Jedro

Delodajalec ne more delavcu podati redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti po 2. alinei prvega odstavka 88. člena ZDR, če delavec krši pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kot so opredeljene v 3. alinei prvega odstavka 88. člena ZDR. Pritožbeno sodišče zato soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da prekoračitve pooblastil, neupoštevanja opozoril in nenamenske uporabe sredstev ni mogoče uvrstiti v okvir razloga nesposobnosti, saj bi ta ravnanja pomenila kvečjemu kršitev pogodbenih obveznosti oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 3. alinei prvega odstavka 88. člena.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča je tožnica svoje dolžnosti v opazovanem obdobju opravljala korektno in izvajala ukrepe v okviru sprejetega sanacijskega programa. Če tožena stranka ni bila zadovoljna s sanacijskim načrtom oz. načrtom ukrepov, ki ga je tožnica pripravila za študijsko leto 2011/2012 (torej do 30. 9. 2011), pa bi ji v zvezi s tem odpoved iz razloga nesposobnosti morala podati najkasneje 30. 3. 2012. Glede na navedeno je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da odpovedni razlog nesposobnosti za odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 10. 2008 z aneksom št. 1 z dne 24. 12. 2009 ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v III. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 2.080,22 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo neutemeljenost odpovednega razloga nesposobnosti za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 10. 2008 z Aneksom št. 1 z dne 24. 12. 2009 (I. točka izreka). Odločilo je, da mora tožena stranka plačati tožnici razliko v plači kot odškodnino v znesku 4.979,46 EUR bruto, od tega zneska obračunati in za tožnico plačati pripadajoče davke in prispevke ter tožnici izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih bruto zneskov, kot izhaja iz II. točke izreka, višji tožbeni zahtevek (v znesku 5.009,22 EUR bruto ter pripadajoče zakonske zamudne obresti) pa je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti potrebne pravdne stroške v znesku 2.489,41 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni presojalo vseh kršitev, ki jih je v zvezi z odpovedjo pogodb o zaposlitvi navajala tožena stranka. Zatrjuje, da je sodišče pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga vezano na obrazložitev v odpovedi, ki mora vsebovati opis delavčevega ravnanja, ki predstavlja odpovedni razlog - tako tudi VIII Ips 172/2014 in VIII Ips 27/2015. Meni, da pravna kvalifikacija tega ravnanja ni bila obvezna sestavina odpovedi niti po prej veljavnem ZDR kot tudi sedaj veljavnem ZDR-1, če pa jo delodajalec navede, sodišče nanjo ni vezano. Ker sodišče ni presojalo ostalih ravnanj tožnice, na katerih je tožena stranka utemeljevala izdano odpoved, je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker v sodbi ni razlogov o odločilnih dejstvih. Nadalje trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo neutemeljenost odpovednega razloga nesposobnosti za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 10. 2008 z aneksom z dne 24. 12. 2009. Navaja, da je sodišče ugotovilo, da tožnica v letu 2011 ni prilagodila organizacije študijskega procesa za študijsko leto 2011/2012 pričakovanim nižjim finančnim sredstvom v letu 2012, a kljub navedenemu zaključilo, da tega ni mogoče upoštevati pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga nesposobnosti. Zatrjuje, da gre za nasprotje v obrazložitvi sodbe. Izpostavlja, da je sodišče presojalo ravnanja tožnice v zadnjih 6 mesecih pred odpovedjo (v času od 4. 10. 2011 do 4. 4. 2012, ko je bilo študijsko leto 2011/2012 že v teku). Meni, da je zmotno stališče, da je možnost presojati le dejanja po 4. 10. 2011, saj gre za trajajočo obveznost, tožnica pa je tudi po 4. 10. 2011 imela možnost prilagoditi poslovanje Fakultete njenim finančnim zmožnostim, a se je poslužila nezakonitih ukrepov, ki niso imeli takojšnjega finančnega učinka. Izpostavlja, da je tožnica sama pojasnila, da je pričakovala višja finančna sredstva, kar pomeni, da ni prilagodila finančnih obveznosti fakultete predvidenim sredstvom, in zato ni izvedla ukrepov za likvidnosti glede na zagotovljena finančna sredstva, kar je negospodarno, nestrokovno in razlog za odpoved iz nesposobnosti. Tožnica namreč ni bila sposobna organizirati študijskega procesa na fakulteti skladno s finančnimi zmožnostmi in ni sprejela potrebnih in zakonitih ukrepov za zmanjšanje neplačilne sposobnosti fakultete. Pozitivno delovanje tožnice v kasnejših letih pa ni plod njenega delovanja, temveč njenih naslednikov. Navaja, da sta navedbe v odpovedi pojasnila tudi A.A. ter rektor tožene stranke. V.d. dekan B.B., ki je tožnico nasledil, je sprejel določene ukrepe, ki so imeli takojšnje finančne učinke in bi jih lahko sprejela tožnica, ki pa se je poslužila nezakonitih ukrepov - ni izplačala konzultacij na III. stopnji, kar prav tako kaže na njeno nesposobnost organizirati delovni proces in študijski program skladno z razpoložljivimi sredstvi. Šele po sprejemu sanacijskih ukrepov B.B., ki so bili bistveno drugačni od tožničinih, je finančno stanje fakultete postalo boljše in se je kmalu po njegovem nastopu funkcije izboljšalo. Navaja, da so neutemeljeni zaključki prvostopenjskega sodišča, da tožnica med študijskim letom v študijske programe ne more posegati, in da so protispisne navedbe, da naj bi B.B. potrdil, da je tožnica glede sanacije finančnega poslovanja storila v spornem obdobju vse, kar je bilo v njeni moči. Sodišče je sicer že v postopku predčasne razrešitve tožnice kot dekanje ugotovilo, da tožnica ni organizirala študijskega procesa skladno s finančnimi zmožnostmi in da ni sprejela potrebnih ukrepov za zmanjšanje plačilne nesposobnosti, navedeno pa je potrdilo pritožbeno sodišče s sodbo, opr. št. Pdp 353/2014. Navaja še, da je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. Tožnica je postavila samostojna odškodninska zahtevka, zato bi v tem delu moralo sodišče uporabiti splošna pravila o povrnitvi stroškov glede na uspeh, a tega ni storilo, s čimer je bistveno kršilo določbe ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica je podala pravočasen odgovor na pritožbo, v katerem predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

