Jedro

Utemeljena je presoja sodišč, da v primeru ukinitve tožnikovega delovnega mesta direktorja tržnega segmenta, na katerem je bil edini izvajalec, tožena stranka ni bila dolžna upoštevati kriterijev za določitev presežnih delavcev po 100. členu ZDR oziroma 38. členu Panožne kolektivne pogodbe. Namen uporabe kriterijev je drugačen in v takšnem primeru ne pride do izraza. Kot navedeno tega tožena stranka tudi v programu za tožnika ni predvidela.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 6. 2011, ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo 18. 11. 2011, da ga je tožena stranka dolžna pozvati na delo in mu obračunati bruto plačo od 18. 11. 2011 do ponovnega nastopa dela z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Sodišče je sicer (v napačnem vrstnem redu) ugotovilo, da tožniku delovno razmerje na podlagi redne odpovedi ni prenehalo dne 18. 11. 2011 temveč 7. 2. 2012 (I. točka izreka), naložilo toženi stranki, da vzpostavi tožniku delovno razmerje za obdobje od vključno 19. 11. 2011 do 7. 2. 2012, ga za to obdobje prijavi v obvezno zavarovanje z vpisom v matično evidenco in mu v tem obdobju obračuna plačo v višini, kot jo določa zadnja sklenjena pogodba o zaposlitvi, odvede pripadajoče davke in prispevke in tožniku izplača neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. in III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo tudi, da tožniku povrne stroške postopka (V. točka izreka).

2. Sodišče je obrazložilo, da do nastanka odpovednega razloga ni prišlo že v septembru 2010 (program F., ki je predvideval zmanjšanje števila zaposlenih), temveč šele s sklepom uprave tožene stranke dne 30. 3. 2011 - s katerim je med drugim prenehala potreba po delu tožnika na delovnem mestu direktorja tržnega segmenta v podružnici Dolenjska in Bela Krajina, kar predstavlja utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR). Ugotovilo je, da je tožena stranka preverila možnost zaposlitve tožnika pod spremenjenimi pogoji oziroma na drugih delih, vendar ustrezne zaposlitve ni imela, sicer pa je tožniku že pred tem, v oktobru 2009 in 2010 ponujala ustrezno zaposlitev, ki je ni sprejel. Zavrnilo je tožnikove navedbe v zvezi s primerljivimi delovnimi mesti višjega komercialista in samostojnega komercialista, saj tožnik ni znal obrazložiti, da bi bila v času odpovedi njegove pogodbe o zaposlitvi ta delovna mesta prosta, na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa tudi niso vplivale tožnikove navedbe o domnevno fiktivni razporeditvi delavk M. V. in S. B. Zaposlitve Z. P., ki naj bi delala na enakem delovnem mestu kot tožnik, vendar v poslovalnici v Črnomlju, sodišče ni upoštevalo, saj je bila že v decembru 2010 razporejena na delovno mesto samostojnega komercialista, tožnikova zatrjevanja o mobingu oziroma šikaniranju kot dejanskem odpovednem razlogu, pa je sodišče zavrnilo kot neutemeljena, saj niso bila podprta z dokazi. Ker je tožnik uspel v socialnem sporu Ps 3121/2011 in mu je bila s sodbo z dne 5. 9. 2011 priznana začasna nezmožnost za delo vse do 15. 2. 2011, je sodišče odločilo, da mu delovno razmerje ni prenehalo dne 18. 11. 2011 temveč 7. 2. 2012, to je šest mesecev po izteku odpovednega roka (tretji odstavek 116. člena ZDR).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v IV/2. in IV/3. točki izreka) delno spremenilo tako, da je tožniku priznalo delovno razmerje z vsemi pravicami in pripadajočimi prejemki od 19. 11. 2011 do 7. 2. 2012, višji zahtevek pa je zavrnilo. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnik krije sam svoje pritožbene stroške.

4. Med drugim je obrazložilo, da je ukinitev delovnega mesta v posledici drugačne organizacije znotraj družbe in prerazporeditve nalog na druge izvajalce sodi v pristojnost delodajalca in ima naravo poslovne odločitve, v katero sodišče ne more posegati. Zavrnilo je pritožbene navedbe o prepozni odpovedi in poudarilo, da se tožnik tudi ni mogel primerjati z delavcem M. L., ki je imel glede ponudbe drugega delovnega mesta drugačno klavzulo v pogodbi o zaposlitvi kot tožnik, kot nesprejemljive pa je zavrnilo tudi ugovore tožnika v zvezi z zaposlitvijo delavk M. V., S. B. in Z. P., pri čemer naj bi bile takšne razporeditve izvedene še pred sprejemom sklepov uprave z dne 30. 3. 2011. Tudi navedbe o šikaniranju oziroma trpinčenju s strani nadrejenih delavcev ali sodelavcev je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljene, saj ne morejo vplivati na utemeljenost odpovednega razloga, ki je bil organizacijske narave, sicer pa je to predmet drugega postopka.

