane sodbe izhaja, da je sodišče tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo zaradi pomanjkanja tako aktivne kot tudi pasivne legitimacije.

Tako zoper sklep o začasni odredbi kot tudi zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo v obeh primerih vrne sodišču prve stopnje v ponovno razpravljanje in odločanje.

V pritožbi zoper sklep o začasni odredbi tožeča stranka meni, da kadar gre za s tožbo uveljavljani materialnopravni odnos ali razmerje ali stanje, je več kot logično, da aktivna legitimacija tožeče stranke, ki s tožbo uveljavlja svojo pravico, ni odvisna od stanja v zemljiški knjigi. Isto velja za toženo stranko, kjer je nesporno, da gre za nepremičnine, ki so trenutno vpisane na denacionalizacijskega upravičenca in katerih lastništvo je, izhajajoč iz vseh predloženih listin, nesporno tožeče stranke. Razkorak med trenutnim formalnim vpisom v zemljiški knjigi, kakor tudi v sodnem registru in dejanskim stanjem, kot se uveljavlja v tej pravdi ne more predstavljati pomanjkanja aktivne in pasivne legitimacije na strani obeh pravdnih strank. Poleg tega sodišče niti ni zaslišalo pravdnih strank, kar je predpogoj za izdajo začasnih odredb v smislu določb ZIP. Sodišče je nepravilno določilo tudi pritožbeni rok in naprtilo ugovor zoper izpodbijani sklep tožeči stranki, toženi pa pritožbo. Sodišču in strankam so bila doslej nesporna dejstva prezentirana na strani tožeče stranke s številnimi listinami, ki so sicer sodišču v Novi Gorici dobro poznana. Če sodišče v času teka pravdnega postopka ni bilo sposobno izdati izvedbenega sklepa v zvezi s spisom St 2/90 in s tem omogočiti tožeči stranki, da realizirana s strani sodišča odobreno prodajo in nakup celotnega podjetja O., je vsekakor neupravično in tudi moralno nesprejemljivo, da isto sodišče sedaj pri analiziranju aktivne legitimacije te okoliščine izkoristi v škodo tožeče stranke. Sicer pa je predmet te pravde prav v prisilni zahtevi vknjižbe, lastninske pravice tožeče stranke, ki z listinami dokazuje, da ima upravičenje do vknjižbe lastninske pravice pri omenjenih nepremičninah in s tem avtomatično tudi aktivno legitimacijo v sporu.

Ostala dejstva v zvezi s pasivno legitimacijo pa so, da je F. B. že pokojni in torej ne more biti pravdna stranka, da na podlagi izročilne pogodbe njegovo premoženje, ki ga je F. B. prejel na podlagi postopka za denacionalizacijo, pripada dediču J. B. in bi že na podlagi take trditve in dokumenta sodišče moralo priznati pasivno legitimacijo v tej pravdi tudi J. B.. Nesporno je tudi dejstvo, da zapuščinski postopek po F. B. še ni zaključen, kar daje teoretično možnost, da bi v pravdi lahko nastopali še ostali, tožeči stranki neznani otroci. Zato je logično, da je iz pravidnosti tožeča stranka v smislu 197. čl. ZPP uveljavljala tudi eventuelni zahtevek za primer, če bo zapuščino F. B. dedovalo več dedičev. Sklep je torej najmanj preuranjen, saj bi sodišče lahko z zaslišanjem strank vsa sporna vprašanja rešilo na prvem naroku.

