Jedro

Četudi je vabilo na zagovor za direktorja tožene stranke podpisala druga oseba (direktor povezane družbe), ki ni bila pooblaščena za opravo zagovora ali za podajo odpovedi, to ne vpliva na zakonitost postopka pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožniku zaradi takšnega vabila na zagovor pravica do obrambe ni bila z ničemer kršena, tožnik se je na vabilo tudi odzval in zagovor podal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 9. 2010 nezakonita, da se toženi stranki naloži, da tožnika pozove nazaj na delo, ga od dne nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (28. 9. 2010) prijavi nazaj v zavarovanje ter mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo prizna vse pravice iz delovnega razmerja, obračuna mesečne plače ter po plačilu dajatev in prispevkov izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, mu po plačilu dajatev izplača pripadajoče regrese za letni dopust ter mu prizna delovno dobo kot da do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ni prišlo ter od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (to je od 29. 9. 2010 ) dalje vse do vrnitve nazaj na delo mesečno izplačuje neto znesek 117,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zadnjega dne v mesecu za tekoči mesec dalje do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (točka II izreka). S sklepom, ki pa ni pod pritožbo, je dopustilo spremembo tožbe z dne 9. 3. 2011. Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zaradi tega, ker tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora. Vabilo na zagovor je namreč podpisal E.F., ki ni zakoniti zastopnik tožene stranke in tudi ne pisno pooblaščena oseba za izvedbo posameznih korakov v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Tožnik je navajal, da se E.F. zadnje leto čudno vede, saj za razliko od prejšnjih let pogosto obiskuje proizvodne prostore in na delavce vpije, da kradejo. V zvezi s tem je tožnik predlagal izvedbo dokaza z zaslišanjem vseh delavcev tožene stranke. Sodišče prve stopnje je glede tega vprašanja zaslišalo le pričo S.D., ki pa je odgovoril, da on tega ne ve, drugi zaslišani priči J.S. pa to vprašanje niti ni bilo postavljeno. Sodišče prve stopnje naj bi nekritično verjelo izpovedbi priče E.F.. Pritožba v nadaljevanju podrobno razčlenjuje, zakaj naj bi bila izpovedba te priče protislovna oziroma neverodostojna. Tako naj bi priča najprej izpovedala, da je imel tožnik pod haljo kombinezon oziroma brezrokavnik, v nadaljevanju pa, da kombinezona ni imel. Nerazumljivo je, kaj je priča hotela povedati s tem, da je tožnika zalotila pri izhodu iz tunela, če pa je bila v tunelu le šara. Tožnik se sprašuje, kje naj bi potemtakem vzel sveže meso, saj priča tega ni vedela povedati. Nelogično je, zakaj naj bi tožnik bil brez zaščitne obleke (kombinezona), če pa brez nje dela v zamrzovalnici sploh ne bi mogel opravljati zaradi ugotovljenega Raynaudovega fenomena. Sodišče prve stopnje se tudi ni vprašalo, kje pa naj bi bil tožnikov kombinezon, če ga tožnik ni imel pri sebi ter ali bi to pomenilo, da je tožnik ves dan od 6.35. ure do 15.21. ure svoje delo opravljal pri -20 stopinjah Celzija brez kombinezona. Nelogična je tudi izpovedba priče E.F. o tem, da naj bi se tožnik po pozivu, da naj pokaže, kaj ima, vsedel na viličar, ga preparkiral in mimo priče stekel v hladilnico. Takšen opis je nelogičen, saj če bi tožnik v resnici želel odvreči kakšno meso, bi to lažje storil v celici 2 in 3, ki sta bistveno bližje parkirnemu prostoru za viličarje, ali pa bi to storil v tunelu s šaro, s čemer bi se tudi izognil priči. Vse možnosti bi bile boljše, kot pa ta, da bi se vrnil k E.F. in mimo njega tekel v hladilnico. Tožnik se sprašuje, kako je E.F. vedel, da naj bi šla z J.S. iskat meso, če pa ves čas ni vedel, kaj ima tožnik za pasom in kaj naj bi odvrgel. Iz izpovedbe priče J.S. izhaja, da ga E.F. ni poklical, temveč da sta se srečala na hodniku, E.F. pa je izpovedoval, da je tožniku odvzel ključe in nato poklical tehnologa in kadrovnico. Iz izpovedbe J.S. tudi ne izhaja, da je bila pri ogledu in slikanju prisotna kadrovnica N.P.. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do tega, da je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot čas storitve kršitve navedena 15.30. ura, tožnik pa je svoj odhod žigosal ob 15.21. uri. Fotografiranje mesa je bilo opravljeno eno uro po odhodu tožnika iz tovarne, zato je povsem nelogična navedba priče E.F. o tem, da je toliko časa do prihoda tehnologa in kadrovnice poteklo zaradi tega, ker je tožnik iskal način, kako bi odvrgel meso in ker se je z njim prerival. V postopku ni bilo ugotovljeno, kje naj bi tožnik vzel sveže meso, prav tako ni bilo ugotovljeno, da bi meso odvrgel tožnik. Kot priča zaslišani E.F. je izpovedal le, da naj bi tožnik nekaj odvrgel. