Jedro

Uporaba analogne razlage je v spornem primeru pri razjasnjevanju pojma podizvajalca izključena, saj ne gre za takšno pravno praznino (vrzel v zakonski zgradbi), ki bi jo bilo treba zapolnjevati na podlagi zakonske ali celo pravne analogije.

Direktna tožba podizvajalca do naročnika gradbene pogodbe ni predvidena kot sodno sredstvo za poplačilo del, ki ne ustrezajo po vsebini gradbenim delom oziroma gradnji.

Tožbena zahtevka tožnikov sta neutemeljena zaradi pomanjkanja izhodiščne pravne podlage za uspešno uveljavitev direktnih zahtevkov do tožene stranke (pomanjkanje stvarnopravne legitimacije), torej iz povsem načelnih in zgolj pravnih razlogov.

Izrek

I. Reviziji se zavrneta.

II. Prvotožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške odgovora na revizijo v znesku 1.105,80 EUR, drugo tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 1.819,50 EUR stroškov odgovora na revizijo, stranskemu intervenientu pa 1.819,50 EUR stroškov odgovora na revizijo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude od poteka paricijskega roka do plačila, vse pa v petnajstih dneh, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek prvotožnika, da mu je toženec dolžan plačati znesek 7.762,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2010 dalje do plačila, znesek 7.512,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 1. 2011 dalje do plačila in znesek 6.010,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 2. 2011 dalje do plačila. Poleg tega je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek drugotožnika, da mu je toženec dolžan plačati dolg v skupnem znesku 56.394,98 EUR s pripadki.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo obeh tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 3/2015 z dne 19. 3. 2015 dopustilo revizijo prvotožnika in sicer glede vprašanj: - ali je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka s tem, ko je presojo vpliva (pritožbeno zatrjevanje) morebitne procesne kršitve na zakonitost in pravilnost sodbe sodišča prve stopnje utemeljilo s tem, da vsebina po sodišču prve stopnje neupoštevane pripravljalne vloge ne pripelje do drugačne odločitve; - materialnopravne presoje, ali je prvotožnik podizvajalec glavnega izvajalca.

4. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga dopuščeno revizijo prvotožnik, drugotožnik pa vlaga dovoljeno revizijo. Prvotožnik očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki jo utemeljuje s tem, da sta tožnika na prvem naroku za glavno obravnavo vložili pripravljalno vlogo, katere sodišče prve stopnje ni upoštevalo, sklicujoč se na peti odstavek 286.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Kršitev sta grajala že na naroku za glavno obravnavo dne 28. 11. 2013, kljub temu pa je sodišče druge stopnje ocenilo, da ne glede na vprašanje pravilnosti ali nepravilnosti ravnanja sodišča prve stopnje glede neupoštevanja prve pripravljalne vloge in ne glede na morebitni obstoj procesne kršitve, ta ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Takšen zaključek pa je neutemeljen in preuranjen ter predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje. Pripravljalne vloge, katere sodišče ne sprejme v obravnavo, namreč sploh ni mogoče vsebinsko presojati in ne more predstavljati podlage za odločitev. Sodišče druge stopnje pa se je spustilo v njeno vsebinsko obravnavo, ni pa se spustilo v presojo obstoja v pritožbi zatrjevane procesne kršitve. Na ta način je poskušalo sanirati bistveno kršitev določb pravdnega postopka oziroma se je izognilo presoji obstoja procesne kršitve. Le to pa je zaradi njene narave - neupoštevanja pravočasne vloge, ki je vsebovala nove in obširne navedbe z dodatnimi dokaznimi predlogi, mogoče sanirati le z razveljavitvijo odločbe sodišča prve stopnje. Le tako bi bila zagotovljena pravica do kontradiktornosti. Ni mogoče odločitve utemeljevati s tem, da vsebina neupoštevane vloge ne pripelje do drugačne odločitve, saj se sodišče s takšno vlogo ne more in ne sme vsebinsko ukvarjati. Sodišče druge stopnje je tako preseglo okvire presoje oziroma odločalo izven okvirov spisa, saj predmetna vloga ni bila sprejeta v sodni spis in ne predstavlja del trditev tožeče stranke. Presojati bi moralo le vprašanje, ali je bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna in ali takšno ravnanje predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožnika sta v pritožbenem postopku jasno in obširno pojasnila, da je bila njuna pripravljalna vloga pravočasna, vložena pred izvedbo naroka za glavno obravnavo oziroma na poravnalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo, sodišče prve stopnje pa ju med postopkom ni pozivalo na dopolnitve navedb in dokazov. Ni bilo opozoril na posledico prekluzije za čas pred prvim narokom za glavno obravnavo. Skladno z določbo prvega odstavka 286. člena ZPP lahko stranke najkasneje na prvem naroku navedejo vsa dejstva in dokaze. Možnost prenosov prekluzij navajanja novih dejstev in dokazov na čas pred prvim narokom pa je opredeljena v drugem in tretjem odstavku 286. člena ZPP, in je sodišče dolžno pisno na ustrezen in dovolj konkreten način pozvati stranke, da se še pred prvim narokom za glavno obravnavo v dodeljenem roku izjavijo o dejstvih in dokazih oziroma dopolnijo svoje trditve in dokazne predloge. Stranke morajo biti izrecno opozorjene, da v primeru neupoštevanja sodnikovega poziva njihove navedbe in dokazni predlogi ne bodo upoštevani. Sklicuje se na Uvodna pojasnila k spremembam Zakona o pravdnem postopku dr. Aleša Galiča. Glede materialnopravne presoje vprašanja, ali je prvotožnik podizvajalec glavnega izvajalca, pa poudarja, da sodišči določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) razlagata preozko. Napačna je interpretacija sodišča prve stopnje, ki jo nekritično sprejema tudi sodišče druge stopnje, da v ceni iz gradbene pogodbe niso vključeni stroški dela v širšem pomenu, še posebej upoštevajoč časovne, organizacijske in tehnične okoliščine, ki se nanašajo na predmetno gradbeno pogodbo. Sodišči preozko postavljata kriterije in okvire za razlago pravnega standarda podizvajalec del upoštevajoč nesporno dejstvo, da sta tožnika izkazala, da so bile njune storitve nujno potrebne. V skladu s pogodbo so bile v namestitvenih zmogljivosti nameščeni delavci A., d. d., ki so izvajali gradbena dela na navedenih odsekih (inženirji, tehniki, delovodje, strojniki, delavci). Zato sta bila tožnika podizvajalca A., d. d., v skladu s pogodbo in sta zanj izvajala storitev, ki je bila neposredno povezana s predmetom pogodbe oziroma javnega naročila. Šlo je za specialna dela, za katere izvajalec ni imel namestitvenih zmogljivosti in tudi ni bil usposobljen. Bila so nujno potrebna za izvajanje pogodbenih del, predvsem zaradi časovnih, organizacijskih in tehničnih okoliščin, zaradi katerih je bila vključitev tožečih strank kot podizvajalcev nujna, da so se pogodbena dela izvedla v obsegu, kvaliteti in za ceno, ki je bila predvidena s pogodbami (stroški v zvezi s storitvami oziroma deli, ki sta jih izvajala tožnika, so bili upoštevani v pogodbeni ceni kot strošek dela). Treba je upoštevati okoliščine vsakega konkretnega primera posebej in pravni standard prilagoditi življenjskim situacijam. Kot podizvajalca izvajalca je zato treba šteti vse dobavitelje blaga, kooperante in podizvajalce, vsaka drugačna interpretacija pa je preozka in materialnopravno napačna. Sodišče druge stopnje tudi pravno zmotno zaključuje, da ni koneksnosti med najemno pogodbo tožečih strank in A., d. d., ter pogodbami A., d. d., in toženo stranko. Prav tako si obe sodišči pravno zmotno in preozko razlagata določbe Uredbe o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju (v nadaljevanju Uredba). Ta določa, da gre za podizvajalsko razmerje v vseh primerih, ko glavni izvajalec del javnega naročila odda v izvajanje drugi osebi. Določba 5. člena Uredbe nadalje določa, da naročnik izvede plačilo neposredno podizvajalcu na podlagi dokumentov, katerim so predloženi s strani glavnega izvajalca potrjeni računi. Vse navedene pogoje pa sta tožnika izpolnjevala. Temelj za neposredno plačilo predstavlja tudi deveti odstavek 5. člena pogodbe, ki določa, da v primeru, ko izvajalec dela s podizvajalci, ta pooblašča naročnika, da na podlagi potrjenega računa plača storitev neposredno podizvajalcu. Tožnika sta izpolnila oba zakonsko določena pogoja za pravico zahtevati plačilo od naročnika, njune terjatve so dospele in bile pripoznane, kar neposredno izhaja iz predloženih računov in potrjenih izpisov odprtih postavk. Predlaga razveljavitev obeh sodb ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico, tako, da se toženi stranki naloži v plačilo tudi revizijske stroške tožnikov.