6. V izpodbijani sodbi ni podana absolutna bistvena kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba podrobno obrazložena in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi sodbe pa med seboj niso v nasprotju. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo do vseh odločilnih dejstev in do vseh kršitev, ki so se tožnici očitale v sporni odpovedi. Presodilo je, da očitana prekoračitev pooblastil, neupoštevanje opozoril in nenamenska uporaba sredstev ne morejo utemeljevati odpovednega razloga nesposobnosti, kot ga določa 2. alineja prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. 42/2002 in spremembe; ZDR), temveč kvečjemu lahko utemeljujejo krivdni odpovedni razlog iz 3. alineje 88. člena ZDR. Ker sodišče presoja le utemeljenost konkretnega odpovednega razloga (t.j. razloga nesposobnosti), sodišče prve stopnje teh kršitev nadalje utemeljeno ni podrobneje presojalo. V zvezi z odpovednim razlogom, da je bila tožnica z dokončno odločbo rektorja tožene stranke z dne 26. 3. 2012 razrešena s funkcije dekanje Univerze C., Fakultete D., pa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je bila ta razrešitev s pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Kopru, opr. št. Pd 311/2013 z dne 19. 1. 2014 spoznana kot nezakonita, zato ne more predstavljati utemeljenega odpovednega razloga.

7. Nasprotje med razlogi sodbe tudi ni podano v delu odločitve, da čeprav tožnica v letu 2011 organizacije študijskega procesa za študijsko leto 2011/2012 ni prilagodila nižjim finančnim sredstvom v letu 2012, tega ni mogoče upoštevati pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga nesposobnosti. Skladno s šestim odstavkom 88. člena ZDR je bila tožena stranka namreč dolžna podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Sodišče prve stopnje je zato glede na datum podane odpovedi (4. 4. 2012) pravilno presojalo le ravnanja po 4. 10. 2011. 8. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je v sodbi pravilno povzelo izvedene dokaze, tudi izpoved priče dr. B.B., zato so neutemeljene nasprotne pritožbene navedbe.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, a delno nepravilno uporabilo materialno pravo v delu odločitve o stroških postopka, zato je sprejeta odločitev delno nepravilna.

10. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo drugič. S sodbo, opr. št. Pd 138/2012 z dne 19. 5. 2015 je ugotovilo neutemeljenost odpovednega razloga nesposobnosti za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 9. 2005 z Aneksom št. 1 z dne 1. 8. 2008, zavrnilo pa je ugotovitev neutemeljenosti odpovednega razloga nesposobnosti za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 10. 2008 z Aneksom št. 1 z dne 24. 12. 2009, plačilo odškodnine zaradi razlike v plači in plačilo odškodnine za nematerialno škodo. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom, opr. št. Pdp 793/2015 z dne 12. 5. 2016, prvostopenjsko sodbo delno spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev neutemeljenosti odpovednega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 9. 2005 z Aneksom št. 1 z dne 1. 8. 2008, delno pa jo je razveljavilo v delu odločitve, da se zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev neutemeljenosti odpovednega razloga nesposobnosti za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 10. 2008 z Aneksom št. 1 z dne 24. 12. 2009 in za plačilo razlik v plači. Odločitev prvostopenjskega sodišča, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nematerialno škodo v znesku 20.000,00 EUR, je pritožbeno sodišče potrdilo.

11. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje tako presojalo utemeljenost razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 10. 2008 z Aneksom št. 1 z dne 24. 12. 2009, ki jo je tožena stranka podala tožnici 4. 4. 2012. Ker je ugotovilo, da utemeljeni razlogi za odpoved niso bili podani, je tožnici prisodilo tudi razlike v plači za obdobje od aprila do septembra 2012. 12. Tožena stranka je v odpovedi s ponudbo nove z dne 4. 4. 2012 kot odpovedne razloge navedla tožničino predčasno razrešitev iz mesta dekanje, prekoračitev pooblastil, neupoštevanje opozoril, neuspešno sanacijo finančne situacije Fakultete D. (Fakultete) in nenamensko uporabo sredstev.

13. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno zavzema, da bi sodišče prve stopnje moralo presojati tudi kršitve, za katere je (pravilno) zaključilo, da bi lahko utemeljevale le krivdni odpovedni razlog. Tožena stranka v pritožbi sicer pravilno navaja, da je delodajalec v odpovedi dolžan opisati delavčevo ravnanje, ki predstavlja razlog za odpoved, in da sodišče ni vezano na pravne kvalifikacije posameznega ravnanja. Odpovedni razlog nesposobnosti po 2. alinei prvega odstavka 88. člena ZDR, ko delavec ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, ker dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, je subjektivno pogojen odpovedni razlog, ki se izkazuje v odnosu delavca do opravljanja določenega dela. Odpovedni razlog nesposobnosti, ker delavec ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela1, zaradi česar delavec ne izpolnjuje ali ne more izpolnjevati pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, pa je razlog objektivne narave, saj izvira iz spremenjenih pogojev za opravljanje dela, ki so opredeljeni bodisi z zakonom ali na zakonu temelječem izvršilnem predpisu. Odpovedni razlog nesposobnosti pa je potrebno ločevati od krivdnega razloga po 3. alinei prvega odstavka 88. člena ZDR, kjer je poudarjen krivdni element pri kršitvi pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, medtem ko je pri nedoseganju pričakovanih rezultatov dela kot razlogu nesposobnosti bistvena nezmožnost oziroma premajhna zmožnost delavca za pravočasno, strokovno in kvalitetno opravljanje dela. Ta nezmožnost oziroma premajhna zmožnost se odraža v nedoseganju pričakovanih rezultatov dela.

