Jedro

Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni potrebno, da so ugotovljene prav vse kršitve, navedene v odpovedi, v kolikor že ena od njih sama zase predstavlja utemeljen in resen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Dejstvo, da je tožnik nastavil kalijev klorid pacientu s hiperkalijemijo, ob vednosti, da bi vnos le-tega pri tem pacientu povzročil smrt in namerno vzbujanje prepričanja pri sodelavcih, da je storil kaznivo dejanje zoper življenje in telo, s čimer je pri njih povzročil zmedo in paniko, že samo po sebi predstavlja tako kršitev delovne obveznosti, zaradi katere je izredna odpoved utemeljena. Kršitev je tako podana že s samo odreditvijo kalijevega klorida na način kot je to storil tožnik, ne glede na to, ali je do vnosa v pacienta tudi dejansko prišlo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 1. 2015, za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z dnem 3. 9. 2015, plačilo denarnega povračila namesto reintegracije, priznanje delovnega razmerja za čas od 16. 1. 2015 do 3. 9. 2015 ter njegov reparacijski zahtevek.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da mu je bila kršena pravica do zagovora v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z drugim odstavkom 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1).1 Pogodba o zaposlitvi naj bi bila delavcu lahko odpovedana le iz razlogov, predhodno navedenih v pisni seznanitvi z očitanimi kršitvami. Tožena stranka je v pisni seznanitvi tožniku očitala, da je dne 16. 12. 2014 ob približno 13.00 uri na svojem delovnem mestu pacientu P. na nedovoljen način aktivno povzročil smrt s tem, da mu je dal intravenozno večjo količino kalija, kar je izrecno v nasprotju z veljavnimi pravili medicinske stroke. V odpovedi pa naj bi mu tožena stranka očitala nekaj drugega, in sicer tudi to, da je odredil medicinski sestri, naj nastavitve kalijevega klorida pacientu ne vpiše v zdravstveno dokumentacijo. Tega ravnanja naj ne bi bilo mogoče šteti za sestavni del dejanskega stanu „povzročil smrt z dajanjem večje količine kalija pacientu“, kot je to možno storiti z ravnanji, opisanimi kot „odreditev nastavitve kalijevega klorida pri pacientu“ in „dopustitev, da je kalijev klorid stekel v pacienta in mu povzročil zastoj srca.“ Šlo naj bi za odpovedno novoto, zaradi česar v tem delu ni identitete med kršitvami iz pisne seznanitve in izredne odpovedi. Tožniku naj bi bila zato v zvezi z očitkom te kršitve - odredba medicinski sestri, da nastavitve kalijevega klorida ne vpiše - kršena pravica do zagovora. Sodišče naj bi zmotno ugotovilo, da je tožnik z odreditvijo nastavitve kalijevega klorida pri pacientu z že prisotno hiperkalijemijo kršil določbe 3. člena Kodeksa medicinske deontologije (v nadaljevanju Kodeks), ki določa, da mora zdravnik uporabljati le tiste diagnostične in terapevtske metode, ki so zdravstveno utemeljene in strokovno sprejete. S „fingirano“ nastavitvijo kalijevega klorida tožnik ni uporabil nobene terapevtske ali diagnostične metode, saj s tem ni posegel v zdravstveno stanje pacienta ali izvajal njegovega zdravljenja. To dejanje naj ne bi bilo usmerjeno na pacienta temveč na oddelčni kolektiv. Ne glede na neprimernost takšnega ravnanja kot sredstva za „animiranje“ oddelčnega kolektiva k izboljšanju razmer na oddelku in same paliativne oskrbe, to ne more biti razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku2 (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 215. členom ZPP, ko je ugotovilo, da je tožnik z večjo verjetnostjo v organizem pacienta vnesel kalijev klorid in s tem povzročil smrt pacienta. Tožena stranka tega dejstva ni uspela dokazati, zato bi moralo sodišče šteti, da je nedokazano in ne obstaja. Sodišče prve stopnje naj bi zato zmotno ugotovilo, da so podane vse tri kršitve iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je obstoj ene od teh ugotovilo le z večjo verjetnostjo ne pa z gotovostjo. Sodišče druge stopnje naj bi s tem, ko kršitve ni odpravilo, kršitev ponovilo, hkrati pa naj bi zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je tožniku onemogočilo dokazovati nasprotno. V času teka pritožbenega roka je bilo namreč v kazenskem postopku pridobljeno pisno mnenje izvedenca iz tujine, ki je za tožnika ugodno. Gre za nov dokaz, ki ga tožnik brez svoje krivde ni mogel predložiti prej, ker to mnenje še ni obstajalo. Ker je sodišče druge stopnje brez utemeljenega razloga opustilo izvedbo tega odločilnega dokaza, naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena v zvezi s tretjim odstavkom 347. člena, petim odstavkom 348. člena in 355. člena ZPP, hkrati pa tudi kršilo tožnikovo pravico do izjave, kar predstavlja kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 7. 2013 za nedoločen čas, na delovnem mestu zdravnik specialist na kliniki X. Tožena stranka mu je dne 15. 1. 2015 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Očitala mu je, da je naklepno ali iz hude malomarnosti kršil obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko je dne 16. 12. 2014 ob približno 13.00 uri na svojem delovnem mestu pacientu z že prisotno hiperkalijemijo odredil nastavitev kalijevega klorida, kar je v nasprotju s pravili medicinske stroke in nato odredil medicinski sestri, da nastavitve kalijevega klorida ne vpiše v zdravstveno dokumentacijo in s tem, ko je v skladu z ugotovitvami komisije za izredni interni strokovni nadzor z dne 9. 1. 2015 z večjo verjetnostjo dopustil, da je kalijev klorid stekel v pacienta in povzročil zastoj srca. Med strankama ni sporno, da je tožnik dne 16. 12. 2014 medicinski sestri A. A. odredil, da pacientu P. s prisotno hiperkalijemijo nastavi kalijev klorid in tega ne vpiše v zdravstveno dokumentacijo. Prav tako ni sporno, da pri pacientu ni obstajala nobena indikacija za zdravljenje s kalijevim kloridom. V času odreditve kalijevega klorida je bil pacient P. že v stanju hiperkalijemije, prisotna pa je bila tudi večorganska odpoved. Kot je bilo ugotovljeno, je dodajanje kalija takemu pacientu v nasprotju z medicinsko doktrino in bi povzročilo smrt. 7. Revizijsko sodišče soglaša s tožnikovim očitkom, da pri presoji, ali je bila neka kršitev storjena, ne zadošča zgolj ugotovitev, da je verjetno bila. V tem smislu je nezadosten že sam očitek tožene stranke v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kjer je navedla, da je tožnik storil kršitev s tem, da je z večjo verjetnostjo dopustil, da je kalijev klorid stekel v pacienta in povzročil zastoj srca. Delodajalec lahko delavcu očita le, da je kršitev storil, ne pa da jo je (bolj ali manj) verjetno storil. Ne glede na navedeno pa zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP in po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Tožniku izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi namreč ni bila podana zgolj iz tega razloga, pač pa tudi zaradi dveh drugih kršitev - ker je pacientu z že prisotno hiperkalijemijo, odredil nastavitev kalijevega klorida, in ker je odredil medicinski sestri, da tega ne vpiše v zdravstveno dokumentacijo. Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče druge stopnje, ni potrebno, da so ugotovljene prav vse kršitve, navedene v odpovedi, v kolikor že ena od njih sama zase predstavlja utemeljen in resen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru tako kršitev predstavlja že odreditev nastavitve kalijevega klorida pri pacientu z že prisotno hiperkalijemijo, iz razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju.

