Jedro

Pri odškodninskih obveznosti, kadar je denarna terjatev čista, opomin za to, da stranka zaide v zamudo, ni potreben. Ob zapadlosti čiste denarne terjatve tožniku pripadajo tudi zakonske zamudne obresti.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki 6 izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati tudi zakonske zamudne obresti od premoženjske škode v znesku

78.183,20 SIT za čas od 1.3.2002 do 4.4.2003; v točki 3 izreka pa tako, da se prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo zniža za

100.000,00 SIT odmerjenih iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti in se ta del tožbenega zahtevka zavrne (tako, da je sedaj toženec dolžan plačati tožniku 2.097.822,00 SIT odškodnine iz naslova nepremoženjske škode). V ostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

S sklepom in sodbo z dne 31.5.2004 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se postopek, ki je bil prekinjen s sklepom Okrajnega sodišča v Trbovljah, opr. št. P 154/2000, z dne 6.4.2001, nadaljuje in vzelo na znanje umik tožbenega zahtevka za 1.000.000,00 SIT ter postopek v tem delu ustavilo (točki 1 in 2 izreka odločbe) in razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati odškodnino v odmeri 2.197.822,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, v petnajstih dneh (točka 3 izreka); kar je tožnik od toženca zahteval več, je zavrnilo (točka 4 izreka); odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti premoženjsko škodo v odmeri 78.183,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 5.4.2003 dalje do plačila (točka 5. izreka); kar je iz naslova začetka teka zakonskih zamudnih obresti tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo (točka 6 izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka 7 izreka).

Zoper sodbo sta se obe pravdni stranki pravočasno pritožili.

Tožeča stranka uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti. Navaja, da tožniku pripadajo zamudne obresti od dneva zapadlosti gmotne škode, to pa je od 1.3.2002. Materialna škoda zapade v plačilo takrat, ko je bila storjena. 28.2.2002 je že nastopilo prikrajšanje na osebnem dohodku in od takrat dalje je tožnik upravičen zahtevati povrnitev škode. Meni tudi, da je prisojena odškodnina za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prenizka, enako tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Sodišče bi moralo upoštevati celotno stanje, ne samo v trenutku sodbe, ampak tudi v bodoče, nesporno pa je, da se bo situacija poslabšala. Ugodi naj se tudi celotnemu zahtevku iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Operativni poseg je pri tožniku pustil brazgotino, ki je vidna, nahaja se na desni roki, ki je bolj izpostavljena kot levica.

Tožena stranka se pritožuje zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tudi v ugodilnem delu tožbeni zahtevek pretežno zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ni pravilen zaključek, da tožnik ni soprispeval k nastanku škode. Nepravilen je zaključek sodišča, da bi moral toženec za uspešno uveljavljanje soprispevka tožnika dokazati, da je toženec (verjetno tožnik) ravnal protipravno. Dovolj je, da izkaže, da je k škodnemu dogodku in posledično k posledicam tega škodnega dogodka, s svojim ravnanjem prispeval tudi tožnik. V konkretnem primeru ne more biti dvoma, da je tožnik z načinom prihoda v lokal in z žaljivimi besedami tožencu, namerno izzval prepir z njim. S svojim ravnanjem v tistem trenutku je privolil v morebitne škodne posledice. Sodišče je napačno uporabilo določbo 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Poleg tega je toženec ob ugovoru deljene odgovornosti v točki 1 odgovora na tožbo, v dokaz svojih navedb predlagal zaslišanje prič S. L. in S. G.. Navedenih prič sodišče ni zaslišalo niti ni navedlo razlogov za zavrnitev dokaznega predloga. Dejansko stanje je zato ostalo nerazčiščeno, zaradi odsotnosti razlogov za zavrnitev dokaznega predloga, pa sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Toženec tudi meni, da je tožniku prisojena odškodnina za utrpelo nepremoženjsko škodo bistveno previsoka in ne odraža pravične odškodnine za dejanski obseg škode, ki jo je utrpel tožnik. Tožnik ni utrpel bolečin večje intenzivnosti, trajanje bolečin srednje in manjše intenzivnosti pa tudi ne opravičuje tako visoko odmerjene odškodnine. Najvišja primerna odškodnina iz tega naslova bi bila 500.000,00 SIT. Izvedenec ni potrdil intenzivnosti utrpelega primarnega strahu, zato je zatrjevani primarni strah ostal neizkazan. Neutemeljena je tudi odškodnina za sekundarni strah, saj je tožnik ob zaslišanju izjavil, da se za uspeh zdravljenja pravzaprav ni bal. Tako tudi sekundarni strah ne objektivno in ne subjektivno ni izkazan. Tožbeni zahtevek iz tega naslova bi bilo potrebno v celoti zavrniti. Po mnenju pritožnika je neupravičena tudi odškodnina za pretrpele duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik sam je potrdil, da zaradi poškodbe nima nobene invalidnosti ter, da se mu življenje po poškodbi ni spremenilo. Tudi po mnenju izvedenca je zaradi poškodbe zavrtost v desnem zapestju le lažje stopnje in ne vpliva bistveno na kvaliteto tožnikovega življenja. Tožbeni zahtevek bi bilo potrebno tudi v tem delu v celoti zavrniti. V konkretnem primeru tudi ne gre za skaženost. Viden je le kozmetični defekt, ki ne vzbuja gnusa, pomilovanja ipd., kar je za skaženost značilno. Podlage za priznanje odškodnine iz tega naslova zato ni.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Glede deljene odgovornosti: Za uspešno uveljavljanje soprispevka tožnika k nastanku škode, res ni potrebno dokazovati, da je bilo tožnikovo ravnanje protipravno.

