Jedro

Tožniki s tem, ko so toženo stranko le obvestili o svoji razselitvi, ne da bi počakali na odobritev vloge o razselitvi, niso spoštovali določb ZAzil. Njihova zapustitev azilnega doma je zato neodobrena oziroma samovoljna in se po samem zakonu šteje, da so svoje prošnje za azil umaknili. Zato je tožena stranka ravnala pravilno, ko je postopek po njihovih ponovnih prošnjah za azil s sklepom, ki je predmet tega upravnega spora, ustavila.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 3. in 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožbi tožnikov, odpravilo sklep tožene stranke z dne 5.4.2006 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Z navedenim sklepom je tožena stranka po združitvi upravnih stvari tožnikov v en postopek njihove ponovne prošnje za azil na podlagi določbe 1. odstavka 42. člena Zakona o azilu (ZAzil) ustavila, ker naj bi tožniki dne 9.3.2006 samovoljno zapustili Azilni dom in so bili zato 10.3.2006 izbrisani iz njihove evidence.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotavlja, da iz izpodbijanega sklepa ni jasno razvidno, ali so bili tožniki pred 9.3.2006 nastanjeni v Azilnem domu, kar je prvi pogoj za izdajo sklepa o ustavitvi postopka. Tožniki so v tožbi navedli, da so bili z odobritvijo tožene stranke v prvotnem azilnem postopku nastanjeni na zasebnem naslovu v M. Zato sodišče ugotavlja, da je vprašanje, kje so bili pred izdajo izpodbijanega sklepa tožniki nastanjeni, okoliščina, ki je med strankama sporna. Tožniki pa očitno niso imeli možnosti, da se o tej bistveni okoliščini izrečejo v upravnem postopku, čeprav je tožena stranka vedela, kje prebivajo tožniki. Kljub temu je menila, da je podana domneva o umiku prošnje za azil, ker naj bi samovoljno zapustili Azilni dom, saj so to storili brez potrebne odobritve. Zato je tožena stranka storila bistveno kršitev določb postopka, ker ni dala tožnikom možnosti, da se izrečejo o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (3. točka 3. odstavka 25. člena ZUS). Poleg tega je sodišče še ugotovilo, da skladno s stališčem vrhovnega sodišča, po katerem sta za uradno evidenco v smislu 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) potrebna podpis in žig na listini, ki izkazuje predmetno dejstvo, in da mora iz uradne evidence odsotnost prosilca za azil izhajati v trajanju treh dni, saj tožena stranka v izpodbijanem sklepu ne opira na uradno evidenco, iz katere bi izhajala odsotnost tožnikov v trajanju najmanj treh dni. Tožena stranka se v sklepu sklicuje na sporočilo tožnikov (s prilogami) o njihovi razselitvi in na dejstvo, da za razselitev niso pridobili dovoljenja, kar pa ni uradna evidenca v smislu 179. člena ZUP. V spisu je sicer dnevno poročilo Azilnega doma za 10.3.2006 s podpisom in žigom, vendar ta listina ne izkazuje dejstva, da se v roku treh dni od samovoljne zaposlitve Azilnega doma tožniki niso vrnili v Azilni dom.

Tožena stranka v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi ter potrdi izpodbijani sklep tožene stranke. Povzema dosedanji tek dogodkov, da je z odločbo z dne 13.7.2005 zavrnila prve prošnje tožnikov za azil kot očitno neutemeljene, odločba pa je postala pravnomočna dne 2.11.2005 s sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 1194/2005-2. Tožnikom je bila dne 24.11.2005 izdana odločba o dovolitvi zadrževanja v Republiki Sloveniji za obdobje treh mesecev. Dne 9.3.2006 so tožniki vložili ponovno (drugo) prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Istega dne je svojo prvo prošnjo za azil podala tudi R.M., v Sloveniji rojena mladoletne hčerka V.M. in L.A. Takoj po podaji prošenj za azil pa so tožniki Azilni dom samovoljno zapustili. Tožena stranka se sklicuje na določbo 2. točke 45. b člena ZAzil, po kateri lahko organ odobri prosilcu za azil nastanitev na zasebnem naslovu. V obravnavanem primeru so tožniki po podaji ponovnih prošenj za azil v spis vložili sporočilo njihovega pooblaščenca o razselitvi na dotedanji naslov M. ulica., priložili pa so tudi dokumentacijo za razselitev na privatni naslov. Prosilci torej niso zaprosili za razselitev na zasebni naslov, ampak so jo zgolj obvestili o naslovu, kar pa ni v skladu z določbami ZAzil. Zato se tožena stranka ne more strinjati z ugotovitvami sodišča prve stopnje in s stališčem tega sodišča, da ni odločitve oprla na uradne evidence.