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedeni razlogi so si med seboj v nasprotju, saj se navaja, da naj bi tožnik pred E.F. v zamrzovalnici izpod delovne halje potegnil kos svežega pakiranega mesa in ga tam odvrgel, v nadaljevanju pa, da je tožnik meso odvrgel misleč, da ga E.F. ne vidi. Sodišče prve stopnje se tudi ni poglobilo v različne podatke o teži mesa. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi se navaja, da naj bi ta znašala 7 kg, v zapisniku z dne 30. 8. 2010 pa se navaja 7,5 kg. Sodišče prve stopnje neobrazloženo ugotavlja, da E.F. ni imel nobenega razloga, da bi si dogodek izmislil, vendar je tožnik že v tožbi navedel, da so za toženo stranko starejši invalidni delavci nekoristni, tožena stranka pa teh navedb ni prerekala. Hodnik ob sporni zamrzovalnici so uporabljali tudi drugi delavci, tistega dne sta tam delala dva delavca, tožnik je predlagal njuno zaslišanje, vendar sodišče prve stopnje do tega ni zavzelo stališča. Protispisna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik v postopku spreminjal svoje izjave glede obnašanja E.F., češ da na zagovoru 10. 9. 2010 ni povedal, da naj bi E.F. nanj kričal. Tožnik je odgovarjal na postavljena vprašanja in ker ni bil vprašan, ali je E.F. nanj kričal, tega tudi ni povedal. Tožniku je bilo namreč očitano, da naj bi se on neprimerno vedel do E.F. in tožnik se je zagovarjal v zvezi s tem očitkom. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožnik v času dogodka nahajal v zamrzovalnem tunelu zamrzovalnice, saj sta E.F. in S.D. izpovedala, da se ta tunel sedaj ne uporablja kot hladilnica. Tožnik se sprašuje, kako je sodišče prve stopnje moglo zaključiti, da je imel tožnik spornega dne meso, ki ga je skrival pod haljo, če pa je E.F. izpovedal, da je bila halja odprta. Tožnik se tudi sprašuje, kako je sodišče prve stopnje lahko zaključilo, da je tožnik meso odvrgel misleč, da ga E.F. ne vidi, če pa je E.F. tekel za tožnikom. Nelogično je, zakaj E.F. tožnika ni mogel zadržati, če pa mu je lahko celo vzel ključe hladilnice iz rok. Iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožnik kršil pogodbene obveznosti, izpovedba priče E.F. ni verjetna oziroma je neverodostojna. Sodišče prve stopnje je premalo pozorno pretehtalo vse izpovedbe zaslišanih, zlasti pa je premalo uporabilo logično povezavo med vsem povedanim. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zgolj zato, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, to je, ker ni zaslišalo vseh delavcev tožene stranke, katerih imena bi morala sporočiti tožena stranka ter ni zaslišalo dveh delavce, ki sta spornega dne polnila palete na hodniku, ni podana sicer zgolj pavšalno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. V zvezi z neizvedbo dokazov bi kvečjemu lahko šlo za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 287. člena ZPP, vendar je sodišče prve stopnje zavzelo povsem jasno stališče, da preostale dokazne predloge (torej tiste, ki jih ni izvedlo) zavrne kot nepotrebne, ker šteje, da je z izvedenimi dokazi dejansko stanje zadosti razjasnjeno. Sicer pa dejstva, ki jih je tožnik želel dokazati z navedenima dokaznim predlogoma, niti ne morejo biti odločilna v tem sporu. Okoliščina, da naj bi direktor družbe M. d.d. E.F. v zadnjem času neprestano obiskoval proizvodne prostore tožene stranke in na delavce vpil, da kradejo, sama po sebi ne pomeni, da tožnik ni storil očitane kršitve obveznosti iz delovnega razmerja oziroma da je neverodostojna izpovedba kot priče zaslišanega E.F.. Iz izvedenega dokaznega postopka tudi ne izhaja, da bi bila študenta, ki sta na hodniku polnila palete, prisotna takrat, ko je E.F. tožnika spraševal, kaj ima skritega za oblačili in ko naj bi ga lovil po prostorih tožene stranke. Tožnik sam je namreč izpovedal, da sta ta dva delavca takrat že odšla domov. Za odločitev v tem sporu tudi ne more biti odločilna izvedba dokaza z zaslišanjem priče D.B., ki naj bi izpovedala o tem, kakšen delavec je sicer tožnik bil (da nikoli ne povzdigne glasu in da že po značaju, kaj šele dejansko, ni noben tat), saj se je to dokazovalo tudi z zaslišanjem priče S.D., razen tega pa ne gre za odločilno dejstvo.

