Jedro

Tudi oškodovanec je s tem, ko je vozil brez luči, v 20 % soprispeval k nastanku škode, pa čeprav je izvedenec cestnoprometne stroke navedel, da bi ga moral zavarovanec tožene stranke kljub temu pravočasno opaziti. Predpis, da morajo imeti vozila prižgane luči ponoči, namreč ne pomeni, da jih morajo imeti zgolj zato, da bi jih nasprotni udeleženec lahko opazil, ampak tudi zato, ker brez prižgane luči pritegnejo pozornost oziroma tudi manj pozoren voznik prej opazi vozilo s prižganimi lučmi.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni, tako da se po spremembi glasi: Tožena stranka Z. T. d.d. L. (OE C.) je dolžna plačati tožeči stranki M. D., T. ..., R. S. 3.892.160,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi: -od 1.520,00 SIT od 27.11.1996 do plačila -od 3.520,00 SIT od 8.12.1996 do plačila -od 7.120,00 SIT od 8.12.1996 do plačila -od 3.880.000,00 SIT pa z obrestmi od 1.01.2002 do 20.03.2003 v višini predpisane obrestne mere zmanjšane za temeljno obrestno mero od 21. 03.2003 pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, vse v roku 15.dni, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 484.736,00 SIT stroškov pravdnega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 85.340,00 SIT od 18.09.1997 do plačila, od 61.001,00 SIT od 27.12.2001 do plačila, od ostalih stroškov pa od 21.03.2003 dalje do plačila, v 15. dneh.

V presežku za zakonske zamudne obresti in za znesek 3.823.090,00 SIT z zahtevanimi obrestmi od 13.10. 1997 do plačila, se tožbeni zahtevek zavrne.

V preostalem še izpodbijanem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnika sama nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožeče stranke za negmotno škodo, ki jo je tožnik utrpel v prometni nezgodi 18.7.1996, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Sodišče je tožniku za hudo telesno poškodbo prisodilo odškodnino za fizične bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem od zahtevanega zneska 3.000.000,00 SIT 1.700.000,00 SIT, za strah 300.000,00 SIT od zahtevanih 800.000,00 SIT, za psihične bolečine zaradi skaženosti mu je priznalo celotno zahtevano odškodnino v višini 400.000,00 SIT, za psihične bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa mu je prisodilo 1.500.000,00 SIT od zahtevanih 3.500.000,00 SIT. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev materialne škode z zakonskimi zamudnimi obrestmi od takrat, ko je ta škoda nastala. Od odškodnine za negmotno škodo je sodišče prisodilo tožniku zakonske zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev stroškov postopka. S sklepom o popravi z dne 18.8.2003 je sodišče odpravilo očitno pisno napako v izreku in v obrazložitvi sodbe.

