Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnika sta pri prometni nezgodi 30.08.1995 zaradi trka toženkinega zavarovanca v zadnji del njunega avtomobila utrpela poškodbi predvsem na vratnem delu hrbtenic. Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženki, da mora prvi tožnici plačati 1,800.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo in 123.896 SIT za premoženjsko škodo, drugemu tožniku pa za nepremoženjsko škodo 450.000 SIT, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji zahtevek prve tožnice je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je na pritožbo toženke delno znižalo odškodnini za nepremoženjsko škodo obema tožnikoma (materialna škoda ni predmet revizijskega postopka), tako da je znižalo odškodnino za nepremoženjsko škodo prve tožnice na 1,000.000 SIT, odškodnino drugega tožnika pa na 280.000 SIT. V preostalem delu je tožbena zahtevka tožnikov zavrnilo.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložila tožnika, ki sta uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da se vzpostavi sodba sodišča prve stopnje. V reviziji kritizirata domnevno prakso sodišč, da na pritožbo zavarovalnic praviloma znižujejo na nižjih stopnjah sojenja priznane odškodnine, ker naj bi bile pri nas odškodnine višje kot v tujini, kar pa ne drži. V reviziji povzemata bistvene ugotovitve izvedenca zdravstvene stroke, ki se nanašajo na poškodbe tožnikov, potek zdravljenja, bolečine, posledice in podobno ter zaključujeta, da odškodnina za nobeno od oblik nepremoženjske škode na prvi stopnji ni bila priznana v previsokem znesku, ter da zato ni bilo utemeljeno znižanje odškodnin v pritožbenem postopku. Pri tem predvsem prva tožnica poudarja vrsto težav, ki poudarjajo obseg zmanjšanja njenih življenjskih sposobnosti.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur.l.RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka revizija ni uveljavljala, revizijsko sodišče pa ni ugotovilo uradoma upoštevanih postopkovnih kršitev. Izpodbijano sodbo je preizkusilo tudi v smeri revizijsko zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava. To naj bi bilo zmotno uporabljeno, ker da odškodnini za nepremoženjsko škodo, ki sta bili priznani tožnikoma, nista v skladu z določbama 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), s katerima so določene pravno priznane oblike nepremoženjske škode in kriteriji za določitev višine odškodnin za posamezne oblike take škode.

Materialnopravni preizkus izpodbijane odločbe je revizijsko sodišče opravilo na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v pravnomočno končanem pravdnem postopku.

V navedenem postopku je bilo ugotovljeno, da je prva tožnica utrpela pri prometni nezgodi nihajno poškodbo z nategom in zvinom vratnega dela hrbtenice in udarnine v področju ramenskega sklepa. Med zdravljenjem, ki je trajalo en mesec in pol, je prva tožnica trpela dva dneva hude bolečine, srednje en teden in lahke deset dni, ki so zatem prešle v občasne ob razgibavanju, obračanju glave in podobnih opravilih. Vratno opornico je nosila šest dni, bila je rentgensko slikana in hodila je tudi na fizikalno terapijo. Ob trku vozil se je tožnica ustrašila, pozneje pa je bila zaskrbljena za izid zdravljenja. Pri nesreči je bila poškodovana že degenerativno spremenjena hrbtenica leta 1941 rojene oškodovanke. Po končanem zdravljenju ostale težave so tako posledica navedenih degenerativnih sprememb, deloma pa ob nesreči utrpele poškodbe, ki je bila ocenjena z 8% zmanjšanjem življenjskih aktivnosti. Po mnenju izvedenca posledice poškodbe zmanjšujejo oškodovankino življenjsko aktivnost za vsa opravila, kjer mora naglo in polno obračati glavo in za opravila, ki jih opravlja z dvignjenimi rokami in retroflektirano glavo, pri prisilni drži glave in v športu. Na podlagi takih ugotovitev je sodišče druge stopnje priznalo prvi tožnici naslednjo odškodnino:

300.000 SIT za telesne bolečine, 100.000 SIT za strah in 600.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti ali skupaj 1,000.000 SIT.

Po presoji revizijskega sodišča je navedena v pritožbenem postopku določena odškodnina za nepremoženjsko škodo prve tožnice v skladu z merili že navedenih določb ZOR, ustrezno individualizirana ter tudi v skladu z odškodninami, ki se za tovrstno škodo priznavajo v drugih podobnih zadevah. Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da so bile pri odmeri odškodnin za posamezne oblike oškodovankine škode upoštevane vse okolnosti, ki vplivajo tudi na višino odškodnine, tudi tiste, ki jih tožnica še posebej poudarja v svoji reviziji. V zvezi z drugačnimi revizijskimi pogledi na višino škode je opozoriti, da je tožničino zdravljenje potekalo vsega skupaj le poldrugi mesec, da se je zdravila le v domači oskrbi, da so bile telesne bolečine relativno kratke in da ugotovljene težave na zdravju po končanem zdravljenju niso le posledica poškodbe. Odškodnina za škodo, ki jo je bilo možno vzročno povezati s poškodbo prve tožnice ob nesreči, je po presoji revizijskega sodišča ustrezno visoka in ne prenizka, kot meni prva tožnica. Neutemeljena pa so tudi revizijska izvajanja, ki očitajo posebno pritožbenim sodiščem neopravičena zniževanja odškodnin zaradi domnevnega vpliva nekaterih teoretikov, ki da ocenjujejo, da so pri nas odškodnine višje, kot pa v tujini.

Drugi tožnik je po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj utrpel lahko telesno poškodbo v obliki natega vratnega dela hrbtenice, zaradi katerega je trpel hude telesne bolečine en dan, srednje tri dni in lahke deset dni ter občasne do dva meseca. Po teh ugotovitvah se je ta tožnik ob nezgodi hipno ustrašil, trajnih posledic pa poškodba ni zapustila. Na podlagi takih ugotovitev je bila drugemu tožniku pravnomočno priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 280.000 SIT (200.000 SIT za telesne bolečine in 80.000 SIT za strah). Taka odškodnina je po presoji revizijskega sodišča v skladu z velikostjo škode, ki je bila ugotovljena na strani drugega tožnika in ni prenizka, kot neutemeljeno izvaja ta revident. Odškodnina pa se tudi ne odmerja v razmerju s postavljenim zahtevkom kot izvaja revident, ampak v razmerju z ugotovljeno škodo.

Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo v reviziji zatrjevanih ali uradoma upoštevanih kršitev, je revizijo obeh tožnikov moralo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).