Jedro

Otrok, ki ima lažjo duševno motnjo in ki ima epilepsijo, vendar ta ni resistentna, ni otrok, ki potrebuje posebno nego in varstvo, zato tožnica ni upravičena do denarnega dodatka za nego otroka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da sta odločbi Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. … z dne 14. 2. 2005 in Centra za socialno delo …, št. … z dne 28. 7. 2004 nezakoniti in da se odpravita ter ugotovi, da je tožnica od 1. 5. 2004 dalje upravičena do dodatka za nego otroka in se tožencu naloži, da izda nov pravni akt o višini tožbenega zahtevka in povrne tožnici stroške pravdnega postopka, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe dalje do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz razloga napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da izvedenka v mnenju pretežno opisuje značilnosti otrok s težjo in težko motnjo, ne primerja pa lastnosti mladoletne M.H. s kriteriji otrok z zmerno motnjo v duševnem razvoju. Ob zaslišanju pa je opisala tudi značilnosti otrok z zmerno motnjo. To pa so lastnosti, ki opisujejo mladoletno M.H., saj jo mora sama dnevno opomniti in poskrbeti, da vstane, da gre na toaleto, mora poskrbeti za njeno kopanje in druga higienska opravila. Prav tako ni bila uspešna v šoli, saj šolskega programa ni zaključila in je imela težave pri vseh predmetih in jo ocenjujejo kot težje učljivo. Neuspešnost v šoli je razvidna iz zdravniškega potrdila z dne 12. 5. 2000. Ne drži ugotovitev izvedenke, da so se umirile epileptične težave, kar je razvidno iz mnenja nevrološke ambulante z dne 10. 4. 2007, 28. 3. 2007 in z dne 14. 6. 2006. Pri prvih dveh je razvidno, da so pri deklici prisotne nižje umske sposobnosti, epilepsija, priporoča pa se zvišanje zdravila Apilepsina. Podobno ugotavlja tudi J.F. v zdravniškem poročilu 5. 10. 2005, da ima M.H. letno 5 do 10 epileptičnih napadov. Meni, da je napačna ocena, da pri M.H. ni podana zmerna duševna motnja.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in v postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na kar pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi, pritožbeno sodišče pa dodatno poudarja naslednje.

Pravna podlaga za odločanje v sporni zadevi je Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Ur. l. RS, št. 110/2003, uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZSDP-UPB1) in Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (Ur. l. RS, št. 105/2002, v nadaljevanju pravilnik). Denarni dodatek za nego otroka je denarni dodatek za otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo in je namenjen kritju povečanih življenjskih stroškov, ki jih ima družina zaradi nege in varstva takega otroka (80. člen ZSDP-UPB1). Natančnejše pogoje in kriterije za opredelitev otrok, ki potrebujejo posebno nego in varstvo, pa je na podlagi 3. odstavka 91. člena zakona predpisal minister v pravilniku.

Za potrebe uveljavljanja pravic po Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih pravilnik v 2. členu, glede na težo duševnih motenj, razlikuje otroke z zmerno motnjo v duševnem razvoju, otroke s težjo motnjo v duševnem razvoju in otroke s težko motnjo v duševnem razvoju. Po tej določbi ima otrok z zmerno motnjo v duševnem razvoju posamezne sposobnosti različno razvite, orientacijski rezultat na testu inteligentnosti je IQ 35 – 49, mentalna starost odraslih pa je od 4 do 7 let. Po 7. členu pravilnika pa so opredeljeni otroci z več motnjami, to so otroci, ki imajo hkrati dve ali več motenj, ali diagnoz bolezni, ki pa vsaka po sebi sicer ne predstavlja take stopnje motnje ali bolezni iz predhodnih členov tega pravilnika, na podlagi katere otrok potrebuje posebno nego in varstvo po tem pravilniku, njihova kombinacija pa upravičenost do posamezne pravice utemeljuje.

V obravnavani zadevi sta v predsodnem postopku zdravstveno stanje M.H. in o tem, ali potrebuje posebno nego in varstvo, ocenjevali Zdravstvena komisija I. stopnje dne 6. 7. 2004 in dne 20. 10. 2004 Zdravstvena komisija II. stopnje. Obe zdravstveni komisiji sta bili enotnega mnenja, da M.H. ne potrebuje posebne nege in varstva, ker nima resistentne apilepsije in ni zmerno motena v duševnem razvoju. V sodnem postopku pa je sodišče prve stopnje najprej zaslišalo predsednico zdravstvene komisije prim. mag. J.F., dr. med., nato pa je pridobilo še izvedensko mnenje psihiatrinje dr. M.T., na katerega je potem tudi oprlo svojo odločitev.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v izvedenih dokazih imelo dovolj objektivizirane in prepričljive podlage za zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka. V pismenem izvedenskem mnenju je izvedenka res ugotavljala, ali je pri otroku M.H. podana težja stopnja duševne manj razvitosti in ocenila, da pri njej ne gre za tako hudo prizadetost, torej za težjo stopnjo duševne manj razvitosti, ampak da so njene intelektivne sposobnosti na ravni med podpovprečjem in blažjo duševno manj razvitostjo.

