Jedro

Tožnica je dejstvo, da je toženec dejansko bival v najetih prostorih od 10. 4. 2010 naprej dokazovala tudi s pričama B. B. in A. A. Navedena dokazna predloga je sodišče prve stopnje zavrnilo kot nepotrebna, češ da je kasnejše nebivanje toženca pri tožnici ugotovljeno z drugimi, tudi listinskimi dokazi. V takšnem primeru, ko je tožnica z navedenima dokaznima predlogoma želela dokazovati nasprotno, in sicer da je toženec v najetih prostorih bival tudi od 10. 4. 2010 dalje, zavrnitev dokaznih predlogov iz razloga, da se je sodišče že na podlagi drugih dokaznih predlogov prepričalo, da toženec od poletja 2010 pri tožnici ni bival, pomeni vnaprejšnjo dokazno oceno.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi: - v I./2 točki izreka glede najemnin za garažo v skupnem znesku 300,00 EUR za mesece marec 2001, april 2011 ter maj 2011 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih obrokov najemnin v znesku 100,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - v stroškovni odločitvi v II. točki izreka;

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v preostalem izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo zneska 2.100,0 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega mesečnega obroka v znesku 200,00 EUR, ki je zapadel 15. v mesecu, pri čemer je prvi obrok zapadel v plačilo 15. 5. 2010 in zadnji 15. 12. 2010 v roku 15 dni (I/1 točka izreka sodbe), prav tako je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati znesek 1.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega mesečnega obroka v znesku 100,00 EUR, ki je zapadel 15. v mesecu, pri čemer je prvi obrok zapadel 15. 9. 2009 in zadnji obrok dne 15. 5. 2011 (I/2. točka izreka), kot tudi zahtevek na plačilo zneska 3.263,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje (I/3. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna v korist proračuna povrniti pravdne stroške tožene stranke v višini 922,69 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je s tem, ko kljub neobrazloženemu odgovoru na tožbo toženca ni izdalo zamudne sodbe, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Kot nepotrebne je zavrnilo tožničine dokazne predloge za zaslišanje treh dodatnih prič (A. A., B. B. in C. C.). Razlogi, s katerimi je navedene dokazne predloge zavrnilo, pa so nedopustni, saj je sodišče s tem zagrešilo vnaprejšnjo dokazno oceno. Tožnica uveljavlja bistveno kršitev določbe pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, in sicer v delu, ko je sodišče izvedlo dokaz z zaslišanjem priče D. D., kljub temu, da je navedeni dokaz z zaslišanjem predlagala tožnica in ga nato v svoji vlogi z dne 22. 11. 2016 umaknila. Sodišče je tožničin zahtevek v delu, ki se je nanašal na plačilo neplačanih najemnin pred 27. 2. 