Jedro

Odločitev o 20 %-ni sokrivdi tožnika, ki med vožnjo kolesa z motorjem ponoči, v času trčenja z avtomobilom zavarovanca tožene stranke, ni imel prižgane luči, temelji na določbah 178. in 192. člena ZOR in je materialnopravno pravilna. Tožnikove revizijske trditve, da je zavarovanec tožene stranke v križišču pred nameravanim zavijanjem v levo ustavil in pustil mimo iz nasprotne smeri pred tožnikom s prižganimi lučmi vozečega avtomobilista, takoj nato pa nadaljeval z zavijanjem in s tem zaprl pot za avtomobilistom vozečemu tožniku z neprižgano lučjo na kolesu z motorjem, ne preprečujejo sklepanja o vzročni zvezi med tožnikovo protipravno vožnjo (ponoči z neprižgano lučjo) in škodnim dejstvom, temveč ga nasprotno v celoti potrjujejo: da je zavarovanec tožene stranke nadaljeval z zavijanjem v levo, preden je pustil mimo (tudi) tožnika, je po naravi stvari mogoče pripisati le dejstvu, da je tožnika preprosto spregledal. V taki situaciji pa je tožnikovo zavzemanje za upoštevanje njegove vožnje z neprižgano lučjo kot dejstva, ki ni v vzročni zvezi s škodnim dejstvom trčenja in nastalo škodo, materialnopravno zgrešeno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

S pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je bilo zahtevku tožnika delno ugodeno in toženi stranki med drugim naloženo plačilo 3,880.000 tedanjih SIT s pripadki kot odškodnine za nepremoženjsko škodo, nastalo tožniku v prometni nesreči 18.7.1996 zaradi poškodb, diagnosticiranih kot zdrobljen zlom leve stegnenice in delno zdrobljen odprt zlom leve goleni prve stopnje, medtem ko je bil v presežku do terjanega zneska 7,700.000 tedanjih SIT (za znesek 3,820.000 tedanjih SIT) tožnikov zahtevek iz tega naslova zavrnjen. Sodišče druge stopnje je namreč ovrednotilo odgovornost zavarovanca tožene stranke za tožniku nastalo škodo v deležu 80 %, medtem ko je 20 %-ni prispevek k škodi pripisalo samemu tožniku. Zato je od tožniku po višini priznane odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 4,850.000 tedanjih SIT (2,000.000 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 450.000 SIT za strah, 2,000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter 400.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti) toženi stranki naložilo plačilo le 80 % tega zneska (80 % od 4,850.000 SIT je 3,880.000 SIT).