5. Drugotožnik vlaga vsebinsko identično revizijo kot prvotožnik.

6. Tožena stranka je odgovorila na obe reviziji, stranski intervenient pa na revizijo drugotožnika. Predlagata zavrnitev revizije in povrnitev stroškov v zvezi z odgovorom na revizijo.

7. Reviziji nista utemeljeni.

8. Revizijsko sodišče se je najprej opredelilo do v obeh revizijah izpostavljenega vprašanja materialnopravne narave - ali je namreč tožnika sploh mogoče šteti za podizvajalca na načelni - materialno pravni ravni.

9. Sodišče druge stopnje je svojo odločitev oprlo na naslednje nosilne materialnopravne razloge v zvezi z v reviziji odprtim vprašanjem vsebine pojma podizvajalec: Določba 631. člen OZ predstavlja izjemo od temeljnega načela pogodbenega prava, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti samo za pogodbeni stranki; zato je treba izjeme obravnavati utesnjujoče in jih ni mogoče razlagati na podlagi argumenta o zakonski analogiji, pri čemer se sklicuje na stališče teorije.(1) Po navedeni določbi velja posebno pravilo le za podjemne pogodbe in pogodbe, za katere se uporabljajo pravila te pogodbe, to je tudi za gradbeno pogodbo, ki je podvrsta podjemne pogodbe. Po 629. členu OZ pa lahko podjemnik oziroma izvajalec, če iz narave pogodbe ne izhaja kaj drugega, zaupa izvršitev posla tudi tretji osebi. Ključno po 631. členu OZ je, da je podizvajalec, ki ga zakon imenuje sodelavec, le tista oseba, ki z izvajalcem sklene pogodbo, katere predmet je posel ali del posla, ki se ga je izvajalec zavezal opraviti v razmerju naročnika. Podelitev statusa podizvajalca glavnega izvajalca je tako treba razlagati v okviru pravne narave konkretnega pogodbenega razmerja med podjemnikom (glavnim izvajalcem) in naročnikom ter razmerjem med glavnim izvajalcem in tožnikoma. Neposredna obveznost naročnika v razmerju do podizvajalca ima namreč podlago v njegovi obveznosti do podjemnika, zato naročnik s plačilom podizvajalcu neposredno izpolni svojo obveznost do izvajalca (in hkrati izvajalčevo obveznost do podizvajalca). V skladu z določbo 2. člena Uredbe gre za podizvajalsko razmerje le v primerih, ko glavni izvajalec del ali celoto javnega naročila s pogodbo odda v izvajanje drugi osebi, to je podizvajalcu. Upoštevaje, da gre za smiselno enako definicijo kot v OZ, glede na ugotovljeno popolno nezvezanost (nekoneksnost) del po obeh pogodbah, tudi po Uredbi tožnika ne sodita med podizvajalca. Zagotavljanje nastanitve njenim delavcem ne predstavlja del javnega naročila - izgradnje cestnega odseka. Tudi ni mogoče tožnikov šteti za podizvajalca v okviru določb Zakona o javnih naročilih (v nadaljevanju ZJN-2). Običajno izbrani ponudnik javnega naročila le-tega ne izvede absolutno sam. Njegovi sodelavci so lahko dobavitelji električne energije, plina, gradbeniki, inženirji, zidarji, dobavitelji surovin, računovodski servis, čistilni servis in drugi. ZJN-2 je z novelo ZJN-2P iz leta 2010 sicer posegel v pojem podizvajalca, ki je bil v primerjavi z OZ razširjen. Podizvajalec iz 2. člena ZJN-2 pa je le vsaka tista oseba, ki za ponudnika, s katerim je naročnik sklenil pogodbo o izvedbi javnega naročila, dobavlja blago ali izvaja storitev oziroma gradnjo, ki je neposredno povezana s predmetom javnega naročila. Podizvajalci so glede na ta zakon le tisti sodelavci, ki izvajajo dela, ki so neposredno povezana s konkretnim javnim naročilom. Neposredna vez s predmetom javnega naročila in s tem pogodbo o izvedbi tega je tako izkazana le takrat, ko podizvajalec dobavlja blago ali izvaja storitev, ki je namenjena izključno izvedbi konkretnega javnega naročila.

