Jedro

Ker je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je bila razrešitev tožnice s funkcije dekanje nezakonita, je sodišče pravilno presodilo, da to dejstvo ne predstavlja utemeljenega odpovednega razloga. Prav tako je pravilna presoja, da očitana ravnanja kot so prekoračitev in neupoštevanje opozoril ter nenamenska uporaba sredstev ne morejo biti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti pač pa kvečjemu iz krivdnega razloga. Odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pa toženka ni izvedla.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške odgovora na revizijo v višini 1.720,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo neutemeljenost razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 10. 2008, ki jo je toženka tožnici podala 4. 4. 2012. Odločilo je, da mora toženka plačati tožnici razliko v plači kot odškodnino v znesku 4.979,46 EUR bruto, od tega obračunati in plačati davke in prispevke ter tožnici izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih bruto zneskov, višji tožbeni zahtevek (v znesku 5.009,22 EUR bruto ter pripadajoče zakonske zamudne obresti) pa je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo glede odločitve o stroških postopka, v preostalem pa je pritožbo toženke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga toženka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo neutemeljenost odpovednega razloga. Sodišče druge stopnje naj bi se ne opredelilo do pritožbenih navedb, da je toženka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici očitala več kršitev, med drugim tudi prekoračitev pooblastil, nenamensko porabo sredstev, neupoštevanje opozoril, kar naj bi vse po vsebini predstavljalo krivdni odpovedni razlog. S tem naj bi sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji). Sodišče naj bi bilo pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga vezano na dejansko obrazložitev tega razloga, ne pa na pravno kvalifikacijo očitanih ravnanj. To naj bi jasno izhajalo iz besedila sedaj veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), vendar naj bi že na podlagi prejšnje ureditve veljalo enako. Sodišče je ugotovilo, da tožnica v letu 2011 ni prilagodila organizacije študijskega procesa za študijsko leto 2011/2012 pričakovanim (nižjim) finančnim sredstvom v letu 2012, po drugi strani pa je presodilo, da tega ni mogoče upoštevati pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga nesposobnosti, zaradi česar naj bi bilo podano nasprotje v obrazložitvi sodbe o odločilnih dejstvih. Sodišče je presojalo samo ravnanja tožnice v zadnjih šestih mesecih pred odpovedjo. Pri tem se ni opredelilo do navedb, da je bilo v tem času študijsko leto 2011/2012 že v teku in da je imela tožnica tudi z datumom 4. 10. 2011 še vedno možnost, da poslovanje fakultete prilagodi finančnim zmožnostim. Sodišče druge stopnje naj bi neutemeljeno zavrnilo očitek toženke, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj G. D., zaslišan kot priča, ni izjavil, da je tožnica glede sanacije finančnega poslovanja v spornem obdobju storila vse, kar je bilo v njeni moči. 4. Tožnica v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Revizija ni utemeljena.

7. Očitek bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen, saj je sodišče presojalo utemeljenost vseh očitkov. Ugotovilo je, da nekatera očitana ravnanja ne izvirajo iz nesposobnosti, pač pa so lahko le krivdna, zato ima izpodbijana sodba razloge o odločilnih dejstvih. Sodišče je pojasnilo tudi, zakaj ne more slediti tezi, da naj se šteje, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz krivdnih razlogov.

8. Neutemeljeno se očita nasprotje v razlogih sodbe glede organizacije študijskega procesa za študijsko leto 2011/2012 oziroma glede ukrepov za sanacijo finančnega stanja. Sodišči sta pojasnili, zakaj dejstva, da tožnica v študijskem letu 2011 organizacije študijskega procesa za študijsko leto 2011/2012 ni prilagodila nižjim finančnim sredstvom ni mogoče upoštevati pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga (7. točka obrazložitve). V razlogih glede tega ni nobenega nasprotja, saj sta presodili, da tožničinega ravnanja pred 4. 10. 2011 ni mogoče upoštevati glede na šestmesečni objektivni rok iz 88. člena tedaj veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Več o tem bo pojasnjeno v nadaljevanju.