14. Tožnici je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ker ni več izpolnjevala pogojev za opravljanje dela in ker ni dosegala pričakovanih delovnih rezultatov, saj dela dekanje ni opravljala pravočasno, strokovno in kvalitetno. Glede na zgoraj navedene razlike med redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je potrebno presojati ali je določeno ravnanje delavca rezultat njegove nezmožnosti za pravočasno, strokovno in kvalitetno opravljanje dela ali pa rezultat njegovega subjektivnega odnosa do izpolnjevanja pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Delodajalec ne more delavcu podati redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti po 2. alinei prvega odstavka 88. člena ZDR, če delavec krši pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kot so opredeljene v 3. alinei prvega odstavka 88. člena ZDR. Pritožbeno sodišče zato soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da prekoračitve pooblastil, neupoštevanja opozoril in nenamenske uporabe sredstev ni mogoče uvrstiti v okvir razloga nesposobnosti, saj bi ta ravnanja pomenila kvečjemu kršitev pogodbenih obveznosti oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 3. alinei prvega odstavka 88. člena.

15. Tožena stranka je v odpovedi izrecno navedla, da tožnici podaja redno odpoved iz razloga nesposobnosti, in posamezne razloge nesposobnosti tudi obrazložila. Hkrati z odpovedjo je tožnici ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi, kar zakon dopušča le v primeru odpovedi iz razloga nesposobnosti. Pri odpovedi iz krivdnega razloga, pri kateri je poudarjen krivdni element pri kršitvi pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, je bistven namen, da se delavca po preteku odpovednega roka odstrani iz delovnega procesa. Tožena stranka pa je tožnici ponudila novo pogodbo o zaposlitvi (ki jo je tožnica tudi sprejela), kar kaže na njeno namero, da tožnico ohrani v delovnem procesu na drugem delovnem mestu, pogodbo o zaposlitvi za mesto dekanje pa odpove iz razloga nesposobnosti.

16. Sodišče prve stopnje je glede na datum podane odpovedi pravilno presojalo le tožničina ravnanja v času od 4. 10. 2011 do 4. 4. 2012. Tožena stranka je tožnici očitala, da ni organizirala študijskega procesa skladno s pričakovanimi finančnimi sredstvi, zato je treba presoditi, ali je tožnica v opazovanem obdobju (od 4. 10. 2011 do 4. 4. 2012) izvajala ustrezne ukrepe, vezane na finančno poslovanje Fakultete. Pri tem ni pomembno tožničino ravnanje v času priprav načrta za študijsko leto 2011/2012, ki se je pričelo s 1. 10. 2011, saj ta ravnanja ne sodijo v opazovano obdobje od 4. 10. 2011 dalje.

17. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je za tožnico kot dekanjo, ki je skladno s prvim odstavkom 27. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/2007 s spremembami; ZFPPIPP) predstavljala poslovodstvo fakultete, veljala obveznost prizadevanja, zato je utemeljeno presojalo, ali si je tožnica v času od 4. 10. 2011 dalje prizadevala za sanacijo finančnega stanja oziroma uskladitev le-tega z razpoložljivimi sredstvi, in pri tem ravnala z zahtevano profesionalno skrbnostjo. Pri tem je bistveno, da je bilo 4. 10. 2011 študijsko leto 2011/2012 že v teku, zato je bila tožnica, kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, vezana na izvajanje tistih ukrepov, kot so bili navedeni v načrtu za študijsko leto 2011/2012. Tožnica je pojasnila, da je sicer materialne stroške že pred pričetkom študijskega leta zmanjšala na minimum, in da med študijskim letom ni mogla izpeljati ukrepov, ki bi imeli takojšen učinek. Tudi priči dr. E.E. in dr. B.B. sta potrdili, da tožnica v času študijskega leta ni imela veliko možnosti glede sanacije finančnega poslovanja, da je lahko predvidela le ukrepe za naslednje šolsko leto, in da je sicer glede sanacije finančnega poslovanja Fakultete storila vse, kar je bilo v njeni moči. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da je B.B. sprejel ukrepe s takojšnjimi finančnimi učinki. Ta priča je namreč izpovedala, da so v času izvajanja študijskega procesa do izteka študijskega leta obveze in kvote določene, in da je sam ukrepe lahko sprejel šele po nekajmesečni analizi stanja v okviru priprav na naslednje študijsko leto, učinke pa so ti ukrepi imeli v naslednjem študijskem letu, torej 2012/2013. 18. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je tožnica svoje dolžnosti v opazovanem obdobju opravljala korektno in izvajala ukrepe v okviru sprejetega sanacijskega programa. Če tožena stranka ni bila zadovoljna s sanacijskim načrtom oz. načrtom ukrepov, ki ga je tožnica pripravila za študijsko leto 2011/2012 (torej do 30. 9. 2011), pa bi ji v zvezi s tem odpoved iz razloga nesposobnosti morala podati najkasneje 30. 3. 2012. Glede na navedeno je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da odpovedni razlog nesposobnosti za odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 10. 2008 z aneksom št. 1 z dne 24. 12. 2009 ni utemeljen.

