Jedro

Podizvajalec, ki ga Obligacijski zakonik imenuje sodelavec, je le tista oseba, ki z izvajalcem sklene pogodbo, katere predmet je posel ali del posla, ki se ga je izvajalec zavezal opraviti v razmerju do naročnika. Podelitev statusa podizvajalca glavnega izvajalca je tako treba razlagati v okviru pravne narave konkretnega pogodbenega razmerja med podjemnikom (glavnim izvajalcem) in naročnikom ter razmerja med glavnim izvajalcem in tožnikoma. Neposredna obveznost naročnika v razmerju do podizvajalca ima namreč podlago v njegovi obveznosti do podjemnika, zato naročnik s plačilom podizvajalcu neposredno izpolni svojo obveznost do izvajalca (in hkrati izvajalčevo obveznost do podizvajalca). V zagotavljanju nastanitve delavcem glavnega izvajalca ni potrebne koneksnosti v razmerju do naročnika in glavnega izvajalca, med katerimi je bila sklenjena gradbena pogodba.

Podizvajalec po Zakonu o javnem naročanju je vsaka oseba, ki za ponudnika, s katerim je naročnik sklenil pogodbo o izvedbi javnega naročila, dobavlja blago ali izvaja storitev oziroma gradnjo, ki je neposredno povezana s predmetom javnega naročila. Podizvajalci so torej v luči tega zakona le tisti sodelavci, ki izvajajo dela, ki so neposredno povezana s konkretnim javnim naročilom. Neposredna vez s predmetom javnega naročila in s tem pogodbo o izvedbi tega je izkazana takrat, kadar oseba (podizvajalec) dobavlja blago ali izvaja storitev, ki so namenjene izključno izvedbi konkretnega javnega naročila.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem prvi tožnik zahteva od toženke plačilo zneska 21.285,52 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in drugi tožnik plačilo 56.394,98 EUR z obrestmi (I. točka izreka) ter tožnikoma naložilo povrnitev 2.424,75 EUR pravdnih stroškov toženke (II. točka izreka).