10. S takšnimi odločilnimi materialnopravnimi razlogi revizijsko sodišče soglaša in glede na revizijske navedbe v luči metod pravne argumentacije še dodaja:

11. Revizijsko sodišče je najprej presojalo sporni pojem podizvajalca skozi prizmo temeljne - jezikovne pomenskosti pojma, takšno delno pomensko odprto razlago pa je nadgradilo tudi z iskanjem predvsem zakonodajalčevega namena (ratio legis razlago). Sam pojem gradbene pogodbe oziroma njenega predmeta je opredeljen v 649. členu OZ: „Gradbena pogodba je podjemna pogodba, s katero se izvajalec zavezuje, da bo po določenem načrtu v dogovorjenem roku zgradil določeno zgradbo na določenem zemljišču ali da bo na takem zemljišču oziroma že na obstoječem objektu izvedel kakšna druga gradbena dela.“. Določba 630. člena OZ, ki je sestavni del poglavja „Odgovornost za sodelavce“ pa v povezavi s citirano opredelilno določbo ne le pritrjuje (skupaj s citiranimi določbami ZJN-2 in Uredbe) jezikovni in sistematični (sistemski) razlagama, kakršni sta sprejeli že sodišči prve in druge stopnje,(2) temveč tudi določa jasen namen zakonodajalca pri postavitvi meja oz. vrste del, ki jih je še mogoče opredeliti pod pojem podizvajalca: „Podjemnik odgovarja za osebe, ki so po njegovem naročilu delale pri prevzetem poslu, kot da bi ga sam opravljal.“ V naslednjem 631. členu OZ istega poglavja pa je opredeljen institut direktne tožbe (actio directa) podizvajalca oziroma „sodelavca“ proti naročniku: „Sodelavci se za svoje terjatve do podjemnika lahko obrnejo neposredno na naročnika in zahtevajo od njega, da jim te terjatve izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, če so pripoznane.“. Analiza nanizanega sklopa določb omogoča trden zaključek, da je zakonodajalec vezal odgovornost glavnega izvajalca za sodelavce na tiste, ki izvedejo gradnjo oziroma opravljajo posamezna gradbena dela (na primer: izkop gradbenih jam, priprava gradbišča za gradnjo, prevoz gradbenega materiala na in z gradbišča ipd.), torej na tista dela, ki bi jih kot gradbeni izvajalec, za katera je usposobljen, lahko tudi sam prevzel. V konkretnem primeru tožnika nista delala pri prevzetem (gradbenem) poslu, temveč sta izvršila storitev najema, ki je bila sicer potrebna za izvršitev prevzetega posla, ne pa torej konstitutivna za samo gradbeno pogodbo. Analizirana pojma torej medsebojno nista enaka niti primerljiva (več o tem še v nadaljevanju te revizijske odločbe). V konkretnem primeru ne gre torej za izvršitveno sodelovanje pri sami gradnji. Ali še drugače povedano: zakonodajalčev namen omejuje možnost vlaganja direktnih tožb zoper naročnike le na tiste osebe, za čigar delo glavni izvajalec tudi neposredno odgovarja naročniku.

