Jedro

Prispevek oškodovanca, ki ne more biti krivdno sposoben, je lahko upošteven in je podlaga za delno oprostitev odgovorne osebe. V tem primeru je treba odločiti le, ali je otrokovo ravnanje sopovzročilo škodni dogodek, in ni pomembna otrokova krivda ali neskrbnost, niti neskrbnost njegovih staršev. Pri presoji se upošteva (ne)običajnost ravnanja oziroma opustitve in vzročna zveza.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 617,32 EUR stroškov odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen v deležu 50 %. Ocenilo je, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke, ker je bila kobila zaradi spremenjenih značajskih lastnosti in vedenja v paritvenem obdobju takrat nevarna (prvi odstavek 158. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Iz razlogov sodbe izhaja tudi ocena, da tožena stranka odgovarja tudi po krivdnem načelu glede na napravljen zaključek, da v ugotovljenih okoliščinah zavarovanec toženke ni v zadostni meri poskrbel za nadzorstvo (drugi odstavek 158. člena OZ). Presojalo je ugovor tožene stranke, da je odgovornost deljena zaradi neskrbnosti staršev, in v zvezi z njim ocenilo, da je opustitev dolžnega nadzora nad tri leta starim otrokom prispevala k nastanku nezgode. Ob zaključku, da gre za konkurenco objektivne odgovornosti zavarovanca tožene stranke s krivdno odgovornostjo tožničinih staršev, je presojalo, v kolikšnem obsegu je za nastalo škodo odgovoren zavarovanec tožene stranke in v kolikšnem delu tožnica oziroma njeni starši. Ocenilo je, da če tožnica, ki je bila vajena konj, ne bi pritekla preblizu kobile, do škode ne bi prišlo. Soprispevek tožnice oziroma njenih staršev je ocenilo na 50 % ter zavarovanca tožene stranke v tem deležu razbremenilo objektivne odgovornosti.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je sedaj tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen do celote. Ugovor tožene stranke, da je odgovornost deljena, ker so starši opustili dolžno varstvo in nadzorstvo, je ocenilo kot pravno nerelevanten. Pojasnilo je, da je za uporabo 171. člena OZ odločilno le ravnanje oškodovanca samega oziroma dejstvo, ali je slednji so povzročil škodni dogodek, ne more pa se upoštevati ravnanje otrokovih staršev. Ne gre namreč za odgovornost staršev za ravnanje svojih otrok po 142. členu OZ, ker otrok ni povzročitelj škode, pač pa oškodovanec. Navedeno velja tudi za razbremenitev objektivno odgovorne osebe. Če k nastanku soprispeva še kdo tretji, ta zanjo odgovarja solidarno z imetnikom stvari, objektivno odgovorna oseba pa lahko zoper tretjega kasneje uveljavlja regresni zahtevek. Navedlo je še, da prvostopenjsko sodišče samega prispevka mladoletne tožnice ni ugotovilo; tožnica je namreč po ugotovitvah prve stopnje le „nič hudega sluteč stekla mimo kobile k svoji materi“.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje je toženka vložila predlog za dopustitev revizije in revizija je bila s sklepom II DoR 228/2013 dopuščena glede pravnega vprašanja, ali konkretno ravnanje mladoletne oškodovanke utemeljuje njen soprispevek v smislu tretjega odstavka 153. člena OZ, 171. člena OZ in 185. člena OZ.

4. Tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožnica s svojim ravnanjem vsaj 50% prispevala k nastanku škode. Njeno ravnanje je bilo v direktni vzročni zvezi z nastankom škode. Če tožnica ne bi stekla tako blizu izza kobile, do škode ne bi prišlo. Pri presojanju njenega prispevka je treba upoštevati tudi, da je tožnica vajena konj in da je bila že večkrat prisotna ob pripustih, sicer pod nadzorom odrasle osebe, saj med pripustom pride do brcanja konj.

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru na revizijo je tožnica predlagala njeno zavrnitev ter priglasila stroške odgovora.