V pritožbi zoper sodbo pa tožeča stranka v pretežnem delu ponavlja svoja stališča iz pritožbe zoper sklep o začasni odredbi glede pasivne legitimacije J. B. kot pravnega naslednika F. B.. Po mnenju tožeče stranke je tudi izpodbijana sodba najmanj preuranjena, v sodni zapisnik razprave z dne 17.4.1996 pa naj bi bilo pomotoma navedeno, da "tožeča stranka pojasni sodišču, da vztraja pri tožbenem zahtevku, ki ga je podala v tožbi zoper J. B. in da naj sodišče o tožbenem zahtevku, ki je postavljen v zadnji pripravljalni vlogi tožeče stranke, odloči le v primeru, če bi bil pravnomočno zavrnjen zahtevek postavljen v tožbi". Že pri razpravi je tožeča stranka poudarjala, da je pasivna legitimacija v tej pravdi dejansko odvisna od rešitve zapuščinskega postopka, saj se lahko zgodi, da bo prišlo v zapuščinskem postopku do dednega dogovora ali sklepa zapuščinskega sodišča, na podlagi katerega bo edini dedič J. B.. Po vsebini predstavlja razširitev tožbe dejansko spremembo tožbe na strani tožene stranke in bi sodišče zato moralo izvesti postopek v smislu 192. čl. ZPP oziroma celo priznati spremembo kot tožbo zoper vse dediče po pok. F. B., katerih konkretna pasivna legitimacija pa je dejansko odvisna od pravnomočno končanega zapuščinskega postopka.

Prvostopno sodišče bi zato moralo v pravdo pritegniti tudi ostale dediče in jih vprašati glede dednega dogovora, ki je menda med strankami že sklenjen. Vse navedeno ponovno pokaže potrebo po prekinitvi pravdnega postopka do pravnomočne rešitve zapuščinskih postopkov po pok. F. B..

Na pritožbo tožeče stranke zoper sodbo je odgovorila tožena stranka, ki soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da ni podana oziroma izkazana niti aktivna, niti pasivna legitimacija. V odgovoru na pritožbo še navaja, da je povsem razumljivo, da se tožeča stranka v svoji pritožbi zoper sodbo ni dotaknila vprašanja podanosti ustrezne aktivne legitimacije. O temu, da ni podane aktivne legitimacije, izveden postopek in dokazi ne dopuščajo nobenega dvoma. Popolnoma se je moč strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da tožeča stranka z nakupom pravne osebe v celoti ni mogla postati lastnica njegovega premoženja, ampak edini družbenik te pravne osebe. Nesporno stečajni dolžnik s stečajem ni prenehal, ampak je ostal ista pravna oseba naprej, kar potrjuje tudi izpisek iz sodnega registra za registrski vložek št. 1-98-00 N.Gorica. Samo podjetje O. bi lahko bilo aktivno legitimirano v predmetni pravdi in nihče drug. Zato predlaga stroškovno zavrnitev pritožbe tožeče stranke zoper sodbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Dejstvo je (kar izhaja iz samega tožbenega zahtevka tožeče stranke), da je tožeča stranka v stečajnem postopku stečajnega dolžnika O. p.o. v stečaju s prodajno pogodbo z dne 17.7.1992, potrjeno s sklepom Temeljnega sodišča v Novi Gorici, Enote v Novi Gorici z dne 20.7.1992 opr.št. St 2/90 kupila celotno podjetje v stečaju kot pravno osebo.

Povsem pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka z nakupom stečajnega tožnika kot pravne osebe v celoti ni postala lastnica njegovega premoženja, temveč edini družbenik te pravne osebe in je stečajni dolžnik O. p.o. obdržal vse premoženje.

Nepremičnine so torej ostale last stečajnega dolžnika kot pravne osebe, ki se tudi ni izbrisala iz sodnega registra. Povsem utemeljen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni upnik iz vtoževanega materialnopravnega razmerja, saj tožeča stranka na podlagi nakupa stečajnega dolžnika kot pravne osebe ni postala lastnica spornih nepremičnin, ki jih vtožuje. Že na tej podlagi je mogoče dovolj jasno zaključiti, da tožbeni zahtevek tožeče stranke ni utemeljen, hkrati pa s tem tudi jasno ni izkazan temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe po 1. odst. 267. čl. ZIP, to je verjeten obstoj terjatve upnika. Pobijani sklep o začasni odredbi, kot tudi pobijana sodba sta tako, že zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije, utemeljena tako v dejanskem kot tudi v materialnopravnem pogledu.