V zvezi s pripombami tožnice na podano mnenje, da se izvedenka ni opredelila do vprašanja, ali gre pri M.H. za zmerno motnjo v duševnem razvoju in predlogom, naj poda mnenje tudi o tem, ali se je pri M.H. v obdobju od 2001 do 2004 zdravstveno stanje kakorkoli spremenilo ali izboljšalo, je izvedenka izvedensko mnenje dopolnila ustno na obravnavi, kar je skladno z določbo 253. člena ZPP, po kateri sodišče odloči, ali naj izvedenec da svoj izvid in mnenje samo ustno na obravnavi, ali pa naj ju da tudi pisno pred obravnavo.

Izvedenka je na obravnavi vztrajala, da pri M.H. ni podana niti zmerna motnja v duševnem razvoju, ampak, da je pri njej podana lažja duševna motnja. Pojasnila je, da se otroci z zmerno motnjo v duševnem razvoju ne morejo šolati v šolah s prilagojenim programom, niti v individualnih programih šolanja. Oseba z duševno manj razvitostjo na ravni zmerne motnje ni sposobna skrbeti za lastno higieno in vsakodnevna opravila, je slabo učljiva in se težko privaja pogostih, enostavnih opravil. Razume le v osnovah jezik najbližjih in se sama zelo slabo in le domačim razumljivo izraža, ne razume že nekoliko drugačnih dogajanj v okolju, kot jih je navajala sicer, včasih ne prepoznava tudi oseb, s katerimi je bila večkrat v stiku. Da bi šlo pri M.H. za takšno opisano stanje, ki je značilno za osebe z zmerno motnjo v duševnem razvoju, pritožba ne navaja. Po drugi strani pa tudi izvedenka med lastnosti, ki so značilne za osebe z zmerno motnjo v duševnem razvoju, takega vedenjskega vzorca, ki ga ima M.H., da jo mora mati oziroma sedaj tožnica, opominjati oziroma vzpodbujati k higienskim opravilom, ni navedla, ampak je izrecno menila, da pri M.H. takšnih vedenjskih vzorcev, kot veljajo za osebe z zmerno motnjo v duševnem razvoju, ni moč ugotoviti. V zvezi s šolanjem teh oseb pa je izvedenka pojasnila, da se ne morejo šolati v šolah s prilagojenim šolskim programom. M.H. pa je šolanje s prilagojenim šolskim programom zaključila in so jo ocenili le za težje učljivo.

Takšna ocena izvedenke je tudi skladna z izpovedjo prim. mag. J.F., dr. med., da gre pri M.H. za lažjo duševno motnjo, kar je ugotovila tudi dr. M., njen izvid z dne 10. 4. 2007 pa je povzela tudi izvedenka (list. št. 42 oz. na strani 5 izvedenskega mnenja).

Kar zadeva stanje v zvezi z epilepsijo, pa je izvedenka pojasnila, da so se epileptične težave umirile in da se je stanje izboljšalo, kljub temu, da so se zdravila ukinila. Tudi zaslišana prim. mag. J.F., dr. med. je izpovedala, da M.H. nima resistentne epilepsije, to je, da nima več dnevno napadov, kljub večtirnemu epileptičnemu zdravljenju. Sodišče prve stopnje je tako o stanju epilepsije pri M.H. zaslišalo tudi prim. mag. J.F., dr. med., izvedenka pa je svojo oceno podala na podlagi izvidov, ki jih je v mnenju povzela, med katerimi pa ni samo izvid z dne 5. 10. 2005, ampak vsi izvidi, v katerih se posamezni specialisti opredeljujejo do epilepsije in navajajo tudi število napadov oziroma, da so kljub ukinjanju Tegretola epileptični napadi redkejši. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo stanja iz 2. člena, prav tako pa ne iz 7. člena pravilnika, da bi M.H. potrebovala posebno nego in varstvo in bi obstajali povečani življenjski stroški, ki jih ima družina zaradi nege in varstva takega otroka, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo, iz enakih razlogov pa je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je v skladu s 1. odstavkom 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.