Zmotno je tožnikovo prepričanje, da mu je bila pravica do zagovora kršena, ker je vabilo na zagovor podpisal E.F.. Zgolj zaradi te okoliščine tožniku ni bila kršena pravica do zagovora, nenazadnje je tožnik zagovor podal, tako da morebitna nepravilnost pri podpisovanju vabila na to pravico v ničemer ni vplivala. Res je sicer, da je E.F. direktor družbe M. d.d., kakor je tudi navedeno v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa zgolj zaradi tega, ker se je podpisal pod vabilo na zagovor in pri tem označil, da se podpisuje za direktorja tožene stranke, tožniku ni bila kršena pravica do zagovora. Sicer pa tožnik med postopkom pred sodiščem niti ni ugovarjal, da vabila ni podpisala pooblaščena oseba, temveč je ob zaslišanju priči E.F. zgolj postavil vprašanje, ali je podpis na vabilo njegov, kar je ta potrdil. Glede na to, da je pri podpisu jasno označeno, da podpisnik podpisuje za direktorja tožene stranke, bi se v primeru pravočasnega ugovora sodišče prve stopnje lahko ugotavljajo, ali je šlo za podpis na podlagi pooblastila. Vendar pa, kot že rečeno, navedeno ni bistveno, saj morebitna nepravilnost pri podpisovanju v ničemer ni vplivala na pravilnost in zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tudi ne na pravico tožnika, da poda zagovor. Tožnik je zagovor dejansko podal in s tem tudi realiziral svojo pravico do zagovora.

Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Pri dogajanju na hodniku pred hladilnico in v sami hladilnici sta bila prisotna samo tožnik in priča E.F.. Njuna opisa dogajanj se razlikujeta do te mere, da je lahko resnična le izpovedba enega od njiju. Tožnik je tako izpovedal, da je vozil viličarja, ko je srečal direktorja E.F., da je vozilo ustavil in ga pozdravil, E.F. pa je nanj zavpil: „Pojdite domov, vi samo kradete“, tožnik je samo začudeno pogledal in v hladilnico odpeljal paleti s hodnika, parkiral viličarja, odšel do hladilnice, da bi jo zaklenil, vendar mu je takrat E.F. iztrgal ključe iz rok in ga poslal domov. Opis kot priče zaslišanega E.F. je povsem drugačen. Izpovedal je, da je tožnika srečal, ko je peš prihajal iz tunela, da je opazil, da ima tožnik v predelu pasu nenormalno veliko izboklino, da je od njega večkrat zahteval, da pokaže, kaj ima, tožnik pa tega ni hotel storiti, temveč je stekel do viličarja, češ da mora delati in naj ga pusti pri miru, on (E.F.) pa je od njega zahteval, naj stopi dol in mu pokaže, kaj ima pod obleko, tožnik je nato najprej zapeljal do priče, se nato vrnil nazaj in parkiral viličarja ter nato mimo direktorja stekel v hladilnico, priča pa za njim, pri čemer je priča videla, da je tožnik nekaj odvrgel za regal, nakar sta oba odšla iz hladilnice, tožnik je hotel zakleniti hladilnico, vendar mu priča tega ni pustila in mu je odvzela ključe. Ob tako različnem opisu poteka dogodkov ter dejstvu, da pri dogodku ni bil prisoten nihče drug, je prepričljiva dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki je verjelo izpovedbi priče E.F., zlasti še, ker njegovo izpovedbo potrjujejo tudi ostali izvedeni dokaz (izpovedba priče J.S., zapisnik, ki ga je ta sestavil 30. 8. 2010). V kolikor bi sodišče prve stopnje štelo, da so dogodki potekali tako, kot je opisal tožnik, potem bi moralo hkrati ugotoviti ne le to, da je kot priča zaslišani E.F. govoril neresnico o poteku dogodkov, temveč, da je v hladilnici najdeni kos mesa tja podtaknil, očitno z namenom škoditi tožniku. Drugače pač ne bi bilo mogoče pojasniti, da je priča izpovedala, da je videla, da je tožnik v hladilnici nekaj odvrgel za regal in da so potem tam našli še vedno nezamrznjeni 7,5 kg težak kos vakumsko pakiranega mesa. Za takšno sklepanje pa zadostne podlage ne more predstavljati niti dokaj nedorečeni namigi tožnika o tem, da se direktor (matične družbe) zadnje leto čudno obnaša, da na delavce vpije, da kradejo in da naj bi ob izdaji izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi izjavil, da je izpolnil svojo željo.

