Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pravilna je presoja nižjih sodišč o toženčevi izključni krivdni odgovornosti za škodo, ki jo je z udarci prizadejal tožniku (158. člen ZOR). Ni namreč ugotovljeno, da bi tožnik storil karkoli, kar bi opravičevalo toženčeve udarce. Toženca je le poklical z imenom „Piko“, kar je njegov vzdevek. S takšnim nazivanjem toženca ni verbalno napadel oziroma ga razžalil ali ga tako zrevoltiral, da bi to lahko opravičevalo njegovo fizično obračunavanje. Okoliščina, da je Piko lahko tudi pasje ime, pri tem ne more biti odločilna.
Toženec se ni skliceval na nobeno oviro, ki bi mu preprečevala, da sodišču sporoči popoln dokazni predlog, prav tako pa tudi ni zaprosil za rok za dopolnitev dokaznega predloga. Ker so za racionalno vodenje postopka odgovorne tudi stranke, sodišče v takšni procesni situaciji toženi stranki ni bilo dolžno dati nobenega dodatnega roka, kot to zatrjuje revident, in jim s tem omogočiti, da kasneje sporoči naslov predlagane priče.
Revizija se zavrne.
Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da je dolžan tožniku povrniti 2.197.822,00 SIT nepremoženjske škode z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje ter 78.183,20 SIT premoženjske škode z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 5.4.2003 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.
Sodišče druge stopnje je pritožbama pravdnih strank deloma ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožencu naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od premoženjske škode v znesku 78.183,20 SIT za čas od 1.3.2002 do 4.4.2003, prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti pa je za 100.000,00 SIT znižalo in ta del tožbenega zahtevka zavrnilo. V ostalem je pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi o pritožbenih stroških.
Sodbo pritožbenega sodišča toženec izpodbija z revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zmoten zaključek nižjih sodišč, da tožnik ni prispeval k nastanku škode. Tožnik je z načinom prihoda v lokal in žaljivimi besedami, ki jih je izrekel tožencu, namerno izzval prepir. Sodišče je napačno presodilo o ugovoru deljene odgovornosti. Revident je ob tem ugovoru v odgovoru na tožbo, v dokaz svojih navedb, predlagal zaslišanje prič S. L. in S. G., kar pa sodišče prve stopnje ni izvedlo. V primeru nepopolnega dokaznega predloga je sodišče dolžno ravnati po določilu 108. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP). Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, revident uveljavlja kršitev iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Meni tudi, da je tožniku prisojena odškodnina za utrpelo nepremoženjsko škodo previsoka in ne odraža pravične odškodnine za dejanski obseg škode, ki jo je utrpel. Tožnik namreč ni trpel telesnih bolečin večje intenzivnosti, trajanje bolečin srednje in manjše intenzivnosti pa tudi ne opravičuje tako visoko odmerjene odškodnine. Izvedenec ni potrdil intenzivnosti utrpelega primarnega strahu, zato je zatrjevani primarni strah ostal neizkazan. Enako velja tudi za sekundarni strah. Po mnenju revidenta je neupravičena tudi odškodnina za pretrpele duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik je sam potrdil, da zaradi poškodbe nima nobene invalidnosti ter da se mu življenje po poškodbi ni spremenilo. Zavrtost zapestja je lažje intenzitete in bistveno ne vpliva na kvaliteto tožnikovega življenja.
Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.
Razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP na revizijski stopnji ni mogoče uveljavljati. Zato so vse tiste revizijske navedbe, ki dejansko stanje, ugotovljeno na obeh stopnjah sojenja, kakorkoli obhajajo, ga relativizirajo ali mu celo izrecno nasprotujejo, neupoštevne in revizijsko sodišče nanje ne bo odgovarjalo.
