Jedro

Sklep pritožbenega sodišča o razveljavitvi prvostopenjske sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ni sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan v smislu navedene zakonske določbe. Proti takemu sklepu zato revizija ni dovoljena in s tem tudi ne predlog za njeno dopustitev.

V dovoljenem delu niso izkazani pogoji za dopustitev revizije.

Izrek

Predlog zoper sklep se zavrže, zoper sodbo pa zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek proti prvi toženki, ugodilo pa tožbenemu zahtevku zoper eventuelno sospornico drugo toženko in ji naložilo povrnitev stroškov v zvezi s poškodovanjem tožnikovega avtomobila. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo glede odločitve o neutemeljenosti tožbenega zahtevka proti prvi toženki, ugodilo pa je pritožbi druge toženke, razveljavilo izpodbijano sodbo v prisodilnem delu proti tej toženki in v takem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Tožnik v pravočasnem predlogu zoper drugostopenjsko odločbo zahteva dopustitev revizije proti celotni odločbi pritožbenega sodišča, tako proti razveljavitvenemu sklepu kot proti zavrnilni sodbi. Na prvih štirih straneh predloga utemeljuje, zakaj naj bi pritožbeno sodišče nepravilno razveljavilo sodbo prvostopenjskega sodišča v delu, v katerem je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku proti drugi toženki, na strah 5 in 6 predloga pa izpodbija presojo o neutemeljenosti tožbenega zahtevka proti prvi toženki. Po njegovem gre v tem delu za pravno vprašanje dokazanosti dejstev in utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče naj bi napačno uporabilo pravni standard dokazanosti določenih dejstev. Tožnik se sklicuje na več delov svojih trditev in delov svoje izpovedi, s čimer skuša utemeljiti svoje stališče, da je bila pogodba sklenjena med njim in prvo toženko. Meni, da gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in kršitev njegovih ustavnih pravic. Izpodbijana odločitev odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, kar naj bi izhajalo iz treh priloženih odločb. 3. Predlog proti odločitvi o sklepu pritožbenega sodišča ni dovoljen, proti odločitvi o sodbi pritožbenega sodišča pa ni utemeljen.

4. Dovoljenost predloga za dopustitev revizije je tesno povezana z dovoljenostjo same revizije. Če zakon določa, da revizija ni dovoljena, potem v takem primeru tudi ne more biti dovoljen sam predlog za njeno dopustitev. Revizija proti drugostopenjskemu sklepu je posebej urejena v 384. členu ZPP. Po osnovnem pravilu iz prvega odstavka 384. člena ZPP je revizija dovoljena le proti tistemu sklepu sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Sklep pritožbenega sodišča o razveljavitvi prvostopenjske sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ni sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan v smislu navedene zakonske določbe. Proti takemu sklepu zato revizija ni dovoljena in s tem tudi ne predlog za njeno dopustitev.

5. V dovoljenem delu proti tistemu delu drugostopenjske odločbe, ki je po vsebini svoje odločitve sodba in se nanaša na neutemeljenost tožbenega zahtevka proti prvotoženki, pa predlog ni utemeljen, ker ne izkazuje pogojev iz prvega odstavka 367.a člena ZPP. Zatrjevanega odstopa od sodne prakse glede standarda dokazanosti določenih dejstev, pa tudi glede standarda obrazloženosti sodnih odločb, tožnik s predloženimi odločbami ne izkazuje. V tem delu je predlog očitno prepis dela pritožbe, s katerim je bila izpodbijana dejanska ugotovitev, da najemne pogodbe s tožnikom ni sklenila prva toženka. Zatrjevane procesne kršitve in posegi v tožnikove ustavne pravice niso izkazani.

6. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 377. člena ZPP in 367.c člena ZPP odločilo kot v izreku tega sklepa.