2011 zavrnilo z ugotovitvijo, da je zahtevek zaradi triletnega zastaralnega roka iz naslova neplačanih najemnin zastaral, medtem ko je zahtevek v delu, ki še ni zastaral, zavrnilo, ker naj bi tožnik prepričljivo izpovedal, da v tem času ni več živel pri tožnici, ker se je odselil poleti 2010. Sodišče je svojo odločitev, kdaj naj bi se toženec izselil, oprlo tudi na dejstvo, da je tožnica pisno odpoved najemne pogodbe podala v juniju in avgustu 2010, zoper toženca pa ni vložila tožbe na izselitev. Sodišče svoje odločitve, zakaj je verjelo tožencu, da se je izselil že poleti 2010, ni obrazložilo, pri čemer se tudi ni opredelilo do izpovedbe tožnice, ki je bila diametralno nasprotna toženčevi izpovedbi. Sodišče prav tako ni upoštevalo navedb tožnice, da je toženec kljub izklopu elektrike, enostranski odpovedi najemnega razmerja zaradi krivdnih razlogov, stanovanje in garažo še naprej uporabljal. Toženec si je elektriko napeljal od soseda E. E., kar je priča ob zaslišanju potrdila. Tožnica je toženčevo bivanje v spornem obdobju dokazovala tudi s fizičnim napadom s strani toženca dne 25. 6. 2010 in 30. 6. 2010, z dopisom odvetniške družbe v juliju 2010 ter ponovno odpovedjo najemnega razmerja tožnice v avgustu 2010. Da je do dejanskega prenehanja najemnega razmerja prišlo v decembru 2010 za stanovanje in za garažo v mesecu maju 2011, dokazuje tudi ovadba tožnice z dne 6. 5. 2011 in njena vsebina. Sodišče prve stopnje je sledilo navedbam toženca, da je bila najemnina v celoti kompenzirana z delom, pa čeprav toženec za svoje navedbe ni predložil nobenih dokazov. Sodišče je arbitrarno upoštevalo samo navedbe toženca. Izpodbijana sodba je neobrazložena. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tožničin zahtevek za plačilo stroškov elektrike, stroškov plačila Javnemu komunalnemu podjetju in vrednost odtujenih stvari. Ni sledilo pojasnilom tožnice, da je položnice za elektriko ločevala na podlagi odjemnih mest, ki so bila različna, poleg tega pa imata hiši P. 1 in P. 2 ločeni odjemni mesti. Sodišče se je sklicevalo na vsebino tožničine kazenske ovadbe z dne 6. 5. 2011, češ da so bili vsi stroški poravnani do maja 2010, kar nikakor ne drži in je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožničino ovadbo je arbitrarno tolmačilo. Potrdil o poravnanih obveznostih, na kar se je skliceval toženec, slednji nikoli ni predložil. Sodišče je pri dokazni oceni postopalo arbitrarno, saj tožničinih izpovedb in dokazov ni upoštevalo, zaradi česar je kršilo 22. člen URS. Glede stroškov plačila Javnemu komunalnemu podjetju se je sklicevalo na vsebino tožničine ovadbe z dne 6. 5. 2011 in ponovno storilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o sami listini ter samo listino, vsebino ustne ovadbe z dne 6. 5. 2011. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ni sledilo tožničini izpovedbi glede vsebine odtujenih predmetov. Prav tako je napačna stroškovna odločitev, ker sodišče ni upoštevalo, da se v primeru dodeljenega odvetnika nagrada določi s količnikom 1 (36. člen Zakon o odvetniški tarifi).