Pravilna je presoja nižjih sodišč o toženčevi izključni krivdni odgovornosti za škodo, ki jo je z udarci prizadejal tožniku (158. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., v nadaljevanju ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001 in 40/2007). Ni namreč ugotovljeno, da bi tožnik storil karkoli, kar bi opravičevalo toženčeve udarce. Toženca je le poklical z imenom „Piko“, kar je njegov vzdevek. S takšnim nazivanjem toženca ni verbalno napadel oziroma ga razžalil ali ga tako zrevoltiral, da bi to lahko opravičevalo njegovo fizično obračunavanje.(1) Okoliščina, da je Piko lahko tudi pasje ime, pri tem ne more biti odločilna. Takšna odločitev nižjih sodišč ne predstavlja odmika od ustaljene sodne prakse, kot to zatrjuje revident, saj se primeri, na katere se sklicuje, nanašajo na povsem drugačno dejansko stanje.
Toženec je v odgovoru na tožbo v zvezi s svojimi trditvami o deljeni odgovornosti predlagal tudi zaslišanje prič S. L. in S. G. ne da bi navedel njun naslov. Eden od upravičenih razlogov za zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem priče je nepopolnost podatkov, ki so potrebni za njeno identifikacijo in vročitev vabila. Iz določbe 236. člena ZPP izhaja, da mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, med drugim povedati njeno ime in priimek ter prebivališče oziroma zaposlitev. Toženec se ni skliceval na nobeno oviro, ki bi mu preprečevala, da sodišču sporoči popoln dokazni predlog, prav tako pa tudi ni zaprosil za rok za dopolnitev dokaznega predloga. Ker so za racionalno vodenje postopka odgovorne tudi stranke, sodišče v takšni procesni situaciji toženi stranki ni bilo dolžno dati nobenega dodatnega roka, kot to zatrjuje revident, in jim s tem omogočiti, da kasneje sporoči naslov predlagane priče.(2) Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.
Neutemeljen je tudi revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo. Podroben dejanski obseg vseh oblik nepremoženjske škode tožnika je razviden iz razlogov na šesti do enajsti strani prvostopenjske sodbe ter na četrti, peti in šesti strani pritožbene sodbe. Revizijsko sodišče zato povzema le najpomembnejše. Tožnik je utrpel zlom čolničaste kosti v desnem zapestju in udarnino glave. Ob škodnem dogodku je bil star 25 let. Ker je desno zapestje ostalo zavrto, pri čemer se bo artroza v prihodnje še stopnjevala, je oviran pri dvigovanju težjih bremen, pri delu z orodji, ki imajo toporišče, pri delu s kladivom in vijačenju. Večje napore mora vlagati tudi pri delu v službi in doma na kmetiji. Po tabeli Zavarovalnice Triglav je njegova invalidnost 10 %. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi ugodili težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.
Za prestane in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem sta nižji sodišču tožniku odmerili 1.400.000,00 SIT (sedaj 5.842,09 EUR) odškodnine, za strah 200.000,00 SIT (sedaj 834,58 EUR) odškodnine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa 700.000,00 SIT (sedaj 2.921,05 EUR). Sodišči sta pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo tožnika ustrezno upoštevali merila iz 200. in 203. člena ZOR. Škodo tožnika sta ustrezno uvrstili v širši okvir s primerjavo odškodnin za podobne vrste škode in z upoštevanjem razmerij med manjšimi in večjimi škodami.(3) Skupni prisojeni znesek 2.300.000,00 SIT (sedaj 9.597,73 EUR) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 14,09 takratnih povprečnih neto plač. Odškodnina v tej višini pa tudi po presoji revizijskega sodišča pomeni pravično zadoščenje za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo.
Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo toženčevo revizijo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.
Op. št. (1): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 23.7.1998, opr. št. II Ips 249/97. Op. št. (2): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 12.4.2007, opr. št. II Ips 195/2007. Op. št. (3): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 259/2004, II Ips 82/2004, II Ips 432/2000, II Ips 435/2006, II Ips 581/2001.