Vendar pritožbeno sodišče nima pomislekov glede dokazne ocene sodišča prve stopnje, da tožnik s svojim ravnanjem, ko je toženca poklical z imenom Piko, kar naj bi bilo pasje ime, kar pa je siceršnji toženčev vzdevek, ni z ničemer prispeval k nastanku škode. Takšno naslavljanje toženca v nobenem primeru ne more biti povod za fizično obračunavanje. Res je toženec v odgovoru na tožbo v zvezi s svojimi trditvami o deljeni odgovornosti, predlagal tudi zaslišanje prič S. L. in S. G., vendar je bil njegov dokazni predlog nepopoln. Izrecno je namreč zapisal, da bo naslova prič sporočil kasneje, česar pa po podatkih spisa, do konca glavne obravnave ni storil. Ta njegov dokazni predlog je bil tako v tolikšni meri nepopoln, da ga sodišče prve stopnje ni moglo izvesti niti ni bilo dolžno o njem odločati.

Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da vsebuje izpodbijana sodba tudi glede vprašanja deljene odgovornosti vsa odločilna dejstva, ki temeljijo na pravilni in popolni dokazni oceni in da ni podlage za uporabo določil člena 192 ZOR o deljeni odgovornosti.

Glede teka zamudnih obresti pri premoženjski škodi: Tožnik je uveljavljal povrnitev tudi premoženjske škode - izgube na zaslužku, ki jo je izkazal v denarnem znesku. Gre torej za čisto denarno terjatev. Zamudne obresti načelno tečejo od tedaj, ko je stranka v zamudi. Kadar čas izpolnitve ni določen, je torej potreben opomin, da zaide stranka v zamudo. Vendar pri odškodninskih obveznostih, kadar je terjatev čista, opomin ni potreben. Zato so ob zapadlosti tožnikove premoženjske terjatve, ki je čista denarna terjatev, tožniku pripadale tudi zakonske zamudne obresti (186. člen ZOR v zvezi s 1. odst. 195. člena ZOR). Tožniku torej od priznanega mu zneska premoženjske škode pripadajo tudi zakonske zamudne obresti za čas od 1.3.2002 do 4.4.2003. V tem delu je sodišče prve stopnje delno napačno uporabilo materialno pravo.

Glede povrnitve nepremoženjske škode: Utemeljena je pritožba tožene stranke glede neupravičenosti tožnika do odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti.

Ugotovitve sodišča prve stopnje so, da je po operativnem posegu, tožniku na desni roki ostala brazgotina, ki je vidna z razdalje manj kot 2 m, dolga je približno 10 cm, rahlo zvita, široka 1,5 do 2 mm, v približni barvi kože, prečno na brazgotino so vidne brazgotine po šivih. Tožnik sam je v svojem zahtevku brazgotino imenoval kozmetični defekt, zaslišan pa je glede duševnih bolečin zaradi nje, izpovedal, da ga moti, saj ga vsak sprašuje, kaj je delal. Pritožbeno sodišče se v tem delu pridružuje stališču toženčeve pritožbe, da v konkretnem primeru ne gre za takšno skaženost in ne za takšne duševne bolečine zaradi skaženosti, ki bi izpolnjevale pogoje za prisojo odškodnine, ne na podlagi objektivnih meril (upoštevaje vidnost brazgotine, obseg, možnost zakrivanja, dejstvo, da je tožnik moški) in ne na podlagi subjektivnih meril (na podlagi tožnikovih trditev in izpovedbe ni mogoče zaključiti, da bi bilo zaradi opisane brazgotine in pozornosti okolice nanjo, porušeno tožnikovo psihično ravnotežje oziroma, da bi to v večji meri vplivalo na njegovo psihično počutje).