Ne glede na obrazloženo pa pritožbi zoper sklep o začasni odredbi in sodbo nista utemeljeni tudi glede pasivne legitimacije. Dejstvo je namreč, da je pri spornih nepremičninah v zemljiški knjigi vknjižen denacionalizacijski upravičenec pok. F. B., po katerem zapuščinski postopek pod opr.št. D 9/92 še ni zaključen. Ob dejstvu, da poleg toženca obstajajo še drugi dediči pok. F. B. in nezaključenem zapuščinskem postopku je pravni naslednik pok. F. B. skupnost dedičev, med katerimi je sicer tudi toženec, vendar ne edini. Povsem pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da toženec ni (edini) dolžnik iz vtoževanega materialnopravnega razmerja, kajti v obravnavani zadevi bi lahko bila pasivno legitimirana le skupnost dedičev kot nujni enotni sosporniki. Res je sicer tožeča stranka tožbo spremenila - subjektivna sprememba (razširila) na novo toženo stranko dediče pok. F. B., vendar na način iz 1. odst. 197. čl. ZPP, ko je zahtevala, naj se ugodi tožbenemu zahtevku proti naslednji toženi stranki, če bi bil pravnomočno zavrnjen zahtevek proti prvemu tožniku. Povsem pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bo o eventuelno postavljenem tožbenem zahtevku odločalo po pravnomočnosti izpodbijane odločbe. Tožbo zoper dediče pok. F. B. (kot pravno skupnost) bo sodišče prve stopnje lahko obravnavlo torej šele po pravnomočnosti pobijane odločbe, seveda v kolikor tožeča stranka ne bo zaradi zgrešene aktivne legitimacije tožbe umaknila.

Zmotne so tudi pritožbene navedbe v obeh pritožbah glede procesnih kršitev. V postopku izdaje začasne odredbe sodišče postopa na podlagi vlog in drugih pisanj, narok pa opravi le, kadar je po mnenju sodišča to smotrno (1. in 2. odst. 26. čl. v zv. z 244. čl. ZIP). Zato je zmotno stališče tožeče stranke glede zaslišanja pravdnih strank kot predpogoja za izdajo začasne odredbe. Pri nepravilno opredeljenem pravnem pouku je šlo zgolj za očitno pisno pomoto. Sicer pa se vloga tožeče stranke (ugovor oz. pritožba) presoja po vsebini, ne pa po naslovu. Glede uveljavljanja, da toženec nastopa tudi kot skrbnik za poseben primer je potrebno, ne glede na to, da je bil kot tak določen v upravnem postopku, opozoriti, da skrbnik ni in ne more biti pravdna stranka, saj že pojmovno skrbi (zastopa) interese nekoga drugega.

Sicer pa velja opozoriti tudi na 1. odst. 326. čl. ZPP, po katerem sme sodišče naložiti tožencu, da opravi določeno dajatev le tedaj, če je ta zapadla do konca glavne obravnave. Zato so vsa pritožbena izvajanja glede možnosti toženca, da postane dedič po pok. F. B. pravno povsem zgrešena. Glede uveljavljane izvedbe postopka v smislu 192. čl. ZPP pa je potrebno opozoriti, da tožeča stranka tožbe ni spremenila na tak način, da bi namesto prvotnega toženca tožila dediče pok. F. B., temveč je tožbo zoper dediče uveljavljala kot eventuelno (podrejeno) oziroma povsem jasno na način iz 1. odst. 197. čl. ZPP (naj se ugodi tožbenemu zahtevku proti naslednjemu tožencu, če bi bil pravnomočno zavrnjen zahtevek proti tistemu, ki je v tožbi naveden pred njim). Sodišče prve stopnje tako pri odločanju o predlagani začasni odredbi ter odločanju o tožbenem zahtevku zoper toženca J. B. ni zagrešilo kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 354. čll. ZPP, niti v pritožbah uveljavljene, niti uradoma upoštevne.

Ob dejstvu, da je zgrešena že sama aktivna legitimacija, je na podlagi 368. čl. in 2. tč. 381. čl. ZPP pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo pobijani sklep o začasni odredbi in sodbo sodišča prve stopnje.

Predlog tožene stranke za povrnitev pritožbenih stroškov za odgovor na pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 155. čl. ZPP zavrnilo, saj odgovor na pritožbo, v katerem tožena stranka ponavlja pravilnost stališč sodišča prve stopnje, za pravdo ni bil potreben.