5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev, sodišči pa sta presojali utemeljenosti odpovedi kot odpovedi manjšemu številu delavcev. Neutemeljeno sta zavzeli stališče, da tožnika ni bilo treba primerjati z drugimi zaposlenimi delavci, ker je bilo njegovo delovno mesto ukinjeno. Določbo 99. člena ZDR naj bi bilo treba razlagati tako, da se pri določanju presežnih delavcev v isto kategorijo uvrstijo vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, ki jih je mogoče medsebojno razporejati (v tem primeru se sklicuje tudi na prvi odstavek 17. člena SKPgd), to pa pomeni vse delavce, ki so medsebojno zamenljivi. Med temi ne gre samo za delavce v posamezni organizacijski enoti (podružnici ali poslovalnici), temveč delavce vseh organizacijskih enotah delodajalca. Tožnik je zatrjeval, da so bila z njegovim delovnim mestom primerljiva še delovna mesta višjega komercialista in samostojnega komercialista, M. L. pa je tožena stranka pred odpovedjo ponudila tri delovna mesta, za katera je tudi tožnik izpolnjeval zahtevane pogoje. M. L., ki je bil zaposlen na delovnem mestu direktorja tržnega segmenta v podružnici Kočevje, se je na novo zaposlil pri toženki v sektorju za opravljanje s problematičnimi naložbami, kar pomeni, da so bili vsi ti delavci (torej tudi delavci v sektorju za opravljanje s problematičnimi naložbami) medsebojno zamenljivi, to pa utemeljuje tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo tožnikovo delo po ukinitvi njegovega delovnega mesta prerazporejeno med ostale zaposlene delavce. Sodišči nista opravili presoje o zamenljivosti delavcev v vseh organizacijskih enotah tožene stranke oziroma o tem, ali so ti delavci spadali v isto kategorijo (v smislu 99. člena ZDR), zaradi česar bi bilo treba pri določitvi presežnih delavcev primerjati te delavce in uporabiti kriterije za določitev presežnih delavcev. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo dejansko stanje v tej smeri nepopolno ugotovljeno. Nadalje se zavzema tudi za to, da bi ga morali primerjati z delavcem M. L., ki je bil pri toženi stranki zaposlen na enakem delovnem mestu oziroma, da individualna pogodba o zaposlitvi tega delavca lahko učinkuje le med delodajalcem in tem delavcem, ne more pa vplivati na pravni položaj drugih delavcev. Tožnika je bilo treba primerjati s tem delavcem, in sicer glede na kriterije za ugotavljanje presežnih delavcev iz 100. člena ZDR in 38. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti bančništva Slovenije (v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba, Ur. l. RS, št. 5/2011), ki sta jo sodišči povsem spregledali. Tudi če ni bilo podlage za uporabo določb, ki veljajo za odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, temveč veljajo pravila za individualno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožnik opozarja najprej na določbo drugega odstavka 34. člena panožne kolektivne pogodbe, ki ne dopušča odpovedi delavcu, katerega delovno mesto je bilo ukinjeno, temveč zahteva, da delodajalec izvede ugotavljanje presežnih delavcev na ravni najnižje organizacijske enote. Tožena stranka bi morala tudi v takšnem primeru za medsebojne zamenljive delavce znotraj organizacijske enote sprejeti kriterije za določitev presežnih delavcev. Tudi v tem primeru je treba v isto kategorijo treba uvrstiti vse delavce, ki delajo na delovnih mestih, ki jih je mogoče medsebojno prerazporejati, z razliko, da se v primeru individualnih odpovedi upoštevajo le delavci znotraj posameznih organizacijskih enot banke, ne pa vsi delavci pri delodajalcu. Zaradi zmotnega pravnega stališča sodišče druge stopnje ni upoštevalo teh delavcev. Kot primer primerljivosti ali zamenljivosti je tožnik že zatrjeval delavko Z. P., ki je bila z delovnega mesta direktor tržnega segmenta prerazporejena na delovno mesto samostojnega komercialista. Nadalje navaja, da je v postopku zatrjeval, da je tožena stranka zaradi ukinitve delovnega mesta direktorja tržnega sektorja v celotni poslovni mreži pred sprejemom sklepa z dne 30. 3. 2011 prerazporedila 7 direktorjev tržnega segmenta na druga delovna mesta in je na tem delovnem mestu ostal le še tožnik, da je po sprejemu sklepa z dne 30. 3. 2011 fiktivno prerazporedila M. V., ki je opravljala delo višjega referenta, to delovno mesto pa s sklepom z dne 30. 3. 2012 tudi ukinila, in S. B., ki je opravljala delo samostojnega komercialista, to delovno mesto pa je s sklepom z dne 30. 3. 2011 prav tako ukinila, da je bila delavka Z. P., ki je delala na enakem delovnem mestu kot tožnik, le v drugi poslovalnici, v decembru 2010 razporejena na delovno mesto samostojnega komercialista, in sicer z namenom, da bo po njeni razporeditvi samo še tožnik ostal na delovnem mestu direktorja tržnega segmenta, da sta nadrejeni delavki M. Ž. in A. J. K. tožnika šikanirali in da je bil to resnični razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišči sta posamično presojali vsako od teh trditev, vendar spregledali celotno sliko. Tožena stranka je pred sprejemom sklepa z dne 30. 3. 2011 umetno ustvarila situacijo, v kateri je pogodbo lahko odpovedala samo tožniku, saj je že pred sprejemom sklepa prerazporedila na druga delovna mesta delavce, tožniku pa je pogodbo odpovedala ravno zaradi ukinitve njegovega delovnega mesta. Vzrok oziroma motiv za umetno ustvarjanje takšne situacije je bilo šikaniranje in mobing. V zvezi s stališčem sodišča druge stopnje, da tožnikove trditve o šikaniranju ne bi bile pomembne, opozarja na drugačno sodno prakso istega sodišča in Vrhovnega sodišča RS.