Z uvodoma navedenim sklepom pa je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog stranske intervenientke za povrnitev pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta tožnika zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata pritožbene stroške. Sodišču očitata kršitev določb pravdnega postopka iz 286. in 286 a. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker ni upoštevalo navedb iz pripravljalne vloge, ki sta jo vložila 28. 11. 2013 na prvem naroku za glavno obravnavo. Sodišče bi moralo dopustiti tožnikoma, da na prvem naroku navedeta dejstva in predlagata dokaze ter le–te obravnavati, saj ju v postopku ni nikdar pozvalo na dodatno izjasnitev oziroma dopolnitev navedb, kot tudi ju ni opozorilo na ustrezne posledice prekluzije. Pisni poziv z izrecnim opozorilom je obvezen predpogoj za to, da velja prekluzija na prvem naroku glavne obravnave. Ker pisnega poziva ni bilo, bi moralo sodišče pripravljalno vlogo, ki je bila pravočasna, upoštevati. S takšnim ravnanjem je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka, posledično pa je bilo tudi dejansko stanje pomanjkljivo in zmotno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ocenilo, da tožnika nista bila podizvajalca, pri čemer pa zaradi navedene bistvene kršitve določb postopka ni upoštevalo njunih trditev in dokaznih predlogov, vključno z zaslišanjem tožnikov in prič, povezanih ravno z navedenim vprašanjem. Tožnika sta v prvi pripravljalni vlogi dodatno obširno utemeljila svojo vlogo podizvajalca in dodatno pravno argumentirala razloge za neposredni zahtevek zoper toženo stranko kot naročnika. Zato je izpodbijana odločitev vsaj preuranjena, ker jo je sodišče sprejelo brez upoštevanja pravočasnih trditev in dokaznih predlogov tožnikov, ki so povezani s spornimi vprašanji, predvsem dokumentov, ki so sestavni del pogodbe. Glede vprašanja, ali sta tožnika dejansko podizvajalca, sta predlagala izvedbo listinskega dokaza – dopisa z dne 10. 5. 2011, v katerem je tožena stranka navedla, da sta tožnika podizvajalca S., d.d. Če se sledi tej listini, je to vprašanje med pravdnima strankama celo nesporno. Tudi sicer pa je odločitev sodišča materialno pravno napačna. Sodišče je določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in Uredbe o neposrednih plačilih podizvajalcu razlagalo preozko. V času izvajanja del po gradbeni pogodbi št. 1020/2009 so bili delavci S., d.d., ki so izvajali dela na navedenem odseku (tehniki, inženirji, strojniki, ...) nameščeni pri tožeči stranki, zato sta bila tožnika podizvajalca te družbe po tej pogodbi, saj sta zanjo izvajala storitve, ki je bila neposredno povezana s predmetom pogodbe. Najemna pogodba, sklenjena med tožečo stranko in družbo S., d. d., se je izvajala do stečaja te družbe, zato so neutemeljene navedbe sodišča, da ni izkazano, da je predmetna najemna pogodba veljavna podlaga za račune, ki so bili izdani v letu 2010. Tožena stranka temu sploh ni ugovarjala, nikoli ni bilo sporno med pravdnima strankama, da so bili računu izdani na podlagi najemne pogodbe. Sodišče je spregledalo, da sta tožnika izvajala storitev, ki je bila neposredno povezana s predmetom javnega naročila in gradbene pogodbe. Šlo je za specialna dela, za katera izvajalec S., d. d., ni bil usposobljen. Pri vsaki gradbeni pogodbi so v ceno vključeni ne le stroški gradnje pač pa tudi stroški porabe goriva, delovne obleke, strošek prehrane, prevoza na delo, kot tudi strošek nastanitve. S., d.d. je bil glavni izvajalec del na vseh odsekih pri projektu D. in ob menjavi gradnje po posameznih pogodbah ni prekinjal kontinuitete prisotnosti na terenu. Dobavitelji, kooperanti in podizvajalci, so se sicer menjali od pogodbe do pogodbe, tožnika pa sta bila neprekinjeno partnerja S., d.d., od začetka do konca izgradnje, v vseh fazah, na vseh odsekih, in po vseh pogodbah. Storitve prenočišča, ki sta jih tožnika nudila, so bile nujno potrebne za izvajanje gradbene pogodbe. Kot podizvajalce je treba šteti dobavitelje blaga, kooperante in podizvajalce, drugačna razlaga je napačna. Tudi skladno z Uredbo gre za podizvajalsko razmerje v vseh primerih, ko glavni izvajalec del javnega naročila odda v izvajanje drugi osebi. Temelj za neposredno plačilo tožene stranke pa predstavlja tudi 5. člen gradbene pogodbe, ki v 9. členu določa, da v primeru, ko izvajalec dela s podizvajalci, ta pooblašča naročnika, da na podlagi potrjenega računa plača storitev neposredno podizvajalcu.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Zoper sklep o povrnitvi pravdnih stroškov se pritožuje stranska intervenientka zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sklepa tako, da se ji priznajo pravdni stroški. Predmetni postopek je po mnenju pritožnice v neposredni vzročni zvezi s stečajnim postopkom, saj tožnika zahtevata plačilo kot njena podizvajalca. Tožnika sta terjatev prijavila v stečajnem postopku, ki je bila v celoti priznana. V primeru, da bi bilo tožbenemu zahtevku ugodeno in bi bila tožnika poplačana s strani toženke, bi bila v boljšem položaju od ostalih upnikov v stečajnem postopku nad stranskim intervenientom. Končna odločitev v predmetnem postopku je tudi odločilna, ali bo tožena stranka svoje obveznosti plačala v stečajno maso.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo

6. Ne glede na vprašanje pravilnosti ali nepravilnosti ravnanja sodišča prve stopnje glede neupoštevanja prve pripravljalne vloge tožnikov (list. št. 48–50), ki sta jo vložila na prvem naroku za glavno obravnavo dne 28. 11. 2013 kot odgovor na vlogo (odgovor na tožbo) tožene stranke z dne 14. 9. 2011, ki sta jo prejela že 8.11.2011, to je več kot dve leti pred narokom, pritožbeno sodišče sodi, da tudi morebiti podana procesna kršitev prvega sodišča ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da vsebina pripravljalne vloge ne pripelje do drugačne odločitve sodišča. Iz obširne pripravljalne vloge je razvidno, da se trditve v pretežni meri nanašajo na ostale zakonske predpostavke za neposredni zahtevek za plačilo podizvajalca proti naročniku, ki jih sodišče prve stopnje utemeljeno ni obravnavalo, saj je tožbeni zahtevek zavrnilo že zato, ker je ocenilo, da ni podan že temeljni pogoj za takšen zahtevek, in sicer, da tožnika namreč ni mogoče šteti za kvalificirana podizvajalca družbe S., d.d. Trditve v vlogi, ki pa bi jih bilo mogoče obravnavati v luči utemeljevanja vloge tožnikov v razmerju do tožene stranke kot naročnice in glavnega izvajalca S. d.d. pa po presoji pritožbenega sodišča ni v bistvenem nič drugačno kot v tožbi. Trditve v smeri pogodbene cene oziroma vrednosti del, določene v pogodbi med toženko kot naročnico del in glavnim izvajalcem, pa sama po sebi ne utemeljuje vloge tožnikov kot podizvajalcev tožene stranke. Toženkina zavrnitev tožnikovega računa z dopisom z dne 10. 5. 2011 na presojo o vlogi tožnikov tudi nima ustrezne pomembnosti za ta postopek, saj, kot se navaja v vlogi, v tem dopisu obravnavani račun ni predmet tega spora, vsebine dopisa pa tudi ne gre razumeti, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, ali imata tožnika upravičenje podizvajalca. Po presoji pritožbenega sodišča v vlogi podane trditve ne predstavljajo dejanskega stanu, ki bi ga bilo mogoče subsumirati pod pojem podizvajalca v okviru OZ in sistema prava javnih naročil. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba niti konkretno ne pojasni, katere navedbe in z določeno navedbo predlagane dokaze v vlogi bi moralo sodišče v zvezi z vprašanjem statusa tožnikov upoštevati in v čem konkretno naj bi se dodatno kazalo, da sta tožnika podizvajalca v obravnavanem razmerju.

7. Tožnika kot podizvajalca družbe S., d.d., zahtevata od toženke kot naročnika neposredno plačilo terjatev, ki jih imata do te družbe. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, neposredno plačilo podizvajalcem proti naročniku predvideva tako OZ v 631. členu kot tudi Zakon o javnem naročilu (v nadaljevanju ZJN–2) v zvezi z Uredbo neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju (v nadaljevanju Uredba). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ocenilo, da tožnikov ni mogoče šteti za podizvajalca glavnega izvajalca. Pritožbeno sodišče se strinja s celovitimi in prepričljivimi razlogi izpodbijane sodbe, na katerih temelji takšen zaključek in imajo oporo v izvedenem dokaznem postopku.

8. Kot je bilo pojasnjeno že v izpodbijani sodbi, je 631. člen OZ izjema od temeljnega načela pogodbenega prava, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti samo za pogodbeni stranki. Zato je treba izjeme obravnavati utesnjujoče in jih ni mogoče razlagati na podlagi argumenta o zakonski analogiji.(1) Po navedeni določbi velja posebno pravilo le za podjemne pogodbe in pogodbe, za katere se uporabljajo pravila te pogodbe, to je tudi za gradbeno pogodbo, ki je podvrsta podjemne pogodbe. Ni sporno, da sta tožena stranka kot naročnica in družba S. ,d.d., kot izvajalka, dne 30. 6. 2009 na podlagi javnega razpisa, sklenili pogodbo št. 1020/2009, s katero je tožena stranka oddala, družba pa prevzela v izvedbo dela za izgradnjo odseka A. (A19). Ugotovljeno je, da je bil predmet te pogodbe izvedba gradbenih del na navedenem odseku. Po 629. členu OZ lahko podjemnik (izvajalec), če iz narave pogodbe ne izhaja kaj drugega, zaupa izvršitev posla tudi tretji osebi. Ključno po 631. členu OZ je, da je podizvajalec, ki ga zakon imenuje sodelavec, le tista oseba, ki z izvajalcem sklene pogodbo, katere predmet je posel ali del posla, ki se ga je izvajalec zavezal opraviti v razmerju do naročnika. Podelitev statusa podizvajalca glavnega izvajalca je tako treba razlagati v okviru pravne narave konkretnega pogodbenega razmerja med podjemnikom (glavnim izvajalcem) in naročnikom ter razmerja med glavnim izvajalcem in tožnikoma. Neposredna obveznost naročnika v razmerju do podizvajalca ima namreč podlago v njegovi obveznosti do podjemnika, zato naročnik s plačilom podizvajalcu neposredno izpolni svojo obveznost do izvajalca (in hkrati izvajalčevo obveznost do podizvajalca). Ob tem, ko je nesporno med pravdnima strankama, da je bil predmet pogodbe med prvim tožnikom kot najemodajalcem in družbo S., d.d., kot najemnikom, z dne 16. 9. 2002, najem oziroma zagotovitev nastanitve delavcem družbe, kar pa ni posel, ki se ga je s pogodbo št. 1020/2009 zavezala opraviti družba v razmerju do tožene stranke, saj je bila izvajalcu naložena izvršitev gradbenih del (kar po 649. členu OZ zajema izgradnjo objekta, kamor je šteti tudi gradnjo cestnega odseka, oziroma s tem povezana oprava gradbenih del), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnika ni moč subsumirati pod pojem podizvajalca, saj med pogodbama ni potrebne koneksnosti, ki mora biti podana v smislu določbe OZ. Glede na navedeno o posebnem upravičenju podizvajalca na tej pravni podlagi ni govora.

