Jedro

Kljub temu, da je tožena stranka tožnico v spornem obdobju vključila v zavarovanje na temelju 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1 (torej kot družbenico in poslovodno osebo gospodarske družbe), ki pa se ni izvrševalo, je zaradi pravnomočne naknadne ponovne vzpostavitve delovnega razmerja (tožničin delodajalec je bil po pravnomočni sodbi dolžan za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vse do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi vzpostaviti stanje, kakršno je obstajalo pred nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi), ki je podlaga za obvezno zavarovanje po 13. členu ZPIZ-1 (torej na temelju delovnega razmerja), v okoliščinah konkretnega primera podan dejanski stan iz 25. člena ZPIZ-1. V primeru, kadar oseba istočasno izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje po različnih podlagah, se namreč v skladu s 25. členom ZPIZ-1, zavaruje po tisti, ki je v tem zakonu navedena pred drugimi podlagami. Zaradi pravnomočne ponovne vzpostavitve podlage za zavarovanje na temelju 13. člena ZPIZ-1, se zato ni mogoče sklicevati na pravnomočno urejeno pravno razmerje, v katerega ni mogoče poseči. Spremenjeno zavarovalno podlago, ki je posledica pravnomočno razsojenega delovnega spora, je tožena stranka dolžna spoštovati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku tako, da je odpravilo drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 4. 6. 2013 in prvi odst. prvostopenjske odločbe iste št. z dne 29. 11. 2012 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da ima tožnica lastnost zavarovanke pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja pri A. po 13. členu ZPIZ-1 v obdobju od 7. 3. 2005 do 31. 12. 2011 in od 1. 1. 2012 do 28. 5. 2012 (II. točka izreka). Hkrati je izreklo, da je tožena stranka dolžna tožnici v 8 dneh povrniti 454,45 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Prvostopenjsko sodišče se je drugače kot tožena stranka v predsodnem upravnem postopku postavilo na stališče, da ima v skladu s 25. členom ZPIZ-1 delovno razmerje, ki je bilo pri tožnici vzpostavljeno s pravnomočno sodno odločbo, prednost pred vsemi ostalimi zavarovalnimi statusi, ne glede na to, da je bilo o njem že pravnomočno odločeno. Gre za spremembo zavarovalne podlage, ki je posledica pravnomočne sodne odločbe, ki jo mora upravni organ v celoti upoštevati.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Predlaga spremembo sodbe v smeri zavrnitve celotnega zahtevka.

Ker je bila tožnica v spornem obdobju vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanja na podlagi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1, je sodišče zmotno uporabilo ZMEPIZ. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od štirih položajev, določenih v 49. členu ZMEPIZ. Sicer pa je tožnica v spornem obdobju že imela status zavarovanke, pri tem pridobila različne pravice na podlagi vključenosti v zavarovanje in hkrati tudi določene obveznosti.

Nadalje poudarja, da gre v obravnavani zadevi za pravnomočno urejeno pravno razmerje, v katerega ni mogoče posegati. Sklicuje se na ustaljeno sodno prakso kot npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 80/2008. Sodišču prve stopnje očita, da ni utemeljilo razlogov za odstop od veljavne sodne prakse. Izpodbijana sodba s posegom v pravnomočno urejeno pravno razmerje je v nasprotju z načelom pravnomočnosti iz 158. člena Ustave RS. Hkrati naj bi bila podana tudi absolutna bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima nobenih razlogov za odstop od sodne prakse.

Podredno izpostavlja, da naj ne bi bilo dokazano plačilo prispevkov s strani delodajalca. V kolikor prispevki niso poravnani, ne gre za efektivno realizacijo oz. vzpostavitev delovnega razmerja, kar pomeni, da tudi lastnosti zavarovanke ni mogoče vzpostaviti. V dopolnitvi pritožbe opozarja še na vsebino 2. alinee 1. točke izreka sodbe Pdp 734/2012 z dne 22. 10. 2013, iz katere naj ne bi jasno izhajalo, na katero obdobje se nanaša obveznost delodajalca v delovnem sporu.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane ugoditvene sodbe. Izdana je ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

Res je sicer, da sodba nima razlogov, oz. se ne opredeljuje do sklicevanja tožene stranke na sodno prakso o vprašanju poseganja v pravnomočno urejeno pravno razmerje. Vendar pa ta pomanjkljivost v okoliščinah konkretnega primera ne pomeni absolutne bistvene kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kot neutemeljeno zatrjuje pritožba.

V obravnavani zadevi gre za spor o lastnosti zavarovanke na temelju delovnega razmerja pri A. od 7. 3. 2005 do 28. 5. 2012. V predsodnem postopku je takšno zahtevo vložil tožničin bivši delodajalec na podlagi pravnomočno zaključenega delovnega spora. Vendar je bila zahteva z izpodbijanima posamičnima upravnima aktoma dokončno zavrnjena z utemeljitvijo, da je imela tožnica v istem obdobju lastnost zavarovanke na temelju 2. odstavka 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1). Torej kot družbenica in poslovodna oseba gospodarske družbe B. d. o. o, zaradi česar ni zakonske podlage za spremembo pravnomočno urejenega pravnega razmerja.