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožniku odškodnina iz tega naslova ne gre. Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje materialno pravo (določbo 200. člena ZOR) napačno uporabilo.

V ostalem delu je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje (ki ga pritožbi ne izpodbijata), materialno pravo pravilno uporabilo. Pravilno je uporabilo merila iz 200. člena ZOR, upoštevalo je konkretne okoliščine, odškodnina pa je pravilno določena tudi v objektivnem pogledu, glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami s primerljivo škodo.

Ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti ob poškodbi (zlom čolničaste kosti v desnem zapestju) in v nadaljevanju, ko je poslabšanje zahtevalo operativni poseg (skupaj so telesne bolečine srednje intenzivnosti trajale tri tedne, manjše intenzivnosti šest tednov, nošenje mavca šest in enajst tednov, operacija, več kot 15 kontrol pri kirurgu in izbranem zdravniku, RTG slikanja, obiskovanja fizioterapije 14 dni, dvakratno odstranjevanje žic, tožnik ob spremembi vremena, mrazu, zasuku zapestja, še vedno čuti bolečine, ob poškodbi je bil star 25 let, ob sojenju je bil v 30. letu), tudi po mnenju pritožbenega sodišča opravičujejo odškodnino iz tega naslova v višini 1.400.000,00 SIT (200. in 203. člen ZOR).

Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje v zvezi s funkcionalnimi posledicami škodnega dogodka, obsegom zmanjšanja življenjskih aktivnosti in intenzivnostjo duševnih bolečin tožnika, je tudi odškodnina iz tega naslova v višini 700.000,00 SIT primerna (200. in

203. člen ZOR). Tožnik je oviran pri dvigovanju bremen težjih od 20 kg, stisk desne pesti je šibkejši, oviran je pri delih z orodji, ki imajo toporišče, pri delu s kladivom in vijačenju, po tabeli Zavarovalnice X je tožnikova invalidnost 10%, vendar pa lahko opravlja večino svojih aktivnosti tako kot prej, v službi in doma na kmetiji, le da mora vanje vlagati več truda in pozornosti. V zadostni meri je sodišče prve stopnje upoštevalo, da se bo artroza stopnjevala in bo tožnik pri fizičnih obremenitvah dodatno oviran in tudi, da je zavrtost desnega zapestja zaradi poškodbe le lažje stopnje.

Utemeljeno je sodišče prve stopnje tožniku priznalo tudi odškodnino zaradi pretrpljenega strahu in to v primerni višini 200.000,00 SIT (200. člen ZOR). Tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je ob škodnem dogodku tožnik utrpel dovolj intenziven strah, nedvomno pa je izkazal tudi, da se je bal za izid zdravljenja, tako ob poškodbi kot tudi kasneje, pred in po operaciji. Res je tožnik, ko je bil zaslišan izjavil tudi, da se za uspeh zdravljenja pravzaprav ni bal, v nadaljevanju pa takoj pojasnil, da se je bal, da se poškodba ne bo popravila (povedali so mu, da gre za poškodbo, ki se lahko slabo zaceli), bal se je tudi same operacije (upoštevaje, da je sladkorni bolnik), kakor tudi za njen izid. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbama delno ugodilo in izpodbijano sodbo v 6. točki izreka spremenilo tako, da je tožniku od premoženjske škode priznalo tudi zakonske zamudne obresti za čas od 1.3.2002 do 4.4.2003, odškodnino za nepremoženjsko škodo pa znižalo za 100.000,00 SIT (4. točka 358. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), v preostalem delu pa je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo v preostalem nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

V odločitev o stroških postopka na prvi stopnji pritožbeno sodišče ni poseglo, upoštevaje uspeh strank v pritožbenem postopku. Na enaki podlagi je odločilo tudi, da pritožbene stroške nosita pravdni stranki sami (2. odst. 154. člena ZPP, 1. in 3. odst. 165. člena ZPP).