Jedro

Izvršitev kot znak kaznivega dejanja je v primeru tatvine odvzem stvari. V skladu z aprehenzijsko teorijo kazenskega prava je kaznivo dejanje tatvine dokončano, ko storilec z odvzemom stvari le-to dobi v svojo posest in onemogoči drugemu, ki jo je do tedaj posedoval, da z njo še naprej razpolaga, sebi pa omogoči dejansko razpolaganje s to stvarjo. Zadošča, da je stvar izločena od drugih stvari, saj ni potrebno, da bi jo storilec odnesel iz prostora, v katerem je bila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikove zahtevke, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 9. 2010 nezakonita, da se toženi stranki naloži, da tožnika pozove nazaj na delo, prijavi v obvezno zavarovanje ter mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo prizna vse pravice iz delovnega razmerja, obračuna mesečne plače ter po plačilu dajatev in prispevkov izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, mu po plačilu dajatev izplača pripadajoče regrese za letni dopust, prizna delovno dobo, kot da do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ni prišlo ter od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (od 29. 9. 2010) do vrnitve nazaj na delo mesečno izplačuje neto znesek 117,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je tožnik poskusil odtujiti 7 kg mesa v vrednosti 40,00 EUR, last tožene stranke, da se je dejanja zavedal in ga hotel storiti. Ker je s svojim ravnanjem izpolnil znake kaznivega dejanja poskusa tatvine po 204. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), je sodišče prve stopnje presodilo, da je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR). Ker je šlo za naklepno hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, je podan tudi odpovedni razlog po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo s pravnimi in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, zato je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka „iz prve točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v povezavi s 6., 8., 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.“ Navaja, da sta nižji sodišči odločbo oprli na nedovoljena razpolaganja strank in kršili načelo kontradiktornosti. Sodba ima pomanjkljivosti, saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju, o odločilnih dejstvih pa je nasprotje v razlogih odločb o vsebini listin ali zapisnikov in med samimi listinami oz. zapisniki. Sodišči sta bistveno kršili določbe postopka tudi iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, saj nista pravilno uporabili določb zakona oz. sta jih uporabili nepravilno, to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožnik izpostavlja, da mu ni razumljivo, zakaj sta sodišči verjeli priči F., ne pa njemu. Neizvedba predlaganih dokazov je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Predlagane priče bi lahko potrdile, da si F. izmišlja dogodke o krajah, kar bi z drugimi okoliščinami lahko izpodbilo njegovo verodostojnost, saj na izjavi F. v celoti temelji izredna odpoved. Vse pritožbene navedbe, s katerimi je prikazoval neverodostojnost izpovedi priče F. (glede oblačila, kje je bilo meso, o količini mesa, o času storitve itd.), je sodišče druge stopnje ocenilo za nebistvene ali pa navidezne, tega pa ni obrazložilo. S tako skromno obrazložitvijo je sodišče druge stopnje kršilo 22. in 25. člen Ustave RS, ker pa je odločitev arbitrarna in samovoljna, je podana tudi kršitev 14. in 22. člena Ustave RS. Tožnik nadalje meni, da je odpoved nezakonita, ker je bil postopek odpovedi v nasprotju z določbami ZDR. Pisno obdolžitev oz. vabilo na zagovor je izdal F., ki ni imel tega pooblastila, zagovor pa je bil voden pred „mamo tožene stranke,“ ki je povsem druga pravna oseba, zagovor pa je vodila gospa, ki se je predstavila kot odvetnica F., tega pa tožena stranka ni prerekala. Tudi opis očitanega dejanja je v odpovedi bistveno bolj skromen, kot ga je v postopku ugotovilo sodišče. Tožnik trdi, da očitanega dejanja ni storil. F. ni potrdil, da je imel tožnik meso za pasom. Poskus tatvine je kazniv le, če je za kaznivo dejanje predpisana tri ali večletna zaporna kazen (34. člen KZ-1). Če je vrednost stvari majhna, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta (drugi odstavek 204. člena KZ-1). Dejanje torej ni kaznivo dejanje, sankcija zanj (odpoved) pa je nesorazmerna zaradi majhne vrednosti stvari in ker toženi stranki ni nastala nobena škoda.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev in priglaša svoje stroške odgovora na revizijo.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Na bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zato mora revident, ko uveljavlja kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, navesti, katere določbe ZPP sodišče ni uporabilo oziroma jo je uporabilo nepravilno ter zakaj ta kršitev vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožnik je v zvezi s tem navedel le, da je neizvedba predlaganih dokazov vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Treba je poudariti, da je presoja, kateri dokazi se izvedejo in kateri ne, v skladu z 213. in 287. členom ZPP pridržana sodišču. Obstaja sicer načelna dolžnost sodišča, da predlagane dokaze izvede, vendar jih ne rabi izvajati, zlasti če dokaz ni bistven za zadevo (1), če izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati (2), če sodišče razumno oceni, da predlagani dokazi oziroma dejstva, ki se z njimi dokazujejo, za odločitev v sporu niso odločilni ali pa je neko dejstvo že dokazano (3). Sodišče prve stopnje je dokazne predloge zavrnilo kot nepotrebne, saj je štelo, da je z izvedenimi dokazi dejansko stanje dovolj razčiščeno. Tožniku je že sodišče druge stopnje natančno pojasnilo, zakaj dejstva, ki jih je želel dokazovati z zaslišanjem dveh študentov in D. B., ne morejo biti odločilna v tem sporu. Iz prepričljive dokazne ocene nižjih sodišč izhaja, da je tožnik očitano dejanje storil, s predlaganimi pričami (in dejstvi, ki bi jih naj s tem dokazoval) pa tožnik take odločitve ne more spremeniti. Sicer pa je nestrinjanje z dokazno oceno neutemeljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Na tožnikova navajanja, da bi s predlaganimi pričami izpodbil verodostojnost pričanja F. (glede oblačila, kje je bilo meso, o količini mesa, o času storitve itd.), je obširno odgovorilo že sodišče druge stopnje v 9., 10. in 11. točki obrazložitve, s čimer se revizijsko sodišče strinja.

