Jedro

Ker je tožeča stranka dokazala zmotno sklenjeno posojilno pogodbo in opomnila toženo stranko, da posojilo vrne, mora toženec plačati posojeni znesek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo 4.400,00 DEM v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju Banke Slovenije na dan izdaje sodbe in plačilo pravdnih stroškov, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do dne plačila.

Tožena stranka je zoper citirano sodbo pravočasno vložila pritožbo po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče z natančnejšim pregledom devizne hranilne knjižice tožeče stranke ugotoviti, kdaj in koliko denarja je bilo na hranilno knjižico nakazanega. Nadalje dodaja, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena posojilna pogodba, ampak je vtoževano terjatev prejela kot predujem za delo v Rusiji, zaradi česar je tudi odšla v Rusijo. Ker je šlo v konkretnem primeru za predplačilo, lahko le-to zapade v plačilo samo ob obračunu, posojilne pogodbe pa brez določitve roka zapadlosti ni mogoče skleniti. Svojo bodočo terjatev do družbe G., d.o.o., je tožena stranka cedirala v korist tožeče stranke, kar kaže tudi potrdilo na obračunskem listu, tožeča stranka pa je tak dogovor tudi realizirala, saj mu družba G., d.o.o., zasluženega denarja ni izplačala. Pritožba sodišču očita, da ni upoštevalo, da je bil tako sklenjen poseben tripartitni dogovor o odplačevanju obveznosti, ki je bil tudi realiziran. S cesijo naj bi terjatev tožeče stranke ugasnila.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka v pritožbi sicer uveljavlja vse pritožbene razloge, vendar iz njene obrazložitve smiselno izhaja, da citirano sodbo izpodbija zaradi zmotne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa pritožnik ni obrazložil, zato je pritožbeno sodišče bistvene kršitve določb pravdnega postopka ugotavljalo v okviru preizkusa sodbe po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je v postopku ni bilo.

Tožena stranka je po ugotovitvah sodišča prve stopnje ves čas postopka spreminjala podlago svojih ugovorov. Tako je sprva navedla, da je vtoževani znesek od tožeče stranke prejela, vendar je svojo obveznost poplačala tako, da ji družba G. d.o.o. ni izplačala plače, zaslužene v Rusiji. Kasneje je tožena stranka navedla, da je posojilo prejela od svojega delodajalca, t.j. od družbe G. d.o.o., in ne od tožeče stranke. V pritožbi nasprotno zatrjuje, da je šlo pri izročitvi vtoževanega zneska za predujem za delo tožene stranke v Rusiji, posojilna pogodba pa zaradi pomanjkanja bistvenih sestavin sploh ne bi nastala (odsotnost roka zapadlosti). V pritožbi nato priča zatrjuje, da je šlo pravzaprav za cediranje bodočih terjatev do družbe G. d.o.o. na tožečo stranko, s čimer je njegova terjatev ugasnila.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje povsem pravilno in popolno ugotovilo v vseh pravnorelevantnih dejstvih, ki jih je obrazložilo v izpodbijani sodbi. Sledilo je izpovedbi tožnika in ustrezno ocenilo dokaz izpovedbe toženca in toženčevega zapisa na priloženi listini (priloga A2). Iz izreka te listine pa ni mogoče razbrati, da bi pomenila prenosa terjatve ali kakšnega triparitetnega sporazuma, kot to zmotno trdi tožena stranka.

Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bila med strankama sklenjena posojilna pogodba, pri čemer roka zapadlosti ni bilo mogoče ugotoviti. Pritožbena graja, da posojilna pogodba zaradi odsotnosti roka zapadlosti ni nastala zaradi pomanjkanja bistvenih sestavih pogodbe, je neutemeljena, saj v tem primeru določba 2. odstavka 562. člena ZOR (Ur. l. SFRJ št. 29/78 in 39/85) posojilojemalcu nalaga, da prejeti znesek vrne v primernem roku, ki pa ne more biti krajši od dveh mesecev po opominu posojilodajalca. Tožeča stranka je z opominom vračilo posojila izrecno zahtevala, vendar ga tožena stranka v zgoraj navedenem roku ni vrnila.

Tožena stranka v postopku nikoli ni postavila ugovora pobotanja v obliki, na podlagi katere bi bilo odločanje o njem mogoče. Tudi za utemeljitev navedbe o obstoju posebnega dogovora glede poplačila obveznosti oziroma o cesiji bodočih terjatev tožene stranke tožeči stranki, s čimer naj bi njena terjatev ugasnila, ni v nobeni fazi postopka, (razen zapisa na obračunskem listu) niti v pritožbi, predlagala izvedbe nobenega dokaza. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da tožena stranka svojih ugovornih navedb ni dokazala in tudi v prtiožbi o tem novih dokazov ne ponuja.

Pri preizkusu napadene odločbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP (Ur. l. RS št. 26/99) pritožbeno sodišče ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb izvršilnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.