Jedro

Tožnik, ki je za pokojninsko dobo, dopolnjeno v Sloveniji, že pridobil pravico do invalidske pokojnine v Republiki Srbiji, ne more za isto pokojninsko dobo pridobiti še pravice do pokojnine v Sloveniji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Tožnikov tožbeni zahtevek, ki je glasil: „1. Odločbi tožene stranke št. ... z dne 6. 7. 2005 in št. ... z dne 6. 10. 2004 se odpravita.

Sodišče ugotavlja, da ima tožnik kot invalid II. kategorije invalidnosti pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu in zaradi dela v skrajšanem delovnem času od 25. 7. 1990 do 1. 7. 2002 na podlagi pravnomočne odločbe pravnega prednika tožene stranke, to je S.P.S. št. ... z dne 12. 7. 1990, kar mu je tožena stranka dolžna priznati, mu odmeriti nadomestilo in ga izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dospetja v izplačilo vsakokratnega mesečnega zneska nadomestila do plačila, vsa izplačana nadomestila pa je dolžna upoštevati pri odločitvi o pravici do invalidske pokojnine v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Sodišče ugotavlja, da ima tožnik pravico do invalidske pokojnine na podlagi delovne dobe, dopolnjene na območju Republike Slovenije in na podlagi obdobja prejemanja nadomestila iz 2. točke, kar mu je tožena stranka dolžna priznati in mu odmeriti invalidsko pokojnino ter mu izplačati zneske invalidske pokojnine od dneva vložitve zahteve in za 6 mesecev nazaj, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dospetja v izplačilo vsakokratnega mesečnega zneska do plačila.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku povzročene stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prejetja prvostopenjske sodbe dalje do plačila“, je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Zoper sodbo se je po substitutu njegovega pooblaščenca iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/08 - ZPP) pritožil tožnik ter predlagal, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede bistvenih kršitev določb ZPP navaja, da je prvostopenjsko sodišče kršilo postopek po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker so razlogi sodbe v medsebojnem nasprotju ter v nasprotju z izrekom sodbe. Sodišče trdi, da je bilo tožniku na podlagi odločb tožene stranke z dne 12. 7. 1990 in 25. 7. 1990 (odločbe s takšnim datumom izdaje v spisu ni, pritožba verjetno misli datum 24. 7. 1990) odmerjeno denarno nadomestilo, vendar je terjatev za izplačilo nadomestila zastarala. Zaradi nepravočasnega uveljavljanja naj bi bil utemeljen utemeljen ugovor tako absolutnega kot relativnega zastaranja. Bistvena kršitev postopka je podana tudi zato, ker je sodišče ob povzemanju obrazložitve izpodbijanih odločb tožene stranke pritrdilo njenim ugotovitvam, da niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do nadomestila po materialnem pravu. Zmotno in nepopolno je sodišče ugotovilo dejansko stanje, ker je tožnik na podlagi pravnomočne in dokončne odločbe tožene stranke z dne 12. 7. 1990 zahteval odmero in izplačilo nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu in zaradi dela v skrajšanem delovnem času. Pravna podlaga za zahtevek sta pravnomočna odločba tožene stranke in zakonske določbe, tako tožena stranka kot sodišče bi morala odločiti o odmeri ter o izplačilu nadomestila s pridobitvijo podatkov od tožnikovega delodajalca oz. vsaj z zahtevo, da tožnik trditveno podlago dopolni s predložitvijo podatkov o njegovih prejemkih iz delovnega razmerja ter o prejemkih, kot bi mu bili izplačani, če zaradi invalidnosti ne bi opravljal drugega dela. Predlagane dokaze je sodišče prve stopnje zavrnilo, ne da bi takšno zavrnitev v obrazložitvi sodbe utemeljilo. Po načelu oficialnosti bi sodišče moralo izvesti dokaze za ugotovitev višine terjatve ali odločbi tožene stranke odpraviti in ji naložiti, da sama o tem izvede dokaze ter o višini terjatve odloči. Zmotno je razlagalo tako pravnomočne odločbe tožene stranke kot ureditev v ZPIZ/83, ZPIZ/92 in ZPIZ/99. O odločilnih dejstvih bi sodišče moralo tožnika tudi zaslišati. Zmotno je sodišče uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo, da tožnikova pravica temelji na ZPIZ/83, Statutu ZPIZ ter zlasti odločbi tožene stranke z dne 12. 7. 1990. Tožnik, kot invalid leta 1990 ni bil zmožen opravljati svojega dela na podlagi dokončne odločbe ZPIZ, v posledici je bil razporejen na drugo delovno mesto v Z., kamor je organizacijsko spadala tudi C.B.. Z odločbo tožene stranke je bil razvrščen v II. kategorijo invalidnosti. Nadomestilo zaradi manjše plače je bilo odmerjeno do 31. 12. 1989 oz. 1. 1. 1989. Zaradi nenadnih dogodkov ob razpadu nekdanje SFRJ in sankcij, uvedenih zoper ZRJ, je razumljivo, da tožena stranka do vložitve zahteve leta 2004 nadomestil ni mogla odmeriti, tožnik pa tudi prej ni mogel vložiti ustrezne zahteve. Z novo zahtevo želi dokazati, da je imel tudi po juliju 1990 zaradi dela v skrajšanem delovnem času in dela na drugem delovnem mestu manjše dohodke ter mu je tožena stranka dolžna odmeriti in izplačati nadomestilo. Neutemeljen je ugovor zastaranja, ker nadomestilo ni bilo odmerjeno, zastaranje pa po določbah Obligacijskega zakonika velja le za neizplačane prejemke. Zakoni, ki so od leta 1983 dalje urejali pokojninsko in invalidsko zavarovanje niso določali, da pravica do odmere nadomestila na podlagi pravnomočne odločbe lahko zaradi zastaranja preneha. Neutemeljeno je stališče, da tožena stranka ni pasivno legitimirana, ker bi nadomestilo moral izplačevati delodajalec. Takšno stališče bi bilo sprejemljivo, če bi za stranke ter tudi za delodajalca veljal enotni pravni red, dejansko gre za dve državi brez medsebojnega vpliva. Tožnikova pravica temelji na odločbi in zakonu, potrebno je upoštevati predpis iz leta 1983 oz. 1992, na pa novejše ureditve, ker ZPIZ/92 v prehodnih in končnih določbah zagotavlja uživanja pravic po prejšnjih predpisih. Neutemeljena je zavrnitev zahtevka za priznanje pravice do pokojnine na podlagi delovne dobe, dosežene na območju Republike Slovenije. Tožnik namreč ni na tem območju pridobil dveh ali več pokojnin na podlagi istih obdobij zavarovanja. Pravico uveljavlja na podlagi plačevanja prispevkov v pokojninski sklad v Republiki Sloveniji. Med državama Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo ni sporazuma o socialnem varstvu, zato tudi ni medsebojnega vpliva in odvisnosti pri uveljavljanju pravic. Zavrnitev pravice do sorazmernega dela pokojnine pomeni kršitev temeljnih človekovih pravic po Ustavi Republike Slovenije. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je uporabilo materialno pravo in ob tem ni kršilo določb postopka, tako ne zatrjevanih, kot tudi ne določb, na katere na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