Tožena stranka sicer pravilno opozarja na zmotno ugotovitev sodišča prve stopnje (pod tč. 14 izpodbijane sodbe), da tožnika nista izkazala, da je predmetna najemna pogodba veljavna podlaga za vtoževane račune, ki sta jih družbi izdala v letu 2010/2011. Trditvi tožnikov o podlagi za izstavitev računov toženka ni ugovarjala in tako med pravdnima strankama ni bilo sporno, da so bili vtoževani računi izdani na podlagi veljavne najemne pogodbe z dne 16. 9. 2002. Vendar pa ta zmotna ugotovitev ni vplivala na sicer pravilno odločitev sodišča prve stopnje, saj ta okoliščina ni (bila) odločilna za presojo, ali je obravnavati tožnika kot podizvajalca. Tudi ob neupoštevanju te dejanske ugotovitve (prim. 347. člen ZPP) je po presoji sodišča prve stopnje priti do enakega zaključka, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje, da status podizvajalca ni podan.

9. Pravilna je tudi zavrnitev tožbenega zahtevka na podlagi prava javnih naročil. V skladu z določbo 2. člena Uredbe gre za podizvajalsko razmerje le v primerih, ko glavni izvajalec del ali celoto javnega naročila s pogodbo odda v izvajanje drugi osebi, to je podizvajalcu. Glede na to, da gre za smiselno enako definicijo kot v OZ, je glede na ugotovljeno popolno nezvezanost (nekoneksnost) del po obeh pogodbah, pravilna ocena prvostopenjskega sodišča, da tudi po tej Uredbi tožnika ne sodita med podizvajalce družbe, saj zagotavljanje nastanitve njenim delavcem ne predstavlja del javnega naročila, ki je bil izgradnja cestnega odseka. Pri tem pritožbeno sodišče v okviru pravilne uporabe materialnega prava dodaja in s tem odgovarja pritožnikoma, da ju ni mogoče šteti za podizvajalca tudi ne v okviru določb ZJN–2. Običajno izbrani ponudnik javnega naročila le–tega ne izvede absolutno sam. Njegovi sodelavci so lahko dobavitelji električne energije, plina, gradbeniki, inženirji, zidarji, dobavitelji surovin, ... računovodski servis, čistilni servis, …. ZJN–2 je z novelo ZJN– 2B iz leta 2010 (Ur. l. RS, št. 19/10) posegla v pojem podizvajalca, ki je bil v primerjavi z OZ razširjen. Podizvajalec po 2. členu ZJN–2 je vsaka oseba, ki za ponudnika, s katerim je naročnik sklenil pogodbo o izvedbi javnega naročila, dobavlja blago ali izvaja storitev oziroma gradnjo, ki je neposredno povezana s predmetom javnega naročila. Podizvajalci so torej v luči tega zakona le tisti sodelavci, ki izvajajo dela, ki so neposredno povezana s konkretnim javnim naročilom. Neposredna vez s predmetom javnega naročila in s tem pogodbo o izvedbi tega je izkazana takrat, kadar oseba (podizvajalec) dobavlja blago ali izvaja storitev, ki so namenjene izključno izvedbi konkretnega javnega naročila. Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da sta tožnika, ki sta delavcem družbe S. d.d. nudila nastanitvene zmogljivosti (spanje in bivanje v sobah na kmetiji), izvajala takšno storitev. Čeprav zagotavljanje namestitve lahko služi konkretnemu javnemu naročilu, pa tožnikoma, ki sta to storitev redno izvajala za ponudnika, nista podizvajalca, saj zakonske določbe ne gre razlagati tako široko, da se štejejo za podizvajalca prav vsi, ki bi bili lahko na kakršen koli način povezani pri izvedbi določenega javnega naročila, v konkretnem primeru pri gradnji določenega odseka.(2) Tudi sicer pa pritožba konkretno ne izpodbija ugotovitve prvega sodišča, da pogodba o najemu iz leta 2002 ne kaže, da sta tožnika prenočitev zagotavljala ravno delavcem družbe, ki so izvajali dela po pogodbi št. 1020/2009, kar dodatno utrjuje pravilnost izpodbijane odločitve, da tožnika ni mogoče šteti za podizvajalca družbe v zvezi s tem naročilom.