Domnevana protislovja v izpovedbi priče E.F., na katere opozarja pritožba, so nebistvena, ali pa le navidezna. Tako pritožba uveljavlja neverodostojnost izpovedbe E.F., ker naj bi najprej izjavil, da je tožnik imel oblečen kombinezon, nato pa, da kombinezona ni imel. Vendar pa je iz zapisnika o zaslišanju priče povsem jasno razvidno, da je priča vztrajala pri tem, da je bil tožnik oblečen le v brezrokavnik in belo haljo, ne pa v kombinezon, saj je bil o tem večkrat povprašana in je v nadaljevanju vsakič trdila enako, to je, da tožnik ni bil oblečen v kombinezon. Tudi ni bistveno, da priča ni povedala, kje naj bi tožnik vzel meso. Najdeno meso je bilo očitno last tožene stranke. Priča S.D. je izpovedal, da se skladišče svežega mesa nahaja približno 30 m stran od prostorov, kjer sta se srečala tožnik in E.F.. Tudi ni bistveno, zakaj tožnik ob srečanju ni bil oblečen v kombinezon, nenazadnje je priča E.F. izpovedala, da tožnik ob srečanju ni vozil viličarja v hladilnico, temveč je peš prihajal iz tunela, v katerem je sobna temperatura. Tudi ni bistveno, ali je tožnik imel na voljo boljše možnosti kot je ta, da mimo E.F. steče v hladilnico. Prav tako je nebistveno, ali sta se E.F. in J.S. srečala na hodniku, ali pa ga je E.F. poklical, bistveno je, da sta skupaj odšla v hladilnico in tam našla vakumsko pakirano meso, ki ga je po zatrjevanju E.F. tja odvrgel tožnik, ko je bežal pred njim.

Zgolj zato, ker sodišče prve stopnje pri zaslišanju J.S. ni preverilo, ali je bila takrat prisotna tudi kadrovnica N.P., dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno. Navedeno namreč ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu. Pritožba sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da priči J.S. ni postavilo vprašanja v zvezi z navedbami tožnika o tem, da se E.F. zadnje leto čudno vede, ker pogosto obiskuje prostore tožene stranke in vpije na delavce, da kradejo. V kolikor je tožnik menil, da gre za relevantno vprašanje, bi ga priči lahko sam postavil. Sicer pa je tožnikov pooblaščenec o tem spraševal kot pričo zaslišanega S.D., vendar je ta odgovoril, da on tega ne ve. Za presojo utemeljenosti odpovednega razloga je tudi nepomembno, da je v odpovedi kot čas storitve navedena 15.30. ura, tožnik pa naj bi odhod žigosal ob 15.21. uri. Enako velja glede tega, kdaj je bila narejena fotografija najdenega mesa oziroma sestavljen zapisnik o tem. Prav tako odpoved ne more biti nezakonita zgolj zaradi tega, ker je v njej navedeno, da je bil najden kos mesa, težak 7 kg, v zapisniku z dne 30. 8. 2010 pa se navaja teža 7,5 kg.