12. Že iz do sedaj povedanega izhaja, da je uporaba analogne razlage pri razjasnjevanju spornega pojma izključena, saj ne gre za takšno pravno praznino (vrzel v zakonski zgradbi), ki bi jo bilo treba zato - ker nobena od drugih metod pravne argumentacije ni mogoča - zapolnjevati na podlagi zakonske ali celo pravne analogije. Do enakega zaključka pa ob že povedanem vodi tudi odgovor na stališče tožnikov v reviziji, ali k podizvajalcem lahko štejemo tudi vse tiste osebe oziroma pravne subjekte, ki kakorkoli pomagajo k uresničevanju cilja gradbene pogodbe oziroma tudi posredno omogočajo njeno realizacijo in jih lahko glavni izvajalec tudi všteje v skupno ceno (stroške), ki jo nato zaračuna naročniku. Ali se torej lahko pod pojem podizvajalca uvrstijo na primer tudi storitve, kakršna je tudi sporna, in njej podobne (na primer: posredovanje delavcev, zavarovanje gradbišč, izdelava in dobava opreme za zavarovanje gradbišč, ali pa celo tudi gasilce, reševalne službe, vlečne službe, zdravstvene ustanove, ki se morajo vključiti, če pride do nesreče na gradbiščih, ko je treba sanirati posledice nesreč, da se delo sploh lahko nadaljuje) - tudi skozi prizmo števila in bistvenosti skupnih lastnosti in njihove pomembnosti glede na zgoraj opredeljeni pojem gradnje oziroma gradbenih del. Takšne storitve pa po oceni revizijskega sodišča nimajo kakšnih bistvenih skupnih lastnosti z gradbenimi deli, prav tako niso neposredno odločilna za izdelavo same gradnje oziroma izvršitev gradbenih del. Ob razširjeni razlagi, kot jo zahtevata revidenta, se upoštevaje naštete dejavnike nujno obide opisani dovolj jasen jezikovni pomen in zgoraj razloženi ratio legis (odgovornost izvajalca za podizvajalca, ki je delal pri prevzetem poslu, kot da bi ga izvajalec sam opravil in direktna tožba le takšnega podizvajalca proti naročniku) kot tudi opisana sistematična (sistemska) razlaga (uporaba več zakonskih predpisov oziroma zakonskih določb, ki vodijo k enakemu zaključku). Ob povedanem tako ne obstajajo bistvene lastnosti urejenega primera z neurejenim - vrednostna merila (tertium comparationis), preko katerih bi se lahko sklepalo na enake pravne posledice, ker bi si bili lahko situaciji bistveno enaki (argumentatum a simili ad simile). Nasprotno - konkretni življenjski primer se prilega kvečjemu uporabi prav nasprotne argumentacijske metode - teleološke redukcije zaradi „prekrite praznine“ - glede na zgoraj opisani namen zakonodajalca. Na podlagi te metode argumentacije je namreč treba neenake primere tudi neenako vrednotiti, kar obenem tudi pomeni, da se ne le zoži možni jezikovni pomen predpisa, temveč se doseže, da se utesnjeni pomen ujema z namenom samega pravnega pravila. Direktna tožba torej tudi iz teh razlogov ni predvidena kot sodno sredstvo za poplačilo del, ki ne ustrezajo po vsebini gradbenim delom oziroma gradnji.(3) Revizijsko sklicevanje na medsebojno povezanost gradbene pogodbe in pogodbe, sklenjene med pravdnimi strankami, torej ni utemeljeno.

13. Namen direktnega zahtevka podizvajalca do naročnika del je sicer res tudi v varstvu vseh tistih subjektov, ki so na podlagi pogodbenega razmerja, sklenjenega z glavnim izvajalcem, sodelovali pri gradnji, pa od glavnega izvajalca niso prejeli plačila za opravljeno delo, ki je bilo potrebno za izvedbo naročenih del, glavni izvajalec pa je njihovo delo na podlagi izstavljenega računa potrdil, kot še poskušata s svojimi argumenti prepričati revidenta. Vendar pa se ob do sedaj pojasnjenem s celotno opisano zakonsko in podzakonsko ureditvijo omogoča varstvo le tistim, ki so sodelovali pri izvajanju dela, da pridejo do poplačila, če ga ne prejmejo od svojega naročnika - podjemnika, ki je celotni posel prevzel in nosi zanj proti svojim naročnikom riziko.(4) Gre torej le za tista - gradbena dela, iz katerih izvira odgovornost izvajalca do naročnika, kot bi jih kot usposobljeni gradbeni izvajalec lahko sam opravil, pa jih je vseeno prepustil drugemu (gradbenemu) izvajalcu. Tudi v luči opisane presoje tako ni pogojev za v reviziji zahtevano preseganje obrazloženega pomena obravnavane ureditve.

