Jedro

Tožnica z obravnavanim tožbenim zahtevkom zahteva le vrnitev zneska, ki presega pravnomočno dosojeni znesek in ne sanacije pravnomočne sodbe. Posledično je napačna tudi ugotovitev, da za vtoževani znesek v tem sporu obstaja pravna podlaga v pravnomočno končanem sporu in zato ni izpolnjen pogoj iz 190. člena OZ. Ker tožnica v tem sporu vtožuje vrnitev zneska, ki presega pravnomočno dosojeni znesek, za plačilo presežka ni pravne podlage v pravnomočni odločitvi. Zaradi tega so napačni zaključki, da bi morala tožnica, ki je bila v pravnomočno končanem sporu toženka, nestrinjanje z morebitnim neskladjem v odločitvi uveljavljati vsaj v pritožbi in ne teh napak odpravljati z vložitvijo nove tožbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici plačati znesek 41.449,47 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 28.031,24 EUR od dne 12. 1. 2017 dalje do plačila in od zneska 13.418,50 EUR od dne 31. 3. 2017 dalje do plačila (točka I izreka). Tožnici je naložilo, da toženki v roku 15 dni od vročitve pisnega odpravka sodbe plača stroške postopka v znesku 4.318,26 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 339. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku in toženki naloži povrnitev stroškov postopka, podredno pa, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Med strankama poteka spor o višini dolga tožnice do toženke po pravnomočni in izvršljivi sodbi Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 50/2015 z dne 11. 12. 2015 glede V. točke izreka, ki je delno opisen in delno določen. Tožnica je vložila tožbo po tem, ko je pri pripravi dokumentacije za FURS ugotovila, da je toženki nakazala preveč in sicer znesek 41.449,47 EUR neto in to zaradi napačnega izračuna računovodske hiše A. d. o. o., na podlagi katerega je toženka zahtevala in prejela plačilo obveznosti po navedeni pravnomočni sodbi. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da o tožbenem zahtevku ne more odločati, ker obstoji objektivna in subjektivna identiteta med zahtevkom v obravnavanem postopku in sodbo opr. št. Pd 50/2015. Objektivna identiteta zahtevkov ni podana. Temelj obveznosti med strankama res ni sporen, je pa sporna višina obveznosti, ker je računovodski izračun toženke, po katerem je od tožnice prejela skupno 57.270,07 EUR napačen, saj ni skladen s pravnomočno in izvršljivo sodbo. Tako tožnica v tem sporu ne zahteva odločanja o enakem zahtevku in s tem sanacije sodbe, ampak zahteva vračilo preplačila v višini 41.449,47 EUR neto na podlagi 190. člena OZ, saj za plačilo tega zneska ni bilo pravne podlage. To je ugotovila tudi izvedenka B. B., vendar se sodišče prve stopnje do njenih ugotovitev ni opredelilo, zato je storilo kršitve po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo, zakaj toženki ni potrebno izplačati neto zneskov znižanih za bruto zneske, ki jih je že prejela, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar izhaja iz V. točke izreka pravnomočne in izvršljive sodbe. Sodba tudi napačno ugotavlja dejansko stanje in uporablja določilo 190. člena OZ. Do zatrjevanj tožnice v postopku, ki jih je tudi dokazovala, da pravne podlage zaradi napačnega izračuna družbe A. d. o. o., ki ni bil skladen s sodbo, ni bilo, se sodišče sploh ni izreklo. Sklicuje se na sodbo VDSS opr. št. Pdp 377/2018. Posledično izpodbija tudi odločitev o stroških postopka in priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka podaja odgovor na pritožbo. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo. Bistvo je, da skuša tožnica ves čas preusmerjati pozornost od bistva zadeve in neutemeljeno zatrjuje nekaj, kar je sama potrdila kot veljavno, zavezujoče in je terjatev tudi plačala.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je zaradi napačne uporabe materialnega prava o zadevi preuranjeno odločilo.

6. Tožnica je zoper toženko vložila tožbo na vračilo preveč plačanega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ta znesek ji je izplačala v posledici pravnomočne in izvršljive sodbe Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 50/2015 z dne 11. 12. 2015 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 378/2016 z dne 24. 11. 2016 na podlagi izračuna družbe A. d. o. o., ki ji ga je skupaj s pozivom k izpolnitvi obveznosti posredovala toženka. Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo.

7. Ugotovilo je, da obstaja objektivna istovetnost, saj tožnica v obravnavanem delovnem sporu uveljavlja zahtevek, ki se nanaša na višino denarnih terjatev, o katerih je bilo že pravnomočno razsojeno. Ta ugotovitev je napačna. Tožnica z obravnavanim tožbenim zahtevkom zahteva le vrnitev zneska, ki presega pravnomočno dosojeni znesek in ne sanacije pravnomočne sodbe. Posledično je napačna tudi ugotovitev, da za vtoževani znesek v tem sporu obstaja pravna podlaga v pravnomočno končanem sporu in zato ni izpolnjen pogoj iz 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Ker tožnica v tem sporu vtožuje vrnitev zneska, ki presega pravnomočno dosojeni znesek, za plačilo presežka ni pravne podlage v pravnomočni odločitvi. Zaradi tega so napačni zaključki, da bi morala tožnica, ki je bila v pravnomočno končanem sporu toženka, nestrinjanje z morebitnim neskladjem v odločitvi uveljavljati vsaj v pritožbi in ne teh napak odpravljati z vložitvijo nove tožbe.

8. Sodišče prve stopnje tako sploh ni presojalo utemeljenosti vtoževanega zahtevka. Štelo je, da so morebitne napake iz sodbe Pd 50/2015 sanirane s pravnomočnostjo, zato je znesek, ki ga je tožnica plačala toženki, pravilen, ker temelji na pravnomočni sodbi. Družba A. d. o. o. je pri izračunu po stališču sodišča v celoti izhajala iz pravnomočne sodbe, kar naj bi ugotovila tudi izvedenka. Sodišče jo je sicer postavilo, vendar se do njenih ugotovitev v izvedenskem mnenju sploh ni opredelilo. Prav tako se ni opredelilo do navedb tožnice o napačnem izračunu družbe A. d. o. o. in tudi ne do tega, zakaj izreka pravnomočne sodbe v prvem odstavku točke V ni upoštevalo. Zato je vsaj preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni bila brez pravnega temelja za vtoževani znesek obogatena na škodo tožnice.

9. V posledici zmotnega stališča o obstoju objektivne istovrstnosti obeh sporov, je preuranjen tudi zaključek, da se tožnica ne more uspešno sklicevati na opravičljivo zmoto, saj v pravnomočno zaključenem delovnem sporu ni prerekala višine prisojenih zneskov kljub temu, da je vseskozi razpolagala z vsemi podatki.

10. Iz navedenega izhaja, da sodišče prve stopnje zaradi zmotnih materialnopravnih izhodišč ni ugotavljalo bistvenih dejstev in sicer ali je tožnica toženki vtoževani znesek izplačala, čeprav je vedela, da tega ni dolžna, ali pa je to storila pomotoma, čeprav ni bila dovolj skrbna. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje (355. člen ZPP). To naj ob upoštevanju zgoraj navedenih stališč in ob upoštevanju sodne prakse v zvezi s 190. in 191. členom OZ dopolni dejanske ugotovitve in o zadevi ponovno razsodi. Ker dopolnitev predstavlja obsežnejši sklop dejstev, do katerih se sodišče prve stopnje še ni opredelilo, to ne more biti prvič predmet raziskovanja šele na pritožbeni stopnji.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).