Jedro

Uprava družbe je sprejela sklep o presežnih delavcih, med katerimi je določila tudi delovno mesto tožnika – direktorja tržnega segmenta v podružnici. V tožnikovem primeru je šlo za ugotovitev presežnega delavca, ki je bila organizacijske narava. Od sprejema navedenega sklepa uprave je začel teči rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zato tožena stranka tožniku ni podala odpovedi izven predpisnega roka (88/6 čl. ZDR).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (v IV/2. in 3. točki izreka) delno spremeni tako, da se tožniku prizna delovno razmerje z vsemi pravicami in pripadajočimi prejemki od 19. 11. 2011 do 7. 2. 2012, kar tožnik zahteva več pa se zavrne.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da tožniku delovno razmerje na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 6. 2011 ni prenehalo dne 18. 11. 2011, temveč dne 7. 2. 2012 (I. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje za obdobje od vključno dne 19. 11. 2011 do prenehanja delovnega razmerja, to je do vključno dne 7. 2. 2012 in ga za to obdobje prijaviti v obvezno zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ-a, vse v roku 8 dni pod izvršbo (II. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku obračunati bruto plačo od vključno dne 19. 11. 2011 do prenehanja delovnega razmerja, to je do vključno dne 7. 2. 2012 v višini, kot jo določa zadnja sklenjena pogodba o zaposlitvi, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega zneska v plačilo dalje do plačila ter mu priznati in izplačati tudi vse druge prejemke iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (III. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 6. 2011, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 23. 6. 2011, nezakonita, zaradi česar se razveljavi (IV/1. točka izreka); zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 6. 2011, ki jo je prejel dne 23. 6. 2011, ni prenehalo dne 18. 11. 2011, temveč še traja, zaradi česar je tožena stranka dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi in ga prijaviti v obvezno zavarovanje za vpis v matično evidenc ZPIZ-a za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (IV/2. točka izreka); zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu obračunati bruto plačo od dneva prenehanja delovnega razmerja, to je od dne 19. 11. 2011 dalje do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki v višini, kot jo določa zadnja sklenjena pogodba o zaposlitvi, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega zneska v plačilo dalje do plačila ter mu priznati in izplačati tudi vse druge prejemke iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (IV/3. točka izreka). Sodišče prve stopnje je v skladu z uspehom v sporu odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 281,25 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka dalje do plačila pod izvršbo (V. točka izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sodbo v delu od odločitve o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka (v IV. točki izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnimi sodišči. Navaja, da tožena stranka skladno z določbo 82. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) v sporu ni dokazala utemeljenega razloga odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče se ni opredelilo do nejasnosti glede datuma sprejetja sklepa uprave z dne 30. 3. 2011. Tožena stranka je ugotovila potrebno po trajnem prenehanju večjega števila delavcev že v mesecu septembru oziroma vsaj v novembru 2010. Tega razloga tožena stranka v bistvu ne zanika, saj se sklicuje na projekt A., ki je imel nalogo zmanjšati stroške dela z odpuščanjem delavcev. Da je temu tako, izkazuje tudi zapisnik sestanka uprave z dne 3. 11. 