Zahtevi za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja je, kot izhaja iz listin v upravnem spisu, tožnik vložil pri toženi stranki z dvema vlogama, dne 4. 7. 2002 in 19. 5. 2004. Po 391. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami – ZPIZ-1) se v postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja oz. za ugotavljanje pokojninske dobe, ki se je začel pred uveljavitvijo ZPIZ-1, uporabljajo predpisi, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-1, po prehodni določbi 456. člena ZPIZ-1 je datum pričetka veljavnosti tega zakona 1. januar 2000. V 2. odstavku 391. člena ZPIZ-1 je določeno, da se pravice na podlagi invalidnosti v primerih začetka postopka pred uveljavitvijo ZPIZ-1, določijo po predpisih, veljavnih na dan nastanka invalidnosti. Tožnikov zahtevek je zato potrebno presojati po določbah ZPIZ-1, kar pomeni tudi varstvo pravic, pridobljenih po prejšnjih predpisih iz 1. odstavka 390. člena in določila o uživanju pravic iz invalidskega zavarovanja, pridobljenih po prejšnjih predpisih iz 397. člena ZPIZ-1. Uživalcem, ki so pravice iz invalidskega zavarovanja pridobili do uveljavitve ZPIZ-1, se tudi po začetku veljavnosti tega zakona zagotavljajo pravice najmanj v obsegu, določenem s predpisi, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-1. Uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti), ki so te pravice uveljavili po prejšnjih predpisih, obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po uveljavitvi ZPIZ-1. Iz navedenega sledi, da je pri presoji utemeljenosti tožnikove zahteve potrebno upoštevati tudi predpise, ki so veljali v času izdaje odločb, s katerimi je tožena stranka tožniku priznala pravice iz invalidskega zavarovanja, glede kasnejšega uživanja pravic pa tudi predpise, veljavne v obdobju, za katerega tožnik zahteva odmero in izplačilo nadomestil ter odmero in izplačilo delne invalidske pokojnine, to je za ves čas po 25. 7. 1990. S pravnomočno odločbo pravne prednice tožene stranke št. ... z dne 4. 2. 1974 je bil tožnik od 29. 1. 1974 dalje zaradi posledic bolezni razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do zaposlitve na ustreznem delu. Pravnomočno odločeno je bilo tudi, da bo o pravici do nadomestila zaradi zaposlitve na drugem ustreznem delu odločeno s posebno odločbo. Enako je pravna prednica tožene stranke s pravnomočnim sklepom št. ... z dne 12. 7. 1990 odločila, da je tožnik delovni invalid II. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo s polovico polnega delovnega časa od 13. 5. 1982 dalje. Območni delovni enoti ... tožene stranke je bilo naloženo, da odloči o pravici in višini nadomestila osebnega dohodka zaradi dela s skrajšanim delovnim časom in nadomestila zaradi manjšega osebnega dohodka na drugem delu. Na podlagi takšne obveznosti je pravna prednica tožene stranke oz. njena strokovna služba pri Območni delovni enoti ... potem, ko je tožniku z več odločbami od leta 1974 do 1979 odmerila nadomestilo zaradi manjšega osebnega dohodka na drugem delu, dne 24. 7. 1990 izdala dva sklepa, prvega s katerim je dokončno odmerila nadomestilo zaradi manjšega osebnega dohodka na drugem delu za čas od 1. 1. 1984 do 31. 12. 1988 in tudi odločila, da tožniku od 1. 1. 1989 dalje ne gre pravica do nadomestila zaradi manjšega osebnega dohodka, in drugega, s katerim je tožniku priznala pravico do nadomestila osebnega dohodka zaradi dela s skrajšanim delovnim časom od 13. 5. 1982, to je od dne, ko je bil razvrščen v II. kategorijo invalidnosti, do 31. 12. 1989 in tudi odločila, da se od 1. 1. 1990 dalje izplačuje akontacija po potrdilu OZD, pri čemer ves čas ugotavlja in izplačuje nadomestilo Z.B. v breme tožene stranke. Oba sklepa sta postala pravnomočna, ker ju tožnik ni izpodbijal, pravnomočnost pa zajema tudi datum prenehanja pravice do nadomestila zaradi manjšega osebnega dohodka na drugem ustreznem delu ter obveznost, da tožniku nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom izplačuje delodajalec, tožena stranka pa izplačana nadomestila delodajalcu na njegovo zahtevo povrne.