Obe pravdni stranki sta se zoper sodbo pravočasno pritožili. Tožeča stranka uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava in v pritožbi izpodbija celotni zavrnilni del sodbe. Meni, da je sodišče tožniku priznalo prenizko odškodnino za fizične bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem in ni dovolj upoštevalo vseh bolečinskih obdobij kot tudi ne vrsto hujših neugodnosti, ki jih je prenašal v zvezi z zdravljenjem. Če bi sodišče pravilno ovrednotilo vse te okoliščine bi mu moralo priznati celotno odškodnino. Prenizka je tudi odškodnina iz naslova strahu in sodišče ni dovolj ovrednotilo dejstva, da se je tožnik ob sami nezgodi hudo prestrašil in da je ta strah trajal ne le neposredno po škodnem dogodku ampak tudi med prevozom v bolnišnico, hud strah pa je prestajal tudi med obema operacijama, saj je imel odprt zlom, ki je bil kontaminiran. Tudi kasneje je bil zaskrbljen za zdravljenje. Sodišče pa bi mu moralo prisoditi tudi vso odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik je bil ob nezgodi star 18 let, nezgoda mu je zapustila hujše trajne posledice, omejeno je sposoben za dela in opravila, ki zahtevajo tek, hitro menjavo smeri hoje, okretnost, hitre obrate in podobno, ne more dvigovati težkih bremena, težje poklekne in čepi. Tožnik je omejen na skoraj vseh življenjskih področjih, zato je prisojena odškodnina prenizka. Sodišče pa bi mu moralo prisoditi tudi obresti od 13.10.19997 dalje, saj mu od takrat dalje pripada določeno nadomestilo zaradi uporabe njegovega kapitala. Sodišče bi mu moralo prisoditi ali obresti ali pa posebno odškodnino na račun dolgotrajnega sodnega postopka. Tožena stranka je ves čas uporabljala njegov denar, njegovo lastnino, kar ni pravilno in kar ne bi smela, zato je s takšno odločitvijo sodišča kršena Ustava. Sicer pa bi mu sodišče moralo prisoditi zamudne obresti, saj v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča od 1.1.2002. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in da se sodba spremeni tako, da se mu prisodi še nadaljnja odškodnina ter zakonske zamudne obresti od celotne odškodnine za nepremoženjsko škodo od 13.10.1997 dalje, da se mu priznajo vsi pravdni stroški in da se toženi stranki naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in izpodbija odločitev sodišča prve stopnje tako glede temelja odškodninske odgovornosti kot tudi glede višine. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je ocenjevalo tožniku soprispevek k nastanku prometne nezgode, in tudi ni pravilno ocenilo izvedenih dokazov. V dokaznem postopku je bilo na podlagi pregleda odvzete žarnice iz prednjega žarometa, ki ga je opravil Center za kriminalistično tehniko MNZ ugotovljeno, da žarnica v času trčenja ni gorela. Ne nasprotujejo ugotovitvam izvedencem cestnoprometne stroke v delu, kjer zatrjuje, da bi njen zavarovanec lahko tožnika opazil na razdalji 25 do 28 m pred trčenjem, vendar pa nasprotuje ugotovitvi izvedenca, da je iskati vzrok za prometno nesrečo le v nepazljivosti zavarovanca, ki se potem, ko je odstopil prednost nasproti vozečemu vozilu, ni ponovno prepričal, ali je cesta iz nasprotne smeri prosta. Sodišče je spregledalo tožnikovo nepravilno vožnjo, vožnjo brez luči in v vinjenem stanju in pa dolžnost vsakega udeleženca v prometu, da prepreči prometno nesrečo. Predpis, da udeleženci v prometu uporabljalo luči tudi po dnevi, ne le ponoči ni samo sebi namen, pač pa je to določilo sprejeto zato, da so udeleženci bolj vidni. Opustitev tega predpisa dobi še večjo težo v nočnem času, kar se je zgodilo tudi v tej prometni nezgodi. Sodišče je tudi napačno zaključilo, da alkoholiziranost ni vplivala na tožnikove vozniške sposobnosti, saj je po njihovi oceni prav zaradi vinjenosti pozabil prižgati luči. Zato bi sodišče moralo odločiti, da je tožnikov soprispevek 30 %. Sodišče pa je odmerilo tudi previsoko odškodnino iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v času zdravljenja, nekoliko previsoka pa je odmerjena tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Meni, da je pravična denarna odškodnina za vse oblike škode 1.000.000,00 SIT ob upoštevanju tožnikovega soprispevka pa 700.000,00 SIT. Predlagajo, da se pritožbi ugodi in se tožbeni zahtevek zavrne še za nadaljnjih 1.200.000,00 SIT, spremeni stroškovni izrek glede na izid te pravde in tožeči stranki naloži povrnitev njenih pravdnih stroškov v višini 34.200,00 SIT.

Obe pritožbi sta delno utemeljeni.