2011, ko je tožena stranka seznanila sindikat o razlogih za prenehanje potreb po delu večjega števila delavcev, zaradi česar je potrebno šteti takšen sestanek kot postopanje tožene stranke skladno z določbo 97. člena ZDR. Obveščanje in posvet o kriterijih za določitev presežnih delavcev predstavlja enega od bistvenih elementov pogajanj, usklajevanj in sporazumevanja med delodajalcem in sindikatom. Celoten postopek odpovedi je vodila skupina pravnih strokovnjakov, zaradi česar takšna pomanjkljivost v konkretnem primeru tem bolj izstopa. V tej zvezi reprezentativni sindikat, ki je bil seznanjen s kriteriji, ne bi pristal, da bi se kriteriji nanašali le na posamično delovno mesto, kot je bilo to v primeru tožnika. Sodišče je dalo premajhen pomen izpovedbi priče B.B., da je od seznama osmih direktorjev tržnega segmenta, ki so bili predvideni za presežek, na koncu dejansko dobil odpoved samo tožnik. Tožena stranka je v njegovem primeru ravnala diskriminatorno oziroma na šikanozen način. Poleg tega je bil tožnik deležen trpinčenja pri toženi stranki in se glede tega zadeva obravnava v drugem postopku. Tudi pravnomočna sodba opr. št. IX Ps 3121/12 potrjuje, da je bil tožnik zaradi sistematičnega trpinčenja pogosto nezmožen za delo in v bolniškem staležu. Sodišče bi moralo to v sporu upoštevati in v tej smeri izvajati dokaze. Zato meni, da je bil neenakopravno obravnavan, kar je v nasprotju z določbo 22. člena Ustave RS. Na šikanozno ravnanje tožene stranke kaže tudi dejstvo, da mu je bil prepovedan vstop v poslovno stavbo še preden je bila uveljavljana izpodbijana odpoved. Po izpovedbi priče B.B. je bilo delovno mesto direktorja tržnega segmenta v okviru poslovne mreže res ukinjeno, vendar pa je pri toženi stranki še vedno obstajala potreba po navedenih zadolžitvah izven poslovne mreže. Zato ne more vzdržati ugotovitev sodišča, da so bila dela iz tega delovnega mesta porazdeljena med ostale direktorje podružnic. Po izpovedbi priče C.C. pa v primeru spremembe sedeža opravljanja dela ne gre za potrebne spremembe pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega se sklicuje na direktorja podružnice v D. E.E., kateremu so bile v okviru razreševanja presežnih delavcev ponujene tri zaposlitve. To pomeni, da je imela tožena stranka tudi v njegovem primeru možnost ustrezne prerazporeditve pod spremenjenimi pogoji, skladno z določbo 3. odstavka 88. člena ZDR. Če bi tožena stranka pravilno postopala, bi morala potem obvestiti tožnika, da bo po novem delal v drugi organizacijski enoti na enakem delovnem mestu, medtem ko bi E.E. ponudila na voljo preostala dva delovna mesta. Nenazadnje ima tožnik enako izobrazbo kot E.E.. Nesprejemljivo je stališče sodišča, da mu je tožena stranka tudi v letih 2009 in 2010 ponudila drugo delovno mesto, ki ga je odklonil. Meni, da je šlo takrat za razloge razreševanja mobinga in ne preseženega delavca. Glede tega je predlagal dokaz z vpogledam v njegovo personalno mapo. Tudi zaključki sodišča glede obstoja primerljivih delovnih mest niso pravilni. Glede tega se sklicuje na delavke F.F., G.G. in H.H.. Sodišče bi moralo v celoti izvesti predlagane dokaze, zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo v izpodbijanem delu, tako da v celoti ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu o tožnikovih zahtevkih pravilno razsodilo. Datum sklepa uprave z dne 30. 3. 2011 je pravilen in so ga potrdile zaslišane priče. Iz navedenega sklepa izhaja podatek o trajnem prenehanju potreb po 74 delavcih iz poslovnega razloga. Rok za odpoved podobe o zaposlitvi iz določbe 6. odstavka 88. člena ZDR začne teči takrat, ko delodajalec dokončno sprejme odločitev o prenehanju potreb po delu delavca. Takšno stališče je sprejela tudi sodna praksa. V tožnikovem primeru je sklicevanje projekt A. brez pomena, saj ni vplival na odpoved pogodbe. Zatrjevanje pritožbe, da v konkretnem primeru ni bilo obveščanja in posvetovanja o kriterijih za določitev presežnih delavcev s sindikati, ni utemeljeno. Tožnik zavajajoče razlaga izpovedbo priče B.B.. Tožena stranka v primeru tožnika ni ravnala šikanozno. Tožnik na eni strani uveljavlja v sporu reintegracijski zahtevek, na drugi strani pa se sklicuje na posledice sistematičnega trpinčenja. Poleg tega so njegova navajanja glede ukinitve delovnega mesta pavšalna in napačna. E.E. je potrdil, da je bilo delovno mesto direktorja tržnega segmenta ukinjeno in da več ne obstaja. Tožnik je odklonil delo namestnika direktorice v I., ki mu je bilo ponujeno že v letu 2010. Tožnik se ne more primerjati z E.E., ki je imel sklenjeno drugačno pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je obrazložila vse okoliščine, ki so se nanašale na razporeditev delavk F.F., G.G. in H.H.. Program A. ne more predstavljati razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika, saj je bil sprejet še pred sklepom uprave z dne 30. 3. 2011. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne tožnikovo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je po podanem odgovoru na pritožbo podala še dopolnitev odgovora, glede katerega pa je tožnik v pisni vlogi navedel, da je vložen izven predpisanega roka, zaradi česar se v pritožbenem postopku ne more upoštevati.