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je tožnica z zahtevkom zahtevala: 1. plačilo neplačane najemnine za stanovanje v mesečni višini 200,00 EUR v obdobju od 1. 5. 2010 do 31. 12. 2010 v skupni višini 2.100,00 EUR s pripadajočimi obrestmi; 2. neplačano najemnino za garažo za obdobje od 1. 9. 2009 do 31. 5. 2011 v mesečnih zneskih po 100,00 EUR v skupni višini 1.600,00 EUR s pripadajočimi obrestmi ter 3. plačilo 3.263,00 EUR iz naslova neplačanih obratovanih oziroma vzdrževalnih stroškov (elektrika, komunala) ter odtujenih stvari.

6. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker ni izdalo zamudne sodbe, ni utemeljen. Iz vloženega odgovora na tožbo izhaja, da toženec tožbenemu zahtevku nasprotuje v celoti. Ker tožencu ni treba priložiti listin in tudi ne predlagati dokazov, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v odgovoru na tožbo1, pritožbeni očitek o neobrazloženosti odgovora na tožbo ni utemeljen.

7. Pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba neobrazložena, s čimer pritožba očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen, saj so razlogi sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih jasni, razumljivi in popolni in med njimi ni nasprotij.

8. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev, ker je izvedlo dokaz z zaslišanjem priče D. D., ki ga je tožnica umaknila, ni utemeljen, saj se je na glavni obravnavi dne 20. 10. 2016 (list. št. 92) toženec dokaznemu predlogu tožnice pridružil. 9. Dokazni predlog z zaslišanjem priče C. C., ki bi izpovedoval o evtanaziji psa, je sodišče prve stopnje kot nerelevanten pravilno zavrnilo (287. člen ZPP), zato pritožbena graja zavrnitve navedenega dokaznega predloga ni utemeljena.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določilo 351. člena Obligacijskega zakonika, ki za zastaranje terjatve iz naslova najemnine določa tri letni zastaralni rok. Glede na to, da je tožnica tožbo vložila 27. 2. 2014, je sodišče prve stopnje glede zahtevka na plačilo najemnin ugotovilo, da so zastarane terjatve iz naslova najemnine vse do 27. 2. 2011. Navedenega zaključka pritožba obrazloženo ne izpodbija, v okviru materialnopravnega preiskusa po uradni dolžnosti pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilen. Ker so terjatve iz naslova najemnine zastarane do 27. 2. 2011, je sodišče prve stopnje iz tega razloga pravilno v celoti zavrnilo zahtevek za plačilo najemnin za stanovanje v skupni višini 2.100,00 EUR, ki zajema najemnine do decembra 2010 (I/1. točka izreka sodbe), prav tako zahtevek za plačilo najemnin za garažo do 27. 2. 2011, pravilno pa je ugotovilo, da zneski najemnin za garažo v mesečnem znesku 100,00 EUR za mesece marec, april in maj 2011 niso zastarani.

11. Zahtevek tožnice za plačilo najemnin za garažo, ki se nanašajo na marec, april in maj 2011 je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku zavrnilo iz razloga, ker je ugotovilo, da se je toženec od tožnice dejansko izselil že poleti 2010 (glej 21. točko obrazložitve). Navedeno dejstvo je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedbe toženca ter listinskih dokazov, to je pisne odpovedi najemne pogodbe tožnice v prilogi A26, A27 ter na podlagi okoliščine, da tožnica zoper toženca ni vložila tožbe na izselitev. Tožnica je dejstvo, da je toženec dejansko bival v najetih prostorih od 10. 4. 2010 naprej (glej pripravljalno vlogo tožnice z dne 1. 6. 2016, zadnji odstavek na list. št. 60) dokazovala tudi s pričama B. B. in A. A. Navedena dokazna predloga je sodišče prve stopnje zavrnilo kot nepotrebna, češ da je kasnejše nebivanje toženca pri tožnici ugotovljeno z drugimi, tudi listinskimi dokazi. V takšnem primeru, ko je tožnica z navedenima dokaznima predlogoma želela dokazovati nasprotno, in sicer da je toženec v najetih prostorih bival tudi od 10. 4. 2010 dalje, zavrnitev dokaznih predlogov iz razloga, da se je sodišče že na podlagi drugih dokaznih predlogov prepričalo, da toženec od poletja 2010 pri tožnici ni bival, pomeni vnaprejšnjo dokazno oceno, na kar je pritožba utemeljeno opozorila. Zaradi navedene absolutne bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in izpodbijano sodbo v I/2. točki izreka razveljavilo glede zneskov nezastaranih najemnin za garažo za mesece marec, april in maj 2011, to je za glavnico 300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih obrokov 100,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih obrokov.

12. Tožbeni zahtevek na plačilo stroškov elektrike v višini 888,39 EUR in stroškov plačila komunalnemu podjetju 215,62 EUR je sodišče prve stopnje zavrnilo. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožnica lastnica treh nepremičnin na naslovu P. 0, P. 1 in P. 2, izdani računi za elektriko se glasijo na naslov P. 1, medtem ko je toženec živel na naslovu P. 2, v tistem času je bil najemnik tudi pokojni F. F. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se izdani računi za elektriko nanašajo na naslov P. 1, kjer toženec ni bival, tožnica ni izkazala, da je vtoževano elektriko dejansko porabil toženec. Zato je zavrnitev tožbenega zahtevka v tem delu pravilna. Iz enakega razloga je pravilna tudi zavrnitev zahtevka tožnice na plačilo stroškov javnega komunalnega podjetja, saj iz plačil tožnice v prilogah A7 do A10 ne izhaja, da so navedeni stroški komunalnih storitev dejansko odpadli na toženca.