O pravni podlagi odškodninske odgovornosti je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil zavarovanec tožene stranke S. N. s sodbo spoznan za krivega, da je kot udeleženec v prometu s kršitvijo dol. I. in II. odst. 164. čl. in II. odst. 50. čl. ZTVCP iz malomarnosti povzročil prometno nesrečo s tem, da je dne 18.7.1996 ob 21.20 uri vozil osebni avto reg. št. CE ... po K. u. v R. S. pod vplivom alkohola in je pri zmanjšani pozornosti v križišču brezskrbno zavil s prednostne K. u. v levo na I. u. in s tem zaprl pot vozniku kolesa z motorjem M. D., ki je vozil nasproti in naravnost in je zato prišlo med obema voziloma do trčenja, v katerem je bil M. D. hudo telesno poškodovan. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je po 14. čl. ZPP glede kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti vezano na obsodilno sodbo zoper zavarovanca tožene stranke in da je zato v tem postopku ugotavljalo le eventualni prispevek tožnika k nastanku obravnavanega škodnega dogodka. Glede vožnje enega in drugega vozila je sodišče ugotovilo, da je pregled žarnice iz prednjega žarometa kolesa z motorjem pokazal, da je bila žarnica sicer dobra, vendar v njej ni bilo karekterističnih sledov, ki bi kazali, da je žarnica v trenutku trčenja gorela in da torej v času nezgode ni gorela. Prav tako je sodišče ugotovilo, da so strokovnjaki ugotovili, da je bila sicer žarilna nitka dolge luči brezhibna, vendar v trenutku trka ni gorela. Tako je sodišče ugotovilo, da v času pred nezgodo na kolesu z motorjem ni gorela luč, vendar je na podlagi mnenja izvedenca cestnoprometne stroke dr. N. Č. zaključilo, da četudi na kolesu z motorjem, ki ga je tožnik vozil pred trčenjem prednja luč ni gorela, bi ga zavarovanec moral opaziti, ker se je tik pred zavarovančevim zavijanjem v levo nahajal med 25 in 28 m oddaljen od mesta trčenja in v področju cestnega odseka, osvetljenega z javno razsvetljavo. Sodišče je še ugotovilo, da je vozilo zavarovanca tožene stranke pred zavijanjem v levo v križišču stalo in čakalo, da odpelje mimo neznano nasproti vozeče vozilo, ki je pri približevanju križišču zapiralo pogled v smer, v kateri je vozil tožnik. Tako je sodišče zaključilo, da bi se zavarovanec tožene stranke moral po tem, ko je neznano vozilo peljalo mimo njega, še enkrat prepričati, ali je cesta iz nasprotne smeri prosta in da je vzrok prometne nezgode, po mnenju izvedenca cestnoprometne stroke, ki mu je sodišče v celoti sledilo, le v nepazljivosti zavarovanca ker se pred zavijanjem v levo ni še enkrat prepričal, ali je cesta iz nasprotne smeri prosta. Na podlagi tega pa je sodišče zaključilo, da neosvetljenost tožnikovega vozila ni v vzročni zvezi z nezgodo. Tako ugotovljenega dejanskega stanja glede temelja odškodninske odgovornosti pravdni stranki v pritožbi ne izpodbijata.

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju nepravilno uporabilo materialno pravo, določbo 192. čl. ZOR, ki je še veljal v času škodnega dogodka in ki se po določbah čl. 1060 OZ uporablja za ta škodni primer. Oškodovanec, ki je tudi sam kriv, da je nastala škoda, ali da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo zatrjevala, da je tožnik s svojim ravnanjem soprispeval k nastanku prometne nesreče in sicer zato, ker se je približeval križišču z neosvetljenim motornim kolesom, kar je vsekakor prispevalo, da ga je zavarovanec tožene stranke hitreje spregledal. Po dol. 178. čl. ZOR se pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti, če pa je krivda obojestranska odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki sta jo pretrpela, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. To pa pomeni, da mora sodišče pri presoji odgovornosti enega in drugega udeleženca, ugotavljati krivdo enega in drugega udeleženca. Sodišče prve stopnje bi zato moralo odgovoriti na vprašanje, ali je tisti, ki je sopovzročil škodo, ravnal tako, kakor bi v danih okoliščinah ravnal, kot je v navadi in kot se pričakuje, vsak drug razsoden in pazljiv človek.