6. Tožena stranka v odgovoru na revizijo prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Med drugim navaja, da sta sodišči upoštevali, da je šlo za odpoved iz poslovnega razloga po prvi alineji prvega odstavka 88. člena ZDR, pri čemer sta upoštevali tudi 99. člen ZDR glede posvetovanja s sindikatom in sprejema programa za razreševanje presežnih delavcev. Sklicevanjem tožnika na kriterije iz 100. člena ZDR ne pride v poštev, saj zaradi ukinitve delovnega mesta, ki ga je zasedal tožnik, ni bilo potrebe po uporabi kriterijev; njihova uporaba bi bila nesmiselna. V primeru ukinitve delovnega mesta delodajalec niti teoretično ne more izbirati med več delavci, temveč lahko poda odpoved o zaposlitvi le vsem delavcem na tem delovnem mestu. Pravno nepomembno je sklicevanje tožnika na SKPgd. Tožena stranka opozarja na tožnikovo pogodbo o zaposlitvi. Opozarja tudi na določbo drugega odstavka 34. člena panožne kolektivne pogodbe, ki izrecno določa, da se ugotavljanje presežnih delavcev izvede na ravni najnižje organizacijske enote. Zato je neprepričljivo stališče tožnika, da je treba določbo 99. člena ZDR razlagati tako, da se pri določanju presežnih delavcev v isto kategorijo uvrstijo vsi delavci, ki delajo na takšnih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno prerazporejati. M. L. je imel v pogodbi izrecno določeno, da ga mora tožena stranka ponovno zaposliti, do tega pa je prišlo že 1. 5. 2011, kar je še pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku. M. L. je bil zaposlen v drugi organizacijski enoti kot tožnik (v podružnici Kočevje).

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

9. Sodišči druge in prve stopnje sta v zvezi s presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilno uporabili določbo prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR, ki vsebuje opredelitev poslovnega razloga za prenehanje pogodbe o zaposlitvi in velja tako v primeru individualnih odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga, kot v primeru odpovedi večjemu številu delavcev. Res sta se sodišči v nadaljevanju neutemeljeno sklicevali tudi na določbi tretjega in šestega odstavka 88. člena ZDR, saj v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev teh določb ni mogoče upoštevati (1). Kljub temu pa je glede na dejanske podlage za odpoved, ki sta jih sodišči upoštevali (sklep uprave tožene stranke z dne 30. 3. 2011 o ugotovitvi obstoja trajnega prenehanja potreb po večjem številu delavcev iz poslovnih razlogov, sporazum o določitvi organizacijske enote, program razreševanja presežnih delavcev, seznam presežnih delavcev, itd.), popolnoma jasno, da je šlo v tem primeru za odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov. Tožena stranka je ugotovila nepotrebnost dela delavcev, ki upoštevajoč datume 30. 3. 2011, 1. 5. 2011 in 1. 9. 2011 znatno presegajo število delavcev, ki ga v takem primeru določa 96. člen ZDR.