V času, ko je pravna prednica tožene stranke tožnika razvrstila v III. kategorijo invalidnosti je v tedanji SFRJ veljal Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. SFRJ, št. 35/72, 18/76, 58/76, 22/78 in 74/80), ki je v 1. odstavku 60. člena določal, da pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja zavarovanec uveljavi v skupnosti, na območju katere je bil nazadnje zavarovan. Po 6. odstavku omenjenega člena je bila skupnost, pri kateri je bila uveljavljena pravica do pokojnine ali denarnega nadomestila dolžna zavarovancu izplačevati pripadajoče zneske ne glede na kraj prebivališča v tedanji Jugoslaviji, v tujini pa le kadar je bilo to določeno v zakonu ali mednarodni pogodbi ali če je veljala vzajemnost. V času izdaje sklepov z dne 12.7.1990 in z dne 24. 7. 1990 sta v Republiki Sloveniji veljala Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. SFRJ, št. 23/82, 77/82, 75/85, 8/87, 65/87, 87/89 in 44/90 - ZTPPIZ) ter republiški Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. SRS, št. 27/83, 21/87, 48/87, 27/89 in Ur. l. RS, št. 14/90, 30/90, 44/90 in 10/91- ZPIZ/83). Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je zavarovanec po 1. odstavku 75. člena ZTPPIZ lahko uveljavil v skupnosti, v kateri je bil nazadnje zavarovan oz. je te pravice po 3. odstavku omenjenega člena lahko uveljavil v skupnosti, v kateri je dopolnil pretežen del zavarovalne dobe. Ker ni sporno, da je bil tožnik zavarovan pri pravni prednici tožene stranke le od 15. 5. 1969 do 15. 3. 1975, po omenjenih načelih o zadnjem zavarovanju in o pretežnosti zavarovanja, novih pravic ne more uveljaviti pri toženi stranki, saj iz fotokopije delovne knjižice, ki jo je tožnik poslal toženi stranki izhaja, da je pretežni del pokojninske dobe dopolnil pri tujem nosilcu zavarovanja v Republiki Srbiji.