9. Neutemeljen je tudi očitek protispisnosti glede izpovedi G. D. (ki naj bi izpovedal, da je tožnica glede finančnega poslovanja v spornem obdobju storila vse, kar je bilo v njeni moči). Sodišče je v zvezi z izpovedjo G. D. navedlo, da je ta smiselno potrdil izpoved tožnice, da je v spornem obdobju glede sanacije finančnega poslovanja storila vse, kar je bilo v njeni moči. To pa drži (in ni protispisno), saj je priča izpovedala, da „izvirni greh leži v ministrovi odločitvi,“ da bi „imel težave kdorkoli“ in „da v času izvajanja študijskega programa ni kaj dosti za narediti.“

10. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je bila tožnica zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 9. 2005 in aneksa k tej pogodbi z dne 1. 8. 2008 na delovnem mestu visokošolski učitelj na AA (tj. pri toženki), BB in na delovnem mestu znanstvene sodelavke na CC. S toženko je 25. 10. 2008 sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto dekanje za določen čas od 5. 10. 2008 do 4. 10. 2012, ki je bila spremenjena z aneksom z dne 24. 12. 2009. Toženka je tožnico z odločbo z dne 26. 3. 2012 predčasno razrešila s funkcije dekanje in ji 4. 4. 2012 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ter ji ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. To je tožnica sprejela in 17. 4. 2012 s toženko sklenila novo pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu visokošolski učitelj – izredni profesor in za delovno mesto višji znanstveni sodelavec. Delovno sodišče v Kopru je s pravnomočno odločbo Pd 311/2013 z dne 19. 1. 2014 ugotovilo, da je bila razrešitev tožnice s funkcije dekanje z dne 26. 3. 2012 nezakonita.

12. Delodajalec lahko delavcu na podlagi 2. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, če ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno ali ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Razrešitev s funkcije predstavlja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj v tem primeru delavec ne izpolnjuje (več) pogojev za opravljanje funkcije (objektivni razlog nesposobnosti).1

13. Toženka je v odpovedi navedla, da tožnici pogodbo o zaposlitvi odpoveduje zaradi neizpolnjevanja pogojev dela in nedoseganja pričakovanih rezultatov, kar je zakonska opredelitev razloga nesposobnosti. Razlog za odpoved je v obrazložitvi podrobneje utemeljila z naslednjimi dejstvi in ravnanji: ker je bila tožnica z dokončno odločbo rektorja UP razrešena kot dekanja; ker je v začetku leta 2012 preko odvetnika v imenu BB zahtevala umik navedb s platnic knjige „D.“ avtorice T.K., s čimer naj bi prekršila obseg pooblastil in pristojnosti dekana; ker je bila večkrat opozorjena, da mora nemudoma pričeti z ukrepi za sanacijo finančnega stanja BB, česar ni storila; ker je bila s strani Komisije za likvidnost večkrat pozvana, da pripravi korektivne ukrepe s takojšnjimi finančnimi učinki za sanacijo finančnega stanja BB, česar ni storila, in ker je nenamensko porabljala sredstva. Navedeni odpovedni razlogi so torej: predčasna razrešitev s funkcije dekanje, prekoračitev in neupoštevanje opozoril, neuspešna sanacija finančnega stanja BB in nenamenska poraba sredstev.

14. Toženka sodišču neutemeljeno očita, da v zvezi z odpovedjo ni ugotavljalo, ali je podan utemeljen krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je pravilno presodilo, da je toženka tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. To dejstvo izhaja že iz vsebine odpovedi, pa tudi iz samega „postopka“2, po katerem je toženka odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tudi če bi sodišče sledilo trditvi toženke, da je bil razlog tudi krivdni, bi ugotovilo nezakonitost odpovedi, saj toženka tožnici v zvezi z očitanimi kršitvami predhodno ni podala pisnega opozorila na način in v rokih, ki jih določa zakon. V skladu s prvim odstavkom 83. člena ZDR mora namreč delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga delavca najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila. Poleg tega, da toženka tožnici nikoli ni dala takega opozorila, je tožnici hkrati ob odpovedi (kot pravilno ugotavlja tudi sodišče druge stopnje) ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi, kar zakon predvideva le v primeru odpovedi iz razloga nesposobnosti in poslovnega razloga (tretji odstavek 88. člena ZDR), ne pa tudi v primeru odpovedi iz krivdnega razloga. Zato je sodišče pravilno štelo, da je toženka tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in posledično presojalo zakonitost le tako opredeljene odpovedi.

