Jedro

Revidentki pomembnega pravnega vprašanja nista izpostavili in konkretizirali. Očitano procesno kršitev nista konkretizirali in niti verjetno izkazali, odstop od sodne prakse pa sta uveljavljali le pavšalno, zato uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 nista izkazali.

Za izkazanost zelo hudih posledic mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revidenki) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo tožbo revidentk zoper odločbo tožene stranke, št. 35105-38/2013/80 01031424 SR/VML z dne 16. 12. 2013, s katero je tožena stranka tam navedenemu investitorju izdala delno gradbeno dovoljenje za ureditev nivojskih prehodov cest z železnico na odseku železniške proge Pragersko - Hodoš, sklop F od km 27+772 do km 41+662, podsklop F7 in odstranitev tam navedenih objektov, vse pod tam navedenimi pogoji.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/2008 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/2008 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/2008 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revidentki uveljavljata, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Odločitev o vprašanju pa mora biti pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. V revizijskem postopku pred Vrhovnim sodiščem je namreč poudarjen objektivni pomen tega izrednega pravnega sredstva in s tem vloga Vrhovnega sodišča pri razvoju prava, v usmerjanju sodne prakse in zagotavljanju njene enotnosti.(1) Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007, X Ips 69/2009, X Ips 189/2009, X Ips 472/2011, X Ips 423/2012, X Ips 302/2013) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

7. Revidentki sta dovoljenost revizije po citirani 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 utemeljili z navedbo, da vsebina predmetne zadeve pomeni pomembno pravno vprašanje, rešitev katerega ima zanju zelo hude posledice, kot bosta pojasnili v nadaljevanju. V nadaljevanju sta, v okviru utemeljitve dovoljenosti revizije po citirani določbo ZUS-1, navedli še: „da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njunih navedb in dokaznih predlogov v zvezi z vročanjem, ter je v izpodbijani sodbi sprejelo odločitev, da vročanje v upravnem postopku, opravljeno v nasprotju s kongentnimi predpisi o osebnem vročanju, ne pomeni bistvene kršitve določb postopka, s čimer je odstopilo od enotne sodne prakse in prakse upravnih organov pri osebnem vročanju“.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentki s temi navedbami uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije (pomembnega pravnega vprašanja in odstopa od sodne prakse) nista izkazali. Pravnega vprašanja nista izpostavili in konkretizirali na način, kot je to pojasnjeno v 6. točki te obrazložitve. Tudi očitane pomanjkljivosti izpodbijane sodbe in s tem kršitev določb postopka v upravnem sporu nista konkretizirali in verjetno izkazali. Iz sodbe v sodnem spisu je razvidno, da se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi opredelilo do tožbenih ugovorov v zvezi z vročanjem in navedlo razloge za odločanje na seji. Ker sta tudi odstop od sodne prakse uveljavljali le pavšalno (brez navedbe sodb sodišč, od katerih naj bi izpodbijana odločitev odstopala), uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije nista izkazali.

9. Če revidentki menita, da je pomembno pravno vprašanje po vsebini te zadeve vprašanje kršitve upravnega postopka zaradi vročitve vabila na ustno obravnavo s povratnico, in ne z vročilnico v skladu s 87. členom Zakona o splošnem upravnem postopku, jima je treba pojasniti, da Vrhovno sodišče v revizijskem postopku ne presoja pravilnosti (upravnega) postopka izdaje izpodbijanega akta in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja (prvi in drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Zato ta vprašanja niso vprašanja, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo, saj se do njih, glede na zakonski okvir revizijskega odločanja, ne bi moglo vsebinsko opredeliti. Poleg tega je treba pojasniti, da določbe ZUS-1, ki urejajo postopek z revizijo, jasno razmejujejo pogoje za dovoljenost revizije, in razloge, s katerimi je mogoče v reviziji izpodbijati zakonitost pravnomočne sodbe Upravnega sodišča. Iz narave izrednega pravnega sredstva izhaja, da mora vlagatelj tega sredstva - revident izkazati obstoj predpisanih pogojev za njegovo vsebinsko obravnavo (tako tudi Ustavno sodišče RS v odločbi Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009). Restriktiven pristop pri presoji izkazanosti pogojev za dovoljenost revizije je utemeljen tudi s pomenom instituta pravnomočnosti, pomen katerega poudarja tudi 158. člen Ustave RS (tako tudi Ustavno sodišče RS v sklepu Up-858/08 z dne 3. 6. 2008). Vrhovno sodišče je zato v svojih številnih odločbah sprejelo stališče, da samo navedba revizijskih razlogov, brez konkretizacije pravnega vprašanja glede na vsebino konkretne zadeve, za dovoljenost revizije ne zadošča.(2)

10. Revidentki tudi nista izkazali, da je v tej zadevi izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo prav tako uveljavljata.

11. Glede hudih posledic, ki so pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, sta navedli le, da bo zaradi sodbe prišlo do gradnje na njunem zemljišču (ker postopek razlastitve še ni zaključen), in to le meter od njunega stanovanjskega in poslovnega objekta, kjer opravljata poslovno dejavnost, ki je njun edini vir dohodka, in bosta morali zato spremeniti dostop do svoje hiše. Ta navedba za dovoljenost revizije ne zadošča. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 412/2009, X Ips 501/2009, X Ips 375/2010, X Ips 457/2010, X Ips 389/2011, X Ips 450/2011, X Ips 153/2012, X Ips 163/2012) bi morali natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanju izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanju zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Revidentki opisanega trditvenega in dokaznega bremena nista izpolnili, zato uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije ni podan.

12. Ker uveljavljani pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

13. Revidentki z revizijo nista uspeli, zato na podlagi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sami trpita svoje stroške revizijskega postopka.

(1) Enako tudi odločba Ustavnega sodišča RS Up-1782/08, U-I-166/08 z dne 18. 6. 2009; 14. točka obrazložitve.

(2) Odločbe Vrhovnega sodišča, kot npr.: X Ips 135/2009, X Ips 359/2010, X Ips 346/2011, X Ips 90/2012, X Ips 264/2012, X Ips 494/2012 in X Ips 92/2013, X Ips 254/2013 in druge.