V času izdaje omenjenih odločb veljavni ZPIZ/83 je v 51. členu določal, da je zavarovancu s preostalo delovno zmožnostjo, torej tudi invalidu II. ali III. kategorije, organizacija združenega dela oz. delodajalec v skladu z zakonom in samoupravnim splošnim aktom skupnosti dolžan odmeriti in izplačevati nadomestilo osebnega dohodka iz 3., 4. in 5. točke 42. člena ZPIZ/83, to pomeni tudi nadomestilo osebnega dohodka zaradi dela s skrajšanim delovnim časom in nadomestilo zaradi manjšega osebnega dohodka na drugem ustreznem delu. Od 1. januarja 1984, ko se je ZPIZ/83 pričel uporabljati je bil sistem izplačevanja nadomestil urejen tako, da je višino nadomestila, ob upoštevanju dela, ki ga je zavarovanec opravljal in prejetih osebnih dohodkov, odmeril in izplačeval delodajalec, sredstva za izplačilo pa je na podlagi 3. odstavka 52. člena ZPIZ/83 tedanja Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja povrnila delodajalcem na podlagi zahtevka po preteku vsakega trimesečja, če ni bilo med delodajalcem in skupnostjo drugače dogovorjeno. Enak način obračuna za upravičence do nadomestil je zaradi prehodne določbe 1. odstavka 292. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98 - ZPIZ/92) veljal tudi od uveljavitve ZPIZ/92 dne 1. 4. 1992 do 31. 12. 1999. Za presojo tožnikovih zahtev je pomembno, da je ZPIZ/83 je v 92. členu določal, enako kot že prejšnja ureditev, da se uživalcu pravic, ki se kot tuj državljan za stalno izseli v tujino, izplačujejo denarni prejemki iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja v tujino, če s to državo sklenjen sporazum ali če ta država priznava takšno pravico državljanom SFRJ.

ZPIZ/92 je v 2. odstavku 139. člena določal, da so organizacije in delodajalci dolžni delovnim invalidom II. in III. kategorije izplačevati nadomestila plače, med ostalim tudi zaradi dela s skrajšanim delovnim časom. Za tožnika tožena stranka ni mogla uporabiti določbe 297. člena ZPIZ/92, po kateri se uživalcem denarnih nadomestil, ki so to pravico uveljavili po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 3. 1992, denarna nadomestila za čas od 1. 4. 1992 po uradni dolžnosti na novo odmerijo po določbah ZPIZ/92, kar za nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu pomeni, da bi ga tožena stranka odmerila v višini razlike med pokojninsko osnovo, od katere bi se delovnemu invalidu odmerila invalidska pokojnina ob razporeditvi na drugo ustrezno delo in plačo, določeno ob razporeditvi delovnega invalida na drugo ustrezno delo s pogodbo o zaposlitvi. Ob uveljavitvi ZPIZ/92 tožnik, upoštevajoč pravnomočni sklep št. ... z dne 24.7.1990, da mu od 1. 1. 1989 ne pripada pravica do nadomestila zaradi manjšega osebnega dohodka, namreč ni bil uživalec denarnega nadomestila, zato tudi ni bilo podlage za odmero po uradni dolžnosti.

Povsem enako kot prej veljavni ZPIZ/83 je glede izplačevanja denarnih prejemkov v tujino v 1. odstavku 201. člena določal tudi ZPIZ/92. Republika Slovenija je s sprejemom Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS/I, št. 1/91), ki velja od 25. 6. 1991, postala samostojna in neodvisna država in je zanjo prenehala veljati Ustava SFRJ. S 3. točko Temeljne ustavne listine se je RS obvezala, da zagotavlja varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin vsem osebam na ozemlju Republike Slovenije, ne glede na njihovo narodno pripadnost, skladno z Ustavo RS in z veljavnimi mednarodnimi pogodbami. S 4. členom Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS/I, št. 1/91 - UZITUL) je bila v RS podaljšana veljavnost zveznih predpisov, kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije in kolikor ni z UZITUL drugače določeno. Državljanom drugih republik, ki so na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije 23. decembra 1990 imeli prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in so v tej republiki tudi dejansko živeli, je bilo s 13. členom UZITUL zagotovljeno, da so do pridobitve državljanstva Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS/I, št.1/1991 s spremembami – ZDRS) oz. do izteka rokov po 81. členu Zakona o tujcih (Uradni list RS/I, št. 1/91 s spremembami) izenačeni v pravicah in dolžnostih z državljani Republike Slovenije, razen v določenih primerih glede pravic na nepremičninah. Tožnik ni državljan RS in ni na dan plebiscita ter tudi ne ob času vložitve zahteve v letu 2002 oz. v letu 2004 imel prijavljenega stalnega prebivališča v RS. Kar zadeva uveljavljanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja se ga zato šteje od osamosvojitve Slovenije za tujega državljana s prebivališčem v tujini.