10. Navedena napaka sodišč prve in druge stopnje ne vpliva na zakonitost odpovedi, pri čemer tudi tožnik ne izpodbija zakonitost izvedbe postopka odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, temveč tudi v reviziji ponavlja svoja stališča o nezakonitosti odpovedi zaradi neupoštevanja kriterijev za določitev presežnih delavcev in v zvezi s tem tudi med seboj primerljivih delavcev.

11. Te revizijske navedbe niso utemeljene. Panožna kolektivna pogodba ne predstavlja nadaljevanje SKPgd, iz katere je izhajalo, da se pri določanju presežnih delavcev v isto kategorijo uvrstijo vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno razporejati v skladu z zakonom. Tudi po razlagi Komisije za razlago SKPgd (Ur. l. RS, št. 13/2002) je to pomenilo delavce, ki delajo na delovnih mestih in so medsebojno zamenljivi. SKPgd je s tarifno prilogo veljala le do 31. 12. 2005, določbe njenega normativnega dela pa so se uporabljale do 30. 6. 2006. (Ur. l. RS, št. 90/2005). Ker Kolektivna pogodba dejavnosti bančništva Slovenije ne povzema teh določb, se tožnik nanje in s tem v zvezi tudi nekatere sodbe Vrhovnega sodišča RS, ki se nanašajo na odpoved v času veljavnosti SKPgd, neutemeljeno sklicuje. Tožena stranka pravilno opozarja, da tudi iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi ne izhaja zaveza tožene stranke, da bi po prenehanju veljavnosti in uporabe SKPgd morala uporabljati to kolektivno pogodbo. Iz 21. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi namreč jasno izhaja, da bi bilo mogoče uporabiti določbe SKPgd še po prenehanju veljavnosti te kolektivne pogodbe le v primeru, če bi se tožnikova pogodba sklicevala na določbe te kolektivne pogodbe, kar pa ni razvidno iz ostalih določb tožnikove pogodbe o zaposlitve.

12. Kot navedeno tudi iz panožne kolektivne pogodbe ne izhaja, da bi moral delodajalec ob ukinitvi tožnikovega delovnega mesta in odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku kot edinem izvajalcu na tem delovnem mestu v isti organizacijski enoti tožene stranke oblikovati posebne kategorije primerljivih oziroma zamenljivih delovnih mest na način, da bi upošteval vse delavce na primerljivih delovnih mestih in ob določanju presežnih delavcev delavce na teh delovnih mestih primerjati med seboj - ob upoštevanju kriterijev, ki so določeni v zakonu, kolektivni pogodbi oziroma po posvetovanju s sindikati. Panožna kolektivna pogodba v 34. členu izrecno določa tudi, da se ugotavljanje presežnih delavcev pri delodajalcu izvede na ravni najnižje organizacijske enote, razen če se delodajalec in sindikat do uvedbe postopka o odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno ne dogovorita drugače (drugi odstavek), sicer pa določa, da odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni utemeljena, če ima delodajalec na delovnih mestih določene organizacijske enote, za katera se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe kot za delovno mesto, ki ga zaseda delavec, ki se mu odpoveduje pogodba o zaposlitvi, osebe, ki delajo preko študentskega servisa, preko delodajalca, ki ga zagotavlja drugo delo uporabnikom, ali če gre za upokojence (prva alineja tretjega odstavka 34. člena). Revizijsko sodišče opozarja tudi na to, da je oblikovanje iste kategorije delavcev, ki delajo na delovnih mestih, ki jih je mogoče medsebojno razporejati, v nasprotju z izhodišči ZDR, ki ne pozna instituta razporejanja delavcev. Tudi iz programa razreševanja presežnih delavcev ne izhaja, da je tožena stranka kriterije za določitev presežnih delavcev oblikovala z upoštevanjem kategorij delavcev na primerljivih delovnih mestih. Iz priloženih seznamov je razvidno, da je bil tožnik v organizacijski enoti edini na delovnem mestu direktorja tržnega segmenta. Zato so njegove revizijske neutemeljene.