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu pravilne dejanske in pravne razloge, razen v delu odločitve o trajanju delovnega razmerja, za čas, ko je bil tožnik po izdani odpovedi v bolniškem staležu, kar bo obrazloženo v nadaljevanju. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje v odločilnih dejstvih tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v sporu presojalo utemeljenost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 22. 6. 2011 iz poslovnih razlogov zaradi ukinitve delovnega mesta direktorja tržnega segmetna v podružnici J. in K.. Pritožba zmotno očita sodišču prve stopnje, da se v dokaznem postopku ni opredelilo do vseh predloženih dokazov in da bi moralo odločitvi v tožnikovo korist. V 2. odstavku 213. člena ZPP je določeno, da sodišče prosto odloči o tem, kateri dokazi se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev in da dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za presojo (1. odstavek 213. člena ZPP). Poleg tega sodišče zavrne le tiste dokaze za katere smatra, da niso pomembni za odločitev (2. odstavek 287. člena ZPP). Sodišče pri izvajanju dokazov nima diskrecijske pravice, saj je načeloma dolžno izvesti predlagane dokaze. Vendar pa je med upravičene razloge za zavrnitev dokazov potrebno šteti nesubstancirane dokazne predloge za ugotavljanje dejstev, ki niso pravno pomembni oziroma niso predmet dokazovanja, nadalje dokaze, glede katerih je stranka prekludirana, ter dokaze, ki so neprimerni za ugotovitev določenih dejstev.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča vsebuje sodba v izpodbijanem delu pravilno obrazložena dejstva, do katerih je prišlo sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je utemeljilo, zakaj in v katerem delu je štelo izvedene dokaze kot odločilne ter obrazložilo odločitev, zakaj določenim dokazom ni poklonilo verodostojnosti oziroma jih je zavrnilo. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno, ki jo je glede odločilnih razlogov v izpodbijanem delu sodbe sprejelo sodišče prve stopnje na podlagi dokumentacije ter izvedenih zaslišanj. V tej zvezi se je z verodostojnostjo posameznih izpovedb lahko prepričalo tudi z neposrednim vtisom na obravnavi. Zato pritožbeno sodišče še na preostale tožnikove pritožbene navedbe odgovarja z naslednjimi vsebinskimi in pravnimi razlogi: V spornem primeru je pravna podlaga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v določbi 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR, po kateri preneha delavcu delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na delodajalčevi strani. V tej zvezi delodajalcu ni potrebno dokazovati smotrnosti potreb načina poslovanja in organizacije dela. Morebitna ukinitev delovnega mesta v posledici organizacije znotraj družbe in porazdelitev nalog tega delovnega mesta na druge izvajalce (kot je to izkazano v tožnikovem primeru) ima naravo poslovne odločitve, ki v izključni pristojnosti delodajalca in je sodišče ne more presojati. V kolikor delodajalec nima možnosti, da bi razporedil delavca iz ukinjenega delovnega mesta na drugo delo in mu v tej zvezi ponudil novo pogodbo oziroma ga drugače prekvalificiral, delavcu v takšni situaciji preneha delovno razmerje.

Pritožba se neutemeljeno zavzema, da je razlog za odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi obstajal že v letu 2010, ko naj bi bil sprejet pri toženi stranki program A.. Sodišče prve stopnje je glede tega pravilno upoštevalo izpovedi direktorice podružnice L.L., direktorice kadrovske službe C.C. in direktorice poslovne mreže B.B., da je uprava družbe dne 30. 3. 2011 sprejela sklep o presežnih delavcih, med katere je določila tudi delovno mesto tožnika - direktorja tržnega segmenta v podružnici J. in K.. V tej zvezi je L.L. v izpovedbi potrdila, da je obsegal program A. zgolj nekatere ukrepe, ki so bili namenjeni namenjeni racionalizaciji poslovanja tožene stranke v smislu zmanjševanje stroškov dela, pri čemer je bil za tožnika odločilen že naveden dokončen sklep uprave družbe o presežnih delavcih. Poleg tega je bilo za podružnico, ki jo je vodila, predvideno, da se združi z podružnico v D.. Zato je šlo v tožnikovem primeru za ugotovitev preseženega delavca, ki je bila organizacijske narave.