Tožniki v odgovoru na pritožbo menijo, da imajo ustavno pravico do svobode gibanja in do proste izbire prebivališča. Ni bistveno, koliko dni ima tožena stranka evidentiranih, da so tožniki bili samovoljno iz Azilnega doma, pač pa bi bilo v obravnavanem primeru možno očitati tožnikom samo kršitev obvezne nastanitve v Azilnem domu, za kar bi bila zakonsko dopustna sankcija kvečjemu nepriznanje denarne pomoči. Za neodobreno bivanje zunaj Azilnega doma nikakor ne more slediti sankcija ustavitve postopka po 42. členu ZAzil. Nadalje grajajo ravnanja tožene stranke v obravnavanem postopku. Menijo, da s tem, ko na odobritev razselitve niso počakali, ker imajo ustavno pravico do svobodne izbire prebivališča, to še ne pomeni državljanske nepokorščine, pač pa spoštovanje višjega (ustavnega) prava nad nižjim (zakonskim) pravom, kadar je slednje s prvim v nasprotju.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali so bili izpolnjeni pogoji po določbah 1. odstavka 42. člena ZAzil za ustavitev postopka po vložitvi ponovnih prošenj tožnikov (in prvi prošnji R.M.), ker naj bi tožniki samovoljno zapustili Azilni dom in se v roku treh dni niso vrnili v Azilni dom ali njegovo izpostavo.

Po presoji pritožbenega sodišča iz upravnih spisov izhaja podatek iz uradne evidence azilnega doma, da so tožniki - ponovni prosilci za azil, zapustili Azilni dom, kar tožniki niti ne zanikajo, da bi se tja v roku treh dni vrnili, pa sploh ne zatrjujejo. Vprašanje samovoljnosti zapustitve Azilnega doma in uradna evidenca o samovoljni odsotnosti ni nepomembno vprašanje v azilnem postopku, kot menijo tožniki v odgovoru na pritožbo, pač pa so, če so seveda izpolnjeni, lahko po določbi 5. alinee 1. odstavka 42. člena ZAzil zakoniti razlog za ustavitev postopka. V obravnavanem primeru pa po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni pravilno presodilo, da izpolnitev tega zakonskega pogoja iz upravnih spisov ni razvidna.

Po presoji pritožbenega sodišča je v tej zadevi odločujočega pomena odgovor na vprašanje, ali lahko tožniki po vložitvi prošnje za azil, pa čeprav ponovne prošnje, sami oddidejo na privatni naslov, ker naj bi imeli z ustavo zajamčeno pravico do izbire prebivališča, ali pa morajo dobiti za razselitev na privatni naslov predhodno odobritev pristojnega organa.

Po določbi 2. odstavka 45. b člena ZAzil lahko pristojni organ po vložitvi prošnje za azil prosilcu odobri nastanitev na zasebnem naslovu, če prosilcu ne more zagotoviti ustrezne namestitve v Azilnem domu ali izpostavi oziroma v nastanitvenih objektih, ob pogoju, da je bil prosilec že zaslišan. Republika Slovenija ima za obravnavo prošenj prosilcev za azil organizirane azilne domove, kjer prosilcem nudi nastanitev, prehrano, zdravniško pomoč in drugo oskrbo v skladu z zakonom. Na prošnjo prosilcev za azil pa lahko pristojni organ odobri bivanje izven azilnega doma, potem, ko je bil prosilec zaslišan, in če novih prosilcev ne more nastaniti v azilnem domu. Odobrena razselitev na privatnem naslovu je torej izjema, izpolnjevati mora zakonske pogoje in mora biti odobrena. Postopek odobritve razselitve izven azilnega doma se lahko začne takoj po vložitvi prošnje za azil, vendar prosilci ne smejo zapustiti azilnega doma brez odobritve razselitve, za katero so zaprosili, saj se v nasprotnem primeru taka zapustitev azilnega doma šteje za neodobreno oziroma samovoljno.

Tožniki s tem, ko so toženo stranko le obvestili o svoji razselitvi, ne da bi počakali na odobritev vloge o razselitvi, niso spoštovali določb ZAzil. Temeljna dolžnost prosilcev za azil po določbi 1. alinee 44. člena ZAzil pa je spoštovanje zakonov in drugih predpisov Republike Slovenije ter ukrepov državnih organov. Tožniki niti niso poskušali v ponovnem azilnem postopku pridobiti odobritve razselitve, in sicer zaradi mnenja njihovega pooblaščenca o domnevni neustavnosti posameznih določb ZAzil, s čemer seveda niso prispevali k spoštovanju zakonov Republike Slovenije in k sodelovanju s pristojnimi organi za azil. Zato ima po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka prav, ko navaja, da so izpolnjeni pogoji iz 5. alinee 1. odstavka 42. člena ZAzil za ustavitev postopka, ker je iz uradne evidence ugotovila, da so tožniki brez dovolitve za razselitev zapustili Azilni dom in se vanj niso vrnili v treh dneh. Zato je postopek po njihovih ponovnih prošnjah za azil s sklepom, ki je predmet tega upravnega spora, tudi utemeljeno ustavila. Istočasno pritožbeno sodišče zavrača pritožbene ugovore o tem, da tožniki niso dolžni spoštovati zakonov Republike Slovenije, ki po njihovem mnenju niso v skladu z ustavo.

Ker je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, ni pa pravilno uporabilo določb ZAzil, torej materialnega prava, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo tožnikov na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo, saj je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, sklep o ustavitvi azilnega postopka pa pravilen in na zakonu utemeljen.