6. Revizija ni utemeljena.

7. V 171. členu OZ ureja predpostavke, pod katerimi je mogoče odstopiti od načela popolne odškodnine zaradi oškodovančevega prispevka k škodi. Do znižanja odškodnine lahko privede samo objektivno upoštevano oškodovančevo ravnanje ali opustitev, ki je bilo v vzročni zvezi z nastankom škode; subjektiven odnos oškodovanca do nastanka ali povečanja škode je izključen. Povedano drugače: krivda ni predpostavka za presojo o obstoju in velikosti oškodovančevega prispevka k škodi. Zato povzročitelj škode lahko uveljavlja znižanje odškodnine zaradi prispevka oškodovanca tudi zoper tistega oškodovanca, ki po zakonu ne odgovarja za škodo, ki jo sam povzroči drugim; tak oškodovanec je tudi otrok do dopolnjenega 7 leta starosti. Prispevek k škodi namreč še ne pomeni tudi odškodninske odgovornosti za škodo, saj oškodovanec ne posega v tujo zavarovano dobrino, pač pa v svojo, kršitev lastne pravne dobrine pa ni prepovedana. Zato oškodovanec ne odgovarja za škodo, ki jo je povzročil sam sebi, ampak mora le trpeti njene posledice v tistem delu, v katerem je sam prispeval k njenemu nastanku ali večjemu obsegu. Ugotavljata se le (ne)običajnost ravnanja oziroma opustitve in vzročna zveza.(1)

8. Sodišče druge stopnje je v svoji sodbi upoštevalo le prispevek tožničinih staršev, ne pa tožnice same. Kot pravilno opozarja revizija, je prispevek oškodovanca, ki ne more biti krivdno sposoben, lahko upošteven in je podlaga za delno oprostitev odgovorne osebe. V tem primeru je treba odločiti le, ali je otrokovo ravnanje sopovzročilo škodni dogodek, in ni pomembna otrokova krivda ali neskrbnost, niti neskrbnost njegovih staršev.(2)

9. Pri presoji se upošteva (ne)običajnost ravnanja oziroma opustitve in vzročna zveza. Na določitev deleža oškodovančevega soprispevka k nastanku škode pomembno vpliva, ali je podlaga odškodninske odgovornosti objektivna ali krivdna odgovornost. Kadar gre za poškodbo zaradi nevarne stvari ali nevarne dejavnosti, bo imelo (neskrbno) ravnanje oškodovanca praviloma manjši pomen za nastanek škode kot pri krivdnem ravnanju povzročitelja škode. Sodišče mora namreč v vsakem posamičnem primeru oceniti, kolikšnega pomena je bila za nastanek škode nevarnost, ki izvira iz nevarne dejavnosti ali nevarne stvari, koliko pa je na nastanek škode vplivalo (neskrbno) ravnanje samega oškodovanca. Pri tem sodišče upošteva težo oškodovančevega ravnanja.(3)

10. V postopku sta bili ugotovljena tako objektivna kot krivdna odgovornost(4) zavarovanca toženke. Glede ravnanja oškodovanke je bilo ugotovljeno, da je tožnica nič hudega sluteč stekla mimo kobile k svoji materi (točka 9 sodbe sodišča prve stopnje, na katero se sklicuje izpodbijana sodba). Že iz revizije izhaja, da je mladoletna tožnica stekla proti vratom hleva, kjer je videla svojo mamo. Pot jo je vodila mimo kobile, ki se je zaradi svoje vznemirjenosti zaradi prisotnosti plemenskih žrebcev odzvala tako, da je tožnico brcnila. Naravna vzročna zveza zanesljivo obstaja (če tožnica ne bi tekla mimo kobile, je ta ne bi brcnila), vendar ni vsak naravni vzrok tudi pravno upošteven. Življenjske izkušnje pokažejo, ali je določeno ravnanje primerno za povzročitev določene posledice, ali je torej posledica normalna, običajna, v skladu z rednim tekom stvari (teorija adekvatne vzročnosti). Kadar pride do posledice zaradi posebnih, specifičnih ali nepričakovanih okoliščin (običajno konj deklice ne bi brcnil in je tudi še nikoli ni, okoli konj pa je že od rojstva), takrat praviloma ni pravno relevantne vzročne zveze.

11. Na podlagi navedenega je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) ter odločilo še, da mora tožeči stranki povrniti stroške odgovora na revizijo. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 617,32 EUR (486,00 EUR za sestavo odgovora na revizijo, materialni stroški v višini 20 EUR, povečano za 22 % DDV).

Op. št. (1): Prim. sodbo VSRS II Ips 289/2008 z dne 11. 4. 2012. Op. št. (2): Prim. odločbi VSRS II Ips 289/2008, II Ips 992/2008 ter tudi dr. Končina Peternel M. v Deljena odgovornost, Pravosodni bilten številka 2/2012, stran 105 in nasl. in dr. Jadek Pensa D. v Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 870. Op. št. (3): Prim. dr. Končina Peternel M. v Deljena odgovornost, Pravosodni bilten številka 2/2012, stran 112. Op. št. (4): Ti se sicer medsebojno izključujeta, a revizija tega ne izpostavlja in na odločitev ne bo vplivalo.