Prav tako ni bistveno, da je v sodbi za tunel, iz katerega je prišel tožnik, uporabljen izraz „zamrzovalni tunel“, kakršen je uporabljen tudi v sami odpovedi. V postopku je bilo namreč z gotovostjo ugotovljeno, da se ta tunel več ne uporablja za zamrzovanje, da je v mirovanju in da je v njem sobna temperatura. Izraz zamrzovalnica pa je očitno uporabljen glede na prejšnjo funkcijo tega tunela. Za odločitev tudi ni bistveno, ali je direktor E.F. ob dogodku na tožnika kričal in tudi ne, kje je bil takrat tožnikov kombinezon. Priča E.F. je izpovedal zgolj to, da tožnik ob dogodku ni bil oblečen v kombinezon, s tem pa nihče ne trdi, da je tako bilo cel tisti dan in da tožnik pred tem z viličarjem ni vozil mesa v hladilnico. Prav tako ni bistveno, ali je bila tožnikova halja zapeta ali odpeta (priča E.F. je uporabila izraz odprta), bistveno je, da je kot priča zaslišani E.F. trdil, da je tožnik pred njim nekaj skrival za oblačili, da tega ni hotel pokazati in da se je potem pokazalo, da je šlo za 7,5 kg težak kos vakumsko pakiranega svežega mesa.

Z navedbo, da sodišče prve stopnje neobrazloženo ugotavlja, da E.F. ni imel nobenega razloga, da bi si dogodek izmislil, čeprav je tožnik že v tožbi navedel, da so za toženo stranko starejši invalidni delavci nekoristni, tožena stranka pa teh navedb ni prerekala, tožnik dejansko uveljavlja, da je navedeno motiv za lažno pričanje E.F., hkrati pa smiselno uveljavlja fikcijo priznanih dejstev v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP. Po mnenju pritožbenega sodišča domneve priznanja dejstev ni možno tolmačiti tako široko, kot to počne tožnik v pritožbi. Fikcija priznanja se lahko nanaša le na dejstva, to je na nekaj, kar dejansko obstaja ali se je dejansko zgodilo, ne pa na nekakšna sklepanja. Tožnik fikcijo priznanja dejstev uveljavlja v zvezi z navedbo, da delavci tožene stranke zaradi težkega dela obolevajo in postanejo invalidi, da zaradi starosti niso več tako močni kot so bili, da za toženo stranko oziroma njeno mater postanejo nekoristni in so kot taki breme tožene stranke in se jih ta želi znebiti. Sicer pa celo v primeru, če bi na podlagi drugega odstavka 214. člena citirane navedbe tožnika morali šteti za priznane, bi še vedno veljalo, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi tega, ker si je skušal prilastiti 7,5 kg težak kos mesa in ne zaradi tega, ker bi bil invalid ali star.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka tožniku zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Odpoved je bila podana tako ob sklicevanju na določbo 1. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007), kakor tudi ob sklicevanju na določbo 2. alineje istega člena. V skladu s 1. alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR delodajalec delavcu lahko poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, na podlagi 2. alineje pa delodajalec to lahko stori, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnikovo ravnanje, kakršno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov, prav gotovo pomeni naklepoma storjeno hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V okvir tistih obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih delodajalec utemeljeno pričakuje od delavca, prav gotovo sodi tudi to, da si delavec ne bo prilaščal delodajalčevih stvari, s katerimi pride v stik v okviru delovnega procesa. Sicer pa ima tožnikova kršitev obenem tudi vse znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu Kazenskega zakonika (KZ, Ur. l. RS, št. 55/2008). Zmotno je tožnikovo prepričanje, da ti znaki niso podani, ker tožniku ni dokazano, da naj bi meso poskusil odnesti iz poslovnih prostorov tožene stranke. Zadošča, da je tožnik s tem, da si je sporni kos mesa zatlačil za obleko, le-tega ločil od drugega istovrstnega blaga tožene stranke. Na namen, da si to meso prilasti, pa kaže nadaljnje tožnikovo ravnanje, ko direktorju matične družbe ni hotel pokazati, kaj ima skrito za oblačili in je pred njim bežal ter meso odvrgel v hladilnici. Sicer pa v takšnih primerih, ko se delodajalec pri izredni odpovedi sklicuje tako na razlog iz 1. alineje prvega odstavka 111. člena, kakor na razlog iz 2. alineje, zadošča, da je podan eden od teh razlogov. V kolikor je v takšnem primeru ugotovljeno, da je delavec naklepoma huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, niti ni potrebno ugotavljati, ali ima ta kršitev tudi vse znake kaznivega dejanja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, saj peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) določa, da v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Kaj takšnega v tem sporu ni mogoče trditi, zato tudi tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.