Jedro

Vrhovno sodišče lahko dopusti revizijo le v primerih, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 2.000,00 EUR in hkrati ne presega 40.000,00 EUR. V predlogu za dopustitev revizije je tožnica izrecno navedla, da predlog vlaga le v delu, ki se nanaša na plačilo obratovalnih oziroma vzdrževalnih stroškov v višini 1.104,01 EUR, kar predstavlja vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe. Ker ta ne presega 2.000,00 EUR, sodišče revizije ne more dopustiti (četrti odstavek 367. člena ZPP).

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi je tožnica zoper toženca vložila tri denarne zahtevke, in sicer za plačilo neplačane najemnine za stanovanje v skupni višini 1.600,00 EUR, za plačilo najemnine za garažo v skupni višini 2.100,00 EUR in za plačilo neplačanih obratovalnih in vzdrževalnih stroškov ter odtujenih stvari v višini 3.263,11 EUR. Prvostopenjsko sodišče je njene zahtevke v celoti zavrnilo in tožnici v plačilo naložilo pravdne stroške toženca.

2. Višje sodišče pa je pritožbi tožnice delno ugodilo in razveljavilo prvostopenjsko sodbo glede najemnine za garažo v skupnem znesku 300,00 EUR in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnica je zoper del pravnomočne sodbe, ki se nanaša na plačilo 1.104,01 EUR iz naslova neplačanih obratovalnih stroškov oziroma vzdrževalnih stroškov (elektrika in komunala) vložila predlog za dopustitev revizije, v katerem izpostavlja vprašanje: ali je pravdno sodišče pri dokazni oceni vsebine zapisnika o sprejemu ustne ovadbe vezano na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v kazenskih zadevah, da ovadba ni dokazno sredstvo, ker z njo ni mogoče dokazovati dejstev in je v skladu s tem dolžno v okviru načela proste presoje dokazov vsa dejstva v kazenski ovadbi preveriti in skrbno oceniti resničnost/pravilnost vsebine. Utemeljuje, da sodišče ni verjelo navedbam tožnice v zvezi z neporavnanimi obratovalnimi stroški, ker se je zaneslo na vsebino kazenske ovadbe, iz katere naj bi izhajalo, da so bile do maja 2010 poravnane vse najemnine in vsi stroški. V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča pa kazenska ovadba ni dokazno sredstvo, ker z njo ni mogoče dokazovati dejstev, ki so v njej navedena, ni pa nedovoljen dokaz, uvrščen med dokazne prepovedi.

4. Predlog ni dovoljen.

5. Vrhovno sodišče je uporabilo besedilo Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pred novelo ZPP-E. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe novele. Sodišče prve stopnje pa je sodbo in sklep izdalo 21. 2. 2017, to je pred uveljavitvijo novele 14. 9. 2017. 6. Vrhovno sodišče lahko dopusti revizijo le v primerih, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 2.000,00 EUR in hkrati ne presega 40.000,00 EUR. V predlogu za dopustitev revizije je tožnica izrecno navedla, da predlog vlaga le v delu, ki se nanaša na plačilo obratovalnih oziroma vzdrževalnih stroškov v višini 1.104,01 EUR, kar predstavlja vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe. Ker ta ne presega 2.000,00 EUR, sodišče revizije ne more dopustiti (četrti odstavek 367. člena ZPP).

7. Vrhovno sodišče je tožničin nedovoljen predlog za dopustitev revizije zavrglo.