Jedro

Tožnik ima ob pravilni razlagi 177. člena ZPIZ-1 in ob upoštevanju določb 67. in 68. člena tega zakona (če izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine glede na nastanek invalidnosti in minimalno pokojninsko dobo v Republiki Sloveniji) pravico do priznanja (sorazmernega dela) invalidske pokojnine, kljub temu, da mu je to pravico nosilec zavarovanja v Srbiji že priznal tudi ob upoštevanju v Republiki Sloveniji dopolnjene pokojninske dobe.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavita v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za priznanje invalidske pokojnine ter glede stroškov postopka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano dokončno odločbo je tožena stranka zavrnila zahteve tožnika za izplačilo nadomestila zaradi manjše plače na drugem delu od leta 1969 do 1974, za odmero in izplačilo takega nadomestila in nadomestila zaradi zaposlitve s skrajšanim delovnim časom od 1989/90 do 10. 1. 2003 ter za priznanje pravice do invalidske pokojnine po predpisih Republike Slovenije. Tožnik je v sodnem postopku uveljavljal odpravo dokončne odločbe tožene stranke, zahteval priznanje in izplačilo navedenih nadomestil od 25. 7. 1990 do 1. 7. 2002 (ko je bil v Srbiji invalidsko upokojen) ter priznanje (delne) invalidske pokojnine na podlagi delovne dobe, ki jo je dopolnil na območju Republike Slovenije.

2. Sodišče prve stopnje je tožbene zahtevke zavrnilo v celoti. Ugotovilo je, da je bilo z dokončnim sklepom z dne 24. 7. 1990 tožniku (kot invalidu III. kategorije po sklepu tožene stranke iz leta 1974) odmerjeno nadomestilo zaradi manjšega osebnega dohodka na drugem ustreznem delu od 1. 1. 1984 do 31. 12. 1988. Z istim sklepom je bilo odločeno tudi, da tožniku to nadomestilo po 1. 1. 1989 ne gre več, ker ni več razlike v osebnem dohodku in je bilo izplačevanje nadomestila ustavljeno. S posebnim sklepom z dne 24. 7. 1990 je bilo odločeno tudi o pravici tožnika (kot invalidu II. kategorije od 13. 5. 1982) do nadomestila zaradi dela v skrajšanem delovnem času in sicer tako, da ga ugotavlja in izplačuje Zvezna uprava carine v Beogradu od 31. 5. 1982 do 31. 12. 1989 v breme tožene stranke, od 1. 1. 1990 pa tožena stranka kot akontacije na podlagi potrdil delodajalca. Ker po letu 1990 tožnikov delodajalec (ki je bil zavezanec za plačilo tega nadomestila) ni več dal potrdil o tožnikovi plači ter zahtevkov za refundacijo, tožena stranka ni imela podlage za ugoditev zahtevku iz naslova tega nadomestila. Tožniku je bila invalidska pokojnina priznana v Srbiji od 1. 7. 2002 dalje na podlagi celotne pokojninske dobe, ki zajema tudi celotno pokojninsko dobo, pridobljeno v Sloveniji. Zato tožnik ob upoštevanju določb 250. in 177. člena ZPIZ-1 ne more pridobiti pravice do pokojnine v Republiki Sloveniji.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Oba sklepa tožene stranke z dne 24. 7. 1990 sta postala pravnomočna, ker ju tožnik ni izpodbijal. Pravnomočnost zajema tudi datum prenehanja pravice do nadomestila zaradi manjšega osebnega dohodka na drugem ustreznem delu ter obveznost, da tožniku nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom izplačuje delodajalec, tožena stranka pa izplačana nadomestila delodajalcu na njegovo zahtevo povrne. Ni sporno, da je bil tožnik pri toženi stranki zavarovan le od 15. 5. 1969 do 15. 3. 1975, iz delovne knjižice pa izhaja, da je pretežni del pokojninske dobe dopolnil pri tujem nosilcu zavarovanja v Republiki Srbiji. Tožnik ni državljan Republike Slovenije ter že v času plebiscita ni imel prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, torej gre za tujega državljana s prebivališčem v tujini. Zato veljajo tudi omejitve v zvezi z izplačevanjem nadomestil iz invalidskega zavarovanja v tujino.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ima pravico do priznanja, odmere in izplačila spornih nadomestil na podlagi ZPIZ83, Statuta ZPIZ in zlasti odločbe tožene stranke z dne 12. 7. 1990, ki je dokončna in pravnomočna. Tožena stranka je z odločbo z dne 25. 7. 1990 nadomestili odmerila, vendar le do 31. 12. 1989 oziroma 1. 1. 1989. Zaradi dejstev, nastalih po letu 1991, je bilo tožniku onemogočeno uveljavljanje teh nadomestil in tožnik do vložitve zahteve v letu 2004 objektivno ni mogel realizirati nadaljnjega izplačila nadomestil, tožena stranka pa ni mogla opraviti odmere. V zahtevi je dokazoval, da je imel tudi po letu 1990 bistveno nižje prejemke. Nesprejemljivo je stališče, da bi moral nadomestilo izplačati delodajalec in nato zahtevati refundacijo, ker ne gre več za isto državo. Tožnik je izpolnil pogoje za pridobitev izvirne pravice do invalidske pokojnine v Republiki Sloveniji. Da odločitev o zavrnitvi zahtevka v tem delu ne more biti materialno pravilna, izhaja tudi iz odločitve Ustavnega sodišča Up-360/05, ki je razveljavilo eno od sodb Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje izpodbijana sodba.