Nadalje je bil po izpovedbi direktorice poslovne mreže razlog za odpoved pogodb o zaposlitvi več izvajalcem tudi zahteva lastnikov tožene stranke, ki jo je morala uprava družbe upoštevati. Iz tega razloga so morali iz poslovne mreže umakniti vse nekomercialne profile, zmanjšati število podružnic oziroma jih medsebojno združevati, to pa je storilo tudi s podružnico, v kateri je bil zaposlen tožnik. Zato ne more biti sprejemljivo pritožbeno zavzemanje, da je tožena stranka prepozno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi oziroma jo je podala izven predpisanega roka ter nenazadnje iz neutemeljenih odpovednih razlogov iz določbe 88. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je preizkusilo možnost tožnikove zaposlitve pod spremenjenimi pogoji oziroma na drugih delih, ustreznih njegovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim. Po izpovedbi direktorice poslovne mreže je tožena stranka ukinila vsa delovna mesta direktorja tržnega segmenta v podružnicah, tako da se tožnik ni mogel primerjati tudi z njimi, predvsem pa ne z delavcem E.E., ki je imel glede ponudbe drugega delovnega mesta drugačno klavzulo v pogodbi o zaposlitvi. Poleg tega tožnik v sporu ni dokazal, zakaj bi ravno on bil primeren za zaposlitev na delih, ki so bila ponujena E.E.. Nesprejemljivo je tudi opozarjanje na zaposlitve delavk F.F., G.G. in H.H., glede katerih je sodišče prve stopnje obrazložilo razloge njihovih prerazporeditev na druga dela, pri čemer so bile takšne razporeditve izvedene še pred sprejetjem sklepa uprave družbe z dne 30. 3. 2011. V kolikor pa je bil tožnik v spornem času deležen kakršnegakoli šikaniranja oziroma trpinčenja s strani nadrejenih delavcev ali sodelavcev, pa to ne more biti predmet tega spora oziroma vplivati na utemeljenost odpovednega razloga, glede katerega je tožena stranka dokazala, da je bil organizacijske narave.

Vendar pa je pritožbeno sodišče (čeprav pritožba tega posebej ni izpostavila) ob uradnem preizkusu izreka sodbe ugotovilo neskladje v zvezi z odločitvijo o podrednem zahtevku, kateremu je sodišče prve stopnje ugodilo (v I., II. in III. točka izreka), nanaša pa se na priznanje delovnega razmerja tožnika za čas od dne 19. 11. 2011 do dne 7. 2. 2012 ter vseh pripadajočih dajatvenih pravic v tem obdobju, v primerjavi z odločitvijo o primarnem zahtevku (v IV/2. in IV/3. točki izreka) v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za trajanje delovnega razmerja tožnika od dne 19. 11. 2011 dalje z vsemi dajatvenimi pravicami. Zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in spremenilo takšno (nasprotujočo) odločitev v navedenem zavrnilnem delu izreka sodbe tako, da je tožniku priznalo delovno razmerje z vsemi dajatvenimi pravicami za čas od dne 19. 11. 2011 do dne 7. 2. 2012, kar je tožnik zahteval več, pa je zavrnilo, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. Pritožbeno sodišče je s takšnim posegom v izrek izpodbijanega dela sodbe zgolj odpravilo neskladje v odločitvi o trajanju delovnega razmerja tožnika za čas do zaključenega bolniškega staleža dne 7. 2. 2012, ki mu je bilo priznano z odločitvijo o podrednem zahtevku. V tej zvezi ni smatralo za odločilno, da bi zgolj iz navedenega formalnega razloga razveljavilo sodbo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po ugotovitvi pritožbeno sodišče takšna sprememba v izreku sodbe, ki je v korist tožnika, ne vpliva na odločitev o tožnikovih stroških (v V. točki izreka), ki so naloženi v plačilo toženi stranki.

Ker niso podani pritožbeni razlogi niti ne razlogi, na katere je bilo potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Tožnik je v zvezi s pritožbo priglasil stroške. Z njo je bil sicer delno uspešen glede uskladitve odločitve v izreku sodbe, vendar to po ugotovitvi pritožbenega sodišča predstavlja neznaten pritožbeni uspeh. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče s tem prepisom, izdanim v zvezi s popravnim sklepom opr. št. Pdp 290/2013 z dne 10. 9. 2013, nadomešča prepis sodbe opr. št. Pdp 290/2013 z dne 4. 7. 2013 (3. odstavek 328. člena ZPP).