8. (Nesporno) dejstvo je, da je tožnik nastavitev kalija pacientu z že prisotno hiperkalijemijo odredil, po tem pa o dogodku obvestil tudi več sodelavcev, na način, da so ti verjeli, da je pacient P. kalij tudi dejansko prejel. Tožnik sicer trdi, da je kalijev klorid v resnici tekel mimo in ne v pacienta, dejstvo pa je, da tega ni videla niti sestra, ki je kalijev klorid nastavila, niti ni tega na tak način pojasnil sodelavcem ob opisu dogodka. Sodelavci, s katerimi je tožnik o dogodku govoril, B. B., C. C. in D. D. namreč niso dvomili v to, da je pacient kalij dejansko dobil. Tožnik navaja, da je s tem hotel vzbuditi neko reakcijo, ki pa je ni bilo.

9. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Delodajalec na podlagi te določbe lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu, ki naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Dejstvo, da je tožnik nastavil kalijev klorid pacientu s hiperkalijemijo, ob vednosti, da bi vnos le-tega pri tem pacientu povzročil smrt in pa namerno vzbujanje prepričanja pri sodelavcih, da je storil kaznivo dejanje zoper življenje in telo, s čimer je pri njih povzročil zmedo in paniko, že samo po sebi predstavlja tako kršitev delovne obveznosti, zaradi katere je izredna odpoved utemeljena. Kršitev je tako podana že s samo odreditvijo kalijevega klorida, na način kot je to storil tožnik, ne glede na to, ali je do vnosa v pacienta tudi dejansko prišlo. Zato pri presoji, ali je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku zakonita, ni treba ugotoviti tudi obstoja ostalih dveh očitanih kršitev, saj v tem okviru nista več odločilni.