10. Sodišče prve stopnje pa je tudi obrazložilo, zakaj temelj za direktno tožbo ni v 5. členu pogodbe št. 1020/2009. Ker tožnika nista podizvajalca družbe, pogodbena določba o neposrednem plačilu naročnika podizvajalcu, ni uporabljiva. Tem razlogom pritožbeno sodišča nima kaj dodati. Pritožbeno navajanje o izpolnitvi vseh ostalih pogojev, ki jih zahtevata oba navedena zakona, ki sta lahko pravni temelj za neposredni zahtevek, je ob navedenem odveč.

11. Po povedanem in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člen ZPP), je pritožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP) O pritožbi zoper sklep

12. Odločitev o zavrnitvi predloga stranske intervenientke za povrnitev pravdnih stroškov je pravilna. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da v tej zadevi podano situacijo ni mogoče podvreči izjemi iz 5. in 6. odst. 103. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ki se kljub noveli ZFPPIPP–E (Ur. l. RS št. 47/2013, ki je začela veljati 7. 12. 2013), ki je sicer črtalo ti določbi, uporablja skladno s 74. členom te novele za sodne postopke, ki so se začeli pred uveljavitvijo te novele, kar velja tudi v obravnavani zadevi. Navedena določba se nanaša na zastopanje stečajnega dolžnika po stečajnem upravitelju (ki ima položaj odvetnika) kot stranke v sodnih postopkih, ki se vodijo v zvezi s stečajnim postopkom. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom, da dejstveni substrat pod to pravno normo ni podan. Stranski intervenient ni stranka v sporu in se obravnavani postopek ne vodi v neposredni zvezi s stečajnim postopkom(3), saj se tožbeni zahtevek ne nanaša na terjatve, ki bi bile v stečajnem postopku prerekane. Nasprotno pritožbeno zavzemanje ne omogoča drugačnega zaključka. Pritožba ne navaja nobenih okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče trdno sklepati na neposredno povezavo predmetnega postopka s stečajnim, kaj takega se tudi v pritožbi z ničemer ne izkazuje. Ob tem je tako pravilna presoja sodišča, da zakoniti zastopnik stranskega intervenienta, čeprav ima status odvetnika, ni upravičen do povračila stroškov po Zakonu o odvetniški tarifi. Tako lahko stečajni upravitelj uveljavlja le stroške, ki jih je imel kot stranka postopka, ne pa kot odvetnik pooblaščenec stranke. Sicer pa pritožbeno sodišče dodaja, da tudi če bi se štelo, da gre za navedeno izjemo, stranska intervenientka ni upravičena do nagrade za postopek. Pritožnica je sicer prijavila udeležbo v postopku, ki je bila s sklepom prvega sodišča dopuščena, kar pa še ne daje osnove za priznanje stroškov stranski intervenientki. Razen gole priglasitve stranske intervencije na strani tožene stranke v postopku ni opravila nobenega drugega procesnega dejanja. Nagrada za postopek predlagateljici ne gre (1. odst. 155. člen ZPP).(4)

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbenih stroških

14. Tožnika s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP). Toženka in stranski intervenient pritožbenih stroškov nista priglasila, zato je odločitev o njih odpadla.

(1) glej dr. Vesna Kranjc: Ali ZJN–2 določa obvezna neposredna plačila podizvajalcem, Podjetje in delo, 2012, številka 2, str. 239–255. (2) kot pod op. 1, kot tudi v delu: Neposredna zahteva podizvajalcev do naročnika pri razmerjih, ki izhajajo iz javnih naročil, Pravosodni bilten, št.1/2014, str. 109. (3) prim. sodba I U 789/2913. (4) prim. Nina Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba in UL RS, 2. knjiga, str.34 in. J. Juhart, Civilno procesno pravo, UZL, l. 1961, str. 239.; glej odl. VDS Pdp 834/2010.