Takšno materialno pravno nazirnje pa v okoliščinah konkretnega primera ni sprejemljivo. Razlogi za toženkino vztrajanje na izdanih posamičnih upravnih aktih za pritožbeno rešitev zadeve ne morejo biti odločilni, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

V predmetni zadevi se namreč ni mogoče uspešno sklicevati na nekatere judikate pritožbenega ali revizijskega sodišča(1). V njih je sicer bilo zavzeto stališče, da je v pravnomočno urejena pravna razmerja glede na 158. člen Ustave RS, dopustno posegati le izjemoma z izrednimi pravnimi sredstvi, po postopku, na način in pod pogoji, določenimi v zakonu. Vendar je v navedenih judikatih praviloma šlo za presojo upravnih odločb, izdanih v predsodnem postopku po uradni dolžnosti. Pomeni, da je toženi zavod na ta način poskušal sam posegati v pravnomočno urejene zavarovalne statuse in lastnost zavarovancev.

Še več. Tudi v predsodnem postopku, ki je predmet tega sodno socialnega spora, je za del obdobja, za katerega je po nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, obstajalo zavarovanje na temelju uživanja nadomestila za brezposelnost, tožena stranka pri Zavodu RS za zaposlovanje, vložil pobudo za odpravo navedenega statusa. Z neizpodbijanim delom prvostopenjske odločbe je izrekela, da bo o lastnosti zavarovanke iz naslova delovnega razmerja za obdobje od 7. 6. 2004 do 6. 3. 2005 (ko je bila tožnica vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova uživanja nadomestila za čas brezposelnosti) odločila naknadno s posebno odločbo.

Za pritožbeno rešitev predmetne zadeve je tako odločilno le, da tožnici delovno razmerje, ki je podlaga za zavarovanje, ni zakonito prenehalo, saj je bilo s pravnomočno sodbo vzpostavljeno stanje, kakršno je bilo pred nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje sicer izhaja, da je bila tožnica od 7. 3. 2005 do 28. 5. 2012 prijavljena v zavarovanje na temelju 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1 na podlagi odločbe št. ..., ki jo je 25. 9. 2006 izdal toženi zavod po uradni dolžnosti. Vendar pa izpoved tožnice na glavni obravnavi (list. št. 16 sodnega spisa), v povezavi z odločbami Davčne uprave RS hkrati kaže, da se zavarovalno razmerje na tem pravnem temelju sploh ni izvrševalo. Zaradi nizkih dohodkov iz dejavnosti namreč dohodnina sploh ni bila odmerjena, saj je bila davčna osnova ob upoštevanju zakonsko predpisanih olajšav, enaka ničli.

Že načeloma je potrebno v celoti soglašati s stališčem sodišča prve stopnje, da je pravnomočne sodne odločbe potrebno izvrševati. Spremenjeno zavarovalno podlago, ki je posledica pravnomočno razsojenega delovnega spora, je zato dolžna spoštovati tudi tožena stranka.

S sodbami opr. št. VIII Ips 170/2010 z dne 17. 11. 2012, Pdp 734/2012 z dne 22. 10. 2012 in Pd 711/2011 z dne 28. 5. 2012, je namreč pravnomočno razsojeno, da je bila tožnici pogodba o zaposlitvi dne 23. 3. 2004 nezakonito odpovedana, in da ji delovno razmerje leta 2004 ni zakonito prenehalo, temveč šele 28. 5. 2012, ko je bila pogodba o zaposlitvi sodno razvezana. Hkrati je bil tožničin bivši delodajalec za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vse do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, dolžan vzpostaviti stanje, kakršno je obstajalo pred nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Torej obračunati in po odvodu davkov ter prispevkov za obvezna socialna zavarovanja, tožnici izplačati pripadajoče neto plače, ter od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja 6. 6. 2004 do 28. 5. 2012 vpisati delovno dobo v ustrezno evidenco.

Iz razpoložljivega listinskega dokaznega gradiva (upravni spis), in sicer iz obračunov plač za celotno obdobje ter obrazca REK-1, ki med drugim izkazuje odvod predpisanih davkov in tudi prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, nadalje izhaja, da je tožničin bivši delodajalec cit. pravnomočne sodbe iz delovnega spora, v celoti realiziral. Torej je bilo za obdobje, ki je predmet tega socialnega spora, dejansko vzpostavljeno pravno razmerje, kakršno je obstajalo pred nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in s tem neprekinjeno za nazaj tudi temelj za zavarovanje na podlagi delovnega razmerja.

Kljub temu, da je tožena stranka tožnico leta 2006 vključila v zavarovanje na temelju 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1, ki pa se ni izvrševalo, je zaradi pravnomočne naknadne ponovne vzpostavitve delovnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje po 13. členu ZPIZ-1, v okoliščinah konkretnega primera podan dejanski stan iz 25. člena ZPIZ-1, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje. V primeru, kadar oseba istočasno izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje po večih podlagah, se namreč v skladu s 25. členom ZPIZ-1, zavaruje po tisti, ki je v tem zakonu navedena pred drugimi podlagami. V obravnavani zadevi se zaradi pravnomočne ponovne vzpostavitve podlage za zavarovanje na temelju 13. člena ZPIZ-1, tako ni mogoče uspešno sklicevati na pravnomočno urejeno pravno razmerje, v katerega ni mogoče poseči(2).

Iz prej navedenih dejanskih in pravnih razlogov sta z ugoditveno sodbo utemeljeno odpravljena izpodbijana nezakonita zavrnilna upravna akta. Tožnici je posledično v skladu s 47. členom ter ustavno skladno razlago in uporabo 4. alinee 49. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 81/2000; v nadaljevanju ZMEPIZ), v zvezi s 25. členom ZPIZ-1, zakonito priznana lastnost zavarovanke na temelju 13. člena ZPIZ-1 za celotno vtoževano obdobje.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in v skladu s 353. členom ZPP, potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

(1) npr. VIII Ips 80/2008 in druge

(2) Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v novejšem judikatu opr. št. VIII Ips 218/2014 z dne 17. februarja 2015.