14. Odgovor na dopuščeno procesno vprašanje je ob povedanem lahko le negativen. Sodišče druge stopnje je pravilno ocenilo, da je vprašanje ali je sodišče prve stopnje pravilno štelo pripravljalno vlogo tožnikov in v njej navajane trditve in ponujene dokazne predloge za pravočasne ali ne, v spornem primeru nepomembno in se mu zato ni bilo treba ukvarjati s pritožbenim očitkom o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z 286. in 286. a členom ZPP. Tožbena zahtevka tožnikov sta neutemeljena že zgolj zaradi pomanjkanja izhodiščne pravne podlage za uspešno uveljavitev direktnih zahtevkov do tožene stranke (pomanjkanje stvarnopravne legitimacije), torej iz povsem načelnih in zgolj pravnih razlogov (pravne razlage med pravdnimi strankami sicer nespornega dejstva, da so sklenile pogodbo o najemu zaradi namestitve delavcev, ki na prvi pogled že po opisani naravi problema interpretacije pojma podizvajalca ne zahtevajo nadaljnjega oz. dopolnilnega obravnavanja na podlagi s strani pravdnih strank zbranega procesnega gradiva). Tožnika v spornem primeru na noben način nista mogla pridobiti položaja podizvajalcev, v obeh revizijah nadalje - vsebinsko uveljavljan očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ker se je sodišče druge stopnje samo prvič spustilo v presojo trditev in dokaznih predlogov iz omenjene pripravljalne vloge (očitek kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP - kršitev načela kontradiktornosti oz. pravice do izjave), je torej neutemeljen. Ob povedanem sodišče druge stopnje tožnikov ni moglo prikrajšati za obravnavanje kakšne pravno odločilne okoliščine, ki bi lahko vodila k zanju ugodnejšemu izidu te pravde.

15. Revizijsko sodišče je torej obe reviziji zavrnilo kot neutemeljeni na podlagi 378. člena ZPP.

16. Glede na neuspeh v zvezi z revizijo mora prvotožnik plačati toženi stranki stroške odgovora na revizijo v znesku 1.105,80 EUR, drugotožnik pa je dolžan plačati toženi stranki 1.819,50 EUR stroškov odgovora na revizijo, stranskemu intervenientu pa 1.819,50 EUR stroškov odgovora na revizijo, njemu še zahtevane zakonske zamudne obresti v primeru zamude - od poteka paricijskega roka do plačila, vse pa v petnajstih dneh, pod izvršbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 388. členom ZPP). Natančnejša odmera stroškov je razvidna iz stroškovnika tožene stranke in stranskega intervenienta.

(1) V. Kranjc: „Ali ZJN-2 določa obvezna neposredna plačila podizvajalcem“, Podjetje in delo 2/2012, str. 239 - 255. (2) Predvsem glagol „delati“ in razstavljeni pridevniški sklop: „...neposredno povezan s predmetom naročila“ (predmet naročila je izvršitev gradnje oziroma gradbenih del in ne storitev najema prostorov za delavce, ki tudi ni pomensko neposredno povezana s samo gradnjo) ne omogočata jezikovno pomenske (torej semiotično - semantične) uvrstitve samostalnika - storitve, kot je nudenje najema prostorov, pod pojem podizvajalskega dela, kot pravilno izhaja že iz zgoraj povzetih razlogov sodišča druge stopnje.

(3) Glej sicer še več o opisanih metodah argumentacije v primeru zapolnjevanja pravnih praznin v M. Pavčnik: „Argumentacija v pravu, 3., spremenjena in dopolnjena izdaja“, Pravna obzorja, GV Založba, Ljubljana 2013, predvsem strani 153 do 180. (4) Tako S. Cigoj: „Obligacijska razmerja, Zakon o obligacijskih razmerjih s komentarjem“, Ljubljana 1978, ČZ Uradni list, stran 551.