15. Ker je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je bila razrešitev tožnice s funkcije dekanje z dne 26. 3. 2012 nezakonita, je sodišče pravilno presodilo, da to dejstvo ne predstavlja utemeljenega odpovednega razloga. Prav tako je pravilna presoja, da očitana ravnanja, kot so prekoračitev in neupoštevanje opozoril ter nenamenska poraba sredstev ne morejo biti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, pač pa kvečjemu iz krivdnega razloga. Odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pa toženka, kot navedeno, ni izvedla.

16. V zvezi z očitkom nepriprave ustreznega načrta za sanacijo finančnega stanja BB ter priprave korektivnih ukrepov s takojšnjim učinkom, kar bi po vsebini lahko predstavljalo odpovedni razlog nesposobnosti, je sodišče pravilno upoštevalo zgolj ravnanja tožnice v obdobju šestih mesecev pred podajo odpovedi, t.j. od 4. 10. 2011 do 4. 4. 2012. Šesti odstavek 88. člena ZDR namreč določa, da mora delodajalec podati redno odpoved zaradi nesposobnosti najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Sodišče je sicer res ugotovilo, da tožnica ni prilagodila organizacije študijskega procesa za študijsko leto 2011/2012 pričakovanim nižjim finančnim sredstvom v letu 2012, vendar tega utemeljeno ni upoštevalo, saj je časovno umeščeno izven zgoraj navedenega šestmesečnega okvira. Za relevantno obdobje (od 4. 10. 2011 do 4. 4. 2012) pa je sodišče ugotovilo, da tožnica med študijskim letom ni imela možnosti sanirati finančnega poslovanja, ampak je kvečjemu lahko predvidela sanacijske ukrepe za naslednje šolsko leto. Zato so očitki, da je imela še po 4. 10. 2011 možnost prilagoditi finančno poslovanje fakultete, v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišča. 17. Revizijsko sodišče soglaša s stališčem sodišč druge in prve stopnje, da je za tožnico kot dekanjo veljala dolžnost prizadevanja in ne rezultata. Ugotovljeno je bilo, da si je tožnica v relevantnem obdobju prizadevala za sanacijo finančnega stanja, pri čemer je ravnala z zahtevano profesionalno skrbnostjo. Očitek neustreznosti finančnega načrta, ki ga je tožnica pripravila za študijsko leto 2011/2012 ni relevanten za presojo v tem sporu, saj je ta načrt pripravila več kot šest mesecev pred podajo odpovedi. Zaradi tega to ravnanje ne more predstavljati zakonitega razloga za odpoved. Dejstva, da je tožnica v relevantnem obdobju predlagala nezakonite ukrepe, kot trdi toženka, pa sodišče ni ugotovilo. Ravno nasprotno. Ugotovljeno je bilo, da so bili sprejeti ukrepi ustrezni.

18. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

19. Odločitev o stroških temelji na 154. členu ZPP. V skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadaljnji) mora tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 1.720,2 EUR (nagrada za odgovor na revizijo, pavšal po tar. št. 6000 in 6002, skupaj z 22% DDV).

1 Primerjaj npr. sodbe VIII Ips 474/2009 z dne 7. 3. 2011, VIII Ips 114/2014 z dne 29. 9. 2014, VIII Ips 132/2017 z dne 3. 10. 2017. 2 ZDR sicer posebnega postopka za odpoved pogodbe o zaposlitvi ne določa, vsebuje pa določene zahteve, ki morajo biti izpolnjene pri posamezni vrsti odpovedi.