Jedro

Ker tožnikova zahteva za priznanje statusa vojaškega mirnodobnega invalida na podlagi določbe 3. odstavka 121. člena ZVojI ni bila vložena pravočasno, je tožena stranka pravilno odločila, ko je ob reviziji spremenila odločbo upravnega organa prve stopnje tako, da je tožnikovo zahtevo za priznanje navedenega statusa zavrgla.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 14.4.2006. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi 101. in 102. člena Zakona o vojnih invalidih (ZVojI, Uradni list RS, št. 63/95, 19/97, 75/97) ob reviziji odločbe Upravne enote Cerknica z dne 13.2.2006, spremenila prvostopenjsko odločbo tako, da se zahteva tožnika za priznanje statusa in pravic vojnega invalida kot vojaškega mirnodobnega invalida zaradi posledic bolezni zavrže. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo in razlogi tožene stranke. Sklicuje se na določbo 3. odstavka 121. člena ZVojI in na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-170/05, Up-224/03 z dne 19.1.2006, s katero je ustavno sodišče odločilo, da določba 3. odstavka 121. člena ZVojI ni v neskladju z določbo 2. člena Ustave RS. Iz podatkov v spisu, zlasti iz prošnje za ponovno uveljavitev mirnodobnega vojaškega invalida, ki jo je tožena stranka prejela dne 13.5.2005, in iz neprerekanih dejstev v tožbi je razvidno, da je tožnik prejemal pokojnino na podlagi statusa mirnodobnega vojaškega invalida do leta 1955, ker je bil do takrat 80% invalid, ko pa je vojaška komisija ugotovila, da je 60% invalid, ni dobival ničesar več. Tožena stranka je zato imela zakonito podlago za uporabo določbe 3. odstavka 121. člena ZVojI, po kateri mora stranka zahtevek vložiti v roku dveh let po uveljavitvi ZVojI. Tožena stranka je sicer v odločbi samo ugotovila, da je zahtevek prepozen, ne da bi navedla, kdaj je tožnik zahtevek podal, vendar iz podatkov v spisu jasno izhaja, da tožena stranka zahtevek prejela dne 13.5.2005, oziroma med strankama ta datum vložitve zahtevka ni sporen. Ker je tudi po razlagi ustavnega sodišča v navedeni odločbi stranka po preteku dveletnega roka po uveljavitvi ZVojI prekludirana, kar pomeni, da po preteku tega roka ne more več uveljavljati predmetne pravice, je tožena stranka imela zakonito podlago za zavrženje zahtevka.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo prosi za spremembo le-te. V pritožbi navaja, da je bil v letu 1951 v vojaški bolnici več kot štiri mesece. V letu 1952 julija in avgusta je bil na Ortopedski kliniki štirideset dni, nato v Š. od septembra do marca 1954 zaradi boleče leve noge, kar je bila posledica služenja vojaškega roka, posledice bolezni na nogi pa čuti ves čas.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da tožnikova pritožba ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z navedeno zakonsko določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba pa je postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno odločbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Po uradni dolžnosti pazi revizijsko sodišče le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Po presoji revizijskega sodišča je bilo v obravnavani zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno.

Po določbi 3. odstavka 121. člena ZVojI je mogoče zahtevo za priznanje statusa in pravic vojaškega mirnodobnega invalida na podlagi okvare zdravja zaradi bolezni ali poslabšanja bolezni, dobljene v okoliščinah za priznanje statusa vojaškega mirnodobnega invalida do uveljavitve tega zakona, vložiti najkasneje v dveh letih od uveljavitve tega zakona.

Kot izhaja iz predloženih spisov, je tožnik uveljavljal bolezen, ki jo je dobil v času služenja vojaškega roka, v letu 1951. Ker je svojo zahtevo za priznanje statusa in pravic vojaškega mirnodobnega invalida na podlagi 3. odstavka 121. člena ZVojI vložil dne 13.5.2005 in ne do 31.12.1997, torej v roku dveh let po 1.1.1996, ko je začel veljati ZVojI, je bila njegova zahteva vložena po poteku z zakonom določenega roka in je prepozna. Rok iz 3. odstavka 121. člena ZVojI je materialni, prekluzivni rok, kar pomeni, da ga ni mogoče podaljšati. Ker torej tožnikova zahteva za priznanje statusa vojaškega mirnodobnega invalida na podlagi določbe 3. odstavka 121. člena ZVojI ni bila vložena pravočasno, je tožena stranka pravilno odločila, ko je ob reviziji spremenila odločbo upravnega organa prve stopnje tako, da je tožnikovo zahtevo za priznanje navedenega statusa zavrgla. To pa je pravilno presodilo tudi sodišče prve stopnje, ki se je strinjalo z odločitvijo in z razlogi tožene stranke.

Revizijskih ugovorov, ki se nanašajo na dejansko stanje, revizijsko sodišče ni preizkušalo glede na določbo 2. odstavka 85. člena ZUS-1. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo skladno z določbo 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.