13. Neutemeljeno je tudi tožnikovo zavzemanje za to, da bi bilo treba primerjati delavce, ki pri toženi stranki opravljajo enaka oziroma podobna dela v vseh njenih organizacijskih enotah, saj to nasprotuje že citirani določbi 34. člena panožne kolektivne pogodbe in pisnemu sporazumu o določitvi organizacijske enote med toženo stranko in sindikati.

14. Utemeljena je presoja sodišč, da v primeru ukinitve tožnikovega delovnega mesta direktorja tržnega segmenta, na katerem je bil edini izvajalec, tožena stranka ni bila dolžna upoštevati kriterijev za določitev presežnih delavcev po 100. členu ZDR oziroma 38. členu Panožne kolektivne pogodbe. Namen uporabe kriterijev je drugačen in v takšnem primeru ne pride do izraza. Kot navedeno tega tožena stranka tudi v programu za tožnika ni predvidela. Neutemeljene so zahteve za primerjavo z delavcem M. L., in sicer že glede na dejstvo, da gre za delavca, ki je bil zaposlen na delovnem mestu direktorja tržnega segmenta v drugi organizacijski enoti tožene stranke, saj je prav organizacijska enota predstavljala okvir za ugotavljanje presežnih delavcev. V zvezi s prezaposlitvijo M. L., do katere je sicer prišlo že pred sprejemom programa razreševanja presežnih delavcev, to je 1. 5. 2011, tožnik tudi ne uveljavlja tega, da bi tudi zanj (kot za M. L.) tožena stranka razpolagala z novo ustrezno zaposlitvijo na drugem delovnem mestu in da bi bila odpoved nezakonita iz tega razloga.

15. Neutemeljene so revizijske navedbe v zvezi s predhodno ukinitvijo delovnih mest direktorja tržnega segmenta (še pred sprejemom sklepa o presežnih delavcih z dne 30. 3. 2011) in prerazporeditvijo teh delavcev na druga delovna mesta v okviru poslovne mreže tožene stranke. Tudi v primeru, če bi do ukinitve teh delovnih mest prišlo šele v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, to samo po sebi ne bi pomenilo, da bi tožena stranka morala oblikovati posebno kategorijo delavcev, ki so delali na tem delovnem mestu (ali primerljivih delovnih mestih), saj bi v takšnem primeru lahko odpovedala pogodbo vsem delavcem na tem delovnem mestu. ZDR na drugi strani ne določa kriterijev, ki bi jih moral delodajalec upoštevati v zvezi s tem, katerim od delavcem, ki jim je sicer odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ponudi ali je dolžan ponuditi nove ustrezne zaposlitve v smislu ukrepov za preprečitev ali kar največjo omilitev prenehanja delovnega razmerja delavcev in s tem v zvezi preverjanjem možnosti nadaljevanja zaposlitve pod spremenjenimi pogoji. Podobno velja tudi za delavko Z. P., ki pa je bila že dalj časa pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku prezaposlena na drugo delovno mesto (december 2010), sicer pa tožnik tudi ni dokazal, da je do te prezaposlitve prišlo prav z namenom, da samo še on ostane na delovnem mestu direktorja tržnega segmenta. Tožnik tudi ni dokazal, da bi celo eventualno fiktivna „razporeditev“ delavk M. V. oziroma S. B. lahko kakorkoli vplivala na vprašanje zakonitosti njegove odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

16. Tožnik opozarja tudi na to, da naj bi tožena stranka umetno ustvarila situacijo, da bi pogodbo lahko odpovedala le tožniku, vendar v tem delu nasprotuje dokazni oceni sodišč, kar ni dovoljen revizijski razlog. Kot obrazloženo tudi v primeru, če bi tožena stranka ukinila vsa delovna mesta direktorjev tržnega segmenta v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, samo po sebi to ne bi pomenilo, da tožnikova odpoved ne bi bila zakonita.

17. V zvezi z revizijskimi navedbami o šikaniranju tožnik sicer pravilno navaja, da so lahko tudi takšne trditve pravno pomembne pri presoji zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar dokazni zaključek sodišč tega ne potrjuje. V tem delu gre za izpodbijanje dokazne ocene, kar ni dovoljen revizijski razlog.

18. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 78/2013 z dne 11. 11. 2013.