5. Revizija je deloma utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Izpodbijana sodba v delu glede invalidske pokojnine temelji zgolj na ugotovitvi, da je tožnik pravico do invalidske pokojnine pridobil pri nosilcu pokojninskega zavarovanja v Srbiji na podlagi celotne pokojninske dobe, vključno z dobo, ki jo je dopolnil v Republiki Sloveniji, zato je izbiro na podlagi 177. člena ZPIZ-1 že uveljavil. 8. Po prvem odstavku 177. člena ZPIZ-1 ima zavarovanec, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji, pravico do uživanja le ene od njih po lastni izbiri in sicer po drugem odstavku tudi v primeru, ko zavarovanec izpolni pogoje za pridobitev pokojnin v drugih državah, če pridobi pravice na podlagi istih pokojninskih obdobij. To določbo je Vrhovno sodišče sicer res tolmačilo tako, kot sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi, vendar je v zvezi s tem prišlo do odločitve Ustavnega sodišča RS, ki je z odločbama Up-360/05 z dne 2. 10. 2008 in Up-770/06 z dne 27. 5. 2009 razveljavilo prav sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 213/2004 in VIII Ips 248/2005, na kateri se sklicujeta sodišči prve in druge stopnje v podkrepitev svojega stališča. V navedenih odločbah (kjer je sicer šlo za vprašanje starostne pokojnine) je Ustavno sodišče s sklicevanjem na 50. in 33. člen Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91-I in naslednji) obrazložilo, da ima zavarovanec ob pravilni razlagi 177. člena ZPIZ-1 in ob upoštevanju določbe 36. člena tega zakona (če izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine glede na starost in pokojninsko dobo v Republiki Sloveniji) pravico do priznanja pokojnine tudi v primeru, če mu je bila v drugi državi s področja bivše Jugoslavije že priznana pravica do pokojnine tudi ob upoštevanju v Republiki Sloveniji dopolnjene pokojninske dobe.

9. Skladno s to odločitvijo Ustavnega sodišča ima tožnik ob pravilni razlagi 177. člena ZPIZ-1 in ob upoštevanju določb 67. in 68. člena tega zakona (če izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine glede na nastanek invalidnosti in minimalno pokojninsko dobo v Republiki Sloveniji) pravico do priznanja (sorazmernega dela) invalidske pokojnine, kljub temu, da mu je to pravico nosilec zavarovanja v Srbiji že priznal tudi ob upoštevanju v Republiki Sloveniji dopolnjene pokojninske dobe. Ker sodišči druge in prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nista presojali utemeljenosti zahtevka z vidika pogojev, ki jih za pridobitev pravice do invalidske pokojnine določa ZPIZ-1, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku na podlagi že izvedenih dokazov, po potrebi pa tudi dopolnitve le teh, o tem tožbenem zahtevku ponovno odločiti - tokrat ob predpostavki, da priznanje pravice pri nosilcu zavarovanja v Srbiji ni ovira za uveljavljanje pravice do invalidske pokojnine po predpisih Republike Slovenije.

10. Revizija pa ni utemeljena v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za odmero in izplačilo nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu in nadomestila zaradi zaposlitve s skrajšanim delovnim časom. Revizijsko sodišče se v celoti strinja z razlogi izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje in le dodaja.

11. Podlaga za nadomestili ni bila odločba tožene stranke z dne 12. 7. 1990. S to odločbo je bila tožniku kot invalidu II. kategorije priznana le pravica do razporeditve na drugo ustrezno delo s polovico polnega delovnega časa, ne pa tudi pravica do nadomestil iz tega naslova. O tem je tožena stranka odločila z dvema ločenima sklepoma istega dne 24. 7. 1990. Oba sklepa sta pravnomočna.

12. Glede nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu je bilo pravnomočno odločeno, da tožniku ta pravica ne gre od 1. 1. 1989 dalje. Ker tožnik tako ni bil več uživalec pravice do tega nadomestila je pravilna ugotovitev sodišča druge stopnje, da ob uveljavitvi ZPIZ/92 ni bilo podlage, da bi se mu tako nadomestilo na novo odmerilo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 297. člen ZPIZ/92). To pomeni tudi, da tožnika ni bilo mogoče šteti za uživalca pravic po prvem odstavku 397. člena ZPIZ-1. 13. Glede nadomestila zaradi zaposlitve s skrajšanim delovnim časom pa je bistveno predvsem to, da je bil zavezanec za izplačevanje nadomestila tožnikov delodajalec in ne tožena stranka. Tožnik bi moral zato izplačilo nadomestila terjati od delodajalca, ki je bil na podlagi 51. člena ZPIZ/83 dolžan to nadomestilo odmeriti in izplačevati, tožena stranka pa je delodajalcu na podlagi njegove zahteve ta sredstva povrnila (tretji odstavek 52. člena ZPIZ/83). Zahtevek tožnika je bil v tem delu zato utemeljeno zavrnjen. Pravilno pa opozarjata sodišči tudi na to, da je tožnik tujec z stalnim prebivališčem v tujini. Zato bi se tožniku nadomestili s strani tožene stranke lahko izplačevali le, če bi bil s Srbijo sklenjen sporazum ali ob pogoju vzajemnosti. Ker noben od teh pogojev ni bil izpolnjen, izplačilo nadomestil tožniku v spornem obdobju ne bi bilo možno.

14. Glede na navedeno v točkah 10 do 13 je revizijsko sodišče revizijo v navedenem delu zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

15. Izrek o stroških je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.