19. Pritožba pa utemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje pri izračunu stroškov postopka moralo upoštevati, da je tožnica tekom postopka postavila tudi odškodninski zahtevek, s čimer se je zvišala vrednost spora. Tožnica je vložila tožbo, v kateri je zahtevala ugotovitev, da sta odpoved pogodbe z dne 25. 10. 2008 z aneksom št. 1 z dne 24. 12. 2009 in odpoved pogodbe z dne 26. 9. 2005 z aneksom št. 1 z dne 1. 8. 2008 nezakoniti, reintegracijo in reparacijo. S pripravljalno vlogo z dne 11. 9. 2012 je tožbeni zahtevek spremenila tako, da je zahtevala ugotovitev neutemeljenosti odpovednih razlogov za odpoved pogodbe z dne 25. 10. 2008 z aneksom št. 1 z dne 24. 12. 2009 in odpoved pogodbe z dne 26. 9. 2005 z aneksom št. 1 z dne 1. 8. 2008, odškodnino za materialno škodo (razlike v plači) ter odškodnino za nematerialno škodo v znesku 20.000,00 EUR.

20. Spor zaradi utemeljenosti odpovednega razloga sodi med spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja. Četudi delavec namesto reintegracije po ugotovitvi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zahteva plačilo odškodnine, gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, saj je plačilo odškodnine vezano na ugotovitev neutemeljenosti odpovednega razloga in s tem na spor o prenehanju delovnega razmerja. Vrednost spornega predmeta v individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi se skladno s 24. členom Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 in spremembe; ZOdvT) določi po znesku zadnjih šestih bruto dohodkov, ki so bili stranki izplačani pred nastankom nagrade, kar po pravilni oceni prvostopenjskega sodišča znaša 29.000,00 EUR. Tožnica je s pripravljalno vlogo z dne 11. 9. 2012 postavila še premoženjski zahtevek na izplačilo odškodnine v znesku 20.000,00 EUR, zato je potrebno pri odmeri stroškov za vloge in naroke po tem datumu kot vrednost spornega predmeta upoštevati znesek 49.000,00 EUR.

21. Tožnica je uspela z zahtevkom na ugotovitev neutemeljenosti odpovednega razloga ter posledično z zahtevkom za plačilo razlik v plači, kar predstavlja 60 % uspeh v postopku. Glede na vrednost spornega predmeta nagrada za postopek znaša 890,50 EUR (tar. št. 3100), nagrada za narok 822,00 EUR (tar. št. 3102), nagrada za postopek s pritožbo na II. stopnji 1096,00 EUR (tar. št. 3210), kar skupaj s pavšalnim zneskom 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih stroškov in z 22% DDV znaša 3.450,77 EUR pravdnih stroškov. Glede na tožničin uspeh v tem sporu (60 %) je pritožbeno sodišče tožnici priznalo 2.070,46 EUR pravdnih stroškov, pri čemer je nagrada iz posamezne tarifne številke tudi v okviru zneskov, ki jih je priglasila tožnica. V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in delno spremenilo izpodbijani del sodbe v III. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici stroške postopka v višini 2.070,46 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

22. Ker je v preostalem delu odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

23. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka skladno z določbo 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004) stroške, ki so vezani na spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, krije sama. S svojo pritožbo je delno uspela le v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka (in so odmerjeni skupaj za spor o prenehanju delovnega razmerja in za spor o premoženjskem delu zahtevka), kar po oceni pritožbenega sodišča predstavlja sorazmerno majhen del, zato je odločilo, da tožena stranka sama krije stroške postopka s pritožbo. Tožnica pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).

1 Določenih z zakoni in izvršilnimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona.