Jedro

Tožnik (zdravnik) je storil očitano kršitev delovnih obveznosti s tem, ko je odredil nastavitev kalijevega klorida pri pacientu v nasprotju s pravili medicinske stroke in nato odredil medicinski sestri, naj dejstva, da je pacientu odredil nastavitev kalijevega klorida, ne vpiše v zdravstveno dokumentacijo. Pri pacientu ni obstajala nobena indikacija za zdravljenje s kalijevim kloridom, saj je bil v času odreditve nastavitve kalijevega klorida pacient že v stanju hiperkaliemije. Tožnik navaja, da je odredil nastavitev kalijevega klorida izključno zato, ker je s tem želel opozoriti na neurejene odnose v službi in slabe pogoje dela ter sprožiti razpravo o varnosti in zdravljenju pacientov. Vendar motivi tožnika za ravnanje, ki predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti, ne vplivajo na drugačno materialnopravno presojo. Ker je tožnik s svojim ravnanjem huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, je bil podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 1. 2015. Posledično je zavrnilo zahtevek za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z dnem 3. 9. 2015, plačilo denarnega povračila namesto reintegracije ter za čas od 16. 1. 2015 do 3. 9. 2015 priznanje delovnega razmerja in za navedeno obdobje prijavo v evidenco socialnega zavarovanja, izplačilo nadomestila plače ter premij za kolektivno dodatno pokojninsko zavarovanje in zahtevek za povrnitev stroškov postopka. S sklepom je ustavilo postopek v delu tožbenega zahtevka za plačilo regresa za letni dopust in vpis delovne dobe v delovno knjižico ter odločilo, da stranki krijeta svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo in sklep v delu odločitve, da sam krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se ni zagovarjal pred odpovedjo zaradi slabega zdravstvenega stanja in zaradi prizadetosti po hišni preiskavi. Tožena stranka je v pisni seznanitvi tožniku očitala, da je aktivno povzročil smrt pacienta, v izredni odpovedi pa mu je očitala, da je naklepoma ali iz hude malomarnosti kršil obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko je pacientu odredil nastavitev kalijevega klorida in preprečil, da se to zapiše v zdravstveno dokumentacijo. Tožnik meni, da ni šlo za isti očitek. V pritožbi nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik z večjo verjetnostjo dopustil, da je kalijev klorid stekel v pacienta in povzročil zastoj srca, čeprav je sodišče v obrazložitvi izrecno navedlo, da se ni oprlo na ugotovitve komisije za izredni interni nadzor. Tožnik je svoje ravnanje zelo natančno pojasnil Ministrstvu za zdravje, ki je v upravnem nadzoru ugotovilo številne kršitve predpisov s strani tožene stranke. Naknadno, v času teka pritožbenega roka, je bilo v kazenskem postopku pridobljeno pisno mnenje izvedenca iz tujine. Po stališču tožnika gre za nov dokaz, ki ga brez svoje krivde ni mogel predložiti prej, ker izvedensko mnenje še ni obstajalo. Izvid in zaključki tujega izvedenca so tožniku v korist, saj potrjujejo tožnikove navedbe, da ni dopustil, da je kalijev klorid stekel v pacienta in povzročil zastoj srca. Sodišče prve stopnje je nekritično verjelo izpovedbi priče strokovnega direktorja B. klinike, ki je vodil postopek izredne odpovedi. Za tožnika je sporna ugotovitev, da naj bi z večjo verjetnostjo povzročil smrt pacienta. V tem delu sodba nima vseh odločilnih razlogov, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču prve stopnje očita tudi kršitev t. i. protispisnosti oziroma absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni utemeljilo, zakaj je tožnik naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je resnično kršil predpis s tem, da je uporabil kalij v nemedicinski namen in s tem povzročil toženi stranki manjšo premoženjsko škodo, kar pa ne more predstavljati podlage za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Meni, da A.A. ne bi smel sodelovati v delu komisije za izredni interni nadzor, nato pa kot priča v tem sporu, ker je to pripeljalo do navzkrižja interesov in vplivalo na zakonitosti odpovedi. Zahteva povračilo stroškov postopka s pritožbo.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe tožnika v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) v povezavi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih zatrjuje pritožnik, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Očitek bistvenih kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je neutemeljen. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in niso v nasprotju sami s sabo, zato je sodbo mogoče preizkusiti. Prav tako ni nobenega nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Kar tožnik uveljavlja pod tem pritožbenim razlogom, v resnici pomeni uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično zmotne uporabe materialnega prava.

