Jedro

Sodišče je obrazložilo zgolj zavrnitev zahtevka na podlagi 2. člena (otrok nima zmerne, težje ali težke duševne motnje) in 6. člena Pravilnika (otrok nima epilepsije, neodzivne na zdravljenje). Sodba pa nima razlogov, zakaj tožnica ni upravičena do dodatka za posebno nego in varstvo po 7. členu Pravilnika (otroci z več motnjami), čeprav je sodišče to določbo pravilno navedlo kot pravno podlago in jo tudi pravilno interpretiralo, da ureja situacijo, ko ima otrok hkrati dve ali več motenj ali bolezni, ki vsaka zase ne upravičuje prejemanja dodatka za nego, njihova kombinacija pa to upravičuje.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da se ugotovi, da sta odločbi Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. 02087-24/2004/2 z dne 14. 2. 2005 in Centra za socialno delo Ljubljana – Moste-Polje št. 020-87-002123 z dne 28. 7. 2004 nezakoniti in da se odpravita ter ugotovi, da je tožnica od 1. 5. 2004 dalje upravičena do dodatka za nego otroka in se toženi stranki naloži, da izda nov upravni akt o višini tožbenega zahteva in povrne tožnici stroške pravdnega postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje, je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Zdravniška komisija je v letih 1998 in 2001 na podlagi 5. odstavka 5. člena Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje dodatka za nego otroka (Pravilnik-1996, Ur. l. RS, št. 26/1996) ugotovila, da je dodatek za nego otroka upravičen in ga je tožnica tudi prejemala. Po tem določilu gre za osebe, ki imajo kombinirane motnje, ki vsaka po sebi še ne predstavlja take stopnje motnje ali bolezni, na podlagi katere bi bila oseba upravičena do dodatka, njihova kombinacija pa upravičenost do dodatka utemeljuje. Ni sporno, da se stanje pri otroku v času od 1998 ni popravilo in so kombinirane motnje še zdaj podane v enakem obsegu, prav tako pa se niso spremenili kriteriji, zato ni razloga, da tožnici dodatek ne bi pripadal še naprej. Sodišči prve in druge stopnje nista ugotavljali, ali je pri otroku podana kombinirana motnja. Sodišče prve stopnje je v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, kar je imelo za posledico zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Podana naj bi bila tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999). Izpodbijana sodba nima razlogov o kombinirani motnji, temveč se opredeljuje le do težje ali zmerne motnje. Ta obrazložitev pa je nebistvena, saj je tožnica dodatek prejemala zaradi kombinirane motnje, sodba pa se do tega vprašanja sploh ne opredeli. Gre za bistveno razliko med listinami v spisu in obrazložitvijo. Ravnanje Zdravniške komisije je arbitrarno in v nasprotju z načeli pravne države, kar je kršitev ustavnih pravic tožeče stranke. Izpodbijana sodba se ne opredeli do bistvenega vprašanja v konkretni zadevi. Zakaj je tožnica prejemala najprej prejemala dodatek in je bila pri otroku ugotovljena kombinirana motnja, nato pa je ista komisija ugotovila brez spremembe vhodnih podatkov ugotovila, da motnje ni več in da do dodatka ni upravičena.

4. Revizija je utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. V 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je kot primer takih pomanjkljivosti navedeno tudi, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju.

7. Pravna podlaga za pridobitev pravice do dodatka za nego otroka je Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP, Ur. l. RS, št. 97/2001) in na njegovi podlagi sprejet Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 105/2002). Pravilnik v določbah 2. do 6. člena določa kategorije otrok, ki potrebujejo posebno nego in varstvo. Med temi kategorijami so tudi otroci z motnjami v duševnem razvoju (z zmerno, težjo ali težko motnjo) in dolgotrajno hudo bolni otroci. Otrok, ki sodi v eno od predvidenih kategorij, je upravičen do posebne nege in varstva. V skladu s 7. členom Pravilnika pa je do posebne nege in varstva upravičen tudi otrok, ki ima hkrati dve ali več motenj oziroma bolezni, ki vsaka posebej sicer ne predstavlja take stopnje motnje ali bolezni, da bi bil otrok zaradi nje upravičen do posebne nege in varstva, njihova kombinacija pa to pravico utemeljuje (otroci z več motnjami).

8. V postopku je bilo ugotovljeno, da je pri tožničinemu otroku prisotna lažja duševna motnja in epilepsija, ki ni neodzivna na zdravljenje. Na podlagi teh dejstev je sodišče (kakor tudi zdravniški komisiji prve in druge stopnje) zaključilo, da tožnici ne pripada dodatek za nego otroka. S temi razlogi je sodišče obrazložilo zgolj zavrnitev zahtevka na podlagi 2. člena (otrok nima zmerne, težje ali težke duševne motnje) in pa 6. člena Pravilnika (otrok nima epilepsije, neodzivne na zdravljenje). Sodba pa nima razlogov, zakaj tožnica ni upravičena do dodatka za posebno nego in varstvo po 7. členu Pravilnika (otroci z več motnjami), čeprav je sodišče to določbo pravilno navedlo kot pravno podlago in jo tudi pravilno interpretiralo, da ureja situacijo, ko ima otrok hkrati dve ali več motenj ali bolezni, ki vsaka zase ne upravičuje prejemanja dodatka za nego, njihova kombinacija pa to upravičuje. Gre za odločilno dejstvo, saj je bila tožnica, glede na ugotovljeno dejansko stanje, od leta 1998 do 2004 upravičena do prejemanja dodatka za nego otroka prav zaradi kombinirane motnje na podlagi takrat veljavnega Pravilnika 1996, ki je otroke z več motnjami oz. kombinirano motnjo razvrščal na enak način kot sedaj veljaven pravilnik.

9. Glede na navedeno, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je sodišče na podlagi drugega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

10. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ugotoviti, ali kombinacija ugotovljene motnje in bolezni pri tožničini hčeri predstavlja tako stanje, zaradi katerega otrok v skladu s 7. členom Pravilnika potrebuje posebno nego in varstvo. Dejstvo, da otrokova duševna motnja oziroma bolezen nista dovolj intenzivni, da bi bil otrok upravičen do posebne nege in varstva po 2. oziroma 6. členu Pravilnika, ne more biti hkrati razlog za zavrnitev te pravice tudi na podlagi 7. člena Pravilnika. Smisel te določbe je prav v tem, da ureja situacije, ko otrok nima tako intenzivne motnje oz. bolezni, ki bi ustrezala kriterijem iz 2. do 6. člena Pravilnika, ima pa hkrati dve ali več teh motenj oz. bolezni, zaradi česar je v določenih primerih (glede na njihovo kombinacijo) upravičen do posebne nege in varstva.

11. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.