13. Pritožbeni očitek o zagrešeni absolutni bistveni kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Navedena kršitev protispisnosti je podana takrat, ko je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listine in samo listino. Pritožnik, ki navedeno kršitev uveljavlja, mora konkretizirano opisati, na katero odločilno dejstvo se kršitev nanaša in iz katere konkretne listine naj bi bil podatek iz listine nepravilno prenesen v sodbo. V obravnavanem primeru tožnica trdi, da iz ovadbe z dne 6. 5. 2011 ne izhaja podatek, da so bile vse najemnine in stroški poravnani do maja 2010, kar ne drži. Iz petega odstavka zapisnika o sprejemu ustne ovadbe z dne 6. 5. 2011 (A12) jasno izhaja zapis navedbe, da je do meseca maja 2010 toženec stroške plačeval. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje tožničino ovadbo tolmačilo arbitrarno. Prav tako ne drži očitek pritožbe, da sodišče prve stopnje v zvezi z vtoževanimi stroški ni upoštevalo dokazov tožnice, zaradi česar ne drži očitek pritožbe o kršitvi 22. člena URS.

14. Iz naslova odtujenih stvari je tožnica vtoževala znesek 1.819,10 EUR, iz naslova menjave 7 ih cilindričnih ključavnic 190,00 EUR ter 150,00 EUR iz naslova porabljenih drv. Sodišče prve stopnje je na podlagi skrbne in natančne dokazne ocene, ki je skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, ugotovilo, da tožnica svojih navedb o tem, da ji je toženec odtujil peč na olje, trajno žarečo peč, tuš kabino, reflektor s senzorjem in kabel, tri lesene omare, lesene plohe in deske, termostat, štiri gume za avto F., štiri gume za avto R., dve novi zimski gumi za R., nov električni kabel dolžine 30m, fotoaparat, pet betonskih mrež, 8 komadov betonskih palic, 100m2 keramičnih ploščic s svojo izpovedbo in kazensko ovadbo z dne 6. 5. 2011 ni izkazala, prav tako navedenega dejstva niso potrdile zaslišane priče G. G. in H. H., ki sta bila zaslišana v zvezi z obstojem in uporabo gradbenega materiala. Glede škode, nastale zaradi zamenjave 7ih cilindričnih ključavnic v znesku 190,00 EUR ter porabe 3m3 drv v znesku 150,00 EUR je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedb prič I. I. ugotovilo, da ni izkazano, da bi za tožnico opravil menjavo kar 7ih ključavnic. Prav tako pa je priča J. J. potrdila izpovedbo toženca, da je za kurjavo uporabljal svoja drva. Zato je zavrnitev zahtevka iz tega naslova pravilna.

15. Ker je pritožba tožnice zaradi zagrešene absolutne bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP utemeljena glede zahtevka za plačilo treh nezastaranih zneskov najemnin za garažo v mesečni višini 100,00 EUR, za mesece marec, april in maj 2011 v skupnem znesku 300,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti obrokov za navedene mesece, je pritožbeno sodišče na podlagi določila prvega odstavka 354. člena ZPP (ker navedene kršitve ne more odpraviti samo) sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo v I/2. točki izreka glede treh nezastaranih zneskov najemnin za garažo v skupni višini 300,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obresti od posameznih zapadlih obrokov ter posledično v stroškovni odločitvi v II. točki izreka in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem izpodbijanem in nerazveljavljenem delu je sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP potrdilo.

16. V ponovljenem sojenju naj sodišče prve stopnje zaradi dokazovanja tožničinih trditev, da je toženec v najetih prostorov bival tudi po aprilu 2010, zasliši priči B. B. in A. A., ki jih je predlagala tožnica. Nato naj ponovno opravi dokazno oceno glede dejstva, ali je toženec v obdobju marca, aprila in maja 2011 garažo tožnice uporabljal ter nato ponovno odloči o zadevi.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).

1 J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 110, GV, 2009