Za obdobje od 1. 1. 2000 do 1. 7. 2002 je poleg prehodnih določb ZPIZ-1 potrebno upoštevati, da po 1. odstavku 250. člena pravice iz obveznega zavarovanja lahko uveljavi pri toženi stranki oseba, ki je bila zavarovana pri zavodu, in to tudi tedaj, ko gre za pravice na podlagi mednarodnih sporazumov. Kljub temu pa tožena stranka zahtevku za izplačilo oz. odmero nadomestil pravilno ni ugodila. Za priznanje pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu in nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom ter izplačilo ni izpolnjen pogoj zahtevka delodajalca, toženi stranki niso bili predloženi zahtevki z izračunom višine nadomestil, iz katerih bi izhajalo, kolikšna je njena obveznost. Veljajo pa tudi omejitve v zvezi z izplačilom v tujino po 201. členu ZPIZ/92, ZPIZ-1 pa v smislu 186. člena izplačil nadomestil iz invalidskega zavarovanja v tujino sploh ne predvideva.

Iz navedenega sledi, da je pravilna utemeljitev prvostopenjske sodbe, da tožena stranka v tem sporu za celotno obdobje, za katerega tožnik zahteva izplačilo ni pasivno legitimirana za izplačilo nadomestil in tožnik neposredno od toženke takšnih izplačil ni upravičen terjati.

Po pravni ureditvi, veljavni v obdobju, za katero tožnik zahteva izplačilo nadomestil, tožena stranka zahtevi za obračun in izplačilo nadomestil utemeljeno ni ugodila, sodišče prve stopnje pa je takšno odločitev kot zakonito, pravilno potrdilo.

Neutemeljena je tožnikova zahteva za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Srbiji je tožniku z odločbo št. ... z dne 27. 8. 2003 priznal pravico do invalidske pokojnine od 1. 7. 2002 dalje, pri čemer se iz obrazložitve vidi, da je pri odmeri pokojnine upoštevana celotna pokojninska doba, vključno z obdobjem, ko je bil tožnik zavarovanec tožene stranke oz. njenih pravnih prednikov. Glede izbire med pokojninami je že Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da v primeru, ko je zavarovanec izpolnil pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin lahko uživa le eno od njih po lastni izbiri in se ta določba uporablja tudi v primeru, ko zavarovanec izpolni pogoje za pridobitev pokojnin tudi v drugih državah, če pridobi pravice na podlagi istih pokojninskih obdobij, kot določa 177. člen ZPIZ-1 (na primer sodbe opr. št. VIII Ips 213/2004, VIII Ips 248/2005, VIII Ips 75/2006, VIII Ips 239/2006, VIII Ips 384/2006, VIII Ips 12/2007). Zavarovanec, ki je uveljavil pravico do pokojnine v kateri od republik nekdanje SFRJ, na podlagi 177. člena ZPIZ-1 ne more več uspešno uveljaviti enake pravice v Republiki Sloveniji. Tožnik, ki je z isto pokojninsko dobo že pridobil pravico do invalidske pokojnine pri nosilcu pokojninskega zavarovanja v Republiki Srbiji, za isto pokojninsko dobo ne more pridobiti pravice do pokojnine v Republiki Sloveniji. Ker med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo ni ustreznega meddržavnega sporazuma o socialni varnosti tudi ni podlage za priznanje pravic in odmero dajatev v sorazmernem delu, upoštevajoč dopolnjeno pokojninsko dobo v posamezni državi. Tožena stranka je zahtevek za priznanje pravice do invalidske pokojnine zakonito zavrnila, pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi takšnega tožbenega zahtevka.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.

Tožnik s pritožbo ni uspel. Na podlagi 1. odstavka 165. člena, v zvezi s 154. členom ZPP je zato sodišče druge stopnje sklenilo, da sam trpi pritožbene stroške.