7. Tožena stranka je tožniku dne 15. 1. 2015 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku, ker je 16. 12. 2014 ob približno 13.00 uri pri pacientu, ki se je zdravil na B. kliniki, odredil nastavitev kalijevega klorida, kar je pri pacientu z že prisotno hiperkaliemijo v nasprotju s pravili medicinske stroke, ter je nato odredil medicinski sestri, naj dejstva, da je pacientu odredil nastavitev kalijevega klorida, ne vpiše v zdravstveno dokumentacijo. Nadalje mu je tožena stranka v odpovedi očitala, da je v skladu z ugotovitvami komisije za izredni interni strokovni nadzor z dne 9. 1. 2015 z večjo verjetnostjo dopustil, da je kalijev klorid stekel v pacienta in povzročil zastoj srca. V obrazložitvi odpovedi je navedla, da je tožnik ravnal v nasprotju z Zakonom o zdravstveni dejavnosti, Kodeksom medicinske deontologije, 33. in 37. členom Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) ter pogodbo o zaposlitvi. Vse navedeno naj bi predstavljalo razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 8. ZDR-1 v drugem odstavku 87. člena ZDR-1 določa, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec je dolžan v odpovedi dovolj konkretno (vsebinsko in časovno) navesti in obrazložiti le okoliščine ravnanja ali opustitve delavca, v katerih je vsebovan dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pravna kvalifikacija takega ravnanja ni odločilna. Tudi če jo delodajalec navede, sodišče pri presoji (ne)zakonitosti odpovedi nanjo ni vezano. Vezano je le na dejansko opredelitev odpovednega razloga. Od delodajalca se ne zahteva obširna navedba in utemeljitev dejanskih razlogov že v sami pisni seznanitvi. Bistveno je le, da so dejanski razlogi toliko konkretizirani, da je delavcu jasno, katera ravnanja na njegovi strani so bila dejanski razlog, da se je delodajalec odločil za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožniku se v pisni seznanitvi očita kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki naj bi jih storil dne 16. 12. 2014 ob približno 13.00 uri, tožnik se je po pooblaščencu zagovarjal, kršitev iz odpovedi pa ostaja v mejah tega dogodka. V odpovedi se tožniku ne očita nekaj več ali nekaj drugega kot v pisni seznanitvi. Glede na vse obrazloženo so neutemeljene pritožbene navedbe, da ne gre za iste očitane kršitve v pisni seznanitvi in odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva glede prve kršitve. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo zdravstveno stanje pacienta zelo težko in da izboljšanja ni bilo pričakovati. Zdravniki so se zato odločili za prekinitev zdravljenja. Tudi pacientovi ženi so povedali, da pacientu ne morejo več pomagati. Iz izpovedb tožnika in priče C.C. izhaja, da ji je tožnik odredil, da pacientu nastavi kalijev klorid, kar je tudi storila. Tožnik je priči, ko je hotela v zdravstveno dokumentacijo vpisati, da je pacientu nastavila kalijev klorid, to prepovedal. Pri pacientu je bila prisotna hiperkaliemija, kar pomeni, da je že imel visok kalij. Hiperkaliemija je nevarna že sama po sebi. Glede na to, da je pacient imel odpoved več organov (med drugim tudi delovanja ledvic), nastavitev kalijevega klorida po medicinski doktrini ni sprejemljiva.

10. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik storil očitano kršitev delovnih obveznosti s tem, ko je odredil nastavitev kalijevega klorida pri pacientu v nasprotju s pravili medicinske stroke in nato odredil medicinski sestri, naj dejstva, da je pacientu odredil nastavitev kalijevega klorida, ne vpiše v zdravstveno dokumentacijo. Med naloge zdravnika specialista spada tudi vodenje medicinske dokumentacije in predpisovanje zdravil. Pri pacientu ni obstajala nobena indikacija za zdravljenje s kalijevim kloridom, saj je bil v času odreditve nastavitve kalijevega klorida pacient že v stanju hiperkaliemije. Tožnik navaja, da je odredil nastavitev kalijevega klorida izključno zato, ker je s tem želel opozoriti na neurejene odnose v službi in slabe pogoje dela ter sprožiti razpravo o varnosti in zdravljenju pacientov. Vendar motivi tožnika za ravnanje, ki predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti, ne vplivajo na drugačno materialnopravno presojo. Tožnik je v pritožbi potrdil, da je kršil predpise s tem, ko je uporabil kalij v nemedicinski namen, pri čemer zmotno zaključuje, da te kršitve ne morejo predstavljati razlogov za izredno odpoved. ZDR-1 v 37. členu posebej določa, da se je zaposleni dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.