Pritožnica utemeljeno navaja, da je tudi oškodovanec s tem, ko je bilo ugotovljeno, da je vozil brez luči, soprispeval k nastanku škode, pa čeprav je izvedenec cestnoprometne stroke v mnenju navedel, da bi ga moral zavarovanec tožene stranke kljub temu pravočasno opaziti. Vsak udeleženec v cestnem prometu je dolžan spoštovati vse predpise in pri vožnji ravnati s skrbnostjo, ki se pričakuje od povprečnega voznika (ZOR čl. 18/I). V času škodnega dogodka (1996) veljaven ZTVCP (Ur. l. SFRJ 50/88, 63/88, 80/89 in 29/90) in ZVCP (Ur. l. RS št. 1/91-1) je v 88. čl. določal, da morajo imeti vozila od prvega somraka do popolne zdanitve (ponoči) prižgane luči. V času škodnega dogodka predpis še ni določal, da morajo imeti vozila prižgane luči tudi podnevi, saj je bila takšna obveznost določena z ZVCP (Ur. l. RS 30/98) in sicer v čl. 56/IV. Vendar pa predpis, da morajo imeti vozila prižgana luči ponoči ne pomeni, da jih morajo imeti zgolj zato, da bi jih lahko nasprotni udeleženec sploh opazil, ampak pomeni, da morajo imeti prižgane luči tudi zato, ker prižgane luči pritegnejo pozornost oz., tudi voznik, ki je manj pozoren, prej opazi vozilo s prižganimi lučmi. Zato je po mnenju pritožbenega sodišča tudi tožnik soprispeval k nastanku škode, pritožbeno sodišče pa njegov delež ocenjuje z 20 %. V pretežnem delu je prišlo do prometne nezgode zaradi nepravilne vožnje zavarovanca tožene stranke, ki je z zavijanjem v levo tožniku zaprl pot. Sodišče prve stopnje pa je pravilno zaključilo, pri tem pa se oprlo na mnenje izvedenca, da tožnikova vinjenost ni v vzročni zvezi z nastankom škode in da mu zaradi tega ni možno pripisati nikakršne krivde oz. sokrivde. Glede temelja odškodninske odgovornosti je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, nepravilno pa uporabilo materialno pravo, zato je bilo potrebno v tem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se ugotovi, da je tožnik s svojim ravnanjem soprispeval k nastanku škode z 20 %.

Pritožnika s pritožbo ne izpodbijata dejanskega stanja, ki ga je v zvezi z ugotavljanjem primerne višine odškodnine ugotovilo sodišče prve stopnje. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik ob nezgodi hudo telesno poškodovan, saj je utrpel delno zdrobljen zlom leve stegnenice, delno zdrobljen odprt zlom leve goleni prve stopnje, številne udarnine in odrgnine po vsem telesu. Sodišče je še ugotovilo, da je tožnik leto dni pred tem dogodkom imel poškodovano desno roko, ko je v nezgodi utrpel zdrobitveni zlom desne stegnenice. Sodišče se je pri oceni teže in trajanja fizičnih bolečin ter neugodnosti v zvezi z zdravljenjem ter pri zaključkih o tem, da bo oškodovanec tudi v bodoče prenašal blage in občasne telesne bolečine v poškodovanih delih telesa, zlasti pri obremenjevanju, dolgotrajni hoji po naravnem terenu, pri dvigovanju težjih bremen kot tudi pri spremembi vremena, pravilno oprlo na mnenje izvedenca medicinske stroke in na oškodovančevo izpovedbo. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je po mnenju pritožbenega sodišča primerna odškodnina za fizične bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem nekoliko višja kot jo je določilo sodišče. Kljub temu, da bolečinsko obdobje ni bilo izjemno hudo, in da so bodoče bolečine lažje in občasne pa je sodišče premalo ovrednotilo starost oškodovanca ob nezgodi, številne neugodnosti, ki bodo nastale tudi v bodoče, zaradi odstranitve OSM in pa dejstvo, da je od škodnega dogodka preteklo skoraj 10 let.. Ob upoštevanju vseh okoliščin je primerna odškodnina 2.000.000,00 SIT. Ob upoštevanju 20% soprispevka je to znesek 1.6000.000,00 SIT. Višja odškodnina pa ne bi bila primerna, prav tako pa ni utemeljena pritožba tožene stranke, da bi sodišče moralo tožniku prisoditi nižjo odškodnino. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče v tem delu, skladno z določbo čl. 358 ZPP, spremenilo sodbo sodišča prve stopnje.

Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče ugotovilo, da se je tožnik ob škodnem dogodku na smrt prestrašil, in da je bil po mnenju izvedenca primarni strah zelo intenziven in je trajal tudi med prevozom v bolnico kot tudi pred operativnim posegom ter neposredno po njem. Glede na hud primaren strah in glede na težo poškodbe, ko je tožnik imel zlomljeno levo stegnenico in zdrobljeno odprti zlom leve goleni, je po mnenju pritožbenega sodišča odškodnina za primarni in sekundarni strah, ki jo je določilo sodišče v višini 300.000,00 SIT nekoliko prenizka. V tem delu je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo, saj je primerna odškodnina za takšno obliko škode 450.000,00 SIT, ob upoštevanju 20 % soprispevka torej 360.000,00 SIT. Višja odškodnina pa ne bi bila v skladu z določbami čl. 200 in 203 ZOR, zato pritožba tožeče stranke v tem delu ni utemeljena.

Zaradi ugotovite 20% soprispevka je bilo potrebno znižati tudi odškodnino za psihične bolečine zardi skaženosti, ki znaša torej 320.000,00 SIT.

Po mnenju pritožbenega sodišča pa je tudi nekoliko prenizka odškodnina za psihične bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je v tem delu popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, tako ugotovljeno dejansko stanje pa se pritožbeno ne izpodbija. Sodišče je ugotovilo, da je tožniku kot trajna posledica poškodbe ostala omejena gibljivost leve noge in zmanjšana groba moč te noge, ta noga pa je tudi nekoliko daljša od desne noge. Te posledice bo tožnik prenašal vse življenje, glede na starost 18 let v času škodnega dogodka torej še precej časa. Glede na ugotovitve sodišča, da je tožnik zmanjšano sposoben za dela, ki zahtevajo tek, hitro menjavanje smeri hoje, okretnost, hitre obrate in za dela, ki zahtevajo dvigovanje, ekstremno težkih bremen in ob tem, da je sodišče ugotovilo, da tožnik opravlja takšno delo pri katerem mora dvigovati težja bremena, je primerna odškodnina 2.000.000,00 SIT, ob upoštevanju 20% soprispevka torej 1.600.000,00 SIT. Tožnik ni omejen le pri svojem delu kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ampak tudi pri športnih aktivnostih. Sodišče je tudi ugotovilo, da nekoliko težje lopata vrt doma in da težje vstane in počepa. Vse te težave bo moral prenašati še precej časa. Višja odškodnina pa ni primerna. Pritožbena navajanja tožeče stranke, da je tožnik moral opustiti prav vse športne aktivnosti pa niso utemeljena in so tudi v nasprotju s tem, kar je tožnik sam povedal in sicer, da je zaradi poškodbe leto dni pred tem škodnim dogodkom že moral opustiti športne aktivnosti. Tudi odškodnina v skupni višini 3.880.000,00 SIT, ob upoštevanju 20 % soprispevka, je popolnoma primerna za škodo, ki jo je tožnik utrpel. Višja odškodnina pa ne bi bila primerna, saj tožnik še vedno lahko opravlja vsa dela, poškodba pa mu ni zapustila tako hudih posledic.

Pritožnika s pritožbo ne izpodbijata odškodnino za materialno škodo. Glede na to, da je bilo pritožbi tožene stranke glede soprispevka tožnika delno ugodeno, je bilo potrebno za 20 % znižati tudi prisojeno odškodnino za gmotno škodo. Sodišče je tožniku za to obliko škode priznalo 15.200,00 SIT, 80 % pa znaša 12.160,00 SIT.

Delno pa je utemeljena pritožba tožeče stranke glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti.

Tožeča stranka sicer ni upravičena do plačila obresti od 13.10.1997. Pritožbeno sodišče se popolnoma strinja z načelnim pravnim mnenjem občne seje VSS z dne 26.6.2002 po katerem se zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo pripadajo oškodovancu od uveljavitve OZ dalje, če zamuda ni nastala pozneje in sicer v času veljavnosti Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o predpisni obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere zmanjšane za temeljno obrestno mero od prvega dneva po dnevu sodbe prve stopnje dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. V skladu s 186. čl. ZOR se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, kar velja za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Plačilo zamudnih obresti za denarne obveznosti predvideva 277. čl. ZOR in tu ni predvidena različna ureditev. Nekoliko drugačne je le ureditev za odškodninske terjatve določene zaradi tega, ker je za denarne obveznosti v 394. čl. ZOR uzakonjeno splošno načelo monetarnega nominalizma, po 189. čl. ZOR pa se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Le tedaj lahko sodišče določi vsebino pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Tako pride do časovnega zamika med nastankom škode in med trenutkom, ko sodišče prve stopnje določi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Zamudne obresti po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obrestih in temeljni obrestni meri so imele več plastno funkcijo. Poleg sankcije za dolžnikovo zamudo so prevzele tudi valorizacijsko funkcijo. Če bi sodišče tožniku prisodilo obresti po tem zakonu, bi bila valorizirana odškodnina, ki jo je sodišče prisodilo po razmerah v času sojenja, tako da bi šlo v bistvu za dvakratno valorizacijo. Čeprav sodna praksa ni formalni pravni vir pa določa splošna in abstraktna pravila na ravni uporabe prava. Zato je tudi potrebna enotna uporaba sodne prakse, saj je le na takšen način zagotovljena pravna varnost in enakost v obravnavanju pred sodišči. Zaradi enotne sodne prakse pa priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred 1.1.2002 kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso in enakost oškodovancev pred zakonom (14. čl. Ustave RS) ter enako varstvo pravic pred sodiščem (22. čl. Ustave RS). Sodišče je dolžno enake primere obravnavati enako, različne pa različno. Zato se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na načelno pravno mnenje, ki je bilo sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije 26.6.2002 in ki se nanaša na začetek teka zamudnih obresti. Ravno zaradi enakosti pred zakonom in obravnavanje enakih zadev, enako pa dolgoletne sodne prakse pred 1.1.2002 ni mogoče menjati in zato tudi tožniku ni možno priznati obresti pred tem datumom. Tožnikova pritožbena navajanja in primerjave so zato neutemeljena, sicer pa tudi nevmesna in ne spadajo v pritožbo. Sodišče določi odškodnino za negmotno škodo po razmerah na dan izdaje odločbe in torej že upošteva čas, ko je tekel postopek in ko je tožnik čakal na odškodnino, saj je odškodnina določena po razmerah v času sodne odločbe prav gotovo višja, kot pa bi bila pred 5 leti. Zato pritožnikova izvajanja o tem, da denarja ne bo posojal in da naj to storijo le sodniki ne spadajo v takšno pritožbo in tudi niso utemeljena. Pritožniku je treba povedati, da sodnik ne sodi tako zaradi sebe, ampak zaradi pravnega reda, pri katerem mora spoštovati tako vsa ustavna načela kot tudi predpise in seveda tudi enotno sodno prakso. Pritožniku pa je še za povedati, da čas čakanja na odškodnino ni posebna oblika škode, zato mu sodišče posebne odškodnine za takšno dejstvo ne more prisoditi, saj ne gre za pravno priznano škodo.

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo obema pritožbama, in je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava sodbo sodišča prve stopnje, v skladu z določbo čl. 358 ZPP, spremenilo, kot izhaja iz izreka sodbe. Ob uradnem preizkusu sodbe sodišča prve stopnje pa pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni našlo. Zaradi spremenjene sodbe in glede na to, da sta obe stranki s pritožbama uspeli, pa odločitve o stroških postopka ni bilo potrebno spreminjati, saj uspeh ene ali druge stranke ni vplival na stroške postopka. Pravdni stranki tudi sami nosita stroške pritožbenega postopka glede na delni uspeh vsake od njiju (ZPP 165 in 154).