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Z njo izpodbija pravnomočno sodbo za celotni znesek 3,820.000 tedanjih SIT zavrnjene odškodnine za nepremoženjsko škodo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Graja tako odločitev o 20 %-nem znižanju odškodnine na račun njegovega lastnega prispevka k nastali škodi, kot tudi odmero denarne odškodnine za pretrpljeno nepremoženjsko škodo. Sklicuje se na mnenje izvedenca, po katerem naj bi zavarovanec tožene stranke opazil oziroma moral opaziti iz nasprotne smeri približajočega se tožnika neodvisno od tega, ali je tožnik vozil s prižgano ali neprižgano lučjo na kolesu z motorjem. Tožnik je namreč vozil le nekaj metrov za osebnim avtomobilom, ki je imel prižgane luči, zavarovanec tožene stranke pa je v križišču zavil v levo (gledano v smeri njegove vožnje) takoj po tem, ko je pustil mimo pred tožnikom vozečega avtomobilista in trčil v tožnika. Zavarovanec tožene stranke bi torej na enak način povzročil škodni dogodek četudi bi tožnik iz nasprotne smeri pripeljal v križišče s prižgano lučjo na kolesu z motorjem. Zato po mnenju tožnika dejstvo, da je vozil brez luči, ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom – kar pomeni, da je odločitev o (tudi) njegovem prispevku k nastali mu škodi materialnopravno zmotna. V nadaljevanju revizijskih navedb pa tožnik ponuja še razloge v oporo svojemu prepričanju, da bi mu morale biti po višini priznane odškodnine v celotnih terjanih zneskih za sleherno izmed ugotovljenih oblik nepremoženjske škode – torej tudi za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za strah ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (in ne le za duševne bolečine zaradi skaženosti), ki v celoti ustrezajo teži poškodb in ugotovljenim posledicam. V reviziji ponovno niza ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode vse tiste okoliščine, ki jih sodišči prve in druge stopnje po njegovem mnenju nista v zadostni meri upoštevali in s tem zmotno uporabili materialno pravo. V oporo temu prepričanju tožnik ponuja še očitek, da sodišči ob odmeri odškodnine nista upoštevali časa, ki je pretekel od škodnega dogodka 18.7.1996 in da od tedaj dalje (do pravnomočnosti sodbe) traja škodno stanje že devet let, ko tožena stranka ni plačala še nobene odškodnine. Predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe – to je v smeri ugoditve zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo s pripadki v celoti.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Odločitev o 20 %-ni sokrivdi tožnika, ki med vožnjo kolesa z motorjem ponoči, v času trčenja z avtomobilom zavarovanca tožene stranke, ni imel prižgane luči, temelji na določbah 178. in 192. člena ob nastanku škode še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in je materialnopravno pravilna iz razlogov, navedenih že v sodbi sodišča druge stopnje. Tem tožnik v reviziji odreka pravilnost s trditvijo, da njegova opustitev oziroma protipravno ravnanje ni v vzročni zvezi s škodnim dejstvom – vendar neutemeljeno. Tožnikove revizijske trditve, da je zavarovanec tožene stranke v križišču pred nameravanim zavijanjem v levo ustavil in pustil mimo iz nasprotne smeri pred tožnikom s prižganimi lučmi vozečega avtomobilista, takoj nato pa nadaljeval z zavijanjem in s tem zaprl pot za avtomobilistom vozečemu tožniku z neprižgano lučjo na kolesu z motorjem, namreč ne preprečujejo sklepanja o vzročni zvezi med tožnikovo protipravno vožnjo (ponoči z neprižgano lučjo) in škodnim dejstvom, temveč ga nasprotno v celoti potrjujejo: da je zavarovanec tožene stranke nadaljeval z zavijanjem v levo, preden je pustil mimo (tudi) tožnika, je po naravi stvari mogoče pripisati le dejstvu, da je tožnika preprosto spregledal. V taki situaciji pa je tožnikovo zavzemanje za upoštevanje njegove vožnje z neprižgano lučjo kot dejstva, ki ni v vzročni zvezi s škodnim dejstvom trčenja in nastalo škodo, materialnopravno zgrešeno in ne narekuje nobenega poseganja v odločitev o pravilno ovrednotenem tudi njegovem lastnem prispevku k nastali mu škodi.

Materialnopravno pravilna je tudi izpodbijana pravnomočna odločitev o višini tožniku pripadajoče odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožnik ne more uspešno uveljaviti revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi ga po njegovem mnenju upravičevale do odškodnin v celotnih terjanih zneskih za sleherno izmed oblik nepremoženjske škode, čim se izkaže, da so bila vsa tista revizijsko nanizana in pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v pravnomočni sodbi neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), tudi po oceni revizijskega sodišča ustrezno in pravilno ločeno ob odmeri odškodnin za vsako izmed oblik nepremoženjske škode upoštevana že v pravnomočni sodbi. Načelo individualizacije višine odškodnin mora biti namreč vselej upoštevano tudi tako, da odmera odškodnine ni le odraz oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Pomembno je, da ima načelo individualizacije višine odškodnine korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Da je bilo to načelo ob odmeri odškodnine tožniku pravilno upoštevano, pokaže njena primerjava s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih. Rezultat te primerjave, opravljene po enotnem preračunu valutnih razmer na dan sojenja na prvi stopnji, namreč potrjuje primerno umeščenost tožniku prisojene odškodnine (31,5 povprečnih mesečnih neto plač) v okvir ostalih prisojenih odškodnin za s tožnikovo primerljive škode. V zvezi s tožnikovim zavzemanjem za upoštevanje tudi obdobja čakanja na odškodnino pri odmeri njene višine pa zadošča napotitev tožnika na izjemnost situacij, ko ima lahko potek časa od nastanka škode do odločanja sploh kakršenkoli vpliv na odmero višine odškodnine; v obravnavanem primeru obstoj kakšnih izjemnih okoliščin s tem v zvezi namreč ni izkazan.

Ker revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z izpodbijano odločitvijo o delni zavrnitvi tožbenega zahtevka torej ni podan, je bilo treba tožnikovo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.