11. Ob navedenih ugotovitvah pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnik s svojim ravnanjem kršil pravila medicinske stroke ter določbe Zakona o zdravstveni dejavnosti (Ur. l. RS, št. 9/1992 in nasl. - ZZDej), ki v 45. členu določa, da zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci opravljajo zdravstveno dejavnost v skladu s sprejeto zdravstveno doktrino in Kodeksom medicinske deontologije oziroma z drugimi strokovnimi in etičnimi kodeksi, in Kodeksa medicinske deontologije, ki ga v skladu z 71. členom Zakona o zdravniški službi (Ur. l. RS, št. 98/1999 in nasl. - ZZdrS) sprejme in objavi zdravniška zbornica, in določa zdravniške etične standarde. Ta načela so obvezna za vse zdravnike Slovenije, ki so jih dolžni poznati in se po njih ravnati pri opravljanju svojih delovnih dolžnosti (61. člen Kodeksa). Zdravnik mora uporabljati le tiste diagnostične in terapevtske metode, ki so znanstveno utemeljene in strokovno sprejete (3. člen Kodeksa). Pri zdravljenju umirajočega v zadnjem obdobju bolezni je treba upoštevati željo bolnika, če je ta razsoden in je bil o svoji bolezni ustrezno poučen, razen če se njegova želja ne sklada s temeljnimi etičnimi merili zdravnika. Pri nezavestnih ali nerazsodnih bolnikih se je treba odločiti po medicinskih merilih, pri tem pa je treba upoštevati tudi domnevno voljo bolnika (46. člen Kodeksa). S svojim zgoraj opisanim ravnanjem je tožnik kršil tudi določbe XII. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi (ki se sklicuje na vestno opravljanje dela skladno s pravili stroke in upoštevanje veljavnih predpisov v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja), 33. člena ZDR-1 (dolžnost vestnega opravljanja dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu) in 37. člena ZDR-1 (prepoved škodljivega ravnanja).

12. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik naklepoma huje kršil svoje delovne obveznosti s tem, ko je dne 16. 12. 2014 ob približno 13.00 uri pri pacientu odredil nastavitev kalijevega klorida, kar je pri pacientu z že prisotno hiperkaliemijo v nasprotju s pravili medicinske stroke, ter nato odredil medicinski sestri, naj dejstva, da je bil pacientu nastavljen kalijev klorid, ne vpiše v zdravstveno dokumentacijo. Tožnik je vedel in moral vedeti, da je treba takšno zdravljenje vpisati v medicinsko dokumentacijo. Navedeno pomeni, da je podan odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 13. V skladu s prvim odstavkom 109. člena ZDR-1 je ob obstoju z zakonom določenega razloga za izredno odpoved osnovni pogoj za zakonitost takšne odpovedi, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, delovnega razmerja ni možno nadaljevati do izteka odpovednega roka. Pri tem izraz "vse okoliščine" odkazuje predvsem na naravo, težo in posledice kršitve; izraz "interesi obeh pogodbenih strank" pa na to, kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje med strankama, predvsem tudi na medsebojno zaupanje. Sodišče je pri tem upoštevalo, da je tožnik kršil svoje osnovne delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, predvsem pa dejstvo, da jih je storil kot zdravnik, ki bi moral še posebej paziti na dosledno spoštovanje strokovnih predpisov, s čimer je pri toženi stranki povzročil izgubo zaupanja kot delodajalca tako, da z njim ni mogla nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Obstoj tega pogoja pa je sicer ugotovila že tožena stranka v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ko je navedla tudi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo mogoče niti v primeru, če bi do poteka dogodkov prišlo na način, kot ga je navajal delavec v zagovoru. Tožena stranka namreč ne more zaupati tožniku, ki odredi nastavitev kalijevega klorida pacientu brez kakršnihkoli indikacij in povsem v nasprotju z medicinsko doktrino, zgolj v provokativne in edukativne namene, oziroma z namenom opozoriti na določeno problematiko na oddelku.

14. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 1. 2015 zakonita. Ker je po obrazloženem že prva očitana kršitev ob upoštevanju tožnikovega poklica zdravnika po svoji naravi in teži zadosten razlog za zakonito podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, se pritožbeno sodišče skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP ni opredeljevalo do utemeljenosti drugega očitka, tj. da je z večjo verjetnostjo dopustil, da je kalijev klorid stekel v pacienta in povzročil zastoj srca. Zato obširnih pritožbenih navedb in novega dokaza (pisnega mnenja izvedenca iz tujine, pridobljenega v kazenskem postopku), ki se nanašajo na ta očitek, ni presojalo.

15. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti ter potrditi izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe skladno s prvim odstavkom 165. člena ter 154. členom ZPP.