10. V reviziji tožnik tudi sam priznava, da ima njegovo ravnanje znake nevestnega opravljanja dela, kar predstavlja kršitev 33. člena ZDR-1 in njegove pogodbe o zaposlitvi ter da je škodilo poslovnim interesom delodajalca. Ob tem pa zmotno meni, da je tožena stranka predvsem sama odgovorna za škodo, povzročeno svojemu ugledu, ker je zoper njega podala kazensko ovadbo in obvestila javnost. V danih okoliščinah je bila tožena stranka dolžna podati kazensko ovadbo proti tožniku, saj bi v nasprotnem primeru lahko odgovarjala za prikrivanje storitve kaznivega dejanja. Posledice tožnikovega dejanja se ne kažejo samo v obliki izgube zaupanja s strani delodajalca in podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak tudi v obširnih odzivih javnosti in naknadno uvedenem kazenskem postopku. Ugled tožene stranke je bil zato nedvomno okrnjen, tožnik pa svoje odgovornosti za to ne more prevaliti na toženo stranko.

11. Tožnik neutemeljeno navaja, da sodišče ni uporabilo pravilne pravne podlage, ko je presodilo, da je s svojim ravnanjem kršil določbe 3. člena Kodeksa, ki določa, da zdravnik lahko uporabi le tiste diagnostične in terapevtske metode, ki so znanstveno utemeljene in strokovno sprejete. Meni namreč, da „fingirana“ nastavitev natrijevega klorida ni ne znanstvena ne diagnostična metoda, saj sploh ni bila namenjena zdravljenju pacienta. Revizijsko sodišče s tem sicer soglaša, vendar pa prav to dejstvo predstavlja kršitev navedene določbe. Pri pacientih je namreč dopustna zgolj uporaba (znanstvenih in diagnostičnih) metod, ki so namenjene zdravljenju, ne pa metod, ki zasledujejo neke druge cilje. Kršene so bile tudi številne druge določbe Kodeksa, kot na primer drugi odstavek 13. člena, ki določa, da se mora zdravnik zavedati, da vsako neustrezno, lahkomiselno, za zdravnika nečastno in ponižujoče dejanje prizadene tudi druge zdravnike in zdravstveno osebje ter zdravstvo v celoti in 15. člen, ki določa da morajo zdravnikovi ukrepi temeljiti izključno na odločitvah, ki bolniku lajšajo trpljenje in povrnejo zdravje.

12. Pri toženi stranki je tožnikovo dejanje vzbudilo prepričanje, da je bilo storjeno kaznivo dejanje zoper življenje in telo. Ko je tožnik toženi stranki naknadno predočil, da kalijev klorid dejansko ni stekel v pacienta temveč mimo njega, ta ni več mogla z gotovostjo ugotoviti ne enega ne drugega. Interna komisija za strokovni nadzor je celo ugotovila, da je bolj verjetno, da se je zgodilo prvo kot drugo. Tožena stranka je utemeljeno dvomila, ali lahko tožniku še zaupa življenja pacientov. Tudi, če bi bila prepričana, da je bilo tožnikovo ravnanje zgolj provokacija, bi na podlagi tega utemeljeno izgubila zaupanje v razumnost tožnikovih dejanj, saj je ravnal najmanj lahkomiselno in neodgovorno. Glede na navedeno je izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, ki določa, da delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

13. Ker že odreditev kalijevega klorida na način in v okoliščinah konkretnega primera predstavlja utemeljen in resen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni pomembno, ali je tožnik svojo delovno obveznost kršil tudi s tem, ko je medicinski sestri naročil, da nastavitve kalijevega klorida ne vpiše v zdravstveno dokumentacijo, prav tako pa tudi, ali je vnesel kalij v pacienta in s tem povzročil njegovo smrt. Zato se revizijsko sodišče do obširnih revizijskih navedb, vezanih na ti dve kršitvi, kot npr., da je bila tožniku kršena pravica do zagovora, ker v pisni seznanitvi ni očitka glede tega, da sestra odreditve kalija ne vpiše v medicinsko dokumentacijo in da je sodišče pri ugotavljanju teh kršitev zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena in 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ni opredeljevalo, saj je bila, glede na zgornjo obrazložitev, izredna odpoved zakonita tudi, če se ti dve kršitvi ne upoštevata.

14. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji.