Jedro

Toženka povsem na začetku pritožbe navede, da bi lahko sodišče samo odpravilo morebitne nepravilnosti ali samo dopolnilo postopek, ker se v spisu nahajajo vsi listinski in drugi dokazi, vendar so te njene navedbe splošne in jih v nadaljevanju povezuje s tem, da bi sodišče druge stopnje „ uporabilo drugačno pravno razlago glede vprašanja objektivne istovrstnosti obeh sporov“. Te navedbe pomenijo nestrinjanje z razlogi odločitve sodišča druge stopnje. Kljub jasnemu zakonskemu določilu drugega odstavka 357.a člena ZPP in že ustaljeni sodni praksi toženka svojo pritožbo tudi v nadaljevanju usmeri le v nestrinjanje z razlogi sodišča druge stopnje za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje, smiselno pa se sklicuje tudi na pravilnost razlogov, ki jih je v tej zadevi že zavzelo sodišče prve stopnje. Pritožba torej ne izpodbija presoje utemeljenosti uporabe kasatoričnega pooblastila sodišča druge stopnje (pravilnosti odločitve sodišča druge stopnje oziroma razlogov odločitve za vračanje zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje).

Izrek

I. Pritožba se zavrne.

II. Odločitev o stroških pritožbe in odgovora na pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da ji je toženka dolžna plačati 41.449,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnici je naložilo, da toženki povrne stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Zoper sklep o vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje se pritožuje toženka. V pritožbi se sklicuje na pritožbene razloge iz drugega odstavka 357.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadalj.). Meni, da bi sodišče druge stopnje samo lahko odpravilo morebitne nepravilnosti oziroma dopolnilo postopek, saj se v spisu nahajajo vsi dokazi, dejansko pa gre le za presojo pravnega vprašanja. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh pomembnih pravnih dejstev. V nadaljevanju navaja, da bi tožnica eventualne ugovore do višine terjatve morala uveljavljati v prvotnem postopku, ki se je vodil pod opr. št. Pd 50/2015 in ne kasneje, ko je sodba postala pravnomočna, tožnica pa je plačilo po tej sodbi izvedla. Sklicuje se tudi na negativno funkcijo pravnomočnosti, istovetnosti tožbenega zahtevka (pri tem navaja, da naj bi dejansko podlago sedanje tožbe predstavljal sklop dejstev, povezanih z vprašanjem plačila po že pravnomočni sodbi Pd 50/2015), na neutemeljenost tožbenih navedb in tožbenega zahtevka, navaja, da je tožnica sama neposredno preverila in potrdila višino terjatve z neposrednim izplačilom sedanji toženki, da je podlaga zahtevka v celoti in dejansko enaka vsebini sodbe Pd 50/2015, da gre za _res iudicata_, da neupravičene obogatitve ni bilo, da tožnica v skladu s 191. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS št. 83/92 in nadalj.) ni upravičena do vrnitve plačila itd. 4. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka pritožbene navedbe in navaja, da pritožba ni utemeljena z razlogi, ki jih v primeru pritožbe zoper sklep o razveljavitvi določa ZPP.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. ZPP v prvem odstavku 357.a člena omogoča pritožbo zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje, vendar v drugem odstavku izrecno določa, da se sme ta sklep izpodbijati samo iz razlogov, ker je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko sam odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščin primera lahko samo dopolnilo postopek oz. odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

7. Toženka povsem na začetku pritožbe navede, da bi lahko sodišče samo odpravilo morebitne nepravilnosti ali samo dopolnilo postopek, ker se v spisu nahajajo vsi listinski in drugi dokazi, vendar so te njene navedbe splošne in jih v nadaljevanju povezuje s tem, da bi sodišče druge stopnje „ uporabilo drugačno pravno razlago glede vprašanja objektivne istovrstnosti obeh sporov“.1 Te navedbe pomenijo nestrinjanje z razlogi odločitve sodišča druge stopnje. Kljub jasnemu zakonskemu določilu drugega odstavka 357.a člena ZPP in že ustaljeni sodni praksi toženka svojo pritožbo tudi v nadaljevanju usmeri le v nestrinjanje z razlogi sodišča druge stopnje za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje, smiselno pa se sklicuje tudi na pravilnost razlogov, ki jih je v tej zadevi že zavzelo sodišče prve stopnje. Pritožba torej ne izpodbija presoje utemeljenosti uporabe kasatoričnega pooblastila sodišča druge stopnje (pravilnosti odločitve sodišča druge stopnje oziroma razlogov odločitve za vračanje zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje).

8. Sodišče druge stopnje je s tem v zvezi (torej zakaj vrača zadevo sodišču prve stopnje) pojasnilo, da mora sodišče prve stopnje dopolniti dejanske ugotovitve in v zadevi ponovno presoditi, „dopolnitev pa bi predstavljala obsežnejši sklop dejstev, do katerih se sodišče prve stopnje še ni opredelilo in to ne more biti prvič predmet raziskovanja šele na pritožni stopnji.“ Te nosilne in kratke utemeljitve za vračanje zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje toženka v svoji pritožbi ne izpodbija, to pa glede na gornja pojasnila pomeni tudi, da je povsem zgrešila dopustne pritožbene razloge.

9. Glede na navedeno in v skladu s četrtim odstavkom 357.a člena ZPP je vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo.

10. Odločitev o stroških pritožbe in odgovora na pritožbo se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).

11. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Kar tudi sicer evidentno ne drži.