8. Tožnik uvodoma navaja, da je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 6., 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar kršitve niso z ničemer konkretizirane, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa nimata pomanjkljivosti, zaradi katerih ju ne bi bilo mogoče preizkusiti, saj vsebujeta jasne razloge o odločilnih dejstvih, in sicer glede obstoja odpovednega razloga ter drugih pogojev za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno je neutemeljen tudi očitek kršitve ustavno zajamčenih človekovih pravic.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Revizijske navedbe, da je odpoved nezakonita, ker je vabilo na zagovor podpisala nepooblaščena oseba, zagovor pa je bil voden pred drugo pravno osebo (družbo materjo), so neutemeljene. Iz vabila na zagovor, ki se nahaja v prilogi A3, je razvidno, da se je E. F., ki je sicer direktor matične družbe, podpisal za direktorja hčerinske družbe J. S., vabilo je bilo tožniku vročeno, zagovora pa se je tudi udeležil. Zagovor se je, kot izhaja iz zapisnika o zagovoru z dne 10. 9. 2010 (priloga B7), poleg tožnika in zapisnikarice udeležila pooblaščena oseba delodajalca, odvetnica Š. F. Ni ovir, da delodajalec ne bi mogel pooblastiti druge osebe za vodenje zagovora. Nobena od teh okoliščin nima vpliva na zakonitost postopka odpovedi oziroma takega vpliva, da bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

11. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, ker je 30. 8. 2010 približno ob 15:30 poskusil odtujiti 7 kg mesa v vrednosti 40,00 EUR. Ne drži navedba tožnika, da je opis očitanega dejanja v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi bistveno bolj skromen, kot ga je ugotovilo sodišče. Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi jasno navedla, kaj tožniku očita in to tudi ustrezno obrazložila, postopek pred sodiščem pa je pokazal utemeljenost odpovedi.

12. Iz dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je F., ki je bil na obhodu delovnih prostorov, opazil neobičajno vedenje tožnika. Tožnik je namreč prišel iz skladišča, kjer ni imel kaj iskati. F. je opazil njegov trebuh, vendar mu tožnik na vprašanje, kaj ima pod haljo, ni odgovoril, temveč je stekel v hladilnico in tekal po prostoru. Nato je F. videl, kako je tožnik nekaj odvrgel in začela sta se prerivati. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik odvrgel meso, težko 7 kg, kar se je poslikalo, o dogodku pa je bil sestavljen tudi zapisnik. Tehnolog J. S., ki je bil prisoten ob najdbi in fotografiranju mesa, je zaslišan povedal, da je bilo meso najdeno v PVC vrečki, da je bilo mehko in ne zamrznjeno, kar kaže na to, da je bilo meso v zamrzovalnici kratek čas. Iz prepričljive in jasne dokazne ocene nižjih sodišč tako izhaja, da je dejanje tožniku dokazano. Revizijske navedbe, da tožnik dejanja ni storil, so tako poskus uveljavljanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa je nedovoljen revizijski razlog.

13. Glede na navedeno je presoja nižjih sodišč, da je tožnik s svojim ravnanjem naklepno huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (temu pa tožnik tudi ne ugovarja), zaradi česar je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, pravilna. Revizijskim navedbam, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nesorazmerna sankcija za storjeno dejanje, ker je vrednost blaga majhna in ker toženi stranki ni nastala nobena škoda, ni mogoče slediti. Po prvem odstavku 110. člena ZDR lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni v ZDR, ter če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena, ni mogoče nadaljevati. Da je bilo zaupanje tožene stranke porušeno, je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Toženi stranki škoda ni nastala, ker je tožnika pri dejanju zalotila. Majhna vrednost blaga na odločitev o izredni odpovedi ne more vplivati, saj je bistveno to, da si je tožnik skušal prilastiti stvari, ki so last tožene stranke.

14. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je utemeljena tudi na podlagi prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Kaznivo dejanje tatvine stori, kdor vzame komu tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti. Če gre za majhno vrednost ukradene stvari, pa je kaznivo dejanje podano, če je šlo storilcu za to, da si prilasti stvar take vrednosti. Revizija vztraja, da dejanje ni bilo dokončano in je šlo le za poskus. Izvršitev kot znak kaznivega dejanja je v primeru tatvine odvzem stvari. V skladu z aprehenzijsko teorijo kazenskega prava je kaznivo dejanje tatvine dokončano, ko storilec z odvzemom stvari le-to dobi v svojo posest in onemogoči drugemu, ki jo je do tedaj posedoval, da z njo še naprej razpolaga, sebi pa omogoči dejansko razpolaganje s to stvarjo. Zadošča, da je stvar izločena od drugih stvari, saj ni potrebno, da bi jo storilec odnesel iz prostora, v katerem je bila. S tem, ko je tožnik vzel blago in ga dal za haljo, ga je dobil v svojo posest, pa čeprav le za kratek čas, ker ga je potem zalotil F. Dejanje je bilo izvršeno, zato je zaključek sodišča druge stopnje, da so izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja tatvine po 204. členu KZ-1, pravilen.

15. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo v skladu s 378. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Odločitev o stroških tožene stranke za odgovor na revizijo temelji na določbi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1).

Op. št. (1): Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča RS Up 107/96 z dne 25. 9. 1996 in Up 181/95 z dne 28. 5. 1998. Op. št. (2): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS Up 90/98 z dne 10. 10. 2000. Op. št. (3